Lea- moje pesmi

Ubežnik

osamljen mesec
ob komaj slišni
melodiji vetra
drsi za obzorje

popotnik
na pregibu noči

z roko stiskaš
prazno malho

jezik ti nemi

izsušena usta
hlastajo
za čašo zraka


z zarjo ožarjeno nebo
prepleta rožnate trakove
med goste rogovile
črnega trna

Lea
lepo si pomešala besede med seboj, veliko boljša od prve verzije. Še predno sem jo prebrala, sem ti hotela napisati, da bi jo jaz imela v eni pesmi in pomešano.

Hvala, Maja,

ja sem dobila navdih:)

Ja, včasih rata:)

Hvala za mnenje, res mi veliko pomeni:)

Lp, Lea

Čivava

komajslišni koraki
kalijo srhljivo tišino
med bori se tihotapi škrat

Jesen

prosojno siv
dan brez sapice
brunda tišino

ura v pregretem zvoniku
ravnodušno odšteva čas

sopara
neučakano vre

skozi okno
se otožno zazreš
v lastno podobo

jesen je

lea199 je napisal/a:

Jesen

prosojno siv
dan brez sapice
brunda tišino

ura v pregretem zvoniku
ravnodušno odšteva čas

sopara
neučakano vre

skozi okno
se otožno zazreš
v lastno podobo

jesen je

Lepo!
Čeprav mračno naslika jesen, je pesem čudovita!
(p.s sedaj sem še bolj nestrpna, ker komaj čakam da se začne jesen)

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Jesen

prosojno siv
dan brez sapice
brunda tišino

ura v pregretem zvoniku
ravnodušno odšteva čas

sopara
neučakano vre

skozi okno
se otožno zazreš
v lastno podobo

jesen je

Lepo!
Čeprav mračno naslika jesen, je pesem čudovita!
(p.s sedaj sem še bolj nestrpna, ker komaj čakam da se začne jesen)

Hvala!
Tisti dan sem bila nekoliko slabe volje :)

Jesenski nokturno

onstran prividov
krmariš med črepinjami
strtega sonca

ihtavo praskaš
zlagan lesk
s povrhnjice

razsuta zrna
razmajanega sosledja
utapljaš v škrlatnem zrcalu
večera

Brahek

Bedno življenje
na upognjenih ramenih
nosi zametek svetlobe.

Čakalnica

visoko nad tišino
brezčasno lebdi šelestenje časopisa

kavni avtomat
spodbujen s kovancem
v plastični lonček
hropeče izpljune požirek temne tekočine

tesnoba se ogrinja s fluo svetlobo

za masko brezbrižnosti
z nasmeškom
prekrivaš poslednji ščepec lastne biti

September

šepet odriva tišino
med pršenje stisnjenih besed

stara gugalnica
opleta v južnem vetru

na spolzki poti
postopa jutro
in breg leze
megli pod široko pelerino

zazreš se v kaplje
na potrgani pajčevini

dež ti vlaži ustnice

Maja je napisal/a:

Hvala, Maja :)

Melanholija


vpeta v zgodbo
samotnih odhajanj
opazuješ liste
prisluhneš vetru


zazrta v krajino
ki si slači žarečo obleko
sramežljivo povešaš pogled


čemerna
ležeš na travnik
trudno grmičevje potiskaš
v mrtvi kot
pod previsom

Zbistritev


prebujeno jutro
se spotika ob črepinje
prekrokane noči


mačka utaplja
v vedru vroče kave

lea199 je napisal/a:

Zbistritev


prebujeno jutro
se spotika ob črepinje
prekrokane noči


mačka utaplja
v vedru vroče kave

po "napornem" vikendu kako resnična (za nekatere)

Maja je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Zbistritev


prebujeno jutro
se spotika ob črepinje
prekrokane noči


mačka utaplja
v vedru vroče kave

po "napornem" vikendu kako resnična (za nekatere)

bo kar držalo, sicer se mi je ideja porodila pri pesmi iz petih besed (nisem in nisem jo mogla skup spravit;)))) misli , da bi iz tega lahko nastak senyu, verjetno bom poskusila spraviti v 17 zlogov ))

V vogale ujet smehljaj

hripava vinilka
nemočno razteza
bes z obrobja

plamen
kot strgan spomin
odseva zaton

magnetno polje
in dih črne luknje
postajata sopotnika

bleda puščoba
brez cilja naseljuje
še poslednjo brazdo

šuštenje obnemi
pršeče kaplje
se učijo poljubljanja

Outsider

mladost
in vrojen nemir
samoprevari
nisi znal reči
ne

škrbasti pločniki
vpijajo
ugasle poglede

negotovost
ti s tresočo roko
briše nasmeh

stisnjene ustnice
prekriva
z glazuro nemoči

Brahek

za zaveso govoric
sestopiš
v povprečnost

Super Lea

Maja je napisal/a:

Super Lea

Hvala, Maja :)

E ti moja Lea, vedno znova in znova presenečaš, tvoj izvir je kakor razbesnela lava, kar naprej nove stvaritve, ena boljša od druge, škoda katero prikrajšat za lajk.


pridna

Tihi-Don je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Outsider

mladost
in vrojen nemir
samoprevari
nisi znal reči
ne

škrbasti pločniki
vpijajo
ugasle poglede

negotovost
ti s tresočo roko
briše nasmeh

stisnjene ustnice
prekriva
z glazuro nemoči

Ta mi je še posebej všeč!

Hvala, Vasja:)