izziv - zgodba na črko

Janin zadnji podvig, na novo prepleskana soba.
Mama jo je oštela, celo premoženje si zapravila za poslikavo tvojega gnezdeca!
Nič zato, je odmeval po izbi, Janin drobni glasek.
Itak bom sama prebivala v njej, kaj se huduješ?
Nič se ne hudujem, le opozorila sem te, prekomerno trošenje denarcev ni dobro.
Veš da živiva sami, odkar je naju tvoj pokojni oče zapustil.
Moji dohodki, ne zadostujejo za živež in tvoj študij, da si omisliva luksuzne zvrsti je nedopustno dejanje!
Deklica je stopila do mame, jo objela čez ramena: draga moja mamika, ti veš, nama se bo izšlo, kot vedno do sedaj!
Vem, dragi otrok, vem!
Občasno me zavede, v primežu čustvovanj, se odzovem kakor suženj na izziv katerega mi predoči življenje.
Zato, draga Jana; v bodoče, če lahko, pred velikimi odločitvami, posvetuj se z menoj!
To ti polagam na dušo, tako bova s skupnimi močmi izbrali najboljšo možno odločitev.

Maja je napisal/a:

Črka I

»Iris, Iris, zbudi se, samo sanje so.« Odprla sem oči. Bila sem hladna, oblita s srhljivo ledenim potom. Zeblo me je in oči so se le počasi privadile temi, ki jo je razbijala mesečina, ki je lila skozi okno. S strahom sem pogledala svojo sestro, ki je sedela na robu moje postelje in me poskušala pomiriti. »Ja, samo grde sanje so bile. Hvala, ker si me zbudila.« sem uspela izdaviti. Sestra me je pokrila z dodatno odejo, ko se je prepričala, da bom dobro je odšla v svojo posteljo. Seveda ji nisem mogla priznati, da nisem dobro. Strah me je bilo. Niso bile le grde sanje. Nisem ji mogla priznati, da v spanju podoživljam tisti strahoviti vikend na podeželju. Še zdaj ne vem, kako me je prepričala, da sem šla z njo in njenimi prijatelji v tisti stari dvorec. Za seminarsko nalogo so izbrali raziskovanje starega dvorca. Hoteli so dokazati, da v dvorcu straši. Nikoli nisem bila bojazljiva. Seveda me je avantura pritegnila. Ne verjamem v duhove. No, takrat nisem verjela v duhove. Zdaj pa bi o tem dvakrat premislila. Res, da nisem videla nobenega duha, a vseeno vzdušje v tistem dvorcu me nikakor ne zapusti. Že ob prihodu sem čutila težko in srhljivo energijo. Nihče drug je ni čutil. Smejali so se mi, ko sem jim omenila svoje občutke. Še zdaj v mojih ušesih odzvanjajo zvoki naših stopinj po kamnitih tleh. Enkrat sem jim prisluhnila. Poleg naših lahkotnih sem slišala še težke korake, ki so se bolj vlekli kot bi zares enakomerno hodili. Čutila sem hladen piš, ki je vel v vseh prostorih, čeprav so sveče gorele z visokim, ravnim plamenom. Seveda, v dvorcu ni bilo elektrike. Kamor koli smo šli smo nosili sveče ali bakle. Dim je ustvarjal dodatno težek zrak, kot ne bi bilo dovolj, da je bil zrak sam po sebi zatohel. V spalnici, ki sem jo delila s sestro je bil zrak še slabši. Seveda ona ni čutila pekočega vonja po rji, ki se mi je zarezal v možgane in mi pritiskal pljuča. Tisto noč se je vlaga s svojimi ledenimi prsti prilastila vsakega delčka mojega telesa. Poleg najinega dihanja sem slišala še težko, komaj slišno hropenje, ki je proti jutru pojenjalo. Pohištvo iz izsušenega lesa je neenakomerno pokalo, suho drevo pod najinim oknom je s svojimi vejami greblo po debelem mat steklu in v sobo metalo grozovite sence. Moji čuti so ponoreli v strahotnem vzdušju dvorca. Seveda, nihče od njih ni občutil nič takega, kot sem občutila jaz. Za nalogo so napisali, da so legende o duhovih v starih zgradbah le to, legende. Ne bom jim priznala njihove zmote.

Ko sem to prebrala, sem si želela, da bi ta zgodba bila daljša, ker je super napisana!

