Kakšna je zgodba te fotke?

Veš Latani
mi veterani
smo nekoč pričeli,

se z besedami lovili
komentarje previhrali
na novo poste oddali.

Nikar ne boj se

zato si tu
z nami med valovi jadraš

barčico svojo
na pip valove priklapljaš

besede snuješ
nam novih idej nasuješ!

Vrtnica

Vrtnica je napisal/a:

Veš Latani
mi veterani
smo nekoč pričeli,

se z besedami lovili
komentarje previhrali
na novo poste oddali.

Nikar ne boj se

zato si tu
z nami med valovi jadraš

barčico svojo
na pip valove priklapljaš

besede snuješ
nam novih idej nasuješ!

Jaz sem še vedno štorasta, kar se tiče dela z računalnikom.

Vrtnica je napisal/a:

[slika/internet]


V nežnem objemu rose

Tako lepo in pomirjujoče je tukaj!
Jutranja rosa mi boža od noči ogreta stopala.
Zaspane in še krmežljave očim, si manem ob pogledu na te lepote.
Kakor po čudežu obdarjena s čudovito okolico.
Enkratno doživetje trenutka.
Srce zadrgeta, spomini odtavajo.
Še vedno živim s tem, vsakodnevni obisk tega je kakor balzam za dušo.
Spominjam se dogodkov iz otroštva.
Kakor malo dekle, zelo veliko časa preživela na zelenih planjavah v družbi cvetlic, metuljev, gosenic, mravelj.
Počaščena sem bila občasnih obiskov kunčjih mladičev.
Spomini so ostali, živo zapisani.
To so najdražje izkušnje, v hrambi kakor zlata popotnica za življenje.
Vedno znova podoživljam ta del svojega potovanja.
Nežni vetrič me objame in ponese s svojim omamnim vonjem, v svet domišljije in otroške razigranosti.
Ta se z leti odloži v zakotni del zavedanja in zelo težko, jo ponovno vso prašno in od časa obarvano potegnemo na površje.

Lepo Vrtnica

Zahvaljujem se ti za pohvalo, trudim se, saj veš da nisem expert.
Zakaj si štorasta Lea?
Najboljša si, taka kakršna si
vsega nam tudi ne rabi, zato, kar potrebujemo tudi obvladamo v 0

Vrtnica je napisal/a:

Zahvaljujem se ti za pohvalo, trudim se, saj veš da nisem expert.
Zakaj si štorasta Lea?
Najboljša si, taka kakršna si
vsega nam tudi ne rabi, zato, kar potrebujemo tudi obvladamo v 0

Hvala Vrtnica,

včasih bi rada znala več :/)

Lep dan

Umik



Ped nad grozečo sluzjo, sikajo maske blatnih pošasti. Prekrite z bujno razraščenim trstičjem, nedolžnim na pogled. Drevesa cepetajo na mestu. Z nogami udrtimi v ilovnatem mrtvilu pozabljenih zablod. Stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke zavozlanih meduz, ki vklenejo in ne izpustijo.
Zajeta v droben hip. Stisnjena med ogradi, na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.
Trepetam.
Daleč onkraj je svoboda. Tam so iluzije.

Vrtnica je napisal/a:

Veš Latani
mi veterani
smo nekoč pričeli,

se z besedami lovili
komentarje previhrali
na novo poste oddali.

Nikar ne boj se

zato si tu
z nami med valovi jadraš

barčico svojo
na pip valove priklapljaš

besede snuješ
nam novih idej nasuješ!

O hvala Vrtnica za poetično spodbudo. :)

lea199 je napisal/a:

Umik



Zajeta v droben hip. Stisnjena med ogradi, na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.
Ped nad grozečo sluzjo močvirja. Sikajo rjave maske blatnih pošasti. Prekrite z bujno raščenim trstičjem, tako nedolžnim na pogled. Drevesa cepetajo na mestu z nogami v ilovnatem mrtvilu pozabljenih zablod. Stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke zavozlanih meduz, ki uklenejo in nikoli ne izpustijo.
Trepetam.
Daleč onkraj nevarnosti je svoboda. Tam so iluzije.

