Rika

OKO ČASA

Skozi oko časa gledam v svet
nekako nestrpno
morda celo nelagodno
za belim zrklom
iščem barvo
da zapolnim pogled
v zeleno

morda videla te bom rumeno
v barvah časa mi izginjaš
počasi bežiš
izpred oči
mižim
ko spet spregledam
rada videla bi te v rdeči

Dobro si napisala, čas res nosi različne barve v naše življenje in nikoli ne vemo v kateri barvi bomo srečeli nekoga, ki se bo zlil z rdečo. Običajno se to zgodi v nasprotju z vsemi pričakovanji :-)

Všeč mi je tvoj naraven način izražanja, slogovna čistost, predvsem to, da ne mešaš rimanja s prosto besedo. Tudi to, katero in koliko misli napišeš v verz, saj je tako verz nosilec nečesa kar spada skupaj in ima ločen poudarek, tudi če gre za eno samo besedo. Pesmi ni težko brati brez ločil in je tak način zapisa popolnoma ustrezen. Ustvarja poseben ritem, ki skupaj z vsebino kristalizira tisto, kar pesem sporoča v neizrečenem. :bravo: :bravo: :bravo:

:moj poklon:

Neva hvala :)

ŽELJA

Rada bi metulje snežno bele lovila
da bi jih kot plaz snežink v nebo spet izpustila

Rada bi hodila po prstih med oblaki
da bi slišala kako v mehkobi odmevajo koraki

Rada bi objela sonce tisto vroče
ko moje srce si topline tvoje zahoče

Rada bi se spet kot otrok v peskovniku igrala
ko žalost pride potiho da bi me izdala

Rada bi ...
.........
.......
.....
....
...
..
.
.

In sveže zavel je vonj belih solzic
v dlan si nasul mi drobnih cvetlic...

:bravo: Rika

Obe sta mi prav lepi in nekaj posebnega!

:ty3:

hvala lepa

*********************************
KORAK

pozibavajoč se v koraku
pozabljam kako stopiti naprej
leva desna
le nazaj prestop
poskok na levi

kako že?

bi morala na kolena
kot otrok se plaziti
da spet osvojim osnove gibanja naprej?
morda bi le mogla leči v posteljo
in pozabiti
*********************************

Rika!! :flower:
Krasno!
Še več, prosim

Lp

Kallisto!

Hehehe Kallisto...bo še

:flower: :ty4:

PADEC

Opotekajoč se
na ulici sama
med vsemi tujimi ljudmi
se lovim med njihovimi nogami
hitim

razdrobi mi srce na koščke
morda bo manj bolelo
pohodi me
uniči
morda bo zaledenelo

vse te
že tisočkrat prehojene poti
še solze so izginile
otrpnila je duša
v žalosti

in vsaka misel k tebi vleče me
se z njo borim
a vendar
tako sem trdna pred tvojimi očmi
steber moči in kula

:bravo: Super Rika


:br2:

:ty:

PREBUJANJE

Oviješ mi roke okrog pasu
začutim vstajanje tvoje pohote
poljubljaš po vratu me še v polsnu
že čutim prebujanje svoje mokrote

Božaš mi prsi bradavičke nežno vzbudiš
kričeče po tvojem poljubu z jezikom jih hitro umiriš
obrnem se k tebi da lažje pogledam te v oči
ko sežem po tisti trdoti ki v meni divjost budi

Z vabečim pogledom pospremim te dol
prosim okusi moje sokove
v višku naslade popelješ me tja
kjer še jaz verjamem v bogove.

Rika je napisal/a:

Prebujanje

Oviješ mi roke okrog pasu
začutim vstajanje tvoje pohote
poljubljaš po vratu me še v polsnu
že čutim prebujanje svoje mokrote

Božaš mi prsi bradavičke nežno vzbudiš
kričeče po tvojem poljubu z jezikom jih hitro umiriš
obrnem se k tebi da lažje pogledam te v oči
ko sežem po tisti trdoti ki v meni divjost budi

Z vabečim pogledom pospremim te dol
prosim okusi moje sokove
v vrhuncu naslade popelješ me tja
kjer še jaz verjamem v bogove.

