Kakšna je zgodba te fotke?

Vrtnica je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Gordijska zloženka




Nekje daleč mrmrajoč večer vrisuje zaznamke v strta ogledala.
Nad pregretimi kamni skoraj nepremični kačji pastirji krtačijo prašna krila. Lenobnih stopal oddrobecljajo v zavetja, razpeta čez vrtove upanja.
Bajna prikazen sonca boža krilatce v prepletih mraka nad okroglino toplih grebenov. Samosvoja sede kot obsojenec, misli utopi v odmevu zvezd.

Zelo lepo, in potlej meni da imam navdih, kaj pa svojega, si spregledala

Citiram :

Lepo Vrtnica

lepo opisani spomini Latani

Vrtnica hvala vendar sem šele zdaj zadovoljna:))

Nov izziv:

hm, komaj dohajam te izzive prosim počasneje Lea, ne gre tak hitro, priletna mladenka ima upehano srce

upam da se kaj izlije, bregovi popustijo in jez naplavi z besednim popotovanjem

METULJ
Čutim Se kot grda buba, ki je zavita v svoj kokon. Kot zapeta v okovih brezčasja. Po drugi strani se zavedam, da je to nujen proces in da sem v preobrazbi nečesa čudovitega. Iz mene se iztiska vsa grda balast in lupina teže, bremena se lupi košček po košček, po košček. Vsak trenutek je dragocen in vsak premik kot blagoslov. Še malo, še drobcen trenutek … in sem svobodna. Svobodna kot metulj, ki se jadrno poda v svet raziskovat. Raziskovat med zelenje, pisano cvetje ljubezni in zdravih odnosov, situacij. Dotikam se cvetja previdno, počasi, nežno. Tipam, kot v strahu, da nežno, žametno letvico ne ranim. Čudovito je. Sem metulj. Sem Sprememba. Sem … SVOBODNA.

Vrtnica je napisal/a:

hm, komaj dohajam te izzive prosim počasneje Lea, ne gre tak hitro, priletna mladenka ima upehano srce

upam da se kaj izlije, bregovi popustijo in jez naplavi z besednim popotovanjem

Vrtnica, ti se nič ne sekiraj, ko kaj začutiš zapiši.
Jaz včasih pustim zelo dolgo, potem nekega dne brez težav napišem (tudi po enem mesecu ali več).
Saj ni važno, da gremo po vrsti.
Tudi jaz trenutno ne vem, kaj bom napisala na zadnjo fotko.

latani je napisal/a:

METULJ
Čutim Se kot grda buba, ki je zavita v svoj kokon. Kot zapeta v okovih brezčasja. Po drugi strani se zavedam, da je to nujen proces in da sem v preobrazbi nečesa čudovitega. Iz mene se iztiska vsa grda balast in lupina teže, bremena se lupi košček po košček, po košček. Vsak trenutek je dragocen in vsak premik kot blagoslov. Še malo, še drobcen trenutek … in sem svobodna. Svobodna kot metulj, ki se jadrno poda v svet raziskovat. Raziskovat med zelenje, pisano cvetje ljubezni in zdravih odnosov, situacij. Dotikam se cvetja previdno, počasi, nežno. Tipam, kot v strahu, da nežno, žametno letvico ne ranim. Čudovito je. Sem metulj. Sem Sprememba. Sem … SVOBODNA.

Lepo Latani, 1A

Ugrezanja



Vonjam trohnobo.
Mrakobnost postaja silnejša od bučanja viharjev. Hlasta. Odpira bledikava usta trhlih vase sesutih teles.
Samota gladi z blatnimi prsti.
Utrujeno šepeta zeleni polmrak. Sipek kot pesek spregledanih ur zavalovi v bron močvirskih trav.
Poslednja sončna sapa polega. Nemi v labirintu prepletenega trstičja.

lea199 je napisal/a:

latani je napisal/a:

METULJ
Čutim Se kot grda buba, ki je zavita v svoj kokon. Kot zapeta v okovih brezčasja. Po drugi strani se zavedam, da je to nujen proces in da sem v preobrazbi nečesa čudovitega. Iz mene se iztiska vsa grda balast in lupina teže, bremena se lupi košček po košček, po košček. Vsak trenutek je dragocen in vsak premik kot blagoslov. Še malo, še drobcen trenutek … in sem svobodna. Svobodna kot metulj, ki se jadrno poda v svet raziskovat. Raziskovat med zelenje, pisano cvetje ljubezni in zdravih odnosov, situacij. Dotikam se cvetja previdno, počasi, nežno. Tipam, kot v strahu, da nežno, žametno letvico ne ranim. Čudovito je. Sem metulj. Sem Sprememba. Sem … SVOBODNA.

