izziv - zgodba na črko

Maja je napisal/a:

Punce pridne ste. Lepo vas je brati.
 

Hvala, Maja :)

Konec je bilo ugibanj. Marlenka je noseča, poročila se bo v sosednjo vas, so si šepetale sosede in pri tem zmajevale z glavami. Le kako, da ga je na to ujela in da nič kaj dobri obeti ne kažejo takemu zakonu. Iz tega da se ne more biti nič dobrega izcimiti, je zaključila največja opravljivka med njimi in pridala: "Reva in bogataš ne gresta skupaj, težko bosta zvozila več kot eno leto."
Začuda je bila ohcet zelo skromna, brez vsakega pompa je šla mimo in leta po njej prav tako. Mlada dva sta vsako leto bolj cvetela in spravljala na laž babnice in njihove slabe prognoze. Imela sta nekaj, kar so vsi spregledali, iskreno ljubezen, ki je pripomogla, da sta še vedno skupaj.

Jutranja slabost je spremenila Alenkine načrte.
Ničkolikokrat sta se z Anžetom sprla sredi nočnega pomenkovanja.
Njuna parada  telefonskih sporočili so rezala nočni počitek.
Tudi tisto večer je bila Alenkina potrpežljivost na nitki.
Anže je vedno bolj pogosto posegal po tej vrsti komunikacije, med njima, njegova ljubosumnost je uhajala iz vajeti okusnega in dekle se je tega pričelo zavedati.
Prej sta bila celo popoldan pri njemu, potem jo je pospremil domov,nato še celi dve uri visel med hišnimi vrati.
Dolgo je mama potrpežljivo čakala na dekletovo družbo pri večernem obedu, čas je ohladil hrano in tudi njeno potrpežljivost.
Potem ko je sama sedela za veliko okroglo mizo in nemo zrla v napol prazen krožnik po kateremu je rezala tišino, težka vilica, je brskala med spomine svoje mladosti.
Iskala je podobnosti med hčerkino ljubezensko avanturo in njeno mladostjo, zaljubljenost v pokojnega moža.
Bil je njena velika ljubezen, prvi in edini.
V zelo kratkem času se je odvila njuna zgodba: spoznala sta se, zaljubila, spočela hčerko, kronala ljubezen.
Potem je topla solza zalila njene oči, spomini so odmašili pretok žalosti v njej.
Na hitro je pospravila za seboj, pustila zaljubljenca še naprej  med vhodnimi vrati, jima zaželela lep večer in odšla k počitku.
Njena hčerka ni doživljala ljubezen na podobni ravni, bilo je zelo težavno obdobje za mlado dekle.
V Anžeta je bila zagledana, vedno bolj se je zavedala njegovega oklepa.
Motila jo je njegova obsedenost z imeti vse pod kontrolo, fant ji ni dal dihati.
Danes se je odločila, ostala bom doma, prespala dan, nadomestila zamujeno neprespano noč, od katere razen kup nepomembnih besed ni dala veliko.
 Odklopila je telefon, prosila mamo: v kolikor bi kdo želel, me ni!

In navkljub vsemu je današnji deževen dan, kot nalašč za počitek in premislek o vsemu kar se vije v okolici.
Globine svoje biti si je ona predstavljala drugače.
Namen, da koplje po sebi in preteklosti jo je dražilo, a obenem vzbujalo strah.
Kaj bom le dobila v teh globinah, kaj vse je v tistih temačnih tunelih podzavesti?
Ko je prestopila prag zavedanja in se podala v raziskovanje, je vse to v njej vzbujalo nelagodje in neka čudna občutja.
Mravljinci so se razprostirali vzdolž njenega telesa, noge so postajale vedno bolj tople, v glavi občutek prenatrpanosti, velikega pritiska.
Počilo bo, je slišala v sebi!
In res, v tisti notranjosti je bila zelo krhka, spomini so bruhali kot lava, priznavanje šibkosti jo je ustrahovalo.
Biti močan, ni enako kot biti korajžen.
Ko nekaj skriješ globoko  v svojo notranjost, v tisti temni predal, misleč: vse je zaključeno in rešeno!
Tako zelo se je motila, njen vzpon se je šele pričel.
Bilo je dolgo nazaj, takrat je bila še zelo mala punčka. 
V vsemu je videla nekaj božanskega, toda usoda se je  poigrala s tem krhkim bitjem.
Le trenutek in postala je odrasla.
Vsa skrb za družino se je skotalila na njena ramena. 
Od tistega trenutka dalje se je prelevila v:"Zaprto bitje!"
In ta njena zaprtost jo je skozi življenje žulila, sedaj je prišel čas da odpusti sebi in usodi, ker sta se poigrale ena z drugo.

