Foto poezija

Hotela sem ti ubežati,
hotela sem na silo stran.
Spoznati sebe sem se bala,
bala tebe, ki si tam.
Tebe, ki zasedaš delček srca,
tebe, ki hromiš možgane.
Hotela sem ti ubežati,
hotela sem te iz prsi iztrgati.
Zdaj vem, da to je jalovo početje,
zdaj vem, da pred seboj bežim.
Zato nehala sem siliti stran,
nehala sem pred teboj bežati.
Manj, ko se upiram bolje spoznavam,
da iz globočin gorja izplavati sama znam.
Zdaj sem nehala se bati,
zdaj ne silim več stran,
zdaj z veseljem pogledam vase,
s srečo spomnim zdaj se naju,
tistih dni in tvojih sanj.

Samo po tebi duša hrepeni,
vse dolge dni
noči,
kdaj združila bova poti,
ljubezni,
ki v nama kali.

Boli samota



slika/internet


Boli samota
zimskega dneva.

Kličem:
"Pridi, tako sem sama!"

Ni te.
Še odmev se je nekje izgubil.

Drevenim
v oklepu mraza,
v meni je goreča želja.

Klop
Klop na kateri sta sedela.
Ki te spominja nanj.
Mimo nje hodiš vsak dan.
Mogoče bo on tam.
A le ta klopca ostaja ti.
Ali lahko greš naprej?

slika/internet

Kaj bi zdaj sedela sama,
kaj ko tebe zdaj imam,
ki skozi to življenje burno
družbo si obljubil mi.
Skupaj bova se usedla,
skupaj zrla skozi upe,
skupaj se smejala nama
ob spominu kakšna sva bila
in skupaj bova zdaj strmela
v prihodnost rožnato
in lepoto ki prinaša namo jo.

Nekoč ti bo še zastal korak
spominjal se boš
bil si junak
vso srečo si z menoj delil
a na konec
od ljubezni te
se opil
zato
na klopco
zavil

Tam na klopi pod drevesom,
tiho dekle je sedela,
v srcu svojem žalost je imela,
z bolečino, duša njena je trpela.
Solza za solzo,
po licu njenem,
zdrknila v zgarano ji roko.
Veter nežno je pihljal,
skušal brisati solze...a žal.
Tedaj zgarana roka je čutila,
da njegova dlan je njeno dlan iskala,
vendar njena roka se je umaknila.
V duši ve, da mu je odpustila,
a njeno srce ve,
a njeno srce zna,
z njim naprej ne bo hodila.
...ne morem pozabiti,
da te druga je ljubila...
je rekla in odšla.

Nič zato
če ga druga je ljubila,
ljubezen je za dva
je znak srca,
sreča
nepopisna
za kogar
ljubiti
zna