Hvala

Črka V





Vonj kokic me je privabil bližje prodajnemu pultu. V resnici
nisem ljubiteljica kokic in Coca-Cole, a zdaj si nisem mogla pomagati. Stopila
sem v vrsto in pogledala v denarnico. Ja, dovolj imam, da si lahko privoščim še
velike kokice in veliko pijačo. Na skrivaj sem pokukala v torbico k vrečki s
čokoladnimi bomboni in lešniki preliti s čokolado. To sem si privoščila nekaj
trenutkov prej, saj sem ljubiteljica čokolade. In zakaj sedaj stojim v vrsti in
čakam še na kokice? Najbrž zaradi vonja. Tudi to, da bodo vsi v moji bližini
imeli kokice. No, ja. Kokice gredo s karto za kino nekako v paketu. Pridem na
vrsto in si kupim še svoj prigrizek k filmu. Tako, zdaj grem lahko v dvorano.
Vidim, da me prijateljice že čakajo. Seveda so tudi one oborožene s kokicami in
Coca-Colo. Prijaznemu dekletu pokažem svojo karto in se napotim v dvorano.
Prijateljice stopajo pred menoj in veselo čebljajo. Stavim lahko, da opravljajo
tistega postavnega fanta v modri jakni. Stopijo mimo njega, jaz jim sledim. Tik
pred moje noge mu pade karta. Saj bi se sklonila, a imam polne roke in preveč
dela s svojo karto. Seveda ne vem številko svojega sedeža. Tudi on ima v roki
pijačo in velike kokice. Spogledava se in se nasmehneva drug drugemu. Svojo
pijačo dam pod komolec in ponudim, da primem njegovo. Seveda sprejme. Zdaj ima
prosto roko in se urno skloni in pobere karto. Na glas prebere številko svojega
sedeža. Se mi zahvali za pomoč. A predno mu izročim njegovo pijačo, ga prosim,
da prebere še mojo številko. Nočem, da bi doživela podobno nesrečo kot on.
Kakšne sreče sem, bi meni lahko padle kokice ali pijača. Ustreže mi. Zahvalim
se mu in mu vrnem njegovo pijačo. Nadaljujem svojo pot v dvorano. Prijateljice
me čakajo pri vratih in se mi radovedno nasmihajo. Povlečejo me v dvorano. Takoj,
ko se malo odmaknemo od vrat me pošteno izprašajo. Povem jim vse. Seveda mi ne
verjamejo. Dvomijo, da je bil najin pogovor tako kratek. Hočejo njegovo ime.
Ja, kako naj pa to vem? Komaj jih prepričam, da se nisva seznanila ali
zamenjala telefonskih številk. Pridemo do naše vrste. Seveda nastane problem,
ker prijateljice ne vedo kateri sedeži so njihovi. Jaz sproščeno sedem na svoj
sedež in odložim pijačo. Zdaj se ponudim, da jim preberem kam se morajo one usesti.
Po skoraj minutnem vrvežu končno vse sedimo. Poleg mene je prazen sedež in trije
poleg njega so tudi prazni. Luči se že ugašajo in na velikem platnu s pretirano
glasnostjo se začnejo reklame. To utiša moje prijateljice. Vidim, da umikajo
kolena, kako bi se nekdo prerinil mimo. Spoznam, da prihajajo tisti štirje
zamudniki. Čeprav je že temno spoznam tistega luštnega fanta v modri jakni.
Sede poleg mene. Prijateljica me s komolcem dregne v rebra. Skoraj bi stresla
svoje kokice. Grdo jo pogledam in z obrazno mimiko ji skušam dopovedati, da nič
ne vem. Seveda ne vem. Saj se nisem potrudila, da bi izvedela v kateri vrsti
smo. Jaz sem ga prosila samo, da mi prebere številko sedeža. Tudi, ko je on
prebral številke s svoje vstopnice ga v resnici nisem poslušala. No, zdaj je
sedel poleg mene. Pa kaj potem. Končno se je film začel. Udobno sem se
naslonila nazaj in se lotila kokic. Med filmom sem odmislila svojega postavnega
soseda. Film se je končal, luči so se prižgale. Počasi sem vstala in nehote
pogledala v svojega soseda. Ni izgubljal časa, povabil nas je na sladoled v
McDonalds. Sama bi najbrž zavrnila, a spomnila sem se svojih prijateljic in
seveda privolila. Skupaj smo zapustili dvorano in se zunaj šele predstavili.
Odšli smo na sladoled. Kaj naj rečem, lepo smo se ujeli. Veliko smo se smejali.
Konec koncev preživela sem lep in zanimiv večer.