Lepo Latani, 1A

Hvala Lea.

lea199 je napisal/a:

Ugrezanja



Vonjam trohnobo.
Mrakobnost postaja silnejša od bučanja viharjev. Hlasta. Odpira bledikava usta trhlih vase sesutih teles.
Samota gladi z blatnimi prsti.
Utrujeno šepeta zeleni polmrak. Sipek kot pesek spregledanih ur zavalovi v bron močvirskih trav.
Poslednja sončna sapa polega. Nemi v labirintu prepletenega trstičja.

Zanimivo stopnjevanje.

Jezero v mraku


Razmišljam … Po današnjem deževju in vseh teh temačnih informacijah, se sprašujem ali grem ali ne. Telo kriči po naravi, svežem zraku, vodi, … želi se očistiti, izmiti iz sebe to težo trohnobe težkih energij. Le kako je mogoče, da se še vedno pojavlja ta goba, ki pije vse kar poplesuje krog me? Včasih se prav sprašujem kje je viden napredek dela vseh teh let, da me na koncu sesuje ena drobna informacija, ki v bistvu nima veze z mano, po drugi strani jo pa ima. Kaj moram vedeti ob vsem tem? Nič. Moja naloga je … preprosto se prepustiti, sprazniti glavo. In odločitev je padla. Grem. Grem ven, na dolg sprehod med drobnimi kapljicami dežja, da izmije vso grenkobo, tujo bol in da me voda regenerira v bolj prijetne energije. Mrak je na mestu, saj me ovija v svoj nevidni plašč in prikriva reko solza, ki čisti mojo dušo. In trave me opominjajo na novo življenje, ki se obnavlja v neskončnost. Ničesar dokončno ne umre, najmanj pa ljubezen.

Letos je zadjnič ampak res zadnjič, da sem se pustila pregovoriti staršem za tak dopust. Le kaj mi je bilo? Dolgčas najbrž. Doma bi lahko počela toliko stvari. Kaj pa tu? Hudimana najprej je tri dni deževalo. Naj ne omenjam kako je preživljati deževne dni in ledene noči v šotoru. Mislim, da si bom še en mesec spirala blato s telesa. No moj očka je rekel naj na vse gledam pozitivno, saj kdaj bom spet imela priložnost za bivanje v neokrnjeni naravi. Pa koliko slik lahko naredim, ko pa tako rada slikam. Ja to jezero sem poslikala iz vseh možnih kotov in občutek imam, da teh slik sploh ne bom več gledala. Najbolje, da jih kar tukaj in zdaj zbrišem. Res da me srbijo prsti, da bi to naredila ampak kako bi potem to razložila mami, ki fanatično kaže slike vsakega dopusta. Bom potrpela in za hip pozabila na fotoaparat. Ne nikdar več nikamor v neokrnjeno naravo. Nikdar. Rada se sprehajam a kam naj grem tu. saj je veliko prostora a kaj, ko gre z menoj še roj komarjev. Ne tukaj bom obsedela na varnem za mrežo na vratih mojega spalnega prostora v tem neumnem šotoru. Saj bom preživela samo še dva dni in potem bomo najverjetneje spokali domov. Ali pa tudi ne. Grrrrrr

Hvala Maja za nasmeh na ustih. Saj si me skozi branje popeljala v tiste uporniške, pubertetniške občutke. Lušna zgodbica.

latani je napisal/a:

Hvala Maja za nasmeh na ustih. Saj si me skozi branje popeljala v tiste uporniške, pubertetniške občutke. Lušna zgodbica.

