Lea- moje pesmi

Kalemegdan

Sava in Donava
sklepata
kilometre dolg zakon

dobro podkovana vodička
uokvirja zgodovino
niza
osebe
letnice
dogodki z neverjetno hitrostjo
butajo v ušesa

majsko sonce
neusmiljeno nažiga
v lica
vrta sveder
toplega vetra

izza napol odprtih vek
izvira
hudournik lepljive sluzi
pekoče oči
iščejo

apoteko

Čar pomladi (krpanka)

sveža ploha
pretresa
zamaščene arterije
upognjenih vej
***
melodija groma
prebudi
besne kače bliskov
***
pod asmatičnim nebom
bister fant
izrezuje sanje
***
nož igrivo
pronica
skozi mavrično kožo
***
v prepih burje
zaigra piščal
izrezana iz iluzij

Hiša ob potoku 13 - Jutranji strahovi

mama
tiho
zapusti spalnico

malo je strah

odejo si povleče
čez glavo
v mehki globini
prisluškuje
škripanju stopnic
in čudnemu pokanju po kotih

hiša postaja nemirna

nekje
zakikirika petelin
na dvorišču laja Tarzan

otrok steče
v kuhinjo
mama šiva
ob svetlobi
stare petrolejke

strah se razblini

Zlitje



slika/internet

svileni klic kože

podivjano
brstenje krvi

razvneta igra dvojine

razlita
do poslednje kaplje
drsiva
v ranljivost
strnjenih polovic

zanihava
v preblisku
za droben trenutek
vznikle želje po begu

orjaška moč
spaja
briše meje
združuje bregova

predava se
sladkosti popolne odvisnosti

Vonj po senu

negotov
poseda
v samotnem kotu
skrit
za zaveso
trepetajočih pajčevin
žveči misli

nasmeh

trepljaj po rami

nekaj besed

vprašanj

iz starih korenin
vzplamtela luč
osvetli
spretno pripoved

ustvari
mozaik neštetih odtenkov

lepe

Maja je napisal/a:

lepe

Hvala Maja!
Vesela sem, da me bereš

Večer

tresoči prsti
na zaprašenem kovčku
zaznajo relief spomina

Njen smeh

pod nebesni škrlat
lega
utrujen večer

burja brunda uspavanko

mrak seje
daleč v galaksije
prva semena noči

vse se umiri

poslednja iskra
preraste
v smejoči obraz lune

Privid

preteklost
bruha
iz prepolnih celic spomina

v blatu
se valjajo
zlomljene duše

uokvirjen čas
se tesno prilega
oboku neba

razpotegnjeni bliski
režejo
zažirajo se
globoko
v vzporedno realnost svetov

glasno grmenje
cefra
poslednja vlakna sanj

v umazanih šipah
medli odsev

hirajoča svetloba
ustvarja privid
bližnjega diha smrti

Vem


v prostorni praznini
za skorjo niča
ni strahov


tam domuje On

Mrk svetov


uokvirjen čas
se tesno prilega
oboku neba

preteklost
bruha
iz prepolnih celic spomina

razpotegnjeni bliski
parajo

zažirajo se
v globine
vzporednih svetov

glasno grmenje
cefra
poslednja vlakna sanj

zlomljene duše
se ječe
valjajo
v blatu

v umazanih šipah
medli odsev

hirajoča svetloba
ustvarja privid
bližnjega diha smrti

lea199 je napisal/a:

Vem


v prostorni praznini
za skorjo niča
ni strahov


tam domuje On

Matjaž je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Vem


v prostorni praznini
za skorjo niča
ni strahov


tam domuje On

Šele zdaj videla:)

Hvala Matjaž

Zlovšečna

S kančkom koketnosti
na kraju zlovšečnih znamenj
zatrepeta luna v ženski razsežnosti.
Trči v sedanjost.
Z rastjo plimovanja
zaiskri v sunku bolečine.
Nabita z mržnjo
med stoki zamrmra.
V molk ujame krike tišine.
Ponikla za strmino zahoda
ne skandira več časa,
padlega globoko v meglice.

Jutro

Poguba prihaja
z ledeno ostrino
srpastih kos.

V okrušku časa
zori sončen dan,
napolnjen z vonjem
zelene smrti
pokošenih trav.

Prodaja

Nemoč ždi
za umetelno fasado besed skritega pomena.
Prodaja dostojanstvo
preoblečeno v blodnjo utopičnih sanj.

Soha

Daljni vzdih
razblinja
prosojnost zatrtega upa.

Nestvarno tišino
skriva
prhki blodnjak
neoznačenih poti.

Na trepalnice
seda
inje minulih zim.

Plaho dihajo ure
neizbrisljivega dvoma,
tapkanjo
v krogu spomina.

Jutro


Poguba prihaja
z ledeno ostrino
srpastih kos.

Soha

Daljni vzdih
razblinja prosojnost.

Tišino prekriva
prhki blodnjak
neoznačenih poti.

Na trepalnice
seda
inje minulih zim.

Plahe ure dvoma
se drobijo
v krogu spomina.

Hiša ob potoku 14 - Bratec joka


v otroški košari
joka malček
mala ga ziba
tiho mu prigovarja
bodi priden
prosim
ne jokaj

nič ne zaleže
dete se vedno bolj dere

deklica stopi v kot
izza vintole*
vzame šibo
trdno jo prime
z obema rokama
in začne ihtavo udarjati
ob rob košare

prestrašen dojenček
utihne

z dvorišča
prihiti mama

vzame ji šibo

ne smeš ga tepsti
lahko ga ubiješ


vintula* - posebna miza, na njej so mesili kruh (imela je poseben predal za shranjevanje)

Zamera


v tapiserijo besed
vtkani odsevi molka
budijo vihar

lea199 je napisal/a:

Jutro

Poguba prihaja
z ledeno ostrino
srpastih kos.

V okrušku časa
zori sončen dan,
napolnjen z vonjem
zelene smrti
pokošenih trav.

+ rada prebiram vse tvoje pesmi!

lea199 je napisal/a:

Soha

Daljni vzdih
razblinja prosojnost.

Tišino prekriva
prhki blodnjak
neoznačenih poti.

Na trepalnice
seda
inje minulih zim.

Plahe ure dvoma
se drobijo
v krogu spomina.

Verjetno si mislila ivje?

Drugače pa super pesem!

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Jutro

Poguba prihaja
z ledeno ostrino
srpastih kos.

V okrušku časa
zori sončen dan,
napolnjen z vonjem
zelene smrti
pokošenih trav.

+ rada prebiram vse tvoje pesmi!

Hvala! Tudi jaz se rada pomudim na tvojih straneh.

LP,