Renčanje je prihajalo izza žive meje.
"Le kaj ima Tarzan tam? Morda se spet huduje nad pikajočim ježem." Sem zamahnila z roko in stopila v hišo. Res nisem imela časa. Čakala me je priprava kosila.
Čez slabo uro se je zbrala družina, posedli so za mizo in začeli zajemati juho. Posebno je šla v slast najmlajšemu sinu, najstniku.
Takrat je obotavljivo, skoraj neslišno potrkalo, kot bi se obiskovalec nečesa bal. Stopila sem do vrat in jih na stežaj odprla. Zunaj je stal droben mladenič, še skoraj otrok. Temni lasje so mu silili na oči. Njegova polt je imela barvo temnega bakra.
Prošeče me je pogledal in v slabi angleščini ponavljal:
"Plis madam, help me!"
Prijazno sem se mu nasmehnila in ga povabila v hišo. Ponudila sem mu krožnik juhe, ki jo je hlastno posrebal. Kot ostalim sem mu naložila testan krompir, meso, špinačo. Vse je brez besed pojedel, le kavo je odklonil. Potem smo se skušali pogovoriti, razumel je, da ga moram odpeljati v mesto na policisko postajo. Bilo mu je celo prav. Bil je v skupini beguncev, ki se je med begom razbila. Ostal je sam in ni vedel kam naj gre.
Preden sva se v mestu ločila se mi je s svojim skromnim znanjem angleščine še enkrat zahvalil za kosilo in vožnjo. Za njim mi je ostal spomin na boječ nasmeh.

Lepo napisano Lea, škoda ker največkrat ne ostane kot zapis temveč se spremeni v realnost.
Pohvalno za tebe, ali njo ki mu je ponudila topel obrok, pomoč in predvsem prisluhnila svojemu notranjemu glasu kar ji je narekoval(nudenje pomoči potrebnemu) velikokrat si ne dovolimo to napraviti, strah pred drugimi(kaj bodo rekli, kako nas bodo valutirali)

Luana je napisal/a:

Lepo napisano Lea, škoda ker največkrat ne ostane kot zapis temveč se spremeni v realnost.
Pohvalno za tebe, ali njo ki mu je ponudila topel obrok, pomoč in predvsem prisluhnila svojemu notranjemu glasu kar ji je narekoval(nudenje pomoči potrebnemu) velikokrat si ne dovolimo to napraviti, strah pred drugimi(kaj bodo rekli, kako nas bodo valutirali)

Hvala, Luna,
naj ti izdam, gre samo za plod moje domišljije. Imela sem črko R, zato sem jo navezala na renčanje, potem sem samo pisala, nisem porabila več kot 5 minut, (nekoliko plehko, bledo je vse skupaj). Morda napišem na to temo nekoliko daljšo zgodbo (ne dolgo, tja do 2000 znakov) z nekoliko več čustev, bolj verjetnim dogajanjem.
Lp, :)

lea199 je napisal/a:

Luana je napisal/a:

Lepo napisano Lea, škoda ker največkrat ne ostane kot zapis temveč se spremeni v realnost.
Pohvalno za tebe, ali njo ki mu je ponudila topel obrok, pomoč in predvsem prisluhnila svojemu notranjemu glasu kar ji je narekoval(nudenje pomoči potrebnemu) velikokrat si ne dovolimo to napraviti, strah pred drugimi(kaj bodo rekli, kako nas bodo valutirali)

Hvala, Luna,
naj ti izdam, gre samo za plod moje domišljije. Imela sem črko R, zato sem jo navezala na renčanje, potem sem samo pisala, nisem porabila več kot 5 minut, (nekoliko plehko, bledo je vse skupaj). Morda napišem na to temo nekoliko daljšo zgodbo (ne dolgo, tja do 2000 znakov) z nekoliko več čustev, bolj verjetnim dogajanjem.
Lp, :)

Ti imaš vsaj toliko, pri meni absolutna tema

Luana je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Luana je napisal/a:

Lepo napisano Lea, škoda ker največkrat ne ostane kot zapis temveč se spremeni v realnost.
Pohvalno za tebe, ali njo ki mu je ponudila topel obrok, pomoč in predvsem prisluhnila svojemu notranjemu glasu kar ji je narekoval(nudenje pomoči potrebnemu) velikokrat si ne dovolimo to napraviti, strah pred drugimi(kaj bodo rekli, kako nas bodo valutirali)

