Ljubezenska pisma - 2011

tukaj pa pisma pišemo

Uf, tu bo potrebno malo dosti domišljije, ne bo šlo kar tako skozi

Vrtnica je napisal/a:

Tvoje pero nima črnila


V roki držiš list papirja, svinčnik mrzlično prestavljaš, prsti iščejo prostor kjer se bo usul plaz besed.
Počutje; Visoka napetost pred izbruhom čustev, katera bodo kakor vroča lava odtekala na belo podlago.
Neizkušeno, testno ustvarjaš podobo pisma katerega boš naslovila:"neznano!"
Želja po čustvenemu povezovanju med stvarnostjo in domišljijo, je močnejša od vseh sil.
Brezmejna polja čustev so izzvala v tebi val plimovanja med visokopričakovanim in neuresničljivim.
Ustvarjeni malik je Bog na tuzemeljski ravni, punčica v očesu.
Tvojo neizmerljivo strast do ljubezni bo pogasil s svojimi žarečimi ustnicami iz katerih bodo pritekali poljubi kakor zublji v potokih.
Ob spoznanju da se mu prebližuje lava čustev, ga bo pesem te ljubezni premamila, igral bo na zadnjo noto, le da osvoji svet svojih sanj.
Nič ga ne bo odvedlo od tega, načrt je božansko podprt, čas za akcijo.
Oder je samo vajin, igra se pričenja, življenje piše najlepše pesmi, dveh od ljubezni lačnih src.

Lepo:)))

Vrtnica

obema

Lepo Maja

Lp,

Hvala

Maja je napisal/a:

Pogrešam te!

Hlad meglenega jutra s svojo vztrajnostjo ovija moje telo. Šklepetajo mi zobje od mraza. Prste na rokah kljub rokavicam ne čutim več in počutim se kot velika kocka ledu. Vstopim v topel prostor. Počasi slečem vsa zimska pokrivala in si hitro skuham čaj. Prijeten vonj sadja požgečka moje čute, topla tekočina se razlije po hladnem telesu. Vse je samo trenutna potešitev, že naslednji hip se notranji hlad vrne. Ni oblačila ali napitka, ki bi ga pregnali. Moja duša je prazna, moja duša je hladna. Moja duša si bil ti. Zdaj te več ni. Ostala je prazna, globoka luknja polna sivega, ledenega niča. Pogrešam te. Pogrešam tvoj objem, dotik tvoje tople dlani. Moja ušesa so na hudi preizkušnji, saj upajo, da bodo ujele tisti posebni zven tvojega glasu. Oči so posivele od napora, zaman se trudijo uzreti tvoj obraz. Ves neuspeh se zliva v ogromen prepad v mojih prsih. Pogrešam te. Pogrešam tvojo ljubezen. Odšel si in odnesel mojo ljubezen s seboj.
Topel dan greje moje telo. Sonce se je ujelo v kotičke mojih zelenih oči. Zožim jih, da bi lažje videla prebujajočo naravo, ki me obkroža. Sivi prepad v mojih prsih je zapolnjen z bolečino in solzami. Ni več prostora za nove bisere žalosti. Čutim drobne, tihe utripe svojega srca. Še vedno utripajo v ritmu tvojega imena in dokler bom živa, bodo utripali v tem ritmu. Pogrešam te. Vedno te bom pogrešala. Pogrešam tvojo ljubezen, pogrešam svojo ljubezen za te. Vem, da moja ljubezen pri tebi je varna. Varuješ jo, obdal si jo s svojo ljubeznijo za me. Obe skrbno si skril v svoje prsi in čakaš dan, ko spet me boš objel, s prsti pobožal moj obraz in mi s poljubom vrnil del duše, ki si ga vzel s seboj.

Super je!
Ta dva stavka sta mi res odlična : "čakaš dan, ko spet me boš objel, s prsti pobožal moj obraz in mi s poljubom vrnil del duše, ki si ga vzel s seboj" in "Čutim drobne, tihe utripe svojega srca. Še vedno utripajo v ritmu tvojega imena in dokler bom živa, bodo utripali v tem ritmu."

