Kakšna je zgodba te fotke?

Neža super

Nov izziv:



slika/internet

lea199 je napisal/a:

Nov izziv:



slika/internet

Ne morem si pomagati, navdihnil me je včerajšnji dan.

Zimska mavrica



slika/internet

Pogled polzi. Ve. Umetelno stkana lesketajoča se pajčevina v najtemnejšem kotu skriva zahrbtnega pajka.
Od solz vlažno otroštvo.
Preprosta, otožna zgodba.
Valovi bolečine, čas odrekanja in strogo odmerjene kapljice veselja.
Neskončna cesta skozi pustinjo. Redke oaze izvabijo nasmeh.
Brat v dvojcu brez krmarja pluje med čermi vse do neizbežnega brodoloma. Bolečina. Smrt. Pravica odkima in čez čas prikima. Dolgovi so poplačani.
Se je splačalo?
Pot na kalvarijo. Trmasto vztrajanje. Vera. Upanje.
Pride bolezen.
Zima prinese olajšanje. Sence izginjajo. Utvara? Resnica? Urok sanj?
Ostaja s trte odpadel list, suh in negiben.
V izmozgano telo se naseli iskriv duh. Na misel prihajajo besede v njenih štirih jezikih. Niti ne ve, v katerem izmed njih razmišlja, v enem ali v vseh hkrati.
Prestopi mejo in z enim samim korakom stopi v mavrico.

lea199 je napisal/a:

Zimska mavrica



slika/internet

Pogled negotovo polzi.
Ve. Umetelno stkana lesketajoča se pajčevina v najtemnejšem kotu skriva zahrbtnega pajka.
Od solz vlažno otroštvo.
Preprosta, otožna zgodba.
Valovi bolečine, čas odrekanja in strogo odmerjene kapljice veselja.
Neskončna cesta skozi pustinjo. Redke oaze izvabijo nasmeh.
Brat v dvojcu brez krmarja pluje med čermi vse do neizbežnega brodoloma. Bolečina. Smrt. Pravica odkima in čez čas prikima. Dolgovi so poplačani.
Se je splačalo?
Pot na kalvarijo. Trmasto vztrajanje. Vera. Upanje.
Pride bolezen.
Zima prinese olajšanje. Sence izginjajo. Utvara? Resnica? Urok sanj?
Ostaja s trte odpadel list, suh in negiben.
V izmozgano telo se naseli iskriv duh. Na misel prihajajo besede v njenih štirih jezikih. Niti ne ve, v katerem izmed njih razmišlja, v enem ali v vseh hkrati.
Prestopi mejo in z enim samim korakom stopi v mavrico.

Lea!!!
To zgodbo sem sedaj prebrala zagotovo 5krat! Odlična je. Kot si napisala "Preprosta, otožna zgodba.", je zgodba življenja ampak je noro dobro napisana. Hkrati otožna in polna upanja, vendar vsi vemo, da je to zgodba tudi našega življenja, ki se bo enkrat izteklo.
Všeč mi je tema in pa tako kot sem rekla že pri poeziji, tvoj slog pisanja, vse besede, ki jih povežeš med sabo!

Če se ne motim, si enkrat napisala, da potrebuješ več časa za prozo kot poezijo. Jaz lahko le rečem, da sem vesela ko si vzameš čas, ker so res tvoje zgodbe čudovite.

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Zimska mavrica



slika/internet

Pogled negotovo polzi.
Ve. Umetelno stkana lesketajoča se pajčevina v najtemnejšem kotu skriva zahrbtnega pajka.
Od solz vlažno otroštvo.
Preprosta, otožna zgodba.
Valovi bolečine, čas odrekanja in strogo odmerjene kapljice veselja.
Neskončna cesta skozi pustinjo. Redke oaze izvabijo nasmeh.
Brat v dvojcu brez krmarja pluje med čermi vse do neizbežnega brodoloma. Bolečina. Smrt. Pravica odkima in čez čas prikima. Dolgovi so poplačani.
Se je splačalo?
Pot na kalvarijo. Trmasto vztrajanje. Vera. Upanje.
Pride bolezen.
Zima prinese olajšanje. Sence izginjajo. Utvara? Resnica? Urok sanj?
Ostaja s trte odpadel list, suh in negiben.
V izmozgano telo se naseli iskriv duh. Na misel prihajajo besede v njenih štirih jezikih. Niti ne ve, v katerem izmed njih razmišlja, v enem ali v vseh hkrati.
Prestopi mejo in z enim samim korakom stopi v mavrico.