Hvala, Luna,
naj ti izdam, gre samo za plod moje domišljije. Imela sem črko R, zato sem jo navezala na renčanje, potem sem samo pisala, nisem porabila več kot 5 minut, (nekoliko plehko, bledo je vse skupaj). Morda napišem na to temo nekoliko daljšo zgodbo (ne dolgo, tja do 2000 znakov) z nekoliko več čustev, bolj verjetnim dogajanjem.
Lp, :)

Ti imaš vsaj toliko, pri meni absolutna tema

Prižgi luč
lp,

ni stikala

Luana je napisal/a:

ni stikala

Na zdej, sem lahko samo tiho to so moji smeškoti :)

lea199 je napisal/a:

Luana je napisal/a:

ni stikala

Na zdej, sem lahko samo tiho to so moji smeškoti :)

Luana jaz ti predlagam, da prižgi svečo. Dovolj dobro osvetli in še romantična je za povrh. Mogoče to prebudi tvojega muzota.

Lea lep zapis. Mislim, da so zapisi, ki nastanejo "sami od sebe" na hitro še najboljši.

Maja je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Luana je napisal/a:

 ni stikala  

Na zdej, sem lahko samo tiho ;)to so moji smeškoti :)

Luana jaz ti predlagam, da prižgi svečo. Dovolj dobro osvetli in še romantična je za povrh. Mogoče to prebudi tvojega muzota.

Lea lep zapis. Mislim, da so zapisi, ki nastanejo "sami od sebe" na hitro še najboljši.

Hvala, Maja :) se povsem strinjam :)

Hrast, mogočen in nežno šelesteč je stal tam ob njunem grobu. Nežno mi je šepetal, nekoč vedeno, a zdaj skoraj že pozabljeno zgodbo.
Srečala sta se po naključju v vaški trgovinici. Bila ta starejša, oba že davno ovdovela.
Skupaj sta zavihala rokave in poskrbela za še ne odrasle otroke. Njune dlani so bile hrapave in prsti razpokani od dela na skopi zemlji. Z neverjetno ihto sta se oklepala tistih nekaj koščkov zemlje, tam visoko, čisto na robu gozdov.
Življenje jima ni prizanašalo, vedno znova ju je preizkušalo. Otroci so odhajali. Onadva sta izgubljala moči. Prišla je bolezen in dan, ko jima je njen sin predlagal: "Pridita k nam v mesto. Tu sta predaleč, ne morem vama pomagati."
Čeprav nerada sta šla, sanjala sta svoje njive, stiskala ustnice in se kislo nasmihala na vprašanje: "Vama je všeč v mestu?"
In vendar je bilo mesto tisto, kar sta ujela v svoj zadnji pogled. Potem sta drug za drugim odšla. Kam? Morda sta v raju. Tega mi hrast ni izdal.

Virus. Nek nov virus, da je je rekla zdravnica in zmajevala z glavo. Ne, seveda vam ne priporočam potovanje in to v kraje, kjer ni dobre oskrbe. Tako se je morala sprijazniti, da ostane doma, da ubogljivo golta pilule in čaka na njegove SMS - e. Ti so prihajali vse bolj poredkoma in vedno krajši so bili.
Prebolela je tisti virus in šla v službo. Bila je nestrpna. Neka nepoznana negotovost se ji je razrasla globoko pod prsnico in glodala, glodala. Saj bo bolje si je rekla. Že jutri se vrača in lahko se bova naklepetala, o puščavi, o peščenih viharjih in kamelah, ki zibaje prenašajo razvajene turiste vse do prve oaze nekaj kilometrov v notranjosti peščenih vzpetin.
Naslednji večer je šla ponj na letališče. Bil je mrk, ni mu bilo do pogovora. Pogled je skrival. Gledal je skozi okno in momljal neko novo melodijo. Ni ga prepoznala, iskala je toplino, začutila le v leden oklep.
Naslednje jutro si je pripravil potovalko. Grem je še rekel in pridal, kako, da je do zdaj izgubljal čas. Življenje, da mu je polzelo skozi prste. Ne nočem več, ne bom životaril.
Potem je slišala samo dvigalo, ki se je spuščalo v pritličje.