Hvala Snowflake

Dragi princ

Srebrna krona še vedno krasi spomin na tebe.
Ničkolikokrat sem odvrgla pero, zmečkala do onemoglosti popisane liste papirja, zradirala vse kar me spominja na topel nasmeh.
Ne gre dragi, ponovno se vračajo utrinki najine ljubezni, oko se orosi, srce noro razbija, tebe ni!
Ne morem dojeti: odšel si, za vedno!
Odkorakal v temno noč, s seboj odnesel del mene, kateri te neskončno ljubi!
Kako bom, brez?
Oko se mi dan za dnem vlaži ob spominu na besede katere si mi izrekel.
Tako močno so zarezale, bolečina ne pojenja, nemir se bohoti.
Vem da me ne maraš, slutim: tvoja ljubezen je minila, nje veličina je bila trenutni vzgib pomanjkanja.
Iz istega razloga si odšel, odšel tja kjer ti je dom, kjer si postavil korenine.
Moje si odrezal, sedaj uvela in oropana ljubezni v pričakovanju minljivosti, usiham.
Zadnja misel, boš!

Živa je napisal/a:

Dragi moj princ

Srebrna krona še vedno krasi spomin na tebe.
Ničkolikokrat sem odvrgla pero, zmečkala do onemoglosti popisane liste papirja, zradirala vse kar me spominja na topel nasmeh.
Ne gre dragi, ponovno se vračajo utrinki najine ljubezni, oko se orosi, srce noro razbija, tebe ni!
Ne morem dojeti: odšel si, za vedno!
Odkorakal v temno noč, s seboj odnesel del mene, kateri te neskončno ljubi!
Kako bom, brez?
Oko se mi dan za dnem vlaži ob spominu na besede katere si mi izrekel.
Tako močno so zarezale, bolečina ne pojenja, nemir se bohoti.
Vem da me ne maraš, slutim: tvoja ljubezen je minila, nje veličina je bila trenutni vzgib pomanjkanja.
Iz istega razloga si odšel, odšel tja kjer ti je dom, kjer si postavil korenine.
Moje si odrezal, sedaj uvela in oropana ljubezni v pričakovanju minljivosti, usiham.
Zadnja misel, boš!

Iz istega razloga si odšel, odšel tja kjer ti je dom, kjer si postavil korenine.
Moje si odrezal, sedaj uvela in oropana ljubezni v pričakovanju minljivosti, usiham.

Super :)

Že videno


Po dolgem času si je  pero zaželelo plesa še ne izrečenega.
Minilo je dolgo obdobje tišine,  nit katera je povezovala dolgoletno prijateljstvo se je v sekundi pretrgala.
Dogodki so načeli skrhano vsebino. Vizualizacija ni zadostovala, beseda je odrezala obojestransko naivnost.
Kakor zelenc si odigral ta del gledališke predstave.
V trenutku te je obšla slaba vest, tla pred teboj so se odprla, vsa samozavest preteklega obdobja se je pogreznila v tišino.
Potem je sledilo obdobje notranjih bojev, odrekanj, v sebi si čutil praznino katero je pustila"Ona"!
Zavedaš se njenega obstoja, kaj ti pomeni, od kod prihaja, zakaj se je ponovno pojavila v tvojemu življenju?
Kaj imata skupnega?
Veliko zamolčanega!

Luana, zanimivo ljubezensko pismo si napisala :)

Hvala Lea, tudi če, bolj kot ljubezensko sliči na kaj drugega   
včeraj imela grozno močen napad pisanja, morala nekaj izliti na papir, potem je tema, nalašč za pisalo.
(joj me joj, pozabila kako se pisma piše  sedaj so moderni sms-i  :P
važno da ljubezen je, drugo pride :))


 

Luana je napisal/a:

Hvala Lea, tudi če, bolj kot ljubezensko sliči na kaj drugega   
včeraj imela grozno močen napad pisanja, morala nekaj izliti na papir, potem je tema, nalašč za pisalo.
(joj me joj, pozabila kako se pisma piše  sedaj so moderni sms-i  :P
važno da ljubezen je, drugo pride :))


 

Že morda, da si pozabila kako se ljubezenka pisma piše, a zgornji zapis je zelo dober, enako tudi druga dva, ki si ju sinoči zapisala (zgodba na črko in zgodba te fotke. Ne laskam ti, zares je dobro napisano ... še veliko navdiha!