Všeč!

Men tud všeč - vse do sedaj, meni osebno 'Oko časa' najbolj - sila si Rika. In tudi pravim - še, še. :bravo:

"v vrhuncu naslade popelješ me tja
kjer še jaz verjamem v bogove."



br: Krasno!!!
In zelo všečno

Jooooj...hvala

NERAZUMLJENA

zavedi se
stopi iz brezbrižne plehkosti
in se razglej
tam nekje sredi preteklosti
v objemu neke čudne zagrenjenosti
izgubila si občutek pogleda v jasnosti
razmišljanja in brezciljnega tavanja
morda spet najdeš bistvo obstajanja

krik žalosti ki ga črnina noči spušča
boli zavedanje neke druge realnosti
v sebi kričiš iščeš pot skozi temino
in se otepaš občutka izigrane sedanjosti
odprtih rok k sebi vabiš notranjosti
svojega duha in srca prikritega razpela
da le lahko bi končno rekla: sem se razumela!

Zanimiva pesem. Napisana je sicer na zelo zgoščen način in zato zahteva večkratno branje. Nekoč sem sama napisala pesem na podoben način in so mi očitali preveliko zgoščenost, pa mi ni bilo jasno zakaj, ker je bila zgoščenost moj namen, ker naj bi pesem izražala ravno to. Vse tisto kar lahko človeka močno stisne in to so velikokrat koflikti med razumom in čustvi. Med lastnim razumom in lastnimi čustvi in tujim razumom , ki te ne v določenih trenutkih ne sprejme. Ker nekateri ljudje lahko čustveno sprejmejo samo to kar nekako razumejo, vse ostalo jih plaši in jih odvrača, ker se ustrašijo bolečine, ki jo pričakujejo od neznanega.
Človek sam ničesar ne občuti brez razloga. Je pa res, da se vedno ne razume takoj, ko so odzove. Se pa razume kasneje, če o tem razmišlja. Tu se ljudje močno razlikujemo.
Eni so močni in se soočijo s seboj, drugi tega ne zmorejo. Vedno bodo obstajali ljudje, ki živijo na površini, ker drugače ne morejo, in drugi, ki želijo razumeti in bodo najbrž zaradi tega tudi čutili veliko več. Razumeti sebe je pomembno, je pravzaprav edini način, ki očloveku omogoči osebnostni razvoj, in sčasoma tudi tisto pravo neiluzorno občutenje lastne vrednosti. In takrat si sposoben v svoji okolici poiskati podobne ljudi, ki te razumejo, in se lahko medsebojno osrečujejo.
Vsekakor pesem vredna razmisleka.
Glede na stil pisanja bi bilo morda dobro ločiti prvi dve besedi v samostojen verz, torej ločeno vrstico, ker se misel loči z vdihom.
Samostalniško izražanje /z manj pridevnikov/ je značilnost sodobne poezije. Prava izbira besed daje pesmi veliko moč.

:bravo: :bravo:

Neva res hvala za tvoje razmišljanje!

Pesem je res namensko napisana na tak način, zgoščen, tudi ločevanje posameznih verzov je namensko nekako nelogično, da nekako sovpada z vsebino. Moram priznat, da sem to pesem objavila tukaj ravno zato, ker sem upala, da bo doživela kak odziv in ta odziv me je zanimal..je že namreč objavljena na drugem portalu, ampak tam se pač ljudje obregnejo ob bolj lahkotne pesmice in takšne, ki zahtevajo malo razmisleka ostanejo popolnoma neopažene, čeprav so meni osebno lih takšne ljubše. Lets face it…vsak zna napisat kaj lahkega, ljubezenskega..tud jaz jih rada pišem, ko je taprav moment, ampak kot pravim so mi bolj pri srcu takšne v katere je treba malo možgančkov vnesti, da jih razumeš.
Uf, prvi verz me je od vsega začetka begal in nisem vedela kako in kaj…je popravljeno in ja, je bolje heheh

Rika je napisal/a:

Neva res hvala za tvoje razmišljanje!

