Lea- moje pesmi

pričakovano, jaz še nikoli nisem mogla na ta forum nalepiti brez dodatnega dela copy/paste od drugje....


kaj se zgodi ko pobrišem oblikovanje:

Hiša ob potoku 28 - Tavelika
 
 
Lea199

tudi pričakovano, razmaki se povečajo, oblikovnje od prej je pobrisano....

uredim ročno:in ja v tem urejevalniku ni konca ne kraja, bom poskusila uredit v gmail urejevalniku:

Hiša ob potoku 28 - Tavelika
 

to je to kar lahko naredim, več ne gre...in tukaj nimam nobenih opcij da bi karkoli spremenila, da bi bilo oblikovanje možno... razen če spremenim - naložim- popolnoma vso obliko foruma...morda bi bil čas.... 

Hvala še tu, Ines!

Sem kopirala tudi v cikel Hiša ob potoku. Ni ravno kot bi želela (v oklepaju je vidna velikost 13). Zaenkrat pustim. Ko bo možnost popravim, ker mi je res veliko do tega, da je cikel popolen, oziroma da je v njem vse kar sem do zdaj napisala.

Lp, Lea

(upam, da mi bo uspelo nalepiti naslednjo pesem, ki je bolj preprosta, samo z uporabo brisanja oblikovanja) :)

Hiša ob potoku 28 - Tavelika

pohabljen piščanec
frfota
ob prevrnjenem kolesu


mali tarna
nisem kriv
to neumno pišče


deklica
bi najraje sedla k bratu
in zajokala


zvečer
se vrne mama
o moj Bog
saj sem vedela
vedno kakšno skuhata


kazalec uperi v deklico
ti bi morala imeti pamet
ti si velika


otrok se izmuzne v hlev
zleze v jasli
s prsti gre teličku
skozi mehko dlako

deluje kopiranje s pesem.si ja :)

samo na zadnji kvadratek desno v spodnji vrstici sem kliknila :)

lp, Lea

Navzgor ukrivljeni kotički ustnic

Še preden zazvoni budilka,
se noč izmuzne
skozi ključavnico svita.
Počasi jo mahne
prek travnikov.

Dremav oblak
izpusti nekaj kapelj.

Z nebesne modrine
mežika sonce.

Veter žvižga.
Viže pretaka v kanček
neoskrunjene lepote.

Iz skodelice
se vrtinči vonj
turške kave.

Še vedno deluje, tokrat brez klikanja (kvadratek je še vedno bel/osvetljen.

hura!

Kameleon

V jutru iskriš barvitost lantan.
Pelargonije ti prižigajo venec
pritlikavih kresov.

Zleknjen
pod nakopičene oblake,
grom in ostre skalpele strel
prisluškuješ bobnenju dežja.

Večer ti povezne megleno kapuco
in zasrebri tvoj tihi korak
do svitanja.

Kalejdoskop

zaslepljena s krmižlji
si mencaš pogled

odtavaš k oknu
obraz prisloniš
ob hladno steklo

jutro se lesketa
v tisoč in eni niansi
zelene

sredi dvorišča
v veliki luži
čofota strgan oblak

oranžna žoga
brez naglice drsi
čez obli hrbet dneva

dotakne se skalnih grebenov
in sestopi
v večerno zarjo

dež zamolklo zabrunda
izceja se
in luži
v cinobrasto sivih odtenkih

naveličano preide v pršenje
nato prestopi mejo teme

v soparni noči se zaveš
odsotnosti vetra

Ko najdeš sebe

trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice

neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze

med vejami platan
uzreš sonce

podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev

lea199 je napisal/a:

Navzgor ukrivljeni kotički ustnic

Še preden zazvoni budilka,
se noč izmuzne
skozi ključavnico svita.
Počasi jo mahne
prek travnikov.

Dremav oblak
izpusti nekaj kapelj.

Z nebesne modrine
mežika sonce.

Veter žvižga.
Viže pretaka v kanček
neoskrunjene lepote.

Iz skodelice
se vrtinči vonj
turške kave.

Čudovita jutranja! :) Čeprav ne maram tega dela dneva, si ga opisala tako dobro, da je kar malo žal, da bolj ne uživam v njih.

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Navzgor ukrivljeni kotički ustnic

Še preden zazvoni budilka,
se noč izmuzne
skozi ključavnico svita.
Počasi jo mahne
prek travnikov.

Dremav oblak
izpusti nekaj kapelj.

Z nebesne modrine
mežika sonce.

Veter žvižga.
Viže pretaka v kanček
neoskrunjene lepote.

Iz skodelice
se vrtinči vonj
turške kave.

Čudovita jutranja! :) Čeprav ne maram tega dela dneva, si ga opisala tako dobro, da je kar malo žal, da bolj ne uživam v njih.

