Hiša ob potoku - cikel

Kuhna*

roka obmiruje sredi giba
med prstki polzijo sluzasti ječmenčki
rjavi potočki se stekajo proti komolcu

otroku se povečajo oči
v njih se zrcali presenečenje

beli odtisi pasjih zob
počasi naraščajo v rdeče bucike
razbohotijo se v okrogle kaplje krvi

ob napol prazni skodelici
trepeta psiček
izpod dolgih res dlake
gleda strah
vklenjen v topel pogled

mama nemočno vije roke
prežeta od krivde
sramu

hlastno pojasnjuje

ne
ne
saj ni lačna

izluščene nesmisle
oblači v plašč opravičil

teta dvigne malo
odločno jo odnese h koritu
namili ranico
in temeljito izpere

blago se nasmehne

pomežikne preko dekličine rame

posede jo k mizi

prednjo postavi aluminijast krožnik
do roba napolnjen s kuhno

Kuhna* - star izraz za ječmenovo mineštro

Mala nerodnica

oblečena
samo v kratke hlače
(z naramnicami
iz belega bombaža
potiskanega z rdečim cvetjem)

božajo jo
gladki prsti
toplega zraka

bosa stopa proti vratom
v sonce
ki slika poletje

ponosna ker zmore
odločno pomaha
papa
papa
papa

sproščen smeh
se razlije
v neroden
padec
čez prag

ustnice nabere v šobo
in plane v jok

Nona Nanca


drobna v črno oblečena ženica
z obveznim predpasnikom
in nazaj zavezano ruto
prijaznega pogleda
milega glasu
nasmejana

vsako jutro
v veliko skodelico proje*
nadrobi koruzni kruh

tebi eno
meni eno žlico
pravi

bežita
skrivata se ob potoku
bojita se vojakov
mala ne ve kaj je vojna
ne vidi vojakov
vendar so
verjame

sredi igre ju zmoti mama
vsa zasopla
prestrašena
vzame deklico v naročje
in milo prosi ostarelo mater

pridi
gremo domov

joče

kriči

nona
v globoki zmedenosti
pogleduje nazaj

raziskuje
s plitvo brazdo
zaznamovano pustinjo



proja* - kavni nadomestek

Slovo


oktobrsko jutro je brez leska
odsotno
in tako prazno

skozi hišo
se plazi čudna vznemirjenost

mama
si s tresočo roko otira lica

mala sprašuje
nona ni

otroško vprašanje terja odgovor

nina

v šepet stisnjena beseda
se izgublja
v mrmrajoči množici

spečo nono
položijo v krsto

z molitvijo
jo pospremijo iz hiše

Furija*

deklica steče iz hiše
skrije se za živo mejo

zrak zaprasketa

skozi veje nedorasle jablane
ostro žvižga veter

nebo potemni
vsepovprek ga sekajo strele

nevihta zapleše v srhljivem ritmu

silno se ulije

mala trepeta
mrazi jo

premočena obleka se ji lepi na telo
z vodo pomešana barva
v temno modrih potočkih
polzi po mokri koži

od hiše sliši klice

le iščite me
prav vam je
boste že videli
jokali boste
ko me ne bo več

ukleščena v trd objem strahu
si trmasto prigovarja
zmorem

po naključju jo najde teta

odideta v hišo

mama
ne očita

v velikem škafu
ji pripravi toplo kopel

jo obriše
in odnese v posteljo


Furija* - jeza, besnenje, tudi človek nagle jeze

Sanjarka

potuje
križem kražem
skozi kraje
čas

zaživi v zgodbah
druži se z junaki

v tišini se povzpne
po sivi kači kamnitih stopnic

ob pogledu na stari grad
se zave

spet zamujam

prijatelji iz odsanjanih zgodb
se razkropijo

mala postoji

potrka

negotovo pritisne na kljuko

potiho zajeclja
zdravo
opravičite mi
prosim

takoj ven
na hodniku počakaj
zaukaže mlada učiteljica
naveličana vsakodnevnega zamujanja