Zelo lepo Lea.

latani je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Umik



Zajeta v droben hip. Stisnjena med ogradi, na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.
Ped nad grozečo sluzjo močvirja. Sikajo rjave maske blatnih pošasti. Prekrite z bujno raščenim trstičjem, tako nedolžnim na pogled. Drevesa cepetajo na mestu z nogami v ilovnatem mrtvilu pozabljenih zablod. Stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke zavozlanih meduz, ki uklenejo in nikoli ne izpustijo.
Trepetam.
Daleč onkraj nevarnosti je svoboda. Tam so iluzije.

Zelo lepo Lea.

Hvala Latani :)

Sedaj sem nekoliko popravila, no samo premešala stavke. Upam, da na bolje:)

Meni je še vedno lepa Lea.

Umik





Ped nad grozečim breznom, v sočasju dneva in noči, sikajo pošasti.
V zlitini sonca in lune se bleščijo spačene maske. Samevajo, skrite med bujno razraščeno trstičje. Drevesa cepetajo na mestu. Noge se jim udirajo v ilovnato mrtvilo zablod. Nemo stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke meduz, ki vklenejo in ne izpustijo.
Ujeta v hip. Stisnjena med ogradi na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.
Trepetam.
Zabrisan breg, tam daleč, pomeni svobodo.

lea199 je napisal/a:

Umik



Ped nad grozečo sluzjo, v sočačasju dneva in noči, sikajo pošasti.
Prelite z zlitino sonca in lune, se bleščijo spačene maske. Skrite v bujno razraščeno trstičje, tako nedolžno na pogled. Drevesa cepetajo na mestu. Noge se jim udirajo v ilovnato mrtvilo pozabljenih zablod. Nemo stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke zavozlanih meduz, ki vklenejo in ne izpustijo.
Zajeta v droben hip. Stisnjena med ogradi, na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.
Trepetam.
Zabrisan breg, tam daleč, pomeni svobodo.

Lepo, slikovito.

latani je napisal/a:

Meni je še vedno lepa Lea.

Hvala Latani, vendar mi ne da miru, spet in spet popravljam:)

hihi tudi prav. Tebi mora biti všeč.
Sicer smo pa sami sebi največji kritiki.

latani je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Umik



Ped nad grozečim breznom, v sočasju dneva in noči, sikajo pošasti.
V zlitini sonca in lune se bleščijo spačene maske. Samevajo, skrite med bujno razraščeno trstičje. Drevesa cepetajo na mestu. Noge se jim udirajo v ilovnato mrtvilo zablod. Nemo stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke meduz, ki vklenejo in ne izpustijo.
Ujeta v hip. Stisnjena med ogradi na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.
Trepetam.
Zabrisan breg, tam daleč, pomeni svobodo.

Lepo, slikovito.

Hvala, upam, da bo

latani je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Umik



Ped nad grozečim breznom, v sočasju dneva in noči, sikajo pošasti.
V zlitini sonca in lune se bleščijo spačene maske. Samevajo, skrite med bujno razraščeno trstičje. Drevesa cepetajo na mestu. Noge se jim udirajo v ilovnato mrtvilo zablod. Nemo stegujejo grčave roke. Trde in vroče kot lovke meduz, ki vklenejo in ne izpustijo.
Ujeta v hip. Stisnjena med ogradi na ozki poti umika, previdno prestavljam korake.
Trepetam.
Zabrisan breg, tam daleč, pomeni svobodo.

Lepo, slikovito.

Tako, zdaj mislim, da je to, to.

Hvala Latani

:lol: hehehe Lea posrečena si. Ja, ja sami sebi smo največji kritiki.

