Foto poezija

Vsak član lahko izbere fotografijo in potem vsi napišemo kakšno pesem -prosto po izbiri, lahko je daljša, krajša, haiku, tanka...karkoli, odvisno od našega navdiha.

veselo na delo!

Ne obračaj se stran,
samo v tebe želim zreti,
ko naju bo izpiral dež,
in ko bo snežilo.

In kamen oživi
prepojen z dihom
ljubezni...
in ljubezen povzame
obliko kamnite podobe,
odmaknjene od živega sveta...

In kaj bi ljubezen,
ujeta v kamnu,
saj kamen ni večen...
se okruši,razbije.
Rajši kristal,
ki sijev soncu
modruje mimoidoči...

Vendar je resnica le ta,
da četudi se kamen sesuje,
se zdrobi v prah,
se kristal razbije na tisoče drobcev
in se več ne sestavi.
ostane ljubezen v vsakem delčku kristala
in vsakem zrhu prahu...

Se nikdar ne izniči
in vedno znova oživi...

wauuu sta pridna Neva in mark!

Neva, tvoja je kratka in jedernata, jo doživljam kot pričakovanje...

tvoja mark, pa kot opisovanje procesa ljubezni, kar ljubezen vsekakor tudi je...

:papa:

V kamen, v večnost zapisana
izjava resnične ljubezni...
v spomin bodočim rodovom,
če bi slučajno pozabili, da
nekoga moraš imeti rad...
po Minattijevo: četudi kamen...

Poglej me,
predno okameniva
v vsakadnjosti,
hočem,
da si zapomniš,
kako zelo
sva se ljubila.

Glasen nejasen nemir
na kamnitem izlizanem licu
mehko je žensko telo
na meji med daleč in blizu

Okamenjeni telesi,
združeni v silni ljubezni,
skriti pred pogledi
hipokritskega sveta...

In po kamnu polzijo
solze nemoči in
usojeno je biti
in čakati
in upati,
da nekoč pa le kamen
besneči vetrovi odprejo

Takrat se stvari znova
postavijo na svoje mesto
ljubezen zaživi neomejeno
in solze nemoči se umikajo
solzam sreče...
do tedaj ...
je upanje osvobajajoče...

Si ti tisti
ki kamen v kri spreminjaš?
si tisti, ki ne bo šel proč...
ko vsi ognji dogorijo in ugasnejo zvezde?
si ti tisti
ki temo v luč spreminjaš?
če nisi - pojdi zdaj....
ne grizi v moj vrat,
okamenel od ugrizov...

Poljubil bi me,
pozabil na vse,
živo bi me
spremiljal v kamen,
vedno bi bila tvoja
in nikoli ti ne bi bilo
potrebno ljubiti.

sami umetniki :ples:




pa da vidimo

Ogenj in voda
voda in ogenj...
V plašču modrine
ob škrlatu v zelenem ogrinjalu...
Z roko v roki, neodvisna...
uničujoča...
osvobajajoča...
odvisno od primera...
do primera...
škrlat se dviga...
uničuje...
izniči...
zajame...
v svoje okrilje...
in ničesar ni,
kar bi postalo ovira
na njegovi poti...
razen njegove
druge strani - vode

Voda se dviga,
besni...
uničuje...
izniči...
zajame v svoje okrilje...
in ničesar ni,
kar bi postalo ovira
na njeni poti...
niti s strani
škrlatnega ognja...

Dvojnost pogoltne
eno in eno
in dve strani
postaneta eno
in škrlat se zlije z modrino...

Ničesar ni, kar bi lahko
kazalo drugače...

Ogenj mirno dviga
svoje škrlatne zvezde
in okrog njega se zberejo vsi,
kateri iščejo toplino...
in mirno idilo...

Voda tiho teče
si utira lahno pot...
in se leskeče...
kristali so živi...
in okro nje in ob njej
se zberejo vsi,
kateri žele postati čisti...
in tisti,
kateri so žejni
žive vode...

In vsi ti se skrijejo
v najskritejše kraje,
ko voda in ogenj
odplešeta svoj ples...
In takrat ni ničesar,
ampak zares ničesar,
kar bi postalo ovira
silni moči
Enega v dveh in
Enega in Enega
v Enem

Počivajoča na tlečem ognju.
Ustrojena v sen nemirja.
Belo morje, barva sreče daje znak premirja,
zdaj pomirjena sem in ujeta tu.

Oprijemam se telesa kakor mladič se svoje mame.
Ne vidim drugega kot njegove od ognja vzete oči.
Prebiram mu misli in rišem vsakdane,
od teme vzete z zvezdami solznimi napojene noči.