Lea!!!
To zgodbo sem sedaj prebrala zagotovo 5krat! Odlična je. Kot si napisala "Preprosta, otožna zgodba.", je zgodba življenja ampak je noro dobro napisana. Hkrati otožna in polna upanja, vendar vsi vemo, da je to zgodba tudi našega življenja, ki se bo enkrat izteklo.
Všeč mi je tema in pa tako kot sem rekla že pri poeziji, tvoj slog pisanja, vse besede, ki jih povežeš med sabo!

Če se ne motim, si enkrat napisala, da potrebuješ več časa za prozo kot poezijo. Jaz lahko le rečem, da sem vesela ko si vzameš čas, ker so res tvoje zgodbe čudovite.

Neža, hvala za napisano:)
Tista zimska mavrica predvčerajšnjem, me je spomnila nanjo, na njeno preprosto zgodbo. Tu sem si dala čas za krajšo obliko. Upam in želim si napisati tudi daljšo različico.
To je neka kratka proza, že na meji s poezijo. Poezija v prozi bi lahko rekli.
Morda te bo zanimala ta antologija, po moje, se jo splača prebrat. Jaz sem jo pred kratkim.

Brez verzov in rim

lp,

Lea super
Zanimiva zgodba, ki pravzaprav je in je ni. Hočem reči, da jo vidim, kot preplet letečih misli. Zanimiv slog. Res všečno. Bravo

Maja je napisal/a:

Lea super
Zanimiva zgodba, ki pravzaprav je in je ni. Hočem reči, da jo vidim, kot preplet letečih misli. Zanimiv slog. Res všečno. Bravo

Hvala Maja,

naj najprej napišem, da je tudi tvoja prozica izjemno dobro napisana. Čestitke z moje stran:)

Kar se mojega zapisa tiče, upam, da je razumljiv. Zgodba je. Zelo, zelo globoka. Resnična. Nanjo me je spomnila mavrica, čeprav z življenjem, ki ga opisujem nima prav nič skupnega.
Morda najdem čas in dovolj vztrajnosti, da zgodbo napišem v veliko daljši obliki, seveda tudi v povsem drugem stilu.

Lp,

Maja je napisal/a:

Ujeta v nevidne okove, ki me držijo v temačni votlini nerazumljene žalosti, strmim v smeri svetlobe, ki je ni. Oči me bolijo od naprezanja zagledati odsev sreče. Ni več solza, že dolgo nazaj sem izjokala še zadnje bisere nemirnega srca. Otopelost me hoče zazibati v globjo temo, a nekaj ali nekdo mi ne dovoli zapreti oči, ne dovoli, da bi odnehala. Moj notranji boj je že pred časom pojenjal in glej ga, razum se je prebudil in prisilil oči v nov pogled. Nov nasmeh, novo upanje. Nekje sije sonce sreče, vem, saj vidim njegovo sled v mavrici, čarobni znanilki veselja.

Tudi zate Maja samo pohvale! :)
Všeč so mi take grenko-sladke zgodbe. Vedno jih rada tudi berem, že zaradi upanja, ki ga dajo ali pa vsaj zaradi sanj o srečnemu koncu :)


p.s. moja zgodbica bo zopet malo zamudila. Ste tako pridne, da ne morem dohajati :)

lea199 je napisal/a:

Neža, hvala za napisano:)
Tista zimska mavrica predvčerajšnjem, me je spomnila nanjo, na njeno preprosto zgodbo. Tu sem si dala čas za krajšo obliko. Upam in želim si napisati tudi daljšo različico.
To je neka kratka proza, že na meji s poezijo. Poezija v prozi bi lahko rekli.
Morda te bo zanimala ta antologija, po moje, se jo splača prebrat. Jaz sem jo pred kratkim.

