Kakšna je zgodba te fotke?

Matjaz je napisal/a:

Maja je napisal/a:

Lea in Matjaž en velik

Hvala Maajaa:^^

Si zaslužna za njih tudi ti. Super fotka

Tudi jaz mislim tako:)
Hvala, Maja!

Zelo ste pridni Prikupnemu sanjavemu sivčku, v travi se nisem mogla upret, da sem pričela brati zgodbice. Ob mokrem smrčku in klopčiču vdane potrpežljivosti, sem jaz kot mesečnik .


Pri nas smo imeli en pripetljaj, ki sem ga potem z velikim zadovoljstvom zapisala, da ne bo šlo v pozabo.





Tatovi na dvorišču

Ura se je nagibala že blizu 00, ko sem v kuhinji gledala film. Občasno sem zaslišala hrup na dvorišču. Bilo je v obliki nekega prekladanja, trših predmetov v gajbo ali pa v žakelj. Vsebolj intenzivno je postajalo, da je potegnilo moj firbec, da sem dvignila rit s klopi. Sprva sem pri balkonskih vratih v temi prisluškovala. Nato sem stopila po prstih na balkon in se skrila za najdaljše dele žehte, ki se je sušila.
Prekladanje je občasno prenehalo kot bi mi prisluškovalo. Jasno mi je bilo, da nekdo je v šupi v kateri je bila tema kot v rovu. Noč je bila tudi temna. Moja bujna domišljija je do potankosti skicirala roparja kako baše v punkle. Kaj naj? Dol že ne grem. Iz spalnice je občasno zadonela motorna žaga, zvoki Ključarja. Priprla sem balkonska vrata, da žaganja ne bi slučajno zaslišal tat.

Počasi spet odprem balkonska vrata in razlagam pantom, da si slučajno ne bi drznili spustili kakšne zvočne izdajalske zvoke. In proti dnevni sobi, sinu, ki je bil za računalnikom, kličem psssss psssss pssss psssss psssss. Potiho kolikor se je dalo namignem sinu, da je na dvorišču tat. Še sama sebe nisem dobro slišala, ker sem tako potiho govorila in pričakovala, da me bo sin slišal. Ko sem ga le pregovorila
je prišel na balkon.
Zdaj sva oba prisluškovala roparju. Priznam, da so mi hlačnice trenirke drgetale. Ne predstavljam si kakšen krik bi spustila, če bi me kaj, hm.

Ti počakaj tu, reče sin. Bila sem trda od strahu tako, da nisem vedela ali gre zbudit ata Ključarja. Ali se bo sem soočil z roparjem, ki je še vedno ropotal. Oči sem napela na dvorišče, da mi ne bo kaj ušlo, da bom pravi čas prižgala luč, da bom pravi čas zavpila,... se mi je podilo po glavi kaj bom morala naredit.
Na lepem zagledam nekaj belega. Prvi hip sem bila čist šokirana. Nisem mogla verjeti a je to res kar vidim. Kar zabrenkalo mi je v glavi. To kar sem videla so bile spodnje hlače ata Ključarja. Vsa ostala gola koža se je spojila s temo. Pogumno, da je kaj, je bos šel proti šupi. S sinom sva se spogledala. Pomislila sem, da si bom dala pest v usta, če bo treba, saj ob tem času si ne smem privoščiti, da bi spustila
živalski krik.

Naposled pogumni ata z baterijo posveti v šupo proti točki od koder je prihajalo tatinsko ropotanje. Ven pa pridirka mačkon. Ni bilo še dva tedna, ko sem se poslovila od Mame..., vendar sem se naslednje jutro do solz nasmejala pripetiji.

