Lea- moje pesmi

Praznina


iveri ti prebadajo
sleme zavesti

po nebu se kotali
luna
ustvarja
iluzijo spokoja

hladne sence
pretkano oblačiš
v rumeno tišino
cestne svetilke

oknica
zaloputa v vetru

Beseda rabelj


njena brezobzirnost
brazgotini drobovje

noč ledeni na obzorju

vsa scefrana
iščeš poslednji
pramen svetlobe

ujeti želiš
blažji zven
glasu

Vtkana v preteklost

privoščljive misli
in hinavski nasmehi
si podajajo poglede

z obrazom ob šipi
razbiraš robove nesmisla

pljuvaš
na koščke
scefran včeraj

takrat davno
si verjela
in zmogla
sneti zvezdo

peta hiša


ribi
razbijata dolgčas
v mokri dvojini

Pogled nazaj

na dlani jutra
bledi slika

dogorel plamen

s cvetjem prekrita žara

in javor
ki krvavi v jesensko ploho

regrat ob poti
prebada meglo
obljublja sij večnosti

***


deklica z rdečo kapico
rojena
da ugasnem

***


vera v človeka
izginja za zaveso
dvoličnih besed

Požirek dvojine


kamni so rasli
in razdvajali korak

brezbrižna luna
je nalivala sijaj
z bledikavim pogledom
polnila vdolbine molka

vsak v svoji kamri
sva čakala na sonce
ki bi znalo prisluhniti vetru
razumelo šelest zvrtinčenih besed
in osvetlilo gladka obličja mask

spočela sva pripadnost
in sestavila
manjkajoče delce para

drug drugega sva izpila
v enem požirku

Hiša ob potoku 25 - Kručke


Andrejev sejem
iz zvočnikov
odmevajo
italijanske kancone*
stojnice se šibijo
prodajalci
glasno kantirajo*

deklica želi
bambolo*

nimam denarja
reče mama

množica ju pljusne
ob kručke*

mala hoče
na ringinšpil*
cepeta
joče

v krznene plašče
oblečene šijore*
zmajujo z glavami

mami je nerodno
popusti

petletnica
ponosno sede
v rumen avto
in oddrvi
nekaj nepozabnih krogov

Slovarček:
kručke* - vrtiljaki, avtomobilči, skratka vse, kar sodi v luna park na goriškem trgu Travnik (Piazza della Vittoria)
kancone* - italijanske pesmi, popevke
kantirajo*- glasno ponujajo
bambola*- v tistem času zelo popularna igrača (punčka, ki si jo je želela vsaka deklica, dobila redkokatera)
avtoškomtro* - avtomobilčki, ki se zaletavajo
ringinšpil* - vrtiljak
šijore* - gospe

Preslikava


hiška

nad kristali
v leseni suhoti
vrabci zobajo pičo

privid

nad lesketom
v sončni plimi
zima uglašuje strune

izpoved starke

oknice
plapolajo z vetrom

v glavi ti odzvonijo
ostanki molitev

zajameš brazdo vzdiha

v usta daješ besede
privajaš se
na okus polresnic

breme zavihtiš čez ramo

v nevidju
iz plemenitega srebra
spleteš pesem

Lepa pesnitev Lea 


 

Luana je napisal/a:

Lepa pesnitev Lea 


 

Hvala, Luana :)

lea199 je napisal/a:

***


vera v človeka
izginja za zaveso
dvoličnih besed

Resnična in lepo napisana!   

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

***


vera v človeka
izginja za zaveso
dvoličnih besed

Resnična in lepo napisana!   

Hvala, Neža!
Pesem je nastala v trenutku, ko me je nekdo prizadel.

lea199 je napisal/a:

Požirek dvojine


kamni so rasli
in razdvajali korak

brezbrižna luna
je nalivala sijaj
z bledikavim pogledom
polnila vdolbine molka

vsak v svoji kamri
sva čakala na sonce
ki bi znalo prisluhniti vetru
razumelo šelest zvrtinčenih besed
in osvetlilo gladka obličja mask

spočela sva pripadnost
in sestavila
manjkajoče delce para

drug drugega sva izpila
v enem požirku

 čudovita  

Hvala, Maja :)

Hvala Tihi-Don :)


Lp, Lea

Hiša ob potoku 26 - Vonj

oblečena v tvidast plašč
z žametnim ovratnikom
stoji pred ogledalom

lepa sem
čisto malo podobna
pevkam in igralkam
iz Gran Hotela

teti se moram pokazati

steče po stopnicah

teta
teta
nov kapot imam
Lenin je
čez poletje ga je prerasla

nič ne rečem
lep je
le po kurbah smrdi

veselje splahni
v vonju naftalina

Brahek (odmev)

zapozneli koraki
v kapljici zore
slutim zmrzal

Večer

sključena postava
ob palici podrsava
tvoj korak

na ušesa poveznjena kapa
čik dogoreva
pod napuščem brk

za debelimi stekli jok
škripajoča proteza prekriči
tvoj molk

kazalca hitita prek minut
preskakujeta zareze ur

dan hlepi po temi
avemarija
odzvanja v nič

Strelice

Sonce zagrinja zavese.

Nekje
med krošnjami in nebom
se širokousti vrana.

Drhtečo sredico
ti prebada
oster
kra, kra, kra.

Sosledje

hrast si postilja
z rogovilasto senco

sonce zlagoma tone
v večerni ščebet

med zelenilo lovorja
posežejo prešerni prsti
vetra

potemneli oker
z vrisanimi vršaci
ima mik starega bakroreza

razglašeni koraki
se spotikajo čez osamelce
kamnitih grint

čas se skoraj ustavi
obrne se in
vrne kot svit

Srebrna

ne spiš

s tanko plastjo
odmeva
prekriješ spomine

samoti dodaš okus
mentol bonbona

nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa