izziv - zgodba na črko

Živa je napisal/a:

Neža, dobrodošla, ti kar, nestrpno čakam delo izpod tvojega peresa


Manjkaš

Kar Neža,

verjela sem, da se nam pridružiš:)

Enačit Damjano in Petro, čisti absurd , je Boštjan zaničljivo dodal svojemu bratu Marjanu.
Le ta ga je osorno izpod mrkega čela, ošinil z ostrim pogledom.
Njegova moč bi se lahko enačila, noževi.
Pomisli, danes gledaš lepoto, čez desetletje, ti bo žal, verjel ali ne!
Ženska bo takrat v najlepših letih, cvetela kot roža, polna hormonov, libido ji bo uhajal ven iz uhljeu.
Kaj pa ti?
Kako se boš odrezal v postelji, takrat ko bo željna spolne potešitve?
Kaj praviš na to?
Misliš, ali veš, da ti bo uspelo?
Ona vsa bujna in v cvetju, ti z enim čevljem v grobu!
Meni se ne bi dogajale take !
Dobro bi premislil predno bi se podal v čisti nesmisel.
Če mene vprašaš, to je noro, dragi brat, je še pristavil Boštjan.
Vedno si bil pametnejši, kljub temu da si mlajši, je odrezavo dodal Marjan.
Z Damjano se ljubiva, noro si je želim, moja bo!
Bataljon vojakov ne ustavi tega, kaj šele tvoje votle pripombe, Boštjan!
Življenje je moje, delim ga s komerkoli, počnem kar hočem, kakor hočem in dokler hočem!
Tvoja beseda, ne šteje!
Zato, pusti me na miru, kakor sem se odločil , tako bo!
Tvoja naloga je ena in edina:" Če se strinjaš ali ne s tem početjem, upoštevaj mojo odločitev!"
To je zadnje kar ti polagam na dušo, je še dodal Marjan, zaloputnil z vhodnimi vrati in odšel v temno noč.

Jaz bom kar nadaljevala z črko E :)

Elegantno, najdražjo in najlepšo obleko je pustila ležati na tleh, medtem ko je svoje stare, razpadajoče cunje zlagala v starinski kovček. Poleg nje so ležali biseri, od katerih se je odbijala barva vijolične svile. Barva tkanine je njeno rdečo kri spremenila v plemenito, kraljevsko. Pretežki biseri so njena zapestja okovali, jo namesto bodeče žice držali v primežu. Njeno telo ni imelo cene, njeni duši ni bilo mogoče oceniti vrednosti. A je bila vseeno prodana, kupljena. Postala je last najboljšega govornika, največjega lažnivca in prevaranta skritega za masko, težko zaveso dobrotnika. Hranili so jo z iluzijami, oblačili v škrlat, jo spreminjali, a nikoli si je niso mogli lastiti. V razpadajoči obleki, luknjičastih copatih in brez pretežkih biserov se zaveda, da je njena cena višja in od zdaj naprej vsem nedosegljiva!

E

Ekcem, je pomislila, ko si je praskala pordelo kožo rok. Sinoči, ko sta prispela v kočo ni bilo nič narobe. Na hitro sta pojedla nekaj s sabo prinešene hrane in stopila naokoli. Zdel se ji je prveč molčeč. Je tako utrujen, je pomislila in si obenem olče odgovorila, ne, ne, ni to, nekaj drugega ga muči.
Soce je počasi zdrsnilo za zahodno pogorje in ona je poiskala njegovo roko. Zdrznil se je in se odmaknil. Nekaj časa sta molče stala v rahlem vetru. Potem je negotovo začel:
"Veš, Manja, odločil sem se, da grem v Ameriko. Očetov prijatelj mi je dobil mesto asistenta na čikaški univerzi."
"Kaj?" je zašepetala.
"Vem, tako je zame najbolje. Ne morem se odreči tej možnosti."
Takrat je zajokala.
"Ne jokaj, če je najina ljubezen dovolj močna preživi in čez nekaj let bova spet skupaj," je še rekel in odhitel v kočo.
Legla sta na skupen pograd. On je spal, ona je premlevala o ljubezni.
Zbudila se je vsa zatekla z zardelo srbečo kožo.

Lea in Snowflake

Živa je napisal/a:

Lea in Snowflake

Hvala Živa, capljam za tabo ))

Pišem tako, da zapiše prvo črko in si sproti izmišljujem;)))) Zabavno, a ne tudi prepričljivo;))))

Bodi fanj

Lein zapis se končuje na črko O, vzela bom predzadnjo Ž

Živa je napisal/a:

Lein zapis se končuje na črko O, vzela bom predzadnjo Ž

se strinjam, sem že razmišljala, da bodo zadnje črke skoraj izključno samoglasniki, teh je kot vemo malo;)))

Lepo, pridna Živa

lea199 je napisal/a:

Lepo, pridna Živa

Se strinjam! Super napisano!