Hvala!
Drugače pa tudi jaz imam raje večere z barvitimi zahodi. :)

Hočeš proč

na črnem atlasu
spijo zvezde

odpiraš se
v krvavo krhkost maka

v neenaki igri
umira
raztrgana koža

misli postajajo težke
nepretočne

povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij

za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz

Takrat


ko jutro potrka na veke
za orošenimi okni vztrepeta
privid jantarnega molka in ponovno
najdenih ključev

ob skodelici bele kave
zadiši po materi
po njenem toplem naročju

minute hitijo
namnožijo se v čas
ta se razpoči in zaskeli
v nuji povratka

veter vabi na ples
v barvito razkošje
zadnje
doma preživete jeseni

Ženska (cikel)

srebrna
ob robu
kuhaš samo zase

ko najdeš sebe
hočeš proč

pozabljena
zaman iščeš sonce

***

Srebrna

ne spiš

s tanko plastjo
odmeva
prekriješ spomine

samoti dodaš okus
mentol bonbona

nad razdevičeno tišino
peniš hudournik
nočnega monologa

Ob robu

ko strasti odigrajo
sklepni akord

za črno zaveso
požiraš tišino

z ustnic si zgrizeš
ostanke nasmeha

ob prvem svitu
pometaš

odrineš se daleč
za rob čistine

Kuhaš samo zase

na pogorišču
zacvetiš v živo rano

besede goltaš
zabadaš jih v požiralnik

sredi ničesar
iščeš zavetje

odmisliš bolečino

vetru ne dovoliš
da podivja v vihar

Ko najdeš sebe

trudiš se videti svet
simetrijo barv
krhka sosledja
zrcaljenje resnice

neskončno sama
brezglasno
nagovarjaš obraze

med vejami platan
uzreš sonce

podaš se do vrhov
nekoč pozabljenih
molitev

Hočeš proč

na črnem atlasu
spijo zvezde

odpiraš se
v krvavo krhkost maka

v neenaki igri
umira
raztrgana koža
misli postajajo težke
nepretočne

povežeš culo
pod trden vozel stlačiš
pohojen ego in
zdesetkan trop iluzij
za vogalom rojen veter
ti dahne v obraz

Pozabljena

spotikaš se ob lastne vzdihe

v praznini e-pošte
pestuješ domotožje

med prsti
ti podrhteva
orumenel list

pogled utapljaš
pod gladino črk

z besed lupiš
za nekaj odtenkov pretemno
skorjo

v nepojmljivem begu
pred samo seboj
z dolgimi požirki
odplakneš včeraj

zaspiš zvita v klobčič mor

Zaman iščeš sonce

okušaš
z izpušnimi plini
začinjena jutra

zakrčena v molk
navznoter kipiš spomine

cefraš preživeto
napake kupčkaš
lepiš jih
v poraz

za prsnico začutiš
udarec lastnega krika

iz grla
ti uide
jecljaj

***

stojiš
nemočno zreš na križ
v njegovo ime

zgrbljena vase
zakleneš besede

dan ugaša
v očeh ti mrzlo
zasije severnica

Hiša ob potoku 29 - Japonka*

deklica vadi vzmik

sanja
o olimpijskih igrah
o zmagi
o zlatu

resk
nadobudna telovadka obsedi
s kakijevo vejo v naročju

staršem se zlaže
sosedova Ivanka je bila
bratec pritrdi njeni zgodbi
res je bila Ivanka

tata stopi do soseda
domov se vrne otožen
molčeč

ne kazen
boli njegov pogled

Triptih

akacija sega v nebo
z bodičastimi prsti
prebada škrlat in
mrak potiska dan
čez robove skalnih
previsov

na kolenih se umiva maček
potem zaprede in greje
ostarele kosti

v ušesih brni tišina
misli uhajajo nazaj
prepletajo se
v zven samote

noč dobiva vse bolj prosojno polt
izza bližnjega hriba pokuka luna
in nazdravi s kozarcem
srebrnine

dolgi požirki lepote
odplaknejo nelagodje

Lepo Lea

Tako življenjske niti nizaš, super

Maja je napisal/a:

Lepo Lea

Tako življenjske niti nizaš, super

Hvala, Maja :)

vesela sem, da ti je všeč.

Lepo Lea, da si se vrnila s svojim pisanjem. Nekaj novega berem KOLAŽ pa moram reči, da je prav prijetno za branje. Nanizani podatki dneva so strnjeni v prijetno zgodbo realnosti  

STENA
pa je povsem izraz današnjega ali prejšnjih dni, ki so ti stkali novo prelomnico v tvojem življenju
Imej se lepo

Marcelina je napisal/a:

Lepo Lea, da si se vrnila s svojim pisanjem. Nekaj novega berem KOLAŽ pa moram reči, da je prav prijetno za branje. Nanizani podatki dneva so strnjeni v prijetno zgodbo realnosti  

STENA
pa je povsem izraz današnjega ali prejšnjih dni, ki so ti stkali novo prelomnico v tvojem življenju
Imej se lepo

Hvala, Marcelina!

Upam, da sem se res vrnila 

Obe pesmi sta nastali na literarni delavnici, 
razlika je le v tem, da sem pri Kolažu sledila
Semoličevemu načinu izražanja. Stena pa je
nastala na vajo: kamen, žebelj in črno ptičje
pero. Vsak je napisal svojo asociacijo na to.
Meni se je v trenutku "pokazala" Stena.

Mislim, da imaš prav, gre za podzavestno reakcijo 
na dogajanja v zadnjem času. Hvala, da me bereš. 

Verjamem, da se bom lahko spet bolj posvetila forumu
in našemu druženju. Bodi lepo! In vsi, ki to berete tudi!