Foto poezija

Ja, Kalisto, življenje je včasih tako, da si ni podobno. In moje pesmi najbrž delujejo razbito, slogovno in vsebinsko, odvisno od sile, ki me trga, ker nikakor ne morem biti...kljub iskrenosti, to nisem jaz, ampak samo moji delčki....
Hvala ti za vzpodbudne besede in saj se trudim po svoje, a v meni ni kakšne posebne želje po ničemer več in sem bolj sama svoj spomin, pojma nimam kaj bo....Tokrat moje življenje ni moj boj.Je bil...preden sem sprejela nekatere odločitve in nekdo drug svoje.
Jaz vem kaj sem sprejela. In vem kaj mi je bilo vzeto.
Nič nima smisla na tak način...kar je ostalo. Za nikogar.

Tudi jaz sem vesela, da je Ita naredila korak in kljub verjetno manjšim tehničnim možnostim ustvarila prostor pesnikom, kjer okolje ne diktira okusa, pač pa vzpoduja zavzetost in zrel odnos do poezije in proze, to, za kar smo se nekateri močno zavzemali na pesnik. netu, pa smo ostali nerazumljeni. A vsa razlika je zgolj v filozofiji, pristopu k poeziji, ne v diskriminiranju človeka. Osnovne ideje nekateri niso razumeli, pa če bi jim tisočkrat narisal. Tu smo se zelo trudili, da bi zajezili osladen in zdrizast odnos do poezije, kar ne pomeni, da ne more biti prijazen, predvsem pa vzpodbuden.
Pisanje konstruktivne kritike je izjemno težko delo in kot so nekateri ugotovili, da to človek ima v sebi ali pa nima. Vendar je tudi to nekaj kar človek lahko razvije, tudi o tem se da izobraziti in pridobiti nekaj komunikacijske spretnosti, ki ti omogoča, da se izogneš čerem, kot je prizadetost nekoga, ki je pesem napisal, a bi mu rad povedal, da v pesmi nekaj morda le ruši, ali obliko, ali sporočilo...nekaj. In težko je, ker je čisti objektivizem skoraj nedosegljiv pojem, ker, kar pride iz človeka je po svoji naravi subjektivno. Objektivizem je vseeno bližje nekemu širšemu mnenju, širše mnenje pa je lahko prepovprečno za prepoznavanje izjemnosti. Tako, da so s tem vedno težave. In drugo, naučiti se je potrebno tudi sprejemati tuje mnenje, kar je po svoje še težje, in v njem poiskati tisto dobro, kar ti pomaga k napredku, tudi, če ga je nekdo napisal malce nerodno :-) jeziti se in se skriti za pesniško svobodo, ali pa zavzeti neko drugo vzvišeno stališče je pač najlažje, in ne razkriva ravno bogastva nekega duha.

Tudi jaz lahko rečem Iti samo hvala za njen pogum. In tudi mi vsi, ki smo tu od začetka, smo bili kar vztrajni in počasi pripeljali ta forum do cvetenja. In prav je tako.
Nimamo vedno časa ali pa energije, da bi se uspeli na vse pesmi odzivati, a nobena ni prezrta, čisto gotovo ne.

Lep dan želim vsem in veliko navdiha,
Nevenka

:hm: :pale: nekaj sem ga biksnila....

Kallisto je napisal/a:

Ita in Neva!
Hvala obema!

In Ita...še posebej Hvala tebi, za ta forum...Kar čutim kako rastem, se razvijam.In besede, rime kar same privrejo na plano v obliki in zvenu, ki jih še ne poznam.
Zaradi tebe in vseh ostalih tu postajam boljša in boljša.

Hvala vam!

Neva...Sem opazila, da so tvoje pesmi za odtenek temnejše in otožnejše.
Prišel bo čas, ko bodo v lončku cvetele in dišale rožice...
Veliko močneje in opojneje, kot tiste prej :) :flower: :tako je:

me veseli Kallisto :opaaa: :objem: in hvala tudi tebi in vsem ostalim sodelujočim tudi ker ste in super ste :amore:

Neva je napisal/a:

Ja, Kalisto, življenje je včasih tako, da si ni podobno. In moje pesmi najbrž delujejo razbito, slogovno in vsebinsko, odvisno od sile, ki me trga, ker nikakor ne morem biti...kljub iskrenosti, to nisem jaz, ampak samo moji delčki....
Hvala ti za vzpodbudne besede in saj se trudim po svoje, a v meni ni kakšne posebne želje po ničemer več in sem bolj sama svoj spomin, pojma nimam kaj bo....Tokrat moje življenje ni moj boj.Je bil...preden sem sprejela nekatere odločitve in nekdo drug svoje.
Jaz vem kaj sem sprejela. In vem kaj mi je bilo vzeto.
Nič nima smisla na tak način...kar je ostalo. Za nikogar.