Brez verzov in rim

lp,

Komaj čakam :) Bom z veseljem prebrala tudi daljšo obliko! :)
Hvala za predlog. Je zelo zanimivo, bom prebrala, ker vem da mam kar dosti težav s pisanjem poezije, pa tudi raje pišem prozo, tako da se mi zdi, da bi mi kar ustrezalo.

Lepo se imej :)

Nov izziv:

Oddvojena



Bronasta zenica odseva v zrklu mraka. Dan odteka. Zmrzujoč, drobljiv, zrnat, ... drsi čez presip pečine. Tišina dremlje zleknjena na pregibu časa.
V okvir zime vrisan drget izzveni v igro sprenevedanj. Sanja izginja pod medmejo svetlob.

Obležim na dnu noči.

[quote="lea199"]Oddvojena



Bronasta zenica odseva v zrklu mraka. Dan odteka. Zmrzujoč, drobljiv, zrnat, ... drsi čez presip pečine. Tišina dremlje zleknjena na pregibu časa.
V okvir zime vrisan drget izzveni v igro sprenevedanj. Sanja izginja pod medmejo svetlob.

Obležim na dnu noči.
/quote]

dober zapis Lea. Res mi je všeč, tako tekst kot tvoj slog (kratko, jedrnato, ločeno a vseeno celota in povezano)

lea199 je napisal/a:

Oddvojena



Bronasta zenica odseva v zrklu mraka. Dan odteka. Zmrzujoč, drobljiv, zrnat, ... drsi čez presip pečine. Tišina dremlje zleknjena na pregibu časa.
V okvir zime vrisan drget izzveni v igro sprenevedanj. Sanja izginja pod medmejo svetlob.

Obležim na dnu noči.

Lea super! Čeprav je kratka ima močno zgodbo!

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Mogoče čakaš na veter, da boš končno lahko letel…
Mogoče pričakuješ in sanjaš o prvih snežinkah, o snegu, ki bi te s hladom ohranil v večnost časa…
Umiraš, kot bolnik na smrtni postelji šepetaš poslednje besede. »Leteti, leteti…«
Ujet v vetru, se igrati v vrtincu jeznih gibov vse močnejših zimskih sapic.
Živeti sanje in sanjati življenje po smrti. Pričakovati konec in hkrati upati na prihodnosti, ki je negotova saj slutiš ta je ta ples v vetru tvoj konec…srečni konec, saj si dočakal tisto po čemur si hrepenel vse svoje življenje, pa četudi je ta trenutek sreče hkrati trenutek bridkega konca…

Čudovit zapis Neža, veliko, veliko boljši od mojega:)

Maja je napisal/a:

[size=18]
Sonce je že zgodaj zjutraj okopalo gozd s svojo svetlobo. Ogrelo je napol gole vrhove dreves. Že nakaj dni je toplo grelo v jeseni premražena bitja narave. Navidez vlada tihi spokoj. A le navidez. Pod listjem in vejicami življenje nevstavljivo hiti, lovi zadnje tople dni pred dolgim zimskim spancem. [/size]

Lepo Maja:)

lea199 je napisal/a:

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Mogoče čakaš na veter, da boš končno lahko letel…
Mogoče pričakuješ in sanjaš o prvih snežinkah, o snegu, ki bi te s hladom ohranil v večnost časa…
Umiraš, kot bolnik na smrtni postelji šepetaš poslednje besede. »Leteti, leteti…«
Ujet v vetru, se igrati v vrtincu jeznih gibov vse močnejših zimskih sapic.
Živeti sanje in sanjati življenje po smrti. Pričakovati konec in hkrati upati na prihodnosti, ki je negotova saj slutiš ta je ta ples v vetru tvoj konec…srečni konec, saj si dočakal tisto po čemur si hrepenel vse svoje življenje, pa četudi je ta trenutek sreče hkrati trenutek bridkega konca…

Čudovit zapis Neža, veliko, veliko boljši od mojega:)

Hvala! :)
Ah kje, sploh se ne more primerjati. Bo potrebno še kar veliko vaje...