Nov izziv:

MOJ DOM


Hop, hop, hop, preskakujem kot srnica iz kamna na kamna.
Zopet mama (stara mati) kriči in teka oglov, saj išče krivca, ki jo je zvabil iz hiše, vso preplašeno s svojim naznanilom: »Hiša gori, hiša gori«. Seveda je hiše gorela, a naša mal hiška, zgrajena iz kamenčkov in vejic. Z bratom in sestričnama smo pridno zidali, mešali malto iz zemlje in vode in ko bila hiška gotova, se od nekod priklesti najmlajši stric (6 let starejši od mene) in podkuri tisto dračje (naš les, ki je povezoval hišo) in koj je bilo vse v plamenih. Seveda, pri takratnem poletju visokih temperatur. Starejši brat v jok in krik, da hiša gori. Vsi smo se razbežali na svoj konec, saj smo vedeli, da nas v vsakem primeru čaka kazen, leskova šiba. Ker je bil nad hišo manjši travnik in koj gozd, sem zbežala v svoje zavetje, najprej na svoje drevo, med gosto vejevje. Mama še kar kriči in klicari vsakega posebej. Seveda se najprej prikaže stric, ker je tako vedel, da zanj kazni ni. Še vsaki se je izognil in jo preložil na drugega. Bil je le najmlajši njen otrok in najljubši. Ko se vse umiri, splezam z drevesa in hop - hop, hop – hop s kamna na kamen, kot drobna gozdna vila. Lovim se med drevjem; tankim, debelim, malim, visokim, iglastim, listavcem, drsim med praprotjo in pozabim na čas. Ja, tu sem doma.

Tako zelo pridni ste te dni, meni nič ne teče, za menoj nič ne gori, le poležavam in telo hladim, pa glavico na paši

latani je napisal/a:

MOJ DOM


Hop, hop, hop, preskakujem kot srnica iz kamna na kamna.
Zopet mama (stara mati) kriči in teka oglov, saj išče krivca, ki jo je zvabil iz hiše, vso preplašeno s svojim naznanilom: »Hiša gori, hiša gori«. Seveda je hiše gorela, a naša mal hiška, zgrajena iz kamenčkov in vejic. Z bratom in sestričnama smo pridno zidali, mešali malto iz zemlje in vode in ko bila hiška gotova, se od nekod priklesti najmlajši stric (6 let starejši od mene) in podkuri tisto dračje (naš les, ki je povezoval hišo) in koj je bilo vse v plamenih. Seveda, pri takratnem poletju visokih temperatur. Starejši brat v jok in krik, da hiša gori. Vsi smo se razbežali na svoj konec, saj smo vedeli, da nas v vsakem primeru čaka kazen, leskova šiba. Ker je bil nad hišo manjši travnik in koj gozd, sem zbežala v svoje zavetje, najprej na svoje drevo, med gosto vejevje. Mama še kar kriči in klicari vsakega posebej. Seveda se najprej prikaže stric, ker je tako vedel, da zanj kazni ni. Še vsaki se je izognil in jo preložil na drugega. Bil je le najmlajši njen otrok in najljubši. Ko se vse umiri, splezam z drevesa in hop - hop, hop – hop s kamna na kamen, kot drobna gozdna vila. Lovim se med drevjem; tankim, debelim, malim, visokim, iglastim, listavcem, drsim med praprotjo in pozabim na čas. Ja, tu sem doma.

Bravo Latni, ti si zares pridna

hehe Vrtnica, ti verjetno baterije polniš, potlej pa gasa in dolge luči.

Vrtnica je napisal/a:

Tako zelo pridni ste te dni, meni nič ne teče, za menoj nič ne gori, le poležavam in telo hladim, pa glavico na paši

Hahaha Vrtnica, jaz imam rada toplo;)

Pišem zares veliko. Ker sem na besedah sama doma, sem pravkar nekaj skup zmetala na Besedah.
Pokukaj, boš videla, kako sem pridna:)
Le umetnine ne pričakuj, pesem je nastala v petih minutah;)

vsaka fotografija ripoveduje svojo zgodbo

Hvala Lea.