deklici je hudo
rada bi slišala razlago

domisli se

stopi tik ob vrata
zdrsne na kolena
uho pritisne ob ključavnico

Maruške*

utrujena deklica
sede
na hrastov hlod

pobožana
od spomladanskih žarkov
zaspi

prebudi jo kašelj

v izviru nosnic
rojene lepke kaplje
slikajo na krilo rdeče rože

mala sedi v topli luži
ki se med gubami
razmočene obleke
izceja
po hrapavi koži
mrtvega debla

otrok
se pobito odvleče
proti domu

boli jo glava
pečejo veke

mama ji položi roko
na razgreto čelo
pogleda v grlo
in ugotovi
maruške

maruške* - ošpice

Snežene kepe

deklica
sproži roko
s šopkom belih rož
vse najboljše

strica zabava

darilo
se mu zdi
nenavadno

v hudomušnih očeh
se zaiskri
usta se razlezejo
nasmeh postane širok

pridi
imam nagrado zate

s čokatimi prsti
jo trdno prime
in dvigne
visoko
skoraj
do pokrova neba

vsa imenitna
obsedi
na Pramovem hrbtu

Jutranji strahovi

mama
tiho
zapusti spalnico

malo je strah

odejo si povleče
čez glavo
v mehki globini
prisluškuje
škripanju stopnic
in čudnemu pokanju po kotih

hiša postaja nemirna

nekje
zakikirika petelin
na dvorišču laja Tarzan

otrok steče
v kuhinjo
mama šiva
ob svetlobi
stare petrolejke

strah se razblini

Bratec joka


v otroški košari
joka malček
mala ga ziba
tiho mu prigovarja
bodi priden
prosim
ne jokaj

nič ne zaleže
dete se vedno bolj dere

deklica stopi v kot
izza vintole*
vzame šibo
trdno jo prime
z obema rokama
in začne ihtavo udarjati
ob rob košare

prestrašen dojenček
utihne

z dvorišča
prihiti mama

vzame ji šibo

ne smeš ga tepsti
lahko ga ubiješ


vintula* - posebna miza, na njej so mesili kruh (imela je poseben predal za shranjevanje)

Cinglca*


mala se cinga
smeje poleti
visoko
skoraj do sonca

od hiše priraca bratec
rad bi se cingal

ne boš
cinglca je moja
samo moja
ne popusti štiriletnica
ihtavo se odrine

mali pade

joka

kri
mu obarva
svetle kodre

prestrašena deklica
ne ve kaj bi

potem steče
na polju poišče teto

od daleč hlipa
mali bo umrl
jaz sem kriva

teta jo dvigne
nežno stisne
ne bo umrl
vem
pridi
greva pogledat
kako je z njim



cinglca* - gugalnica

Lepo Lea.
Tvoja poezija je tako ... domača. Čutim jo.
Hvala "za izlet".

latani je napisal/a:

Lepo Lea.
Tvoja poezija je tako ... domača. Čutim jo.
Hvala "za izlet".

Hvala Latani:)

Muočerd


bratec se poredno smeji

med zamazanimi prsti
se mu zvija
močerad

ga češ
ti ga djnem z golet*

deklica beži

v brezglavem strahu
pohodi
na prekratki verigi
priklenjenega psa

Tarzan zacvili
zobe zasadi v bledo kožo

mala zastoka

iz odtisa zob
zrasejo krvave pike
združene v srage
stečejo proti kolenu

prebledel deček
izza stisnjenih ustnic
mrmra

ma
sej njsem teu*

dolgorepo dvoživko
pusti ob vodnjaku

in izgine


ga češ, ti ga djnem z golet* - ga hočeš, dam ti ga za ovratnik

ma, sej njsem teu* - ma, saj nisem hotel

Packa


stara petrolejka
meče
snopasto svetlobo

globoko v kotih ždi tema

Bog se bobneče krega
klinasti bliski sekajo nebo

deklico je strah

utrujeno
zapisuje
težko izbrskane stavke

ob zadnjem
si vidno oddahne

matematika je lažja
mmm ah
samo za tre nuu tek
si od poo čiiijem

spodvije nogi
glavo položi na zvezek

prebudi jo grom

omotična pogleda
kje sem

potem opazi
veliko packo

Bolnišnica


iz šumnega dolgočasja
prenapolnjene bolniške sobe
gluha za klepet
bolnih stark
pogleduje deklica
na žrdin*