Tudi jaz sem vesela, da je Ita naredila korak in kljub verjetno manjšim tehničnim možnostim ustvarila prostor pesnikom, kjer okolje ne diktira okusa, pač pa vzpoduja zavzetost in zrel odnos do poezije in proze, to, za kar smo se nekateri močno zavzemali na pesnik. netu, pa smo ostali nerazumljeni. A vsa razlika je zgolj v filozofiji, pristopu k poeziji, ne v diskriminiranju človeka. Osnovne ideje nekateri niso razumeli, pa če bi jim tisočkrat narisal. Tu smo se zelo trudili, da bi zajezili osladen in zdrizast odnos do poezije, kar ne pomeni, da ne more biti prijazen, predvsem pa vzpodbuden.
Pisanje konstruktivne kritike je izjemno težko delo in kot so nekateri ugotovili, da to človek ima v sebi ali pa nima. Vendar je tudi to nekaj kar človek lahko razvije, tudi o tem se da izobraziti in pridobiti nekaj komunikacijske spretnosti, ki ti omogoča, da se izogneš čerem, kot je prizadetost nekoga, ki je pesem napisal, a bi mu rad povedal, da v pesmi nekaj morda le ruši, ali obliko, ali sporočilo...nekaj. In težko je, ker je čisti objektivizem skoraj nedosegljiv pojem, ker, kar pride iz človeka je po svoji naravi subjektivno. Objektivizem je vseeno bližje nekemu širšemu mnenju, širše mnenje pa je lahko prepovprečno za prepoznavanje izjemnosti. Tako, da so s tem vedno težave. In drugo, naučiti se je potrebno tudi sprejemati tuje mnenje, kar je po svoje še težje, in v njem poiskati tisto dobro, kar ti pomaga k napredku, tudi, če ga je nekdo napisal malce nerodno :-) jeziti se in se skriti za pesniško svobodo, ali pa zavzeti neko drugo vzvišeno stališče je pač najlažje, in ne razkriva ravno bogastva nekega duha.

Tudi jaz lahko rečem Iti samo hvala za njen pogum. In tudi mi vsi, ki smo tu od začetka, smo bili kar vztrajni in počasi pripeljali ta forum do cvetenja. In prav je tako.
Nimamo vedno časa ali pa energije, da bi se uspeli na vse pesmi odzivati, a nobena ni prezrta, čisto gotovo ne.

Lep dan želim vsem in veliko navdiha,
Nevenka

Hvala Neva za tvoje besede, tudi jaz sem vesela, da smo postavili ta naš portal in forum, pa četudi ni tako zelo vsemogočen-a skupaj nam prav dobro uspeva. Brez vas mi ne bi! In res sem vesela, da imamo prostor, kjer lahko skupaj ustvarjamo, rastemo in se razvijamo -vsak kolkor pač lahko!

Glede veščin podajanja konstruktivne kritike, bi bilo pa res fajn še kaj napisati, morda katera literatura je fajn na to temo...ali kaj podobnega.... :tako je:

lp, :moj poklon: :srckano: :papa:

Ja, Ita. Jaz namenoma še nisem iskala literature o literarni kritiki. Sem pa takrat, ko sem pisala prispevek o osnovah literarne teorije za pesnike " Tri štiri, pesnimo!" na Internetu našla članke na to temo, sicer ne v slovenskem jeziku, ampak angleškem in nekaj tudi v nemškem.
Morda kdaj pripravim kak prispevek tudi na to temo, napisan tako, da ne bo preveč kompliciran in zatežen :-), trenutno pa najbrž ne...ker še pesmi napišem s težkim srcem....

Morda...morda...morda pa še kdo drug????? :flower:

Ita, za vikend, ki je pred nami sem računala pripravit o literarni kritiki, :teorija: če ne bo šlo v soboto, nedeljo za gotovo (sporoči mi pod katero rubriko, ali boš pa ti potem prenesla).

:papa: vvooodnarka



_______________________________
Navdih srca pusti, da zasije...

vvooodnarka je napisal/a:

Ita, za vikend, ki je pred nami sem računala pripravit o literarni kritiki, :teorija: če ne bo šlo v soboto, nedeljo za gotovo (sporoči mi pod katero rubriko, ali boš pa ti potem prenesla).

:papa: vvooodnarka





_______________________________
Navdih srca pusti, da zasije...

O super! Bom kr rubriko odprla "Literarna kritika" pa je :ty4:

lepa pesem vvooodnarka :br2: :objem:

Ita tudi tebi hvala za :objem: , :amore: dotik, :ty:

Kallisto je napisal/a:

by Michael Baldea
http://photo.net/photodb/photo?photo_id=6035323

Malce trši oreh :flower:
Ali pa tudi ne?

čaša substance opojne
stoji tam
na trdni mizi iz kostanja

svetloba obliva
jo svetla v tej temni pojavi
na steno jo riše

senca praznine
tako prazna je vidna
na svetli sivini

čaša opojna
stala bo tam
vse dokler

vse dokler je nekdo ne bo izpil...

