Kakšna je zgodba te fotke?

Napišeš zgodbo na to fotografijo in nalepiš novo fotografijo

.
Danes sem čisto na tleh. Usahnila so še zadnja upanja.
Izguljena sužba je bila le začetek, sledila je odpoved stanovanja. Potem si odšla, čisto tiho, brez ene same besede si me pustila.
Jokam od trenutka, ko sem zaznal ledeni mraz.
Sedim tu v sivem jedru zime in ljubimkam z žalostjo.

nov izziv:
kakšna je zgodba te fotke:

Ponovno je pričelo dežavati.
Od nekje sta se prikradla Mateja in Jan, zaželela sta si moje družbe.
Videti sem bila potrta, razdražena toda potrebna njune bližine.
Med nami ni bilo veliko besednega izražanja, spoštovala sta moj molk.
Slutila sta resnico o moji žalosti, zakaj sem se odmaknila od vseh in vsega.
V miru in samoti sem hotela preboleti razočaranje.
Tako zelo sem bila besna na sebe!
Zakaj ravno sedaj, zakaj meni?
Odgovor je bil na pladnju; ravno zato, ker sem vse šolsko leto pohajkovala in dobesedno igrala se z lastno usodo.
Sedaj ga imam, zavrnitev o vpisu!
Leto bo splavalo po vodi, nič šole, kaj sedaj?
Ta stari bo tečen, kakor da ga je hudič podmazal.

Še vedno je imela list papirja pred očmi, zapisane besede so še poplesovale in na trenutke izzvale solze.

"Spoštovani: sporočamo vam, da ne izpolnjujete pogojev za vpis na našo fakulteto, vzrok: premalo vpisnih točk.
S prisrčnimi pozdravi!

Prijatelja nista opazila da se s dežnimi kapljami prepletajo tudi solze razočaranja.
Jan je prvi prebil led: "pridita punci, vabim vaju na pizzo, gremo!"

"Da ne bo pomote: en pir si lahko naročita, danes časti hiša."

Senca preteklosti



Skozi težak zrak, pod nebom, ki je črno viselo nad ulico. Sva se prebijala skozi deževno popoldne. Držala sva se za roke. Z besedami sva si potrjevala čustva, obljubljala zvestobo.
Toda sledila nama je senca. Najprej skoraj nezaznavna. Pozneje je postala vse izrazitejša. Postajala je vedno bolj nevarna. Strašila je. Grozila s nepozabljenimi dogotki. Rovarila je tako intenzivno, da nama je razpletla prste. Ukradla nama je besede.
Ob ledenem molku naju je zadovoljno prehitela in odkorakala v preteklost.

lea199 je napisal/a:

Senca preteklosti



Skozi težak zrak, pod nebom, ki je črno viselo nad ulico. Sva se prebijala skozi deževno popoldne. Držala sva se za roke. Z besedami sva si potrjevala čustva, obljubljala zvestobo.
Toda sledila nama je senca. Najprej skoraj nezaznavna. Pozneje je postala vse izrazitejša. Postajala je vedno bolj nevarna. Strašila je. Grozila s nepozabljenimi dogotki. Rovarila je tako intenzivno, da nama je razpletla prste. Ukradla nama je besede.
Ob ledenem molku naju je zadovoljno prehitela in odkorakala v preteklost.

nov izziv

Rika

Maja je napisal/a:

Rika

Čestitke tudi z moje strani:)

Nočni zaznamki


Sopara lega nizko nad gladino. Valovi ob močnih udarcih v nazobčane čeri črno donijo. Lomijo se v jezičaste pljuske in se razpršijo v srebrne drobce.
Poljubljajo ti razgreta lica, ko se pogumno zazreš v mavrični sij lune. Potem zaznaš njen droben pomežik, razblinjen v temno vijolični svetlobi.
Sediš tam, na ostrem robu skale, le za ped nad gladino. Oči upiraš v zaupaja vredno luč, ki utripa v nedrih svetilnika.

Mir. Spokoj. Že tri dni in noči nas je premetavalo po razburkanem morju. Končno mir. Končno spokoj. Nevihta se je umirila. Morje je zdaj gladka tema skozi katero režemo proti domu. Koliko časa je že minilo od našega slovesa. Dva meseca ali morda trije. Ne vem. Vse se je izgubilo v teh nekaj dneh groze, ki nam jih je priredila narava. Ampak vem, da smo blizu. Čutim to v premraženih kosteh. Kako dobro dene, ko na nebu zopet vidiš zvezde. Neprecenljiv občutek je gldati v luč meseca nad nami. Tako mirno polove naša barka. Moje molitve so uslišane saj že nekaj časa opazujem drobno luč na obzorju. Zdaj vidim, da je to svetilnik. Zdaj vem, da sem že doma.

Odlične so!:)Vse tri!^^

Svetilnik

Ladje so vsak dan plule mimo in jaz sem jih gledal z naše hiše ob svetilniku. Vedno z željo oditi, odpluti daleč stran, v kraje čarobnih zakladov, letečih bitij, skritih plemen ...
Nikoli ne bi plul proti svetilniku, vedno proti luni, svetilniku neba, ki kaže pot do dežele izpolnjenih sanj in svobode.
Takšne misli in sanje so polnile moje srce že odkar sem spoznal prvega kapitana, ki se ga spomnim, da je plul mimo nas. Ostal je teden ali dva, ki sem jih preživel z njegovo posadko. Slišal sem zgodbe o zakopanih zakladih, velikanih, morskih ljudeh, otokih na nebu in še, in še!
Od takrat sanjam o svobodi in morju.
Jutri odplujem.

Matjaž je napisal/a:

Odlične so!:)Vse tri!^^

Tako = pridružujem se "pohvali"
Matjažu, mirno morje

Tudi tvoja je dobra Vrtnica:)

Wau, prav vsi ste pridni,



Lp,

Vse zgodbe so

nov izziv

lea199 je napisal/a:

Wau, prav vsi ste pridni,



Lp,

Kaj pa?

Bravo MI!!!

Maja je napisal/a:

nov izziv

Zdaj pa zavihajmo rokave in zabredimo v zeleno morje poletja:)))

Lp, Lea


P.S.: Maja zelo si pridna:)

Maja je napisal/a:

nov izziv

Na tole slikco sem imela zapisano temo na FB v zapiskih. Pa iščem in listam po straneh nakar mi FB sesuje in nimam več dostopa. grrr ...
Pa prilepim nekaj druga v moji zbirki.
Mavrično obarvan dan prav vsem