Nova fotka:

lea199 je napisal/a:

Osvežujoče vreme v jeseni se mi je vedno zdelo super. Takrat sem najraje pisal in največ pisal. Sprehajal sem se po parku zraven gimnazije ki sem jo nekoč obiskoval, ne preveč dolgo nazaj, takrat ko sem še bil zelen okrog ušes in še nisem vedel kam bi se dal. Sprehajal sem se v smeri, ki sem jo naredil s prijatelji vsak petek po pouku, ko je ura odbila 2 in sem ves evforičen vrgel svoje počečkane zvezke in smrdljive stare šolske knjige v torbo. Šli smo na klop, ki smo jo poimenovali čisto preprosto Naša klop. Tam odprli vse kar smo dobili za piti in čakali mlajše gimnazijke . Videti smo bili kot divje zveri ki so čakale svoj plen. Ti spomini, bilo je čudovito.

Pihala je hladna puhlica, usedel sem se na Našo klop in iskal po svojem suknjiču za škatlo cigaret. Prižgal sem tisto cigareto, ki jo vedno obrnem navzgor, za srečo. Potreboval sem jo. Potreben sem bil nove ljubezni, sveže kakor kaplja jesenskega dežja na licu lepih gimnazijk. Potreben sem bil česar koli samo da začnem spet pisat. Glava me je mentalno pofukala v rit. Nisem maral teh dveh besed v istem stavku, fukati in rit.

Gledal sem krošnje, jesensko obarvane in cigareta mi je počasi ugašala. Obrnem se v smeri šole, dvorišče je bilo videti prazno kakor moja glava. Skozi okno sem gledal dijake pri pouku Slovenščine. Poučevala jih je profesorica s katero sva imela skrito afero, uživala je v mojih zgodbah.
Odprla so se vrata in izstopila je prelepa deklica. Ni bila prisotna pri pouku, zaradi tega je takoj požela moje zanimanje. Šla je proti parku, veter ji je pihal v laseh. Prižigala je cigareto s skorajda izpraznjenim vžigalnikom. Veter ji tega nikakor ni dovolil.
»Pridi po ogenj, moj se še ni predal.«

Ko se mi je približala sem opazil da je lepša kot sem sprva mislil. Bila je vsa naravna, ni nosila umetnih ličil, ki delujejo kurbirsko. Njena bleda polt je bila videti nežna kakor rosa v jutranji zarji in moje roke so se je hrepeneče želele dotakniti. Svetlikajoči se lasje so spominjali na pšenično polje in skupaj z jutranjo roso je to popolna kombinacija za pašo oči. Bila je več kot osvežitev in daala mi je novih moči, novih sokov, novih inspiracij. Stojal sem in jo gledal v oči, nič nisem zinil. Spodnja čeljust je padla 10 centimetrov niže.

» Je kaj narobe? Si videl fatamorgano?« Je rekla in razprla ustnice ter razkrila svoj božanski nasmeh.
Bil sem še bolj omrežen. Nisem imel moči spregovoriti besede so se mi kar zataknile nekje med grlom in pljuči. Že dolgo se mi ni to zgodilo, že kakšnih 35046360349 let, moj jezik je navadno kot stroj, moja vrlina, ne razumem. Končno sem zjecljal.

» Ne vem kaj naj rečem da ne bo zvenelo kot poceni prodana finta. Lepa si, spominjaš me na nekoga.«
»Na koga?«

»Hm….mislim da na….AJA na mojo bodočo bivšo ženo.«
»Hihi ne obetaj si preveč, perverznež.«

Stopil sem korak bliže, gledajoč v njene sinje modre oči in s prstom zaprl njene ustnice. Zgodil se je eden tistih filmskih trenutkov, ko glasba počasi ponikne in v kinu že vsi nestrpno čakajo da glavni junak poljubi svojo izbranko. Nato sem jo poljubil.

