Naključna zgodba

Nisem še nikoli pisala "nepesmi", tu se pa jaz lomim... :doh: Menda ni hud greh, če malo
podrezam tja, kjer še nisem bila :prestrasen . Se kar v naprej oproščam, z ločili imam težave...itd... Da me Fentutal ne bi slučajno fental??!!

Moja živalica

»Poglej, nekaj se premika v mojih rožah«, vzklikne soseda. Sonce je visoko na nebu
in razžarja betonske robnike. Soseda se bliža osemdestim, živahna, rahlo zgrbljena ženska. V njenih radovednih očeh ni sledu skleroze. »Daj poglej, kaj je tam, več čas nekaj šušlja pod listjem.« »Bom, bom...« že plezam čez ograjo. Že od otroštva plezam čeznjo. Niti ni tako zelo visoka. Malo razgibavanja ne škodi, si mislim, ko lovim ravnotežje, in sem poosebljena eleganca. Varno pristanem v blitvi. Vrste Mangold. Izgleda že skoraj tako kot rabarbara in takoj pomislim na kak višek radioaktvnega sevanja. Me pa res zanima, kaj za vraga leze po vrtu in gunca rože. In ravno, ko jaz pridem, je vse pri miru. Nepremično strmim v rože, ki so namerno še bolj nepremične. Kdo bo zmagal? Očitno moram slej ko prej mežikniti. Tudi prav. »Tam, tam, malo bolj levo poglej, tam pri astrah«. Kaj pa, če je kača, pomislim, in kimam sosedi. Moj pogum se skrči na minimum.
Ne tako dolgo nazaj, je moj maček prišibal domov, s kačo ovito okoli gobčka.
Sedaj vem kaj je absolutna ničla. Tudi misel se ne premakne. In potem ne vem od kod se pojavljajo avtomatizmi. Akcija. Kačo in mačka je treba spraviti narazen. Z lahkoto.
K sebi sem prišla šele čez en teden. Ni bila strupena, ker je maček še živ. In zadeva mu ni pustila nobenih čustvenih motenj. Z veseljem se potepa še naprej in išče nova presenečenja. Živim v stalni pripravljenosti. Moje življenje je polno mačjih radosti.
»No, pa poglejmo« rečem in z grebljico rahlo odgrinjam rastline. Nič, nič, še vedno nič.
O, mogoče pa je nekaj? Zagledam rjavo kepico, bodičasto. Majhnega ježka. Nič se ne premika. Nekaj je narobe. Ježi so nočne živali. Nimajo navade podnevi kolovrtiti po vrtovih.
Previdno ga vzamem v roke. Pika in bode, ker je jež. Takoj prifrčijo muhe. To ni dober znak. Pri srcu me stisne. »Ježek je,« rečem sosedi. »Domov ga bom odnesla in pogledala kako je z njim«. »Ti ga kar odnesi,« reče in skrb se ji zariše na obraz.
Skupaj z ježkom zlezeva čez ograjo in poiščeva kartonasto škatlo, da se bo počutil vsaj malo bolj varnega. Ranjen je. Najbrž ga je ponoči zadel avto. Rana ni velika. Razkužim jo z jodovo raztopino in upam, da ne bo prišlo do nekroze. Če bi ježek ostal zunaj, bi ga muhe uničile. Čeprav je rana majhna. Nobene možnosti ne bi imel. Ojoj, kaj pa hrana. Saj res. Če bi mu v škatlo nastavila hruške in jabolka, skladno z ilustracijami v otroških knjigicah, bi me ježek najbrž hudo postrani gledal. V škatlo mu položim nekaj mačje hrane in posodo z vodo.
Tako. Sedaj mi ostane samo še čakanje. Ježku je očitno odleglo, vsaj malo. Mirno čepi v kotu in gleda z drobcenimi očki, kaj se dogaja okoli njega. Hrana ga nič preveč ne zanima.
Dolg dan je za nama. Čutim kako mi utrujenost lega na oči, a se trudim, da tega kupčka bodic ne bi zapustila.
Ne daj se ježek. Preživi. Z rokami objamem škatlo in počasi izginem v snu.

Jutro počasi prodira v zavest. Ne upam si odpreti oči. In pogledati v škatlo.Kaj če mu ni uspelo? Kaj, če mi ni uspelo? Včasih človek naredi več škode kot koristi, ko se vmeša v naravo. Oh, ljubi Bog. Saj si, kajne? Danes bodi.
In potem zaslišim drobno škrebljanje. Iz škatle. Skala se mi odvali od srca. Na Japonskem je moral biti ravnokar hud potres. Moj ježek stopica po škatli. In več kot pol hrane manjka.
Oh, kako lep dan. Kako je življenje lepo. Povedala bom sosedi. Ampak ona že ve.
Jaz se šele učim.

lepa zgodba !