Maja je napisal/a:

Mačkovo sanjarjenje

Ta prelep, topel dan je podarjen za uživanje na zraku. Opravil sem vse svoje dolžnosti. Umil sem se in se sprehodil po lastničini kuhinji. Prijazno sem se ji smukal okoli nog, dokler me ni dvignila v naročje. Za njeno toplo dlan, sem jo nagradil s predenjem, ki ga tako rada sliši in se ob njem nasmehne in me še malo bolj stisne k sebi. Oddremal sem na mehki blazini v njeni bližini in počakal na svoje priboljške. Napolnil sem si želodček in z izkušnjo pretkanega mačkona pustil tisti drobni mucki, ki naj bi bila moja nečakinja, da se poigra z mojim repom. Vsi so bili zadovoljni, mala mucka, ki mi bo zdaj nekaj časa dala mir in lastnica, tista dišeča ženska z mehkim glasom. Zdaj me je poslala ven. Po njenem je čas, da se malo sprehodim. No prav. Naj ji bo. Zamenjal bom mehko blazino z mehko travo in lističi cvetja. Še malo bom oddremal. Predno se vrnem se bom enkrat ali dvakrat povaljal po cvetovih. To se bo smejala, ko mi bo otirala cvetje s kožuha. Potem me bo nagradila s priboljškom ali dvema in mi dovolila na blazino. Kaj naj rečem. Sem pretkana zverina, vredna svojega imena. Mrnjav!

Maja, zelo mi je všeč tvoja zgodbica.

Joži

Matjaz je napisal/a:

Mačje jutro

Ležerno počutje me zagrabi, ko se poskušam vstati iz postelje.
"Ne, ne bo še šlo," pomislim in sprostim svoje telo, ko se pokrijem s odejo čez glavo. Še en dan, ko se ne želim zbuditi. Vsaj ne brez tebe. "No, no, kaj se ti spet plete po glavi," se okaram in zdrsnem v polsen.

Misli mi začnejo bežati in se prepletati z slikami, sanjske vizije tvojih nasmejanih oči in tvojega obraza v dosegu mojih rok vzbudijo željo po celodnevnem ležanju v postelji s tabo.

Ob ponovnem spoznanju, da ga ne bo, vzdihnem in instinktivno podaljšam vzdih z mačjemu predenju podobnim zvokom, na katerega se odzoveš z nagajivim hihi-tanjem, čeprav le v moji domišliji.

Sežem proti tebi in se zakopljem v tvoje po šamponu dišeče lase ter se povaljam po postelji s tabo v objemu. Začneš me igrivo tepsti, naj neham in se ob tem smejiš, kot otrok, ki mu gre pesek v oči, ko se igra na plaži. Brezskrbno in v čisti ekstazi smeha se ti prepustim in te začnem še bolj jezit. Žgečkam te in te obenem z mačjimi očmi gledam. "Kako se lahko jeziš name?", ti sporoča pogled in te še bolj podžge. Ko se res razjeziš, te priklenem podse in se ti iz srca nasmehnem, ti rečem "Pšššt" in te tisočkrat nežno in igrivo poljubčkam, da omehčam tvojo jezo.
Sonce se ob tem prikaže skozi okno in posije na tvoje oči, v katere se spet potopim in zaljubim.
...in dan se je šele začel.

Zakaj imam tako živo domišljijo?

Danes bo res mačkast dan za mačke in muce.

Petelinov še nekaj časa ne bo.
No, danes ne.

zelo slikovito in doživeto
Joži

lea199 je napisal/a:

Jutro

Lea odlično si spilila prvo zgodbico

Nočko, Joži

vvooodnarka je napisal/a:

Zelo ste pridni Prikupnemu sanjavemu sivčku, v travi se nisem mogla upret, da sem pričela brati zgodbice. Ob mokrem smrčku in klopčiču vdane potrpežljivosti, sem jaz kot mesečnik .


Pri nas smo imeli en pripetljaj, ki sem ga potem z velikim zadovoljstvom zapisala, da ne bo šlo v pozabo.