Pritličje. Hladen in neoseben prostor, skozi katerega potegne mrzel zrak, vsakič, ko kdo odpre vrata. Ne, ne bi rada živela v pritličju. Stresla je dežne kaplje s svojega plašča in zaprla dežnik. Pobrala je pošto iz nabiralnika in si na predpražniku iz velikih gumijastih krogih otrla vodo s čevljev. Ves hlad jesenskega dne in zadnje kaplje neumornega, sivega dežja je pustila v pritličju. Počasi se je napotila v svoje drugo nadstropje. Odklenila je vrata in vstopila v svojo oazo miru. Toplota domačega vzdušja jo je obdala. Pozdravila je in on je vstal s sedežne in ji stopil naproti. Poljubi jo je za dobrodošlico in ji vzel torbico in pošto. Nato ji je nalil skodelico dišečega čaja in z njo sedel nazaj na sedežno. Zmanjšal je zvok na televizijskem sprejemniku in jo povprašal o njenem dnevu. Še sam ji je povedal o svojem in pospravil prazni skodelici čaja. Kosilo je bilo pripravljeno in skupaj sta pogrnila mizo. V rpijetni tišini sta pojedla. Ponudila se je, da bo pospravila posodo. Spet je sedel pred televizijo in nadaljeval z gledanjem športa. Ona je pospravila in se zazrla skozi okno v jesensko obarvane liste drevesnih krošenj, ki so segale do njunega okna. To je bil čisto neki drugi svet. Svet njenega srca.

Maja, lea in Luana super vas je brati! :) vse tako dobro pišete! Tako realno, da si resnično predstavljam vse osebe, čustva, dogodke...

Avto je obstal ob robu pločnika, ženska je skočila izza volana in pohitela skozi steklena vrata.
Stopila je k pultu in samozavestno rekla: "Denar ali streljam!"
Dekle na drugi strani je zatrepetalo in s tresočimi prsti začelo prazniti kovinske predalčke. Skoraj mimogrede ji je roka zdrsnila čez gumb za alarm.
Plaho se je nasmehnila in začela zelo počasi polagati bankovce v papirnate vrečke.
Komitenti so kot prikovani stali na mestu, nihče se ni upal premakniti. Ženska pred okencem je postajala vse bolj nestrpna, z roko v kateri naj bi bila v plastično vrečko ovita pištola, je odsekano pomignila uslužbenki, češ, da naj pohiti.
Ravno ko ji je dekle porinilo vrečke z denarjem, so se na vratih pojavili policisti. Roparka je odvrgla vrečko in ubogljivo dvignila roke.
Začudeni varuhi zakona si niso mogli kaj, da se ne bi glasno zasmejali ob pogledu na leseno rogovilo. O pištoli ni bilo niti sledi.

Snowflake.* je napisal/a:

Maja, lea in Luana super vas je brati! :) vse tako dobro pišete! Tako realno, da si resnično predstavljam vse osebe, čustva, dogodke...

Hvala Snowflake  .
Dobrodošla, pridruži se nam s svojim zapisom.

Maja je napisal/a:

Snowflake.* je napisal/a:

Maja, lea in Luana super vas je brati! :) vse tako dobro pišete! Tako realno, da si resnično predstavljam vse osebe, čustva, dogodke...

Hvala Snowflake  .
Dobrodošla, pridruži se nam s svojim zapisom.

Res, tudi jaz te vabim  

Lepo, Neža :)

Hvala, ker si se pridružila :)

Lea

Vera. Kako zelo je zbledela. Skrila se je za senčne obrobe spomina.
Vsa bleda, nebogljena kot slutnja, se je stiskala v polmraku. Ni si upala zrasti in stopiti na plano.
Ženska se je spominjala tistih davnih večerov. Vonja po pravkar pečeni potici in pomarančnih lupinah, ki jih je imela mama navado dajati na plako štedilnika.
Na brin sta otroka dodajala še zadnje okraske, v svetleč papir zavite melisnice ali jih še vedno prodajajo?, doma pečene biškote, drobna rdeča jabolka rodila jih je tista jablana na spodnjem delu sadovnjaka, nazadnje sta dodala sneg seveda ni bil pravi, bili so kosmiči vate, a pričarali so zimo.
Potem je družina sedla k večerji. Renga slana riba,mama jo je kupovala na drugi strani meje in polenta sta bili na s platnenim prtom pogrnjeni mizi.
Po večerji so ob jaslicah pomolili, zapeli so še nekaj pesmi in že je bil čas, da so stopili v mrzlo noč in se napotili k polnočnici.
Naslednje jutro je bilo treba v šolo, a kaj zato. Doma ju je pričakala mama s prazničnim kosilom. Za poobedek sta dobila velik kos potice. Bila sta srečna, saj sta verjela, da se je tisto noč rodilo detece - Jezušček.

Punce pridne ste. Lepo vas je brati.