po tlakovani poti
hiti
se srečuje
meša
nepregledna množica

otrok vidi mamo
ki vstopi
in izgine
v zatohli notranjosti

končno je prišla

čaka

čaka

ponovno se zazre
skozi veliko okno

mama odhaja

po tlakovani poti
izgine
za kovanim prtunom*

mama me ne mara
zajoka mala

joka

joka



žrdin* - park
prtun* - vrata, vhod

Lea

Hiša ob potoku 19 - Krmpir

že ob svitu
čaka deklica na njivi

ma
ti si pej zgudnja*
reče sosed
in začne izoravati krompir

prst vabljivo zadiši
vlažna brazda
boža stopala

mala hiti
brska s prsti
z gomolji polni košaro

pobiralci
si pripovedujejo zgodbe
se šalijo
smejejo

nuna*
postreže
z izdatno južino

ob mraku se razidejo

nunc Tuonče*
otroku stisne nekaj drobiža
d buš imjla z cidjele*



krmpir* - krompir
ma, ti si pej zgudnja* - ti si zgodnja
nunc* - poročen moški
nuna* - poročena ženska
Tuonče* - oblika imena Anton, Tone
d buš imjla z cidele* - da boš imela za bonbone

Hiša ob potoku 20 - Dtela*


brleča petrolejka
rumenkasto barva
sivino polmraka

otroka iz vžigalic
sestavljata rimske številke

starša sta pozna
zanima ju le
ali sta poskrbela za živali

mala se pohvali
duosti dtele sm nakosila
še z jutre bu zaduosti*

odgovor
sproži ploho besed
in par udarcev

teta ju brani

n buš jih touku
zmirm ubugata*

oče gre spat


mama jamra*
sz suhu dtelu
n murem futrt prasca*

ma
dej no
s ži znejdeš
zrdi en krjule
prov gvišno n crkne*
hudomušno reče teta

in s prijaznim
lhku nuč*
odide










dtela* - detelja

duosti dtele sm nakosila še z jutre bu zaduosti* - veliko detelje sem nakosila še za jutri jo bo dovolj

n buš jih touku zmirm ubugata* - ne boš ju tepel saj vedno ubogata

jamra* - se pritožije

sz suhu dtelu n murem futrt prasca* - s suho deteljo ne morem krmiti prašiča

ma, dej no s ži znejdeš zrdi en krjule prov gvišno n crkne* - ma, daj no se boš že znašla zaradi ene samokolnice prav gotovo ne bo poginil

lhku nuč* - lahko noč

Hiša ob potoku 21 - Prvič v šolo

deklica
skuša pogoltniti
v grlu zataknjen cmok

v očeh ji izvirata
mlačna potoka

negotovih korakov
stopa
po ozki stezi

višje ob potoku
dohiti
svetlolaso šolarko
strah izzveni
ob njenem pogledu

greš v šolo

seveda
dobrodušno odvrne
mala debeluška

nasmejani
stečeta
proti šoli

Hiša ob potoku 22 - Bron

ura kemije

zdolgočasena deklica
sanjari

predrami jo
učiteljica
z vprašanjem
s čim mešamo baker
da dobimo bron

dolgčas izzveni

nemoč

neznanje

mala
trdo stiska ustnice
pogled ji bega
z obraza na obraz
pazljivo motri
prisluškuje

na Marjanovih ustnicah
se izoblikuje beseda
mala pohiti
s palico

učiteljica
skuša ostati resna
tebe bi s palico

mala zardi

smeh zaobjame razred