Tatovi na dvorišču

Ura se je nagibala že blizu 00, ko sem v kuhinji gledala film. Občasno sem zaslišala hrup na dvorišču. Bilo je v obliki nekega prekladanja, trših predmetov v gajbo ali pa v žakelj. Vsebolj intenzivno je postajalo, da je potegnilo moj firbec, da sem dvignila rit s klopi. Sprva sem pri balkonskih vratih v temi prisluškovala. Nato sem stopila po prstih na balkon in se skrila za najdaljše dele žehte, ki se je sušila.
Prekladanje je občasno prenehalo kot bi mi prisluškovalo. Jasno mi je bilo, da nekdo je v šupi v kateri je bila tema kot v rovu. Noč je bila tudi temna. Moja bujna domišljija je do potankosti skicirala roparja kako baše v punkle. Kaj naj? Dol že ne grem. Iz spalnice je občasno zadonela motorna žaga, zvoki Ključarja. Priprla sem balkonska vrata, da žaganja ne bi slučajno zaslišal tat.

Počasi spet odprem balkonska vrata in razlagam pantom, da si slučajno ne bi drznili spustili kakšne zvočne izdajalske zvoke. In proti dnevni sobi, sinu, ki je bil za računalnikom, kličem psssss psssss pssss psssss psssss. Potiho kolikor se je dalo namignem sinu, da je na dvorišču tat. Še sama sebe nisem dobro slišala, ker sem tako potiho govorila in pričakovala, da me bo sin slišal. Ko sem ga le pregovorila
je prišel na balkon.
Zdaj sva oba prisluškovala roparju. Priznam, da so mi hlačnice trenirke drgetale. Ne predstavljam si kakšen krik bi spustila, če bi me kaj, hm.

Ti počakaj tu, reče sin. Bila sem trda od strahu tako, da nisem vedela ali gre zbudit ata Ključarja. Ali se bo sem soočil z roparjem, ki je še vedno ropotal. Oči sem napela na dvorišče, da mi ne bo kaj ušlo, da bom pravi čas prižgala luč, da bom pravi čas zavpila,... se mi je podilo po glavi kaj bom morala naredit.
Na lepem zagledam nekaj belega. Prvi hip sem bila čist šokirana. Nisem mogla verjeti a je to res kar vidim. Kar zabrenkalo mi je v glavi. To kar sem videla so bile spodnje hlače ata Ključarja. Vsa ostala gola koža se je spojila s temo. Pogumno, da je kaj, je bos šel proti šupi. S sinom sva se spogledala. Pomislila sem, da si bom dala pest v usta, če bo treba, saj ob tem času si ne smem privoščiti, da bi spustila
živalski krik.

Naposled pogumni ata z baterijo posveti v šupo proti točki od koder je prihajalo tatinsko ropotanje. Ven pa pridirka mačkon. Ni bilo še dva tedna, ko sem se poslovila od Mame..., vendar sem se naslednje jutro do solz nasmejala pripetiji.

Odlična kriminalka Vvooodnarka. In HVALA za ta smeh.
Ma danes je pa res en posebno magičen dan.
, smeh in zate.

vvooodnarka je napisal/a:

Zelo ste pridni Prikupnemu sanjavemu sivčku, v travi se nisem mogla upret, da sem pričela brati zgodbice. Ob mokrem smrčku in klopčiču vdane potrpežljivosti, sem jaz kot mesečnik .


Pri nas smo imeli en pripetljaj, ki sem ga potem z velikim zadovoljstvom zapisala, da ne bo šlo v pozabo.





Tatovi na dvorišču

Ura se je nagibala že blizu 00, ko sem v kuhinji gledala film. Občasno sem zaslišala hrup na dvorišču. Bilo je v obliki nekega prekladanja, trših predmetov v gajbo ali pa v žakelj. Vsebolj intenzivno je postajalo, da je potegnilo moj firbec, da sem dvignila rit s klopi. Sprva sem pri balkonskih vratih v temi prisluškovala. Nato sem stopila po prstih na balkon in se skrila za najdaljše dele žehte, ki se je sušila.
Prekladanje je občasno prenehalo kot bi mi prisluškovalo. Jasno mi je bilo, da nekdo je v šupi v kateri je bila tema kot v rovu. Noč je bila tudi temna. Moja bujna domišljija je do potankosti skicirala roparja kako baše v punkle. Kaj naj? Dol že ne grem. Iz spalnice je občasno zadonela motorna žaga, zvoki Ključarja. Priprla sem balkonska vrata, da žaganja ne bi slučajno zaslišal tat.