:ty2: me veseli, da si se pregrizla skozi zgodbico, saj vem, da ni preveč literarna, je pa resnična. Morda drugič uspem napisati zgodbico na bolj spreten način....hudo dolge zadeve me pa niti ne veselijo...Morda kdaj sestavim kako zbirkico novel, če mi bo zneslo...samo razmišljam...

Neva :thb: :p6: malo pa sem se še nasmejala in pozabavala tam okoli tihotapljenja :hehehehe: je bilo zabavno.

:papa: vvooodnarka

Oh, fajn, da si začutila, da je vendarle prisoten šaljiv podton. Me je skrbelo, da se tega ne začuti, ker zgodbica le ni humoreska. A sem vendar želela vnesti kanček huomrja, tako sem bila včasih vajena živeti.

No, saj včasih sem še vedno taka in spravljam ljudi v smeh in jih držim pokonci, če jim ni dobro, a je v meni vedno več cinizma, pa nisem prepričana, da sem za to sama kriva....

, tudi tebi Eva :-)

Neva je napisal/a:

Oh, fajn, da si začutila, da je vendarle prisoten šaljiv podton. Me je skrbelo, da se tega ne začuti, ker zgodbica le ni humoreska. A sem vendar želela vnesti kanček huomrja, tako sem bila včasih vajena živeti.

No, saj včasih sem še vedno taka in spravljam ljudi v smeh in jih držim pokonci, če jim ni dobro, a je v meni vedno več cinizma, pa nisem prepričana, da sem za to sama kriva....

Eh, super si spisala, tudi cinizem je cool, pa sarkazem je zvrst hudega humorja, meni zelo blizu.

hvala.. :flower: ...ful sem vesela... :objem:

Čili con carne


Pred vrati zaslišim strašen, neverjeten in nujen MIJAV.
Aha. Odprem vrata in pred njimi zagledam najmanjšo reklamo za Metro-Goldwin-Mayer, sosedovo muco Čili. Siva tigrasta mucica tega imena ni dobila po nesreči. Po naravi je namreč ameriški grizli, to vem sicer samo jaz, ni pa ne vem kakšna tajna, pa vam zato kar povem. Ugrizne vsakogar kogar more, pa še napiha ga za kazen. Vse njene metode so dobronamerne in vzgojne. Ljudje smo namreč v njenih očeh hudo pomanjkljiva bitja.Nikoli nismo dovolj pozorni in ljubeči, pa tudi kuhamo bolj slabo in predvsem prepočasi. Naš bioritem pa je sploh neustrezen. In samo delamo se, da znamo loviti miši. Čisti bleferji. Slepe miši! Ha, pa kaj še.
Zagledam se v njene svetle očke in razvijam svoje komunikacijske sposobnosti. Zelo se trudim, a nekako vedno izpadem, kot da nisem na tekočem. Neizbežno me nahruli z mijav in pri tem kar poškili iz čistega obupa. Tolikokrat mi je namreč že povedala, da ko pride, je najbrž lačna. Ali mi naj nariše, ali kaj? Res se mi ne splača preveč obirati, sicer se mi bo zavozljala okoli nog. Če ji slučajno stopim na rep, tvegam da bi imeli forenziki z mano veliko dela. Ali pa bi kdo napisal novo štorijo za nadaljevanko X-files: Kam je izginilo truplo? Res ni, da bi se človek igral. Saj po naravi sem pridna in ustrežljiva. In se me da ustrezno zdresirati. Mislim, da Čili še ni dvignila tačk od moje vzgoje.
Sedajle pridno kuham...vse za mačjo ljubezen, spoštovanje in razumevanje.
In skrajen čas je, da se počasi začnem učiti, kaj je management.

:looool: :looool: :looool:
faca tale Čili, super si jo opisala, z lahkoto si jo predstavljam in res more bit hudaaaaa :malimuc:

In tudi je ravnokar sem jo postregla in ičem nov "flajštr" za njen zadnji poljubček. :flower:
Pojma nimam kam so šli njeni lastniki, menda jih celo poletje ne bo. V Kopru imajo nono, morda so tam. Čili je vsekakor tu. Neizpodbitno.

