Lea - Japonske oblike poezije

Tanka (majska sapica)

Majska sapica
češe divji vrtnici
rožnato grivo.
Na črno-beli sliki
iščem včerajšnji nasmeh.

Tanka (izgorel zahod)

Izgorel zahod,
zgodnji večer rojeva
prve roje zvezd.
Spregledane minute
sukam v konopec besed.

Haiku 592

pomladno jutro
vaško idilo cefra
prepirljiv živ-žav

Tanka (cvetoč kumulus)

Cvetoč kumulus
se brezbrižno naslanja
na vaški zvonik.
Med razkošje bršljana
pronicajo spomini.

Haiku 593

majska sapica
v obsijano modrino
stepa beljake

Haiku 594

plešoči pelod
rdeče robi poglede
zvedavih oči

Haiku 595

v spirali burje
razsut šop scefranih rož
vštric silna ploha

Haiku 596

majsko popoldne
premrle gore ždijo
pod belim krznom

Haiku 597

zardela češnja
plodno telo trepeta
pod prsti vetra

Tanka (pomladni večer)

Pomladni večer,
z nitkasto mesečino
vezem tvoj obraz.
Še veš, srečala sva se
v kratkem dihu življenja?

Haibun (sredi noči)

Iz spanca me vrže divjanje nevihte. Burja. Detonacija groma izzveneva v bobnenje, ki se odmika proti zahodu. V slepeči svetlobi vedno novih bliskov se vrtinčijo scefrani cvetovi. Od vetra gnana ploha spreminja venčne liste v krvave razmazke. Slika nenavadne podobe na svetlikajoči se marmor.
Prepustim se plesu. Srhljiv je in tako zelo lep obenem.
Trepetaje rešujem internet, varovalke. Cvetlična korita potisnem na varno pod klop.
Psički presunljivo zavijata. V rumeno-zelenem pogledu starega mačka berem prošnjo - ostani -. Božam, šepetaje prigovarjam, mirim.
Zavem se, da neurje pojenjuje. Tišino moti le enakomerno škrebljanje dežja.
Zabredem v hudournik, ki se z ihtavo naglico pretaka po cesti in izginja v temni strmini.
Do kože premočena odtavam pod tuš.

ustnice jutra
silijo v spravljiv nasmeh
obeti sonca

Haiku 598

zaspano jutro
si s hladno deževnico
umiva obraz

Haiku 599

stara jablana
drži razvejam dežnik
kislemu maju

Haiku 600

odprto nebo
iz tisočerih kapljic
se smeje sonce

Haiku 601

zarasle potke
napol sneta vratnica
reže tišino

Haiku 602

med čiščenjem šip
perem skodrane glave
sivim oblakom

Haibun (prezrta luna)

Roka, ki z vajeno kretnjo seže proti stikalu, v hipu obmiruje.
Ugledam jo, njo, luno. Čaka me. Sključena poseda v temni krošnji oreha. Vsa zdolgočasena se ovija v nežni triko belih meglic.
Za droben trenutek zaiskri, ko zazna odsotnost mojih misli, pojenjuje v skoraj brezbarvno bledico.

prešerna misel
valovi v nočnem vetru
pišem njen odzven

Haiku 603

cvetoča lipa
z odišavljeno krpo
briše strešnike

Tanka (murvina veja)

Murvina veja
riše grčavo senco
na lunin obraz.
Razgaljena obtičim
v brezkončnosti šepetanj.

Haiku 604

skuštrani lasje
smejoča gugalnica
se dviga k soncu

Haiku 605

priprta veka
sončno zrklo mežika
v junijsko ploho

Tanka (puhast oblaček)

Puhast oblaček,
luna si z njim prekriva
zapeljiv nasmeh.
Razcefrana do globin
drhtim na Rimski cesti.

Haiku 606

skuštrani kodri
gugalnica se smejé
dotika sonca

Haiku 607

bobneč slap kletvic
skozi prepoln strešni žleb
odnaša sanje

Haiku 608

Dan tone v mrč.
Za težkimi oblaki
drnjoha sonce.