Lea - Japonske oblike poezije

Sedoka (neprijazna noč)

Neprijazna noč,
hladna svetloba lune
riše zlovešče sence.
Lačna ujeda,
ostri kremplji cefrajo
iluzijo naročja.

Haiku 609

debele kaplje
nebo s solzami pere
zaprašen asfalt

Tanka (divja vrtnica)

Divja vrtnica
sproža trnate dlani
za nočnim vetrom.
Drhte prisluhnem sovi,
kdo ve, komu skovika?

H. (poletni piš)

poletni piš
po sinji šahovnici
prestavlja bele figure

Haibun (na pragu noči)


Cvetoča lipa z medenim vonjem bogati grenko-sladek okus poletja.
Veter v nežnih sunkih kodra soparen zrak.
Oranžna krogla sem ter tja pokuka skozi scefrane oblake in jim zlato obroblja nazobčane raztrganine. Žareč večer skoraj neopazno temni. Postaja rjavkast. Zlije se v mrak, ki neutrudno izrisuje podaljšane silhuete dreves. Dan še zadnjič utrujeno pomežikne in s priprtimi vekami zdrsne v temo.



večerni trepet
v krošnji starega hrasta
šumijo sanje

Haihu 610

ujeto sonce
med oblaki pošilja
svoj svetlobni S.O.S.

Haiku 611

mrč bolečine
rosi čez obronke vek
v trepetavo dlan

Haiku 612

skrokano jutro
si ihtavo splakuje
slab nočni zadah

Tanka (razbohoten mah)

Razbohoten mah
zaščitniško objema
sključeno vrbo.
Iz zvoka more si tkem
gosto tkanino hotenj.

Haiku 613

poletno nebo
težke čezoceanke
prevažajo dež

Tanka (spreten ples prstov)


Spreten ples prstov,
tipkovnica združuje
črke v splet besed.
Skozi misli pretakam
neizživete sanje.

Haiku 614

scefrani listi
s hladnimi zrni toče
legajo v luže

Haiku 615

bele zareze
nebo si s kosmi vate
prekriva rane

Haibun (igra poletja)

Sklonjena nad gredico korenja se zavem:
Vabila kristalno čistega oboka in žarke svetlobe, ki ne dopušča pogleda vase.
Ognjenih prstov, ki se hlepeče dotipajo do poslednjega milimetra nepokritega telesa.
Planja krvi tik pod vreliščem.
Ščemenja.
Zardevanja.



junijsko sonce
mi s strastnimi poljubi
mehuri kožo

Haiku 616

jutranja kava
vrtinčast stebrič pare
odnaša sanje

Tanka (Slavčkova pesem)

Slavčkova pesem,
mrakobna noč izginja
v vezenini sna.
Globoko pod navlako
ostajam srečen otrok.

Haiku 617

poletna burja
v ihtavih sunkih cefra
zametke svita

Haiku 618

igriva burja
razposajeno žgečka
poletno jutro

Haiku 619

večerno nebo
si spenja siv ovratnik
z briljantno broško

Haiku 620

deževna kaplja
si na prašnem asfaltu
slika svoj portret

Haiku 621

na senčni potki
mi pajek s tanko nitjo
tke svilen turban

Haibun (velik zakaj?)


Drevesa. Mirno stojijo in z razvejanimi koreninami tipajo po rdečkasti prsti.
Pticam dovolijo, da jih spremenijo v koncertne dvorane.
V jasnih nočeh na njihovih vejah poseda luna.
Obsojena na smrt se ne branijo. Prepustijo se rablju.


v poletnem jutru
ob hreščečem napevu
umira oreh

Haibun (pred knjižnico)

11:50. Sonce zažiga.
Le nekaj korakov me loči od knjižnice, ko na sebi začutim pogled. Ozrem se in upočasnim korak. V sivem traku sence, ki ga riše prečni zid, sedi starejša gospa. Čista, skrbno počesanih sivih las. Oblečena je v črne hlače in vzorčasto bluzo. Na kolenih stiska starinsko torbico.
Najina pogleda se srečata. Presune me prošnja nežna in mila, ki ji veje iz modrih oči. Zato razumem njeno, zaradi sramu pretiho momljanje; o vročini, pomoči, avtobusu, karti. Brez pomišljanja sežem po denarnici. Zaslužim si hvaležen: Molila bom za vas.


v potno dlan stisnjen
petevrski bankovec
prinaša nasmeh

Haiku 622

pregreta
nesem čivavo
na sprehod

Haiku 623

nespeča luna
se mi z nežno svetlobo
privija k licu