Lea - Japonske oblike poezije

Tanka (vegasta hiša)

Vegasta hiša.
Sončni žarki silijo
v plesnive razpoke.
Kljub slepeči svetlobi
v meni trpka sled strahu.

Tanka (dež pojenjuje)


Dež pojenjuje.
Od marmorja odseva
srpasta luna.
V zametkih svita uzrem
drobno sled optimizma.

Lepo Lea, zakon je, tvoja japonska oblika poezija  

Luana je napisal/a:

Lepo Lea, zakon je, tvoja japonska oblika poezija  

Hvala, Luana :)

Še vedno se trudim, morda bo še boljše, vsaj upam, da bo :)

Haiku 791

Nedeljsko jutro.
S cvetoče češnje vihra
vrtna folija.

Haibun (pomlad na igrišču)

Sestopim s stopnic in po pešpoti krenem mimo lesenih skulptur. Na otroškem igrišču postojim. Čez prazna igrala se razposajeno podi pomladni veter. Globoko vdihnem in, nevajena mestnega prahu, nekajkrat kihnem. S pogledom ošinem mlada vzdrževalca, ki nedaleč stran popravljata gugalnico. Sama pri sebi se nasmehnem, dvignem obraz in poškilim proti soncu.


bela ovčica
v modrino vgraviran cvet
na dolgem peclju

Tanka (konec žoganja)

Konec žoganja.
Iz razbitega stekla
sije tisoč sonc.
Ob brodljanju spominov
zaznavam nepovratnost.

Haiku 792

Horizont temni.
Trepetava zrna zvezd
klijejo z neba.

Haiku 793

Ljubi, ne ljubi.
Pomladni veter v parku
drami marjetke.

Haiku 794

bobneče nebo
preko brezinih listov
divji tok brzic

Haiku 795

Silovit naliv.
Pod premajhnim dežnikom
žari dvojina.

Haiku 796

Klop pod platano.
V ženičkinem naročju
se igra senca.

lea199 je napisal/a:

Haiku 795

Silovit naliv.
Pod premajhnim dežnikom
žari dvojina.

Zelo si pridna Lea. Tudi meni so všeč te tvoje japonske oblike. Res moraš biti mojster, da jih spesniš po obliki.
Kot po navadi, ta mi izstopa in Konec žoganja mi je tudi zelo lepa.

Le tako naprej!

Hvala Maja!

Kaj vem, "mojstrstvo", jaz običajno "vidim".

:)

Haj. 19

Vas v mesečini.
Iveri težkih besed
prebadajo sen.

Haibun (staro mesto)

Mestno jedro se kopa v majskem soncu. Veter po prašnih tlakovcih prestavlja papirčke. Upokojenca si pred lokalom grejeta kosti. Ob hladnem pivu obujata spomine.
Stare stavbe robijo trg. Nekaj kamnitih stopnic me vodi navzgor pod velbe. Tam se vrstijo izložbe, pregrnjene s sloji pajčevine in plakati, ki so že zdavnaj zbledeli. Vse je zapuščeno, sivo, tiho.


stara urarna
sredi zaprtih štacun
kljubuje času

Haibun (ne morem zaspati)

Premetavam se. Ne morem zaspati. Večer je že daleč. Izzvenel je še poslednji čričkov spev. Tudi zateglih skovikov sove iz bližnjega gozda ne slišim več.
Ura na cerkvenem zvoniku bije. Štejem: ena, dva, tri.
Počasi se obrnem na levi bok. Z nogami zdrsnem na parket in odtavam v kopalnico. Umijem si potne dlani. Bolščim v ogledalo. Tam s pogledom ujamem svojo podobo. Veke, o Bog, kako so zatečene.
Grem v kuhinjo in stopim k oknu. Zunaj trepeta srebrnkast zrak. Tema se na svoji poti v jutro nezadržno redči.
Segrejem si skodelico mleka. Srebam skoraj vrelo tekočino. Uživam. Ko popijem še zadnjo kapljo, se pomirjena vrnem v spalnico.


nočna tišina
prek zakonske postelje
trak mesečine

Haibun (Reana del Rojale)

Ko je na skulpture legel mrak in je v soseščini potihnil pasji lajež, sta se poezija in glasba zlili v eno. Pronicali sta skozi čutila. Z nevsiljivo nežnostjo vstopali v sleherno poro.
Podirale so se jezikovne pregrade. Izničile razdalje. Za dobri dve uri se je svet skrčil, postal je vasica sredi furlanske ravnine. Gostoljubje in prijateljstvo sta mehko zavalovila v junijski večer.

zven violine
daljni bliski spenjajo
zvezdne koralde

Haiku 797

strešni grebeni
ugasel dimnik njuha
večerno burjo

lea199 je napisal/a:

Haiku 795

Silovit naliv.
Pod premajhnim dežnikom
žari dvojina.

Čudovita! Deževna, a pozitivna   

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Haiku 795

Silovit naliv.
Pod premajhnim dežnikom
žari dvojina.

Čudovita! Deževna, a pozitivna   

hvala!

deževalo je in šla sem za njima in ju opazovala :)

***
 
povožen modras
s krotovičenjem
podpisana smrt

Haibun (na planini)

Nebo nad vršaci parajo bliski. Planino stresa bobnenje. Sunkovit veter se divje zaganja v pritlikave krošnje. Skozi odprta vrata hladno diha v notranjost koče.
Na okna potrkajo prve kaplje.
Ob nogo se mi podrgne tigrast maček. Zaupljivo pogleduje navzgor. Potem skoči. Pristane mi v naročju. Tam leže in zadovoljno prede. S kremplji prebada gosto tkanino pohodniških hlač.
Nevihta pojenjuje. Dež mehko šumi. Daleč na severu zateglo pokrehava grom.
Za grebenom se oglaša kravji zvonec.

spolzka strmina
s sedežnico se vozi
julijska megla

Haibun (bela pastirica)

Po nalivu stojim ob oknu in prikrajšana za razgled, ki mi ga zakriva v dolini ležeča megla, opazujem sosedovo streho. Mokri strešniki se lesketajo in odsevajo svetlobo zahajajočega sonca. Prek slemena stopica bela pastirica, ob tem neprestano stresa z dolgim repom. S kljunom brska med strešniki, ko najde črva, kimaje odhiti proti dimniku.
Takrat se zgodi. Mimo okna v vratolomnem skoku poleti dolgodlak maček. Ptica konča pod ostrimi kremplji.
Pusti, pusti, boš pustil! kričim.
Od lovskega nagona zaslepljena žival se ne zmeni zame.

krvavo perje
nad oblizanim smrčkom
prikupen pogled

Isti haibun, dodelan:

Haibun (stojim ob oknu)

Po nalivu stojim ob oknu in prikrajšana za razgled, ki ga zakriva v dolini ležeča megla, opazujem sosedovo streho. Svetloba predvečernega sonca odseva v mokrih strešnikih. Prek slemena stopica bela pastirica. Neprestano stresa z dolgim repom, počepa in kljuva med režami. Ko najde črva, kimaje odhiti proti dimniku.
Takrat se zgodi. Mimo okna v vratolomnem skoku poleti dolgodlak maček. Ptica konča pod ostrimi kremplji.
Pusti, pusti, boš pustil! kričim.
Od lovskega nagona zaslepljena žival se ne zmeni zame.


krvavo perje
nad oblizanim smrčkom
prikupen pogled