Lea- moje pesmi

Hvala vam Vrtnica, Maja in Zemljan

Hiša ob potoku