Neva je napisal/a:

In tudi je ravnokar sem jo postregla in ičem nov "flajštr" za njen zadnji poljubček. :flower:

hahah, ta je pa huj ko naša mama Gaya :muc:
tudi izredno rada daje avtograme na kožo :hehehehe: :hehehehe: :hehehehe:

:looool: :looool: :looool:

Ita je napisal/a:

Neva je napisal/a:

In tudi je ravnokar sem jo postregla in ičem nov "flajštr" za njen zadnji poljubček. :flower:

hahah, ta je pa huj ko naša mama Gaya :muc:
tudi izredno rada daje avtograme na kožo :hehehehe: :hehehehe: :hehehehe:

Haaaaa, res dobra zgodba, vsi ki mamo muce, že vemo, kako neskončno potrpežljiva bitja so to v dopovedovanju - stoinenkrat povejo kaj hočejo, mi pa kakor da ne dojamemo, da hočejo to prec in takoj. :hehehehe: Potem res ni čudno, če jim prekipi, saj si lahko celo mislijo, da jim to delamo zanalašč, le kdo bi verjel, da smo ob vsej tej tehniki tako butasti, da ne zastopimo ko se nam neštetokrat pove: "prec in takoj!!!!"
Super zgodba Neva.

Neva tale :muc: je res car :hehehehe: :hehehehe: :hehehehe:

................................................................................................................................

Morda mi
uspe katero nasmejati in ravno zaradi tega sem se odločila, da napišem. Poznam dve besedi, ki malo spominjata na francoski jezik. Pri tem je
važno, da jih preberete čim bolj hitro. Prva je; kontravaje. Druga pa je; mžmadabte (če jo kdaj dragecu rečete bo morda vesel).

:papa: vvooodnarka

bom, če se še kdaj pojavi....vsa bom francoska...kot štručka ali pa rogljiček.



hvala dekleta

Neva je napisal/a:

bom, če se še kdaj pojavi....vsa bom francoska...



hvala dekleta

Neva,

Iz vsega ti želim, da najdeš ljubezen svojega življenja. :vila: in Ljudje smo pa samo zameljska bitja.

:papa: vvooodnarka

.....saj sem jo že.....in človek ima samo eno življenje, torej.....še ene sploh biti ne more, a vseeno hvala za dobre želje.

Obiski in spoznanja

Človek si sploh ne more zamisliti, kako se mu lahko življenje postavi na glavo.V preteklih dneh sta pri meni vedrila moj bratranec in njegova žena. Odločila sta se renovirati stanovanje, tako zelo, da v njem ni bilo moč bivati. On je precej nepredvidljiv tip. Menda so v njem vsi družinski geni mutirali in je tako postal čudežno dete. Znastvenik in seveda umetnik. To gre krasno skupaj. Težko ga je razumeti v vsakem primeru. Midva sva se vedno prav čarobno ujela, drug drugega nisva razumela, pa je bilo vse o.k. Samo o frčečih internetnih bitjih, ki letijo proti svetlobi, sva že dolgo usklajena. Itak, kar je preveč, je preveč.
Njegova žena je na videz njegovo pravo nasprotje. Deluje zelo umirjeno in je zelo prijazna, kar on niti ni.
A ona ga vedno razume. Res ga. Ves čas sem mislila, da je to kak trik, ki ga pač ne dojamem, tako kot še marsičesa ne. Pa ni. Presenečeno sem se prikopala do dejstva, ki ga ona skrbno čuva. Veliko bolj je brihtna od njega. Pa že on je čudež.
Saj ni, da bi razpredala o tem, da ga je bilo povsod polno, da je pretaknil ves moj računalnik, dva dni celo pesnil, se od jutra do večera čudil, da poslušam death metal, "pri mojih letih", in mi vse spredaval o pozitronski emisijski tomografiji. Predvsem pa to, da mu je grozno žal, da ne more na fuzbal, ker si je pretegnil mišico. Ne vem katero. Saj jo je poimenoval, pa si nisem zapomnila.
Od tega direndaja mi je ostalo eno samo spoznanje. Da ženske moramo razumeti. Ravno prav.
Bog ne daj, da bi kdo pomislil, da razumemo ali pa vemo celo kaj več. Peace brother. Peace.

Jutri si grem ogledat renovirano stanovanje, če mi bo všeč, bom malo ostala
Saj se šalim.

Super! :hehehehe: :hehehehe:

Drugače pa ... marsikdo bi pustil, da ježka požrejo muhe. Neva, mislim, da takšna dejanja naredijo človeka umetnika/pesnika.

