Družbeno-socialna, politična, mednarodna zgodba

Tudi te zgodbe naj bodo dolge do 1000 besed.

Družinska folklorna

Anita pred vhodnimi vrati njunega stanovanja pritisne na zavoro vozička. Majhen ključ zaškrta v poštnem nabiralniku, toda tokrat ni več presenečena. Trije dnevi, tri pisma. Piše jima nečakinja Brina, s katero se že dolgo, dolgo niso videli. Kovinska vrata zastokajo, ko jih Anita odpre in pred njo leži četrtopismo. Vzame ga iz nabiralnika in ga spravi v žep.

“Si zato, da greva še na en sprehod do brega, da ti preberem Brinino pismo?” vpraša Anita Jureta, ki negibno sedi v vozičku. Jure prikima, saj spregovoriti že dolgo ne more več. Leto dni po hčerini smrti ga je zadela kap in prekinila njegovo dokaj živahno živlljenje, ki se je spremenilo v vegetiranje. Anita, ki si tudi ni nikoli opomogla po Reini smrti, nekako stoično sprejema Juretovo nesrečo. Skrbi, da mu je udobno, ga vzpodbuja pri nadomestni komunikaciji, ki pa jo Jure odklanja. Najbolj je vesel, kadar mu Anita kaj zanimivega prebere.

Ustavita se ob eni izmed klopc na bregu Ljubljanice. Anita obrne voziček in ga postavi tako, da Jure lahko gleda race, ki plavajo po vodi. Brina je nekaj let starejša od njune hčere Ree, ki je pred petimi leti storila samomor. Še danes ne vesta zakaj. Brina je v svojih treh prejšnjih pismih podoživljala dele otroštva, ki sta ga z Reo skupaj preživljali pri babici in dedku na kmetiji v okolici Ljubljane. Anita vzame pismo iz žepa in ga prične brati:

“Spominjam se zgodb, napisanih v najstniških revijah, spominjam se kako sem sočustvovala z ljudmi, ki se jim je zgodilo hudo, z ljudmi ki so to spoznali. Nekoč sem brala neko zgodbo na glas svoji prijateljici, ki mi je kasneje povedala, kako zelo, zelo ji je bilo žal za tisto dekle, ki je to doživelo. Tudi meni je bilo žal in takrat si še nisem priznala, da sem to tudi jaz že doživela. Najino prvo srečanje je bilo pri mojih rosnih osmih letih,
bila sem še otrok v vseh pogledih. Bil si mi predstavljen kot prijatelj moje tete.

Spominjam se vsega. Spominjam se tvojega vonja, spominjam se kako si me prekril s svojim telesom, predvsem pa se še vedno spominjam strahotne praznine, ki si jo zapustil v meni. Bila sem presrečen otrok, dokler nisem spoznala tebe. Veliko sem se igrala, se smejala, tako kot vsak otrok...dokler nisi zdrobil moje duše na tisočero temnih delcev…Še dobro, da imam prijatelja, ki ni iz tega sveta. In tako sem se v svojem odraščanju naučila živeti s temi spomini na tebe.

Velikokrat slišim tvoj glas v svoji glavi, čeprav ti že dolgo več ne spregovoriš in spominjam se kako ni bilo nikogar, da bi me potolažil in pomiril. Najino naslednje srečanje je bilo pri mojih 14. letih in to je bilo poplnoma drugačno. Postal si mož moji teti, lepo odet v smoking in cilinder a pod vsem tem bliščem si bil še vedno ti kajne?

Veliko razmišljam o tebi, nikoli te nisem pogrešala, ker me nikoli nisi zapustil, zalepil si se name, na moje telo, v moje misli. Vsak dan svojega življenja se te poizkušam znebiti, pa mi ne uspe; ves čas imam občutek, da me boš nekega dne pokončal, v resnici je to tako nerealno, saj se že mnogo let ne premikaš več, pa vendar, si zame živ in grozljiv...”

“O ti sranje” si misli Anita in od strani pogleda Jureta. Ta negibno bolšči pred sebe, kot da ni nič...”Ali je mogoče, da si to počel, prasec nemarni?” “Pa z največjim užitkom bi te potisnila z vozičkom vred v Ljubljanico!” “Le kako, da tega nisem opazila?”
Anita vsa iz sebe in s tresočim glasom nadaljuje branje, med tem pa popusti levo zavoro na vozičku...

“Žal te nikoli ne bom mogla vpašati zakaj sem bila tvoja izbira, bila sem prijazen otrok, vesela novih ljudi, nikoli nisem prosila za nekaj takega. Mrtev si že nekaj let, jaz pa še vedno v sanjah bežim pred teboj. Ker se o tem nisem nikoli z nikomer pogovorila, sem se odločila,da napišem in pošljem teti, sestri tvoje žene. Toliko let sem tiščala to v sebi, zdaj pa so končno zavore popustile...”

“Torej on.... Tone in ne ti Jure. Imaš srečo ne bo ti treba plavati” si zamrmra Anita in stisne zavoro vozička...