Počasi spet odprem balkonska vrata in razlagam pantom, da si slučajno ne bi drznili spustili kakšne zvočne izdajalske zvoke. In proti dnevni sobi, sinu, ki je bil za računalnikom, kličem psssss psssss pssss psssss psssss. Potiho kolikor se je dalo namignem sinu, da je na dvorišču tat. Še sama sebe nisem dobro slišala, ker sem tako potiho govorila in pričakovala, da me bo sin slišal. Ko sem ga le pregovorila
je prišel na balkon.
Zdaj sva oba prisluškovala roparju. Priznam, da so mi hlačnice trenirke drgetale. Ne predstavljam si kakšen krik bi spustila, če bi me kaj, hm.

Ti počakaj tu, reče sin. Bila sem trda od strahu tako, da nisem vedela ali gre zbudit ata Ključarja. Ali se bo sem soočil z roparjem, ki je še vedno ropotal. Oči sem napela na dvorišče, da mi ne bo kaj ušlo, da bom pravi čas prižgala luč, da bom pravi čas zavpila,... se mi je podilo po glavi kaj bom morala naredit.
Na lepem zagledam nekaj belega. Prvi hip sem bila čist šokirana. Nisem mogla verjeti a je to res kar vidim. Kar zabrenkalo mi je v glavi. To kar sem videla so bile spodnje hlače ata Ključarja. Vsa ostala gola koža se je spojila s temo. Pogumno, da je kaj, je bos šel proti šupi. S sinom sva se spogledala. Pomislila sem, da si bom dala pest v usta, če bo treba, saj ob tem času si ne smem privoščiti, da bi spustila
živalski krik.

Naposled pogumni ata z baterijo posveti v šupo proti točki od koder je prihajalo tatinsko ropotanje. Ven pa pridirka mačkon. Ni bilo še dva tedna, ko sem se poslovila od Mame..., vendar sem se naslednje jutro do solz nasmejala pripetiji.

Napeto!=D

Lepo, Joži

Latani, me veseli, da si se nasmejala Naš ata(boljša polovica) je bil pa tako pogumen Še danes se mi odvali kamen, da ni bilo treba oblasti v modrem klicat.



Matjaž, hvala




Lea, hvala

Joži

vvooodnarka je napisal/a:

Zelo ste pridni Prikupnemu sanjavemu sivčku, v travi se nisem mogla upret, da sem pričela brati zgodbice. Ob mokrem smrčku in klopčiču vdane potrpežljivosti, sem jaz kot mesečnik .


Pri nas smo imeli en pripetljaj, ki sem ga potem z velikim zadovoljstvom zapisala, da ne bo šlo v pozabo.





Tatovi na dvorišču

Ura se je nagibala že blizu 00, ko sem v kuhinji gledala film. Občasno sem zaslišala hrup na dvorišču. Bilo je v obliki nekega prekladanja, trših predmetov v gajbo ali pa v žakelj. Vsebolj intenzivno je postajalo, da je potegnilo moj firbec, da sem dvignila rit s klopi. Sprva sem pri balkonskih vratih v temi prisluškovala. Nato sem stopila po prstih na balkon in se skrila za najdaljše dele žehte, ki se je sušila.
Prekladanje je občasno prenehalo kot bi mi prisluškovalo. Jasno mi je bilo, da nekdo je v šupi v kateri je bila tema kot v rovu. Noč je bila tudi temna. Moja bujna domišljija je do potankosti skicirala roparja kako baše v punkle. Kaj naj? Dol že ne grem. Iz spalnice je občasno zadonela motorna žaga, zvoki Ključarja. Priprla sem balkonska vrata, da žaganja ne bi slučajno zaslišal tat.