Punce vse ste enkratne

Lea
Neža
Živa

Pred zadnja črka zadnjega zapisa J. Pa nadaljujmo ...

Jutranja zarja se je počasi plazila po temnih kotičkih zaspanega sveta. Droben žarek bleščečega žarka je ožaril vrh visoke skale, počasi kot megla se je plazil navzdol po trdi kamnini in na svoji poti osvetljeval prebujajočo naravo. Tema se je vse hitreje in hitreje odmikala svetlobi. Bo svetloba prinesla tudi srečo? Bo nov dan uspel prebuditi otopela čustva? Bo toplota sončnih žarkov pregnala hlad? Bo krvaveče srce spet celo?

Jutro je pregnalo noč. Svetloba je odgnala temo. Spoznanje se je priplazilo v možgane. Trebe je živeti. Ni dovolj samo poskušati prebiti se skozi dan. Ne, treba je zares živeti. Treba je sprejeti radost življenja in si ustvariti vesele trenutke. Srečo je treba najti v drobnih stvareh. Veseliti se malenkosti. Poiskati misel, ki požene kri po telesu in nariše nasmeh na obraz. Izkoristiti čas, ki ti je dan. Pogled nazaj naj bo le spomin. Nekaj ob čem postaneš močnejši, boljši. Treba je biti hvaležen za dogodke in ljudi v svojem življenju. Zaradi njih smo to, kar smo. Vsak nov dan je nov izziv.

Upaj si ustvariti svojo pravljico.

Maja je napisal/a:

Pred zadnja črka zadnjega zapisa J. Pa nadaljujmo ...

Jutranja zarja se je počasi plazila po temnih kotičkih zaspanega sveta. Droben žarek bleščečega žarka je ožaril vrh visoke skale, počasi kot megla se je plazil navzdol po trdi kamnini in na svoji poti osvetljeval prebujajočo naravo. Tema se je vse hitreje in hitreje odmikala svetlobi. Bo svetloba prinesla tudi srečo? Bo nov dan uspel prebuditi otopela čustva? Bo toplota sončnih žarkov pregnala hlad? Bo krvaveče srce spet celo?

Jutro je pregnalo noč. Svetloba je odgnala temo. Spoznanje se je priplazilo v možgane. Trebe je živeti. Ni dovolj samo poskušati prebiti se skozi dan. Ne, treba je zares živeti. Treba je sprejeti radost življenja in si ustvariti vesele trenutke. Srečo je treba najti v drobnih stvareh. Veseliti se malenkosti. Poiskati misel, ki požene kri po telesu in nariše nasmeh na obraz. Izkoristiti čas, ki ti je dan. Pogled nazaj naj bo le spomin. Nekaj ob čem postaneš močnejši, boljši. Treba je biti hvaležen za dogodke in ljudi v svojem življenju. Zaradi njih smo to, kar smo. Vsak nov dan je nov izziv.

Upaj si ustvariti svojo pravljico.

" Bo svetloba prinesla tudi srečo? Bo nov dan uspel prebuditi otopela čustva? Bo toplota sončnih žarkov pregnala hlad? Bo krvaveče srce spet celo? "
Lepo napisano!

Hvala Snežinka

Veselim se tvojega prispevka.

Vzela sem črko C. ("Upaj si ustvariti svojo pravljico.")

Cvetne liste, najlepše in najbolj dišeče so ji odtrgali, jih pomendrali, njo pa pustili živeti, počasi umirati. Druge cvetlice so odpirale svoje najlepše cvetove, se hranile, ona pa je v hrepenenju barvala liste v črnino. Dušila se je zaradi strupenega zraka, skozi okenske šipe je opazovala pisane metulje. Njeno lepoto je zasenčila biserna vaza, ki je postajala njen grob. Bila je okras, čudovita, dišeča in barvita, edinstvena in hkrati ničvredna, zamenljiva, vsakdanja, čez čas neuporabna. Povešala je steblo, glavno oporo, se umikala pogledom, cvetlični listi so kot solze padali na tla. Končana je njena zgodba, vrnjena bo v stari dom, njena lepota bo pozabljena. Nadomestili jo bodo z novo in nato novejšo…vse dokler ne bodo izropali, izruvali vseh čudovito živečih cvetlic.

Pridne; Lea, Maja, Snežinka(sorry ker te poimenujem na kratko in domače)

ne dohajam

Živa je napisal/a:

Pridne; Lea, Maja, Snežinka(sorry ker te poimenujem na kratko in domače)

ne dohajam

Mene tudi skoraj ni zraven. Ma, ko se lotim, potem boste videle hitrost )))

lea199 je napisal/a:

Ma, ko se lotim, potem boste videle hitrost )))

lea199 je napisal/a:

Živa je napisal/a:

Pridne; Lea, Maja, Snežinka(sorry ker te poimenujem na kratko in domače)

ne dohajam

Mene tudi skoraj ni zraven. Ma, ko se lotim, potem boste videle hitrost )))

Vse smo/ste pridne! :) Je pa zelo fajn vidit, ko nas kar veliko sodeluje v tej temi!
Enkratne ste! (sicr manjka še kakšen fant, ampak tud me punce dobro znamo!)