Jure pa zakrili z rokami in po izrazu na obrazu Anita razbere, da bi ji nekaj rad povedal. Anita vzame iz torbe komunikator in Jure napiše: “ Zato se je Rea ubila.” “Kako zato?” ga vpraša Anita. “Tone?” vprašujoče zakriči Anita. Jure odkima in želi napisati na komunikator, a mu ne uspe, Anita mu ga izpuli in zabriše v Ljubljanico. V tem trenutku se odloči, da ne želi vedeti ničesar več.

Resnična zgodba
Lady diplomat

Predlansko poletje sem na črno delala za eno lady diplomat, ki sem jo po letu dni srečala na sprehodu po stari Ljubljani, lady me seveda ni poznala, me je pa zato njena hči, seveda lady ni niti opazila tega, kot še marsičesa ne...menda zato, ker je nad nami- navadnimi zemljani, sploh pa nad takimi, ki jih ima za sužnje.


Lady prihaja iz drugega konca sveta, a še vedno s tega planeta, s seboj je pripeljala tudi svojo osebno služkinjo, na črno pa je pri njej verjetno delala že skoraj vsaka dolgotrajno brezposelna ženska, prijavljena na Ljubljanskem zavodu za zaposlovanje....torej tiste, ki spadamo v kategorijo "delovnih revežev".

Lady se mi je zasrala, ker me je na koncu pri izplačilu želela nategniti. Pa ji ni uspelo. Zavrtela sem vseštevilke vseh uradov, ki kakorkoli lahko pomagajo(seveda le na papirju, v resnični situaciji, pomaga samo navadno izsiljevanje, da jih bom dala v časopise..urade, ki kao ponujajo pomoč...fakk off in potem se za čuda le kaj premakne... :hudiček: ) in dobila sem svoj denar, ki sem ga zaslužila. Že naslednji dan me je poklicala njena tajnica in mi dala vedeti, da se lady za ta drobiž (25 čukov) ne bo izpostavljla...

Najslabše, pa se je v tej zgodbi godilo njeni služkinji. Po tem dogodku, za lady nisem več delala.

Preko interneta sem se povezala z ljudmi na enim izmed forumov v njihovi deželi, ker me je zanimalo kako tam živijo, kakšna je stopnja brezposelnosti, predvsem pa me je zanimalo, kako bogatejši ravnajo z
revnejšimi.... Na forum sem posredovala to pismo: (imena in kraj bom zbrisala, ker to ni pomembno....)

Citiram :

Xx,
coming from xy, is unemployed. She is a single mother of two children (10 and 12 years old) and has been working as a babysitter for a lady diplomat in Ljubljana for a year. xx’s job here is: babysitting two children (one of them is at the day-care in the morning), preparing lunch for the children and their mother.

Xx looks very confused, e.g. she forgets to switch off the water tap, she forgets that she's cooking, she forgets to lock the flat etc.

She speaks only xy and her English is very bad, so that her communication with other people who periodically come to the flat is really difficult. I speak yx so I was able to understand some expressions but our dialogue was mostly limited to a pantomime.

This is what I understood:

- She has been in Slovenia for one year and she misses her children. In the whole year she has never visited them because she was told that she had no right to this visit.

- They rarely talk over the phone because it is very expensive. She is worried what will happen
because in July her visa will expire and she hasn't got a new one. That's why she remained in Ljubljana for 3 weeks while her employers were on vacations in France.

- They left her in Ljubljana for 3 weeks with almost no money. We met to go out for a coffee and she said she got no money. All she had was 500 SIT (= 2 EUR) and she asked me to go to a store with her and help her choose the cheapest meat. As soon as we came to the flat – it was about 10 AM - she happily started to cook the meat and she was obviously starving.


- The woman is sad, depressed and takes some sort of sedative (it smells like camphor) after which she gets more confused and absent-minded.

- She only leaves the flat when she takes the children to the nearest park and the store. Once a week she was supposed to go to the church but this is impossible because there is no other person to take care of
the children in the evening.

- I saw her passport; her visa did expire at the end of July, she hasn't got a new one yet. That means she is here illegally. And the visa said that the number of travels in the past year from Slovenia to xy is unlimited.

- All the money she earns is sent directly to her mother and brother who take care of her children. She earns 500 EUR a month which is, I was told, a lot for their circumstances; back home she would only earn 50 EUR a month for the same job.


I sent a letter with my observations to the husband of the lady diplomat. He is a yxz - especially because of the medicines which xx takes. I felt she took overdoses and was therefore more confused, which can’t be good for her or their children.

Odzivi so bili različni. Predvsem so mi poskušal pojasniti, da četudi ji je pri nas še tako slabo, ji je 1000 x boljše, kot bi ji bilo doma in naj se čim manj vpletam, ker ji lahko le škodujem. Da je prav, da sem poskrbela zase, za njo pa žal ne morem.


Kakorkoli že, še dolgo sem se spominjala te izkušnje in razmišljala o XX, o njenm življenju tukaj....in o tem kako se nimam na koga obrniti po pomoč in tudi o tem, ali ona sploh želi kakšno pomoč.....Nekaj časa je še imela mobitel in sva si pošiljali kratke sms-e, ona je mene učila njihovih besed, jaz pa njo naše....nekega dne pa ni bila več dosegljiva...:-(((((






In, ko sem srečala lady diplomat, me je zanimalo samo to: kako je z XX...