Pesem je res namensko napisana na tak način, zgoščen, tudi ločevanje posameznih verzov je namensko nekako nelogično, da nekako sovpada z vsebino. Moram priznat, da sem to pesem objavila tukaj ravno zato, ker sem upala, da bo doživela kak odziv in ta odziv me je zanimal..je že namreč objavljena na drugem portalu, ampak tam se pač ljudje obregnejo ob bolj lahkotne pesmice in takšne, ki zahtevajo malo razmisleka ostanejo popolnoma neopažene, čeprav so meni osebno lih takšne ljubše. Lets face it…vsak zna napisat kaj lahkega, ljubezenskega..tud jaz jih rada pišem, ko je taprav moment, ampak kot pravim so mi bolj pri srcu takšne v katere je treba malo možgančkov vnesti, da jih razumeš.
Uf, prvi verz me je od vsega začetka begal in nisem vedela kako in kaj…je popravljeno in ja, je bolje heheh

Meni se zdi čudovita, ampak sama ne gledam toliko na oblike, kolikor na vsebino in pomene in kar pa najbolj, pa na dotike. In ta se me je dotaknila močno - globoko. Sem pomislila za koliko ljudi velja, mene pošmirgla direkt po dnu. Bravo Rika. :bravo: :bravo: :bravo:
Tudi meni so takšne najljubše. Pravzaprav po tem kako globoko seže in koliko je transformativna, nekako poezijo tudi cenim. :jap:

Ja, pesmi so različne, včasih je pesem navidez popolnoma preprosta, in če je ne prebereš dovolj natančno, gre sporočilo mimo. Včasih pa te pesem zgrabi kot podvodna pošast, te potegne v tolmun, te prežveči do obisti in izpljune vsega izmučenega na obalo. Pogumno deli s teboj najbolj intimno bol, naslednjič te poboža in tolaži, celo nasmeje ali pa razjezi. Potem se zamisliš.....
To je poezija, oblika je pač instrument, ki poezijo loči od drugačnih načinov sporočanja. Poezija ima nekaj svojega. Nekaj zelo privlačnega, tako kot mi je enkrat omenil Shoo Shee, z nekaj besedami lahko pove neverjetno veliko.

lp
Nevenka

..in Rika, veseli me, da je moj predlog malo pomagal.... :flower:

Predlogi zmeraj pomagajo...seveda če se strinjam z njimi :P
Taja hvala tud tebi :flower:

SIJ MODRINE

Noč riše obrise luči
tam na stropu
v modri barvi

kot vrtinec vleče me
v notranjost
v svoj center egoizma
kjer že duša mirno spi

če stegnem dlan
lahko pobožam te po licu
dotaknem sinjih se oči

če obrišem solzo
z njo izginejo trenutki
v izbrisu srd zaledeni

če poklonim ti nasmeh
skrit v senci žalosti
vidim misel toplo misel
ki iz tebe skrito tli

zato poljubim tvojo sliko
ki jo v srcu pišeš ti
in povem ti tihem stihu
ljubi moder sij si ti.

PRISLUHNI SRCU

Prisluhnem svojemu srcu
pretiho šepeta tvoje ime
položen si na prejico le zate stkano
ovit si v nežnost in neznanost

še ti prisluhni sebi in povej
kaj v nočnih urah
v misli ti uhaja
ali tako kot jaz umikaš se naprej
in v sebi čutenja zagrajaš

lahko pohodiš
sebi skriješ vsa hotenja
a ne moreš meni
in jaz ne morem tebi skriti

lahko le ljubim brez mejenja