(ps. oproščeno za poimenovanje :) tudi snežinka mi je simpatična 8) )

Črka I

»Iris, Iris, zbudi se, samo sanje so.« Odprla sem oči. Bila sem hladna, oblita s srhljivo ledenim potom. Zeblo me je in oči so se le počasi privadile temi, ki jo je razbijala mesečina, ki je lila skozi okno. S strahom sem pogledala svojo sestro, ki je sedela na robu moje postelje in me poskušala pomiriti. »Ja, samo grde sanje so bile. Hvala, ker si me zbudila.« sem uspela izdaviti. Sestra me je pokrila z dodatno odejo, ko se je prepričala, da bom dobro je odšla v svojo posteljo. Seveda ji nisem mogla priznati, da nisem dobro. Strah me je bilo. Niso bile le grde sanje. Nisem ji mogla priznati, da v spanju podoživljam tisti strahoviti vikend na podeželju. Še zdaj ne vem, kako me je prepričala, da sem šla z njo in njenimi prijatelji v tisti stari dvorec. Za seminarsko nalogo so izbrali raziskovanje starega dvorca. Hoteli so dokazati, da v dvorcu straši. Nikoli nisem bila bojazljiva. Seveda me je avantura pritegnila. Ne verjamem v duhove. No, takrat nisem verjela v duhove. Zdaj pa bi o tem dvakrat premislila. Res, da nisem videla nobenega duha, a vseeno vzdušje v tistem dvorcu me nikakor ne zapusti. Že ob prihodu sem čutila težko in srhljivo energijo. Nihče drug je ni čutil. Smejali so se mi, ko sem jim omenila svoje občutke. Še zdaj v mojih ušesih odzvanjajo zvoki naših stopinj po kamnitih tleh. Enkrat sem jim prisluhnila. Poleg naših lahkotnih sem slišala še težke korake, ki so se bolj vlekli kot bi zares enakomerno hodili. Čutila sem hladen piš, ki je vel v vseh prostorih, čeprav so sveče gorele z visokim, ravnim plamenom. Seveda, v dvorcu ni bilo elektrike. Kamor koli smo šli smo nosili sveče ali bakle. Dim je ustvarjal dodatno težek zrak, kot ne bi bilo dovolj, da je bil zrak sam po sebi zatohel. V spalnici, ki sem jo delila s sestro je bil zrak še slabši. Seveda ona ni čutila pekočega vonja po rji, ki se mi je zarezal v možgane in mi pritiskal pljuča. Tisto noč se je vlaga s svojimi ledenimi prsti prilastila vsakega delčka mojega telesa. Poleg najinega dihanja sem slišala še težko, komaj slišno hropenje, ki je proti jutru pojenjalo. Pohištvo iz izsušenega lesa je neenakomerno pokalo, suho drevo pod najinim oknom je s svojimi vejami greblo po debelem mat steklu in v sobo metalo grozovite sence. Moji čuti so ponoreli v strahotnem vzdušju dvorca. Seveda, nihče od njih ni občutil nič takega, kot sem občutila jaz. Za nalogo so napisali, da so legende o duhovih v starih zgradbah le to, legende. Ne bom jim priznala njihove zmote.

Cvetlica na okenski polici je danes spet odprla svoj cvet. Tako kot vsako jutro jaz odprem oči ter se podam v nov dan. Dan ki ni enak kot je bil včeraj, ki ni enak kot bo jutri.
Danes za spremembo ne grem v službo. Odločila sem se, da si vzamem dan samo zase.
V garaži vzamem svojega konjička na dveh kolesih ter se bliskovito poženem izven mesta, na moj priljubljen kraj ob potoku nekaj kilometrov stran.
Že nekaj časa nisem bila tam in gotovo se je že veliko spremenilo od takrat.
Ko sem bila zadnjič tam je bila pomlad. Vse je dišalo po cvetih, ki so jih obletavale čebelice ter nabirale sladki med. Sonce me je božalo s svojimi še ne tako toplimi žarki in bilo mi je toplo pri srcu, ko sem opazovala naravo kako se prebuja.

Danes pa je jesen. Stojim ob potočku ter poslušam njegovo pesem, ko premaguje vsak kamenček posebaj, kot jaz premagujem majhne ovire na poti skozi življenje. V vodi gledam odsev dreves, ki rastejo nad potokom. Ozrem se naokoli ter vidim v kakšne jesenske barve jih je narava oblekla. "vav kako lepe barve" vzkliknem sama pri sebi. Sonce me spet boža s svojimi žarki, ki pa jim sedaj že malo jenjajo moči. A vseeno občutim prijetne občutke. Ta prelepa narave me poživi vsakič ko obiščem ta kraj.

tejchyka