Foto poezija

V poletnem soncu
dozorel klas pšenice.
Dovolj bo kruha.

Včasih trdno sem stal
verjel v svoj trmasti prav.
Ne vem kdaj in vem kako
a tisti nekdo
mi spodmaknil je trdno pamet
in zamajal tla.
Zdaj lebdim in priznam,
da se bojim.
Ne pomankanja tal
temveč privlačnosti višav.

Želiš si v naravo.
Lebdiš v iluziji.
Si pod oblaki.
Vendar nad zemljo.

Lestev

Vzpenjaš se po lestvi navzgor,
premaguješ klin za klinom,
da bi prišel do neba.

Vsaka stopnička je svojsten izziv,
in višje kot si, vedno bolj izgleda,
da se lestev nikoli ne konča.

Nekoč pa se ti le zazdi,
da končno prišel si do konca poti.
Takrat se spustiš in spet padeš na tla.

Noč je,
ne morem spati,
v mislih mojih
miru ne morem najti.
Solza po licu spolzi,
sprašujem se,
kaj storila sem ti,
sprašujem se,
zakaj v mojo bližino te ni.
Le čemu, le zakaj,
sprašujem se zdaj.
Sem odkrila tvoj jaz???
Se bojiš, da bi bila tvoj poraz???
Sem hotela preveč???
Mogoče sem ti postala odveč???
Ne iščem ljubezni tvoje,
srce, ki bije v meni je moje,
tebi dajem le roke svoje.
Če kaj želim, je prijateljstvo tvoje.
In spet sem tam,
kjer se vprašanje pojavlja zaman.
Znaš ceniti to???
Sploh veš kaj pomeni pravo prijateljstvo???
Čas bo tisti, ki pretekel bo,
čas bo tisti, ki iz tebe izluščil bo
pravo prijateljstvo.
Samo...
če le ne bo takrat zaman,
samo...
če ne bo čas prijateljstva že oddan.

Osamljena



Osamljena ...
Nad ulico stojim.
Ne slišim vrveža,
globoko vase se zgubljam.
Trepetam ...
mraz se mi zažira v telo.
Mislim nate ...
Sprašujem se,
si hotel, da me boli?