Super Maja, hahaha ti komarji res sodijo sem

Hvala za lepo branje

Nov izziv:

Maja je napisal/a:

Letos je zadjnič ampak res zadnjič, da sem se pustila pregovoriti staršem za tak dopust. Le kaj mi je bilo? Dolgčas najbrž. Doma bi lahko počela toliko stvari. Kaj pa tu? Hudimana najprej je tri dni deževalo. Naj ne omenjam kako je preživljati deževne dni in ledene noči v šotoru. Mislim, da si bom še en mesec spirala blato s telesa. No moj očka je rekel naj na vse gledam pozitivno, saj kdaj bom spet imela priložnost za bivanje v neokrnjeni naravi. Pa koliko slik lahko naredim, ko pa tako rada slikam. Ja to jezero sem poslikala iz vseh možnih kotov in občutek imam, da teh slik sploh ne bom več gledala. Najbolje, da jih kar tukaj in zdaj zbrišem. Res da me srbijo prsti, da bi to naredila ampak kako bi potem to razložila mami, ki fanatično kaže slike vsakega dopusta. Bom potrpela in za hip pozabila na fotoaparat. Ne nikdar več nikamor v neokrnjeno naravo. Nikdar. Rada se sprehajam a kam naj grem tu. saj je veliko prostora a kaj, ko gre z menoj še roj komarjev. Ne tukaj bom obsedela na varnem za mrežo na vratih mojega spalnega prostora v tem neumnem šotoru. Saj bom preživela samo še dva dni in potem bomo najverjetneje spokali domov. Ali pa tudi ne. Grrrrrr

Hvala Latani

Hvala Lea

Hvala Vrtnica

Stojim ob avtu in opazujem prazno cesto. Pojutrišnjem ne bo tako prazna. Ne, pojutrišnjem bo ulica oživela, preplavilo jo bo razposajeno rajanje. Siv starodavni kamen, ki skriva nešteto zgodb bo oživel. Dobil bo novo zgodbo, ki jo bo ponesel s seboj v prihodnost in jo povedal nekemu novemu dekletu, ki bo stala na mojem mestu in opazovala turobno kamnito cerkvico. Danes je res tukaj samotno in pusto, a pojutrišnjem bo ta kamen varoval najsrečnejši dan v mojem življenju. Za tem obzidjem v notranjosti majhne starodavne cerkvice bom svojemu dragemu obljubila večno ljubezen.

Maja je napisal/a:

Stojim ob avtu in opazujem prazno cesto. Pojutrišnjem ne bo tako prazna. Ne, pojutrišnjem bo ulica oživela, preplavilo jo bo razposajeno rajanje. Siv starodavni kamen, ki skriva nešteto zgodb bo oživel. Dobil bo novo zgodbo, ki jo bo ponesel s seboj v prihodnost in jo povedal nekemu novemu dekletu, ki bo stala na mojem mestu in opazovala turobno kamnito cerkvico. Danes je res tukaj samotno in pusto, a pojutrišnjem bo ta kamen varoval najsrečnejši dan v mojem življenju. Za tem obzidjem v notranjosti majhne starodavne cerkvice bom svojemu dragemu obljubila večno ljubezen.

Pridna Maja, lepa zgodba o ljubezni

Hvala Lea

sinoči mi je nagajal internet, tako imamo dvakrat isto objavo, ki jo pa ne znam/ne morem zbrisat. Ines HELP!

Maja je napisal/a:

Hvala Lea

sinoči mi je nagajal internet, tako imamo dvakrat isto objavo, ki jo pa ne znam/ne morem zbrisat. Ines HELP!

Upam, da sem odstranila pravo objavo. :)

Brezoblični trenutki




Utvare odfrfotajo na prozornih krilih. Skrhani smisli, z vetrovi, božajo prerešetana obzidja. Slutnje spletajo osivele kodre časa in v pozabo ujete sekunde ponikajo v podkletja. Usoda si zapisuje upe začetkov, belih pajčolanov in v krike zamaskiranih slovesov .
Na oči padejo luskinaste veke samoprevare.
Molk postane z voskom večnosti zapečatena resnica.

Lea lep zapis.

Ja odstranila si pravo objavo - hvala

Nov izziv:

V rosi prebujajočega jutra občutim svobodo volje. Skozi grivo mi veter šepeta spodbudne besede s katerimi si ustvarim svoj dan. Prosto se gibam, misli prosto letijo, sam ustvarjam svojo srečo. Kako dober občutek je to, da vem, da živim.

SVOBODA

Svobodeeen, končno svoboden ...
Leta dirk in pehanja do zmag me utrudilo. Zdaj sem končno svoboden. Stari lastnik se je poslovil. Nova lastnica je mlado dekle, s katero sva dobra družabnika. V ježi se druživa v zgodnjih jutranjih urah in pred sončnim zahodom. Preostali čas sem svoboden in dirjam po čudovitih, mehkih preprogah zelenih travnikov. Mimo gozdov sekam ovinke, preskakujem ovire drobnih grmičij. Veter mi mrši grivo in sonce me boža ter daje novo moč. Svoboden sem.