In zapolnil senco..bi skoraj lahko nadaljevala ane?
zelo zanimiva fotka in seveda tudi pesmica... :bravo:

Nova fotka; OGNJENA STRELA

(slika je z internetne strani)

Sprejmite izziv

Rika!
Krasna slika in pesem!br:

Rika je napisal/a:

Z vsako tvojo besedo...
Izginjam.
V prah in pesek se spreminjam.

Z vsakim tvojim dotikom,
samo še bolj bledim...
Si oditi ne pustim.

Zlomiš mi voljo in krila,
tvoje laži me ovijajo v mrežo,
ki boža...Je mehka kot svila.

Čeprav vem,
da vsaka tvoja misel je le zate.
Jaz bedak pa vseeno mislim nate.

Tako me zaslepiš...
Še vedno pri sebi držiš...
Nemočna sem tu obstala,
čeprav sem ti še mesece nazaj kričala:

NIKOLI ME NE ULOVIŠ!!

Ravno sem se poslovila od obiska, od moje prijateljice in nato preberem tole pesem. Kar verjeti ne morem. Je danes kaj takega v zraku? Točno o teh razmerjih sva se pogovarjali
in strahovih katere vzorce imamo nezavedno vcepljenje in kako naju je strah, da bi nekega dne v zrcalu zagledali mamin obraz. Ail pa očetovega, saj je vseeno. Sem že otrpnila kdaj, ko sem v svojem glasu slišala ali enega ali pa drugega...In potem sva se pogovarjali s koliko razumevanje za probleme staršev se sedaj pogovarjava o njih, češ bili so drugi časi, saj niso mogli drugače.
Pa ni čisto res. Marsikaj bi lahko bilo drugače. Če ne prej, pa vsaj kasneje, sa so starši tudi zoreli, mladi in nezreli so bili, ko smo bilo majhni. Kaj pa kasneje?
In sedaj kar še razmišljam o tem. Kako bi bilo veliko bolje, da bi v nekem trenutku odšla od njih, da me ne bi doleteli vsi njihovi vplivi. To kar sem danes, je rezultat tega, da sem morala biti boljevnik od malega. Nekateri so nad rezultatom navdušeni, jaz pa se s strahom pogledujem v ogledalo in se sprašujem kaj je moralo otroštvo biti res tako trda preizkušnja? Kaj se mi bo zato vlekla do smrti?

Samo razmišljanja sem pripisala k tvoji pesmi ita.Običajno jih vedno zatlačim v najtemnejši kot, ker imam pravico stopiti naprej neobremenjena. Pa skoraj ni človeka,
ki bi mu to uspevalo. Dneve pa imamo razdeljene na dobre in slabe. Le od česa so v resnici odvisni?

In pridejo dnevi, za tihe notranje obračune in obžalovanja. A račun smo že plačali.

:moj poklon: :moj poklon:

Ita je napisal/a:

Škoda, ker nisi
v vseh teh letih
kar si na svetu,
draga mt
dojela
da
že
zdavnaj si zbolela...
osebnost tvoja
strgala
je povezavo
z dušo,
ki se mlada
morala je
skrivati
v svetu
vojn,
nemira,
in ji tudi
osvoboditev
ni
prinesla mira.
V bistvu lutka si ,
ki jo
poganja
materjalna dimenzija.
In
vse kar ni
kot ti,
se
se v tvoji
glavi
v
sovražnika levi.
Naporna si,
že od malega me
večkrat
glava zaboli,
ker se bojim,
da bom postala
kakor
ti.

Ita, :hm: to se pa dotakne :strinjam se: kaj takega pa se :palcek: , a naval jeze in še česa zakuha :thb: :thb:

:papa: vvooodnarka

Neva!



Hvala za tvoj komentar...

in mogoče je res kaj u zraku....sej tole stanje/sranje naših starcev je res kolektivna mora...in prav zato strah....da me potegne v to...da padem notr kot zrela hruška....kljub vsemu, kar sem zracionalizirala, na nek način v svoji glavi odpustila, ne vem pa če sm vse to v svojem srcu z ljubeznijo "zalila"-ker vem, da edino ljubezen je zdravilo za naše rane iz otroštva...a vem tudi, da mora vse vn, vse kar ni ljubezen...

In kot otroci smo se vsi verjetno počutili slabo, saj je res bedno doživljati strahove in podobne bedne občutke ob ljudeh, ki ti kot otroku pomenijo vse na tem svetu....čista "diskrepancija" ambivalentnost in kakorkoli že se tomu reče....

To otroko - vsakega - zaznamuje in danes se res no sprašujem , koliko sem enaka in kolikokrat se je moj otrok ob meni tako počutil.... :boxed: :dead: :grrrrrr:

vvooodnarka! :flower:

Hvala za tvoj odziv!

Upam, da kdaj "sestavim" v sebi vse te begajoče dele.... :doh: :papa:

Drugim vedno povem, da bo bolje...sebi molčim. Lepo bodita.

Neva je napisal/a:

Drugim vedno povem, da bo bolje...sebi molčim. Lepo bodita.

Itaq, da bo, tudi zate...za vse nas...more bit! :sol:

Tudi ti se lepo imej!