Lea- moje pesmi

Pesem zate, ki si lebdela

znova
in znova
si prelistavala
pogrošne romane

strmela v prelite usode
in zlagana čustva
ki so viharila

za trepalnicami
si skrivala
strahu prepolne oči

sama v svetu
kjer zakoni težnosti
in gravitacije niso veljali

Tihi-Don je napisal/a:

In vseeno je večini ljudi sveta bolje živeti v sanjah,
kakor brez rožnatih očal pogledati svet, ki smo ga
zgradili sami sebi v sramoto in posmeh!

Hvala Vasja:)

sem se skušala nekoliko ponorčevati iz sebe;)))

lp,

Preklop

Ob razdrapani brežini
se kotrljajo črepinje
in voda izpira
z ogljem popisan papir.

Morje si reže
scefrana zapestja.

V pomečkani peni obmiruje.

Robinzon vanj odloži
domotožje,
mu mrmra mantre
v slan obraz.

Noč odprira okna
na sončno stran.

Vrtnica je napisal/a:

Hvala Vrtnica:)

(sem še veliko dodelovala), upam, da je sedaj bolje:)

lp,

Spet videna trava

Iz zrkel si izpraskala lastno podobo
in obstala na cesti,
ki pelje
in ne pripelje.

S praznino v sebi
si se trudila videti svet,
simetrije barv,
kristalna sosledja,
zrcaljenje resnice.

Brezglasno si nagovarjala obraze
izključena
in neskončno sama.

Med vejami platan si uzrla sonce.

In se podala do vrhov
nekoč pozabljenih molitev.

Odblesk

odtenek časa
mehko zavaluje
prek neslišane besede

v plimovanju zraka
iščem
odtenke svetlobe

iščem
sonce

veter zadiši po smoli
prastarih borovcev
skritih
v mehkobi pomladnih senc

Dren

svetel pogled
iz najgloblje modrine
lušči zrna zlata

in veter odpleše
poslednji tango
z zimsko rogovilo

nova dvojnost
zaobjame
nagibe prešernosti
v čudovit nemir
igrivih puhkov

Vrtnica je napisal/a:

Hvala Vrtnica, končno mislim, da sem Preklop dodelala:)

Odblesk

odtenek časa
mehko zavaluje
prek neslišane besede

v plimovanju zraka
iščem
prizvok svetlobe

iščem
sonce

veter zadiši po smoli
prastarih borovcev
skritih
v mehkobi pomladnih senc

Odzven


Kotičke nasmeha
prerašča plevel.

Gorišče sonca umira,
nebo se ohlaja
v plimi noči.

Stopinje škripajo
na poti čez pustinjo.

Kikirikanje

narasli grebeni
petelini se šopirijo
na poti v nič

stara gospa
pripravlja
prepikantno obaro

Spregledana

V krošnji oreha
zdolgočaseno zeha
shujšana luna.
Ostajam nežno vpeta
v bleščečo štreno zaznav.

progresivno poletje

nakopičena tesnoba
zaprasketa
skozi temo

svetloba
zapleše
v sikajoči spirali

slepljivi prividi
bruhajo

grmeče nebo
zadrhti kot struna
vrtinčena od vzgona

~~~

Pikaste lučke,
zadki kresničk žarijo
v nočnem preletu.
Pogled usmeri misli
na podtalnost poletja.

Projekcija

na mojstrsko poslikanem platnu
zardeva zahod
sonce se kobali za vršace
tam leže za purpurno zaveso

Abraham in njegova bolečina od A do Ž in nazaj

Abraham brezbrižno
cinca
črnina daruje evforijo
ganjen hrepeni
in jadikuje

ko lahkotni minljivosti
nadene okinčano pesem
resnica spregleda
šum tožbe
uteha verza
zaznamuje življenje

žarek zaledeni vzhod
utvara teme
špekulira

sonce
raskavo boža
ovdovelo navlje
misel lomi krepost
joka iluzije

hlad greha
favorizira enost
dvojina čepe
cvika

brezbrižni Abraham

Klik

s prsti na tipkovnici
pretakam misli
tihotne
težke
vesele
prelivam jih
v besede polne podob

Koketa

dan izhlapeva v temi
in lenobni veter
z neba odriva natrgane oblake

nad morje sklonjena luna
se v temnem ogledalu
spogleduje z lastno podobo

lea199 je napisal/a:

Odzven


Kotičke nasmeha
prerašča plevel.

Gorišče sonca umira,
nebo se ohlaja
v plimi noči.

Stopinje škripajo
na poti čez pustinjo.

Všeč mi je :)

taj* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Odzven


Kotičke nasmeha
prerašča plevel.

Gorišče sonca umira,
nebo se ohlaja
v plimi noči.

Stopinje škripajo
na poti čez pustinjo.

Všeč mi je :)

Hvala Taj, tudi meni je ljuba (morda zato, ker skeli) :)

lp

Tihi-Don je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Koketa

dan izhlapeva v temi
in lenobni veter
z neba odriva natrgane oblake

nad morje sklonjena luna
se v temnem ogledalu
spogleduje z lastno podobo

Zelo mi je všeč! Čestitka!

Hvala Vasja, vesela, da ti je všeč :)

Proti svitu

sklepam premirje
prosojno kito nemoči
zlito v tihožitje zapoznelih strel
podarim odmevu groma

smeh trepeta
ujet v bakrorez starih svetilk

noč se lušči
in zvonki veter
oblakom kuštra lase

čakam trenutek
ko tema pomodri v jutro
in resničnost
zaniha na nitki nepozabe