Počasi spet odprem balkonska vrata in razlagam pantom, da si slučajno ne bi drznili spustili kakšne zvočne izdajalske zvoke. In proti dnevni sobi, sinu, ki je bil za računalnikom, kličem psssss psssss pssss psssss psssss. Potiho kolikor se je dalo namignem sinu, da je na dvorišču tat. Še sama sebe nisem dobro slišala, ker sem tako potiho govorila in pričakovala, da me bo sin slišal. Ko sem ga le pregovorila
je prišel na balkon.
Zdaj sva oba prisluškovala roparju. Priznam, da so mi hlačnice trenirke drgetale. Ne predstavljam si kakšen krik bi spustila, če bi me kaj, hm.

Ti počakaj tu, reče sin. Bila sem trda od strahu tako, da nisem vedela ali gre zbudit ata Ključarja. Ali se bo sem soočil z roparjem, ki je še vedno ropotal. Oči sem napela na dvorišče, da mi ne bo kaj ušlo, da bom pravi čas prižgala luč, da bom pravi čas zavpila,... se mi je podilo po glavi kaj bom morala naredit.
Na lepem zagledam nekaj belega. Prvi hip sem bila čist šokirana. Nisem mogla verjeti a je to res kar vidim. Kar zabrenkalo mi je v glavi. To kar sem videla so bile spodnje hlače ata Ključarja. Vsa ostala gola koža se je spojila s temo. Pogumno, da je kaj, je bos šel proti šupi. S sinom sva se spogledala. Pomislila sem, da si bom dala pest v usta, če bo treba, saj ob tem času si ne smem privoščiti, da bi spustila
živalski krik.

Naposled pogumni ata z baterijo posveti v šupo proti točki od koder je prihajalo tatinsko ropotanje. Ven pa pridirka mačkon. Ni bilo še dva tedna, ko sem se poslovila od Mame..., vendar sem se naslednje jutro do solz nasmejala pripetiji.

Zanimivo in z lahkotno obarvanostjo napisano.
Strah je itak votel, kako da si ga videla drugače; kot bele gate in ostalo črnina(temu se reče imeti j...)

Pridna lepo
kljub temu, dogodkov čez nekaj dni ni uspelo spremenit.
Iz preprostega razloga, krogotok življenja(če sem pravilno razumela) enostavno se vrti.
Tistonočni pripetljaj je dodobra nasmejal, ko si ga naslednje jutro v nulo analizirala in ugotovila kake oblike, barve in sredico ima "srah"

Take imamo

Luana, hvala ti za zelo lepo razmišljanje
Mož si niti toliko časa ni vzel, da bi se kaj oblekel/obul, ko je vstal iz postelje Ni bilo ne lune, ne zvezd na nebu, tako pa je bilo črno, kot bi kdo s črno okolico prepleskal.

Potem sem imela par dni napade smeha, ko so se nama z možem oči srečale , v srcu sem pa jokala za mamo, ki se je poslovila .

Joži

Nov izziv, da zopet malo osvežimo to temo z vašimi skuper zgodbami :)

Snowflake.* je napisal/a:

Nov izziv, da zopet malo osvežimo to temo z vašimi skuper zgodbami :)

Uuuu elegantno in misteriozno:D kako dobra slika =D Hvala Snowflake!!!=D

Sreča, ne da se, zmotiti

Metropola, pravljično lep pogled in celostno videna slika iz druge perspektive.
Včasih je življenje posameznika, videno kakor pravljica.
Blišč in slava, dajeta takoimenovano izpopolnitev in neizmerno srečo.
Bistvo je očem skrito. Sreča je več kot to, ta se šteje v majhnih stvareh, trenutkih, dogodkih.
Srečo, si natisne človek sam, vse kar potrebuje, recept!
Julija se zaveda vsega.
Del tega nosi v srcu, sveže prehojena pot.
Sedaj obuja spomine.
Srce ji divje vztrepeta, ko se zazre v daljavo, tam daleč za obzorjem, je njen dom.
Ob svojem delu, zelo uživa.
Gledališče je njena velika ljubezen, drugi del njenega srca je zapolnil on, Matej, moški katerega je spoznala nedolgo tega.
Tudi če ju loči tisoče kilometrov, v srcu sta združena, tega se zavedata oba.
Novi dan prinaša novo veselje.
Samo še nocojšnja predstava, v zgodnjih jutranjih urah poleti domov, v njegov objem, kjer bo ostala.
Posvetne dobrine, so veliko, niso vse!
Srce nori: še malo potrpi, ga kroti.