Oh sedaj ni časa za samopomilovnje si je dejala Alenka.Moram na bistvo. Svet je sedaj naslikan v dosti strožjih odtenkih, kot sicer. Ampak pravljica je z razlogom ženskega spola, ker samo ženska jo zna sanjati in jo zna živeti. Veter je zašepetal skozi travo. Črepinje ostankov njenega življenja so se začeli sestavljati.Časovna zanka so zanjo le še breme.Zanjo je edini izhod, da razpoke življenja potlači nekam na dno.Vse se je obrnilo na glavo in se sesulo k nogam. Pa nekako bo že, ljubi bitje ki raste pod njenim srcem in ne bo prenesla, da bi ga kdo umazal z zlobnimi besedami. Saj otrok čuti, kdaj je ljubljen četudi je še v varnem objemu materine popkovine. Če je kdo kriv za dejanja, otrok prav zagotovo ni.Tako je pač življenje ali te zlomi, ali pa iz vsega potegneš najboljše kar te ne ukloni,te naredi še močnejšega.

Absurd sodobnega načina življenja, nas je pahnil v temačne globine svojih neutemeljenih strahov. Ne zavedamo se, da sami krojimo svojo usodo. Bojimo se jo vzeti v svoje roke. Strah nas je odgovornosti za dogajanja in ljudi v našem življenju. Raje smo tiho in še naprej živimo v vlogi žrtve. Vse dokler ne dotaknemo dna absurda našega življenja. Potem se prebudimo iz zimskega sna. Priznamo si resnico. Odpremo oči. Upamo si. Kaj hitro ugotovimo, da je strah znotraj votel in okoli ga nič ni!

Igrivo ji je s prsti šel skozi lase. Nasmehnila se je in pogledala navzgor v modre tolmune njegovih oči. Potem je zahrepenela, da ji ne bi bilo potreba oditi. Utopična želja je bila to, saj je bilo že vse zmenjeno in v torbici je imela letalsko karto za čezoceanski polet, ki je pomenila dolgo, zelo dolgo ločitev. Ni vedela, če bo njuna ljubezen preživela. V tistem trenutku se je spomnila mame, ki je imela navado reč: "Daleč od oči, daleč od srca."
Poljubila sta se. Stekla je, ne da bi se še enkrat ozrla. Le globoko v sebi je sklenila: Ljubezen ne sme umreti!"

Itak da  ljubezen ne umre. Če je le dovolj močna zagotovo preživi. Če pa so čustva plehka, samo tako za malce zamenjave za nekoga drugega, je pa to druga stvar. Pa tudi misli človek ne zna brati, kej se drugemu podi po glavi. Samo na zaupanje se lahko upreš. To pa je spet dvomljivo. Narobe je ko človek, ki misli pošteno in misli. da so vsi pošteno naravnani. Ampak to je že druga zgodba.

"Angina, to more biti angina," je s težavo izustila in si položila dlan na vrat, v globini katerega jo je nepopisno peklo. V obraz je bila zapirela, kar je dajalo slutiti, da ima povišano temperaturo. Samo tega ji je še manjkalo. Pa tako se je veselila silvestrovanja v koči in celodnevnega smučanja na novoletni dan. Sanjala je o Andreju, ki ga je imela tako rada. Sedaj pa bo doma pila čaj in si merila temperaturo. On pa bo plesal z Jano, stiskala se bosta. Tega ne bo prenesla. Kaj naj stori, se ji je motalo po glavi. Potem je zaspala in nekaj sanjala. Začutila je roko, ki je je ljubeče zdrsnila čez čelo. Nekdo jo je čisto potiho poklical: "Maja." Odprla je oči in si jih nejeverno pomencala. Ob postelji je stal Andrej. Nasmehnil se je in rakel: "Maja brez tebe ne grem nikamor. Preveč rad te imam."

Maji se je toplina razlila po celem telesu.Toliko ljubezni in topline  malokateri doživi. Ni mu mogla odgovoriti, samo solze so napolnile njene zelene oči.Človek čuti, če ga ima nekdo res rad. Tu ni bilo nobenega sprenevedanja. Stisnila se je  k njemu in ga šewpetaje vprašala; Kaj pa, če se kaj nalezeš od mene? Zamahnil je z roko jo poljubil na razgreto čelo, ji popravil šop las za ušesa in rekel: Pa tu če se bom, se bova pa oba stiskala pod odejo in si izmenjaje merila temperaturo. Objeta sta zaspala do jutranje zore. Ko je Andrej v jutru odšel v kopalnico, je Maja zaslišala velik ačiiiiiiiiha. V trenutku je Maji vsa ljubosumnost izpuhtela iz glave. Z nasmehom se je pokrila čez glavo in čakala, da se Andrej vrne iz kopalnice. Čakala je obtožbe. On pa se je samo nasmehnil in dejal: Vidiš Maja od sedaj naprej si deliva  vse, dobro in slabo.

Ostala je brez besed, cmok se je iz grla preselil v usta.
Izgubila je besedo, kakor da njene glasilke so brez vsebine.
Tisti trenutek se je odvila vsa njena zgodba v ljubezni.
Matej je pritisnil na tipko njenega srca.
Kri je švignila po telesu, vsaka celica je dobila reći signal:" on je tisti ki spreminja tvoj notranji svet!"
V glavi ji je zvonček prepeval, zaman se izmikaš, vedno znova te bom opozarjal.
Vedi, vsakič bo moj poziv močnejši, zavedanje bolj čisto in ti boš popustila pod težo te ljubezni do njega!