» Ne reci da ne boš tega pogrešala, ko se bova ločila.«

Pardon, spregledal sem novo fotko

Vincce je napisal/a:

Pardon, spregledal sem novo fotko

Nič hudega, napiši še kaj na novo fotko:)
Tudi za nazaj lahko kaj napišeš, veseli smo, če se nabere čimveč prispevkov:)

Lp

Vincce je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Osvežujoče vreme v jeseni se mi je vedno zdelo super. Takrat sem najraje pisal in največ pisal. Sprehajal sem se po parku zraven gimnazije ki sem jo nekoč obiskoval, ne preveč dolgo nazaj, takrat ko sem še bil zelen okrog ušes in še nisem vedel kam bi se dal. Sprehajal sem se v smeri, ki sem jo naredil s prijatelji vsak petek po pouku, ko je ura odbila 2 in sem ves evforičen vrgel svoje počečkane zvezke in smrdljive stare šolske knjige v torbo. Šli smo na klop, ki smo jo poimenovali čisto preprosto Naša klop. Tam odprli vse kar smo dobili za piti in čakali mlajše gimnazijke . Videti smo bili kot divje zveri ki so čakale svoj plen. Ti spomini, bilo je čudovito.

Pihala je hladna puhlica, usedel sem se na Našo klop in iskal po svojem suknjiču za škatlo cigaret. Prižgal sem tisto cigareto, ki jo vedno obrnem navzgor, za srečo. Potreboval sem jo. Potreben sem bil nove ljubezni, sveže kakor kaplja jesenskega dežja na licu lepih gimnazijk. Potreben sem bil česar koli samo da začnem spet pisat. Glava me je mentalno pofukala v rit. Nisem maral teh dveh besed v istem stavku, fukati in rit.

Gledal sem krošnje, jesensko obarvane in cigareta mi je počasi ugašala. Obrnem se v smeri šole, dvorišče je bilo videti prazno kakor moja glava. Skozi okno sem gledal dijake pri pouku Slovenščine. Poučevala jih je profesorica s katero sva imela skrito afero, uživala je v mojih zgodbah.
Odprla so se vrata in izstopila je prelepa deklica. Ni bila prisotna pri pouku, zaradi tega je takoj požela moje zanimanje. Šla je proti parku, veter ji je pihal v laseh. Prižigala je cigareto s skorajda izpraznjenim vžigalnikom. Veter ji tega nikakor ni dovolil.
»Pridi po ogenj, moj se še ni predal.«

Ko se mi je približala sem opazil da je lepša kot sem sprva mislil. Bila je vsa naravna, ni nosila umetnih ličil, ki delujejo kurbirsko. Njena bleda polt je bila videti nežna kakor rosa v jutranji zarji in moje roke so se je hrepeneče želele dotakniti. Svetlikajoči se lasje so spominjali na pšenično polje in skupaj z jutranjo roso je to popolna kombinacija za pašo oči. Bila je več kot osvežitev in daala mi je novih moči, novih sokov, novih inspiracij. Stojal sem in jo gledal v oči, nič nisem zinil. Spodnja čeljust je padla 10 centimetrov niže.

» Je kaj narobe? Si videl fatamorgano?« Je rekla in razprla ustnice ter razkrila svoj božanski nasmeh.
Bil sem še bolj omrežen. Nisem imel moči spregovoriti besede so se mi kar zataknile nekje med grlom in pljuči. Že dolgo se mi ni to zgodilo, že kakšnih 35046360349 let, moj jezik je navadno kot stroj, moja vrlina, ne razumem. Končno sem zjecljal.

» Ne vem kaj naj rečem da ne bo zvenelo kot poceni prodana finta. Lepa si, spominjaš me na nekoga.«
»Na koga?«

»Hm….mislim da na….AJA na mojo bodočo bivšo ženo.«
»Hihi ne obetaj si preveč, perverznež.«

Stopil sem korak bliže, gledajoč v njene sinje modre oči in s prstom zaprl njene ustnice. Zgodil se je eden tistih filmskih trenutkov, ko glasba počasi ponikne in v kinu že vsi nestrpno čakajo da glavni junak poljubi svojo izbranko. Nato sem jo poljubil.

» Ne reci da ne boš tega pogrešala, ko se bova ločila.«

Čudovito napisano :) Všeč mi je tvoj stil pisanja