Snežinka, hvala za fotko :)

Luana, bravo, ti si res pridna :)

lea199 je napisal/a:

Snežinka, hvala za fotko :)

Luana, bravo, ti si res pridna :)

Me veseli, da vam je všeč, meni je takoj padla v oči.

Se strinjam. Pridna in zelo dobra v pisanju. Luana zgodba je super :)

Še posebno mi je všeč ta del:
"Bistvo je očem skrito. Sreča je več kot to, ta se šteje v majhnih stvareh, trenutkih, dogodkih.
Srečo, si natisne človek sam, vse kar potrebuje, recept!"

Huuuh, kak ste dobre Luana in Snowflake, pohvaliti vaju moram!=D Odlični zgodbi^.^

zahvaljujem za pohvale, za mene: niti približek, ko preberem kako drugo zgodbo, naprimer Nežino
Slika mi je zelo všeč, Neža, hwala ti!


P.s. ne gre in ne gre, nikakor da pridem k sebi
muzo

Super, Neža, dobra zgodba se ti je zapisala :)

Luana, seveda gre, le tako naprej (vaja dela mojstra)

lp,

Hvala vsem :) Matjaž, lea in Luana

Luana sploh ni res, super pišeš! :) Jaz sem navdušena nad tvojo domišlijo in zgodbo, se ne opazi, da bi imela kakšne težave! :)

Snowflake.* je napisal/a:

Hvala vsem :) Matjaž, lea in Luana

Luana sploh ni res, super pišeš! :) Jaz sem navdušena nad tvojo domišlijo in zgodbo, se ne opazi, da bi imela kakšne težave! :)

Luana, se strinjam z našo preljubo Snežinko in Leo, dobro ti gre!!=D

Dolga noč, polna blišča, smeha in glasbe, se počasi poslavja. Še zadnji kozarec pijače pred spanjem. Pogled na mesto v katerem se za nekatere dan izteka in drugim se šele začenja. Preplesala je celo noč. Zdaj so njene noge že rahlo trudne, a srce je še vedno budno in pripravljeno. Sproščeno sloni in se spominja njegovih špetanj in strastnih obljub. Še to pijačo bo spila in počakala nanj, da se ji pridruži. Nato bo lahko izpolnil vse šepetajoče obljube, ji počasi svlekel lesketajočo obleko in sezul sandale z vrtoglavo peto. Med prebujanjem jutra bosta prebudila vso strast, ki jo premoreta, nato bosta potešena zaspala. Kmalu bo nov dan in nova blišča polna noč.

Tudi ti Maja,

zelo si pridna :)

Še danes ne vem, kako se je znašla večerna obleka v moji spalnici. Vrata od stanovanja so bila zaklenjena.
                 Pričakala me je na obešalniku, zataknjena za okensko kljuko. Bilo je videti kot, da stoji ženska pri oknu in se nagiba na ulico, če že gre... Ko sem vstopila v prostor ji je prepih vzvalovil život, da jo spodbudi, da gre že tisti trenutek naproti.
   Prešinilo me je, če obleka lahko zblebeta.

Marec in april, sta me neumorno hranila. Gibe sta mi enkrat zamrzovala, enkrat tajala od neenakomerne količine hrepenenja in pričakovanja. Vsako jutro sta mi poslala svetlobo, v spalnico, da me je zvalila s postelje. Z očmi sem begala, srce pa je bivakiralo na krilih sreče. Vsak dan sproti je odštevalo čas, a na moment kot, da se je predčasno odpravilo na pot, da je že na snidenju.

Samo enkrat sem jo oblekla, a kot, da jo še vedno nosim ...