Lp :)

Hvala ti Lea:(kot pravijo, za pohvalo se je treba samo zahvalit, dodajanje opravičil tako ali tako ni potrebno)
Zato, še 1x hvala ti, res da imela napad pisanja, danes enako, ali so mi ga moji dragi prekrižali, ah ta mati in njena mladina   
 imej se in se bereva, ti si  vedno pridna, napadi te kar pogosto obiščejo  

Maja je napisal/a:

Moje misli za te

Kakšna noč. Kakšne sanje. Saj veš, da so bile o tebi. Ja bile so lepe, žive in vesele. Sanje po navadi nimajo  velikega vpliva na moje razpoloženje, a tokrat priznam  res so m i polepšale jutro.  Dan se je še toliko bolje začel, ker je zunaj že sijalo sonce in obljubljalo pravo pomladno idilo.  
Pogrešala sem te. Vse je bilo čudovito, le majhen delček v meni je bil prazen, pust. Nekaj mi je manjkalo. Odločila sem se za majhen sprehod. Brez veliko priprav in premišljevanja sem obula soperge in iz omare vzele flis jakno. Noge so kar same začrtale pot in ne da bi se zares zavedala že sem stopala po najini poti. Sončni žarki so me božali po hrbtu in laseh, ter me spominjali na tvoje nežne objeme. Kolikokrat sva prehodila to pot z roko v roki, včasih objeta, včasih glasna in včasih molčeča. Najina rutina je dvorezen meč. Tako domača in varno ljubeča, tako prazna in srhljivo boleča. Dan je preveč lep, da bi si dovolila, da mi temne misli in grenka osamljenost pokvarita mir in lepoto veselja. Stopam po poti in se vstavim ob najini klopi. Prazna je. Veje mogočnega drevesa se za enkrat še gole sklanjajo nad klopjo in tiho obljubljajo senco v dolgih prihajajočih poletnih dneh. Sedem. Vse je tako domače. Voda žubori pred menoj in na stezi za mojim hrbtom slišim tiho pogovarjanje dveh prijateljic, ki sta izkoristili dan za sprehod in klepet. Njuna glasova se tiho oddaljita in spet sem prepuščena sebi, zvenu drobnih valov, ki se kotalijo čez skale. Sonce počiva na mojem obrazu. Nekaj me zmotim, nekdo me opazuje. Počasi odprem oči a ni nikogar. No sprva tako mislim, nato ju opazim. Se spomniš tiste male račke z dolgim zelenim vratom. No priplavala je bližje in ni sama. Ob njej je velik samček, gleda me z rahlim nezaupanjem. Njo varuje. Nasmehnem se in že iz navade pobrskam po žepih. Okregam se v mislih, da se nisem spomnila prej in s seboj vzela nekaj posušenega kruha. A sreča je na moji strani, v žepu najdem keks, tistega, ki sem ga včeraj dobila ob kavi in še sama ne vem zakaj spravila v žep.  Odvijem papir in keks prelomim na pol.  S počasnimi gibi vstanem in z nežnim glasom jima povem, da imam malenkost za njiju. Vseeno se malo oddaljita in me opazujeta. V vodo vržem obe polovici in sedem nazaj na klop. Hitro se približata in vzameta vsak svoj del. Ostaneta blizu obale, zaupata mi. Nasmehnem se in naslonim nazaj. Kar presenečena sem, da pod svojim hrbtom čutim trdo stranico. Pričakovala sem tvojo mehko telo. Tvojo varno ramo in ljubeč objem. No danes se bom sprijaznila s soncem in prebujajočo naravo, naslednjič pa se bom razvajala ob tebi.

Pogrešam...te, Maja in vse nas❤drhti ob branju spominov.
Škoda ker se več nič ne družimo.
Tvoje zgodbe, top the topm Maja💐