Moj varuh ponosen drži me v dlani.
Koraka in je in spi še ob meni.
Luska vsaka je kot pest osatja ob zemlji zravnani,
boli a vendar varuje me pred pleni.

Le vode žal mu ni,
modrine njegovega očesa.
Le tu se napoji in le tu lahko razpnem in namočim si dlani.

Bo vedno z mano?
To ne vem nikoli zagotovo.
Vem pa, da da bo prišel na plano,
ko drugi bomo zapustili me.

Da zmaj moj, moj zmaj.
Čeravno v hlapu ognja spočet,
čeravno s telesom od teme prevzet.
Je moj, moj zmaj.
Ponosa mi nanj nikoli ni kraj.

Da zmaj.
V dušni obliki grozeče zveri.
A vendar je kakor pes,
kadar mu rečeš ubogljivo steguje dlani.

DRACENA

Sem kot reka sredi močvirske trave,
kakor da se nikoli ne spremenim...
pod kožo mirna
bleščim skozi oči ognjene luske....
pišem zgodbe iz časa pred spominom,
mislim misli, ki ga prehitevajo,
plameni me vžigajo v sedanjost.
Reka teče počasi.
Ko poplavlja,
odtrga breg,izpuli drevesa,
razlije se v zadnje kotičke duha...
takrat zamahnem z repom, svet se strese,
in ognji švignejo
v besede.

letim
v objemu tvojih kri
varna
letim
za mano ni sledi
letim
v novi svet
s tebo
srečna

Pravijo mi, boj se njegovih kril...
A ne morem,
da se ne bi v njegove misli zapletla,
Z njegovim,
svoje telo prepletla.

V očeh mu je laž zapisana,
meja dobrega in zla,
preveč zabrisana.

Čutim, da ne zmorem sama,
morem se nanj opreti.
Vsakdo želi ob sebi nekoga imeti.

In ne morem,
ne morem sama leteti...
Kljub temu da vem,
brezupno je z njegove strani iskreno ljubezen želeti.

Z vsem kar sem,
kar delam,
se učim in
ljubim,
kodram valove
življenja,
v katerem mi,
sobivati je dano...
S sočutjem,
mirom in modrostjo,
presegam jezo,
žalost, bolečino,
ko potopim se
v temo globine,
ko dna dotaknem se
ko se odrinem,
lahko
sledim srca utripu
in svetlobi...

Lepo in tako resnično...
Neva

Neva je napisal/a:

Lepo in tako resnično...
Neva

Hvala Neva! :flower:

Uau!Dalila one pesem je krasna!
I love it!
***
Nekaj mojega...Tko no..Prišlo ravno na misel ko sem zagledala sliko...

Krog, krog- naokrog.
Vse je neskončnost, vse je krog.
Iz ljubezni v sovraštvo- naokrog.
Od poljuba do udarca- se sklene krog.
Od solze do nasmeha, se vrti krog- naokrog.
Bolečina rojeva radost in ne vede tvorita krog.

Padem, se poberem.
Napišem...Nato preberem.
Začenjam in končujem,
Svetloba sonce zrak...Tako prekleto potrebujem.

A vse je krog.
Krog, ki gre naokrog.
Se zlije v krog.

Slepo iščemo trenutek,
ki ujel bi popoln občutek.
Želimo končati.
A v sebi smo obsojeni...Se bati, bati.
Čeprav nihče bolečine ne želi nadaljevati.

A vseeno se vrtimo okrog in okrog.
Saj naš svet tvori krog..
Krog, ki ga življenje vrti naokrog.
***

Ste se izgubili?

Ita je napisal/a:

v upanju,
da sem
pri koncu...
presenečena
ugotovim,
da sem na
začetku

Nova fotka:

Ita je napisal/a:

V ČAKANJU MILOSTI

Nekoč sem napako storila,
ubila življenje, ki bilo mi je dar.
Da konec bo nočnih mor, sem menila
in se v črnih valovih izgubila,
v nič in razkroj....

Ah, kakšna zmota, oči so odprte ostale.
Ni smrti, je jasno zvenela zavest.....
nasprotja so iluzija sveta....

Dobila sem črna krila, v tem vmesnem svetu...
V brezčasju, zame edinega prostora,
je moja usoda postala rezka, kot lunin srp.
Skoči še enkrat, nekdo zadaj levo nenehno šepeče...
jaz pa strmim v gladino in čakam...

Znova in znova, bi se v tekočo črnino pognala,
a zmoto sem svojo spoznala - rešitve ni,
smrt je iluzija sveta....