Bi rekla, da na zgodbi sloni in se prikrito bralcu prikaže življensko spoznanje, ki je bila tudi za pisca lekcija. Namreč, da ženska, ki ravno prav razume moškega, je vzpostavljen med njima pravi način komuniciranja.

Lepo te pozdravljam in naj ti dan položi v tvoje dlani najlepše stvari :sol: vvooodnarka

Draga vvoodnarka, za pisca to ni nobena lekcija, pisec je to zapisal, da bi drugi o tem razmislili. Pisec je o nekatrih stvareh zelo dobro poučen. in točno ve za kaj se zavzema v lastnem življenju.




ha, ha , človek se celo življenje uči,
tudi takrat, ko drugim pamet soli.

obema.

Če se mora človek v življenju večkrat srečati z zelo hudimi, težkimi, pretresljivimi stvarmi,
se mu pogled na svet spremeni. Postane veliko bolj radikalen in veliko stvari , ki jih ljudje vzganjajo se ti zazdi tako absurdnih, da se prav vprašaš, če niso morda malo za luno in ne vedo sploh kaj je dobro in kaj slabo, da morajo vedno nekaj drekat. Se opravičujem zaradi izraza. Npr. na svetu ima človek neskončno veliko možnosti, da bi bil dober.
In mu ni treba vzganjati takoimenovanega pozitvnomaničnegaholizma. Iz takih ljudi, ki resnično delajo dobro, sije energija, tudi ko te črno pogledajo izpod čela. In potem so še ljudje, ki so čisti cirkusanti. Nič od nič..sam blabla celo življenje. Tak si lahko namontira cel ognjemet, meni pa pade zaradi njega samo še mrak na oči.

Zame je svet zelo resničen in jaz sem zelo resnična in moram kaj resnično dobrega narediti, da bom resnično zadovoljna. Tudi, če to pomeni da bom dvakrat bruhala, ko s pinceto vlečem črve iz ježka, ker ga mušje ličinke lahko požrejo pri živem telesu...
Jaz to naredim. . In borim se, ..za vse se tako borim, za kar verjamem, da je dobro.
Drugi pa drugače....saj lahko...Med nočjo in dnevom je bila vedno razlika. In pri nas imamo oboje. :boxed: :boxed: :boxed:

Osebno se mi zdi samozatiranje, zato da je moški ego ves cvetoč ena hudo tragična zadeva In velja seveda tudi obratno, da ne bom krivična.. Odnos mora biti iskren in pošten, ne vem če taktiziranje in manipulacija sodita vanj. Tega se ljudje naveličajo... :sol: :sol:

blogoblues

Vedno skočim v zrak, kadar srečam človeka, ki je doživel česarkoli več kot sto procentno.
In tako sem postala zelo poskočno bitje. V iskanju tolažbe sem začela stikati po blogih in sem odkrila pravo leglo ustvarjanja presodkov. Na najbolj demokratičen možen način. Tudi obrite mucice se niso izognile vsesplošnemu glodanju praznega lufta in ugotavljanju kako so zaraščeni zakladi bistveno bolj zakladni od obritih. Ok. Kak dan prej sem brala debato na blogu "blogovske dive" Dajane, nekakšno modrovanje o pornografiji. Mimogrede so klepetači posortirali vse ljudi v normalne in nenormalne po zelo prepričljivih osebnih kriterijih. In se nisem mogla ustaviti, da nisem vmes čveknila nekaj o tem kaj je naravno. In, da je narava še vedno kraljica in ne človek, in da ima narava vedno svoj načrt. Potem sem ugotvila, da razsvetljevanje ni namen pogovorov, pa tudi iskanje rešitev za domnevne probleme ne, pač pa zgolj stigmatiziranje vsakega pojava, ki se nekomu pojavi kot kocina na jeziku. Hudo sem poparjena. Tako ali tako o tovrstnih pojavih, že dolgo nimam posebno dobrega mnenja, ker kakršnakoli
podkovanost o zadevah ne pride v poštev, da bi človek res z veseljem prebiral objavljeno. Redki so taki prispevki. Potem so pa komentirani, da se sam bog usmili. Važno je, da si prebral kak trendovski roman, po možno SF, ponoviš par vsesplošno znanih flanc in potem veselo in zadovoljno cmokljaš in uspešno terapiraš svoje frustracije.
Še enega prispevka nisem našla takega, da bi rekla, no tile pa so imeli možgansko grmenje, Slovenci pa res nismo kar tako!. Evo, takole se je treba lotiti zadeve, pa bo!???
Pa sem mislila, da je rešitev v Pipsu in s tem rešiš vsaj luč. Oh, ja :doh:

Oh, show me the way to the next whisky bar... :Obe:

Neva,

Si sploh ne upam predstavljat kaj bi bilo, če v ljudeh ne bi bila sila,tako močna, da jih vleče dobesedno ona naprej. To je vidno, ko raznese težave in potem klecaš, se spotikaš ob vse koščke in klecaš, se pobiraš....
Pa velikokrat se zgodi, a ni to čudno, da ponovimo isto, da se ponovno spotikamo, klecamo, si pridobimo določen pogled, ki naj bi nas naslednjič ravno ta lekcija odvrnila.

---------------------------------------------------------------------------
Tako kot smo si različni po značaju, se pokaže pri blogarkah in blogerjih z njihovim pisanjem postov in komentiranjem. Saj ne želim polagati roke in soditi jih kateri so dobri in slabi. Ne počutim se poklicane za to. Skozi oči in srce vidimo različno. Je morda že tako prav, da smo tako pomešani, pa je ravno to tisto pravo pod soncem. Slej, ko prej vsakega doleti, da pride do spoznanja, da ne more prav na vseh področjih sijati, da ne more vsega imeti kar oči vidijo in kar denarnica dopušča kupiti.

Lepo te pozdravljam :sol: vvooodnarka

Ne vem, po mojem na blog ne sodi čvekanje take vrste, kot bi se človek menil po MSN ali pa res recimo, ob kakšni kavici, kjer pač ne prisluškuje cela Slovenija.

Recimo, hudo pogosto se zgodi, da ljudje sploh ne pogledajo kaj komentirajo. Nekdo jim predstavi delo v katerega je vloženo veliko truda; komentar je pa v slogu: ja prečudovit, krasen, očarljiv..naslov. Halo? Naslov? Kaj pa ostalo???? Ali pa še huje. Joj nimam časa, se oglasim drugič. :doh: ...je taka pripomba res nujna? Čemu pravzaprav služi? Ali pa še huje, tuj blog samozaljubljeno uporabijo za lastno afirmacijo in to največkrat z izdelkom zelo dvomljive kvalitete, in se praktično z avtorejvim prispevkom ne ukvarjajo?
Ni mogoče s tem nekaj zelo narobe? Recimo, milo rečeno, da ljudje nimajo osnovnega spoštovanja do avtorja prispevka?

V analize značajev se ne bi spuščala. Značaji, se namreč na blogu nič, ali pa zelo malo pokažejo. Pokaže se vse kaj drugega. In to pa je zaskrbljujoče in to predvsem med komentatorji, in med ustvarjalcev blogov, ki se lotevajo populističnih tem.
lp

Citiram:

"Neva,

Si sploh ne upam predstavljat kaj bi bilo, če v ljudeh ne bi bila sila,tako močna, da jih vleče dobesedno ona naprej. To je vidno, ko raznese težave in potem klecaš, se spotikaš ob vse koščke in klecaš, se pobiraš....
Pa velikokrat se zgodi, a ni to čudno, da ponovimo isto, da se ponovno spotikamo, klecamo, si pridobimo določen pogled, ki naj bi nas naslednjič ravno ta lekcija odvrnila. "


Nekako ne morem ugotoviti na kateri del moje zgodbice se tole nanaša. Nobenih lekcij, sil, spotikanja nisem nikjer omenjala? :hm: :hm:

Pisala sem predvsem o tem, da so ljudje postali popolnoma površni, s resničnim razumevanjem se ničesar več ne dotaknejo, ker se jim ne ljubi poglobiti v nek problem in izvedeti za kaj gre. Mnenja si pa zlahka ustvarjajo. Ne vem kaj se je zgodilo s tem, čemur smo včasih rekli splošna razgledanost in razvijanje kritičnega mišljenja????

Dvomim, da si kdo želi sijati prav povsod in imeti vse, to je zame čisti absurd.

Ljudje pač "svetijo" skladno s tem koliko s pripravljeni razvijati svoje sposobnosti in nadgrajevati znanja in s tem, koliko so v resnici dobri, kar se seveda ne odraža v besedah. Nič več in nič manj. In ta sij je odvisen od krogov v katerih se giblješ. Vedno se najdejo boljši od tebe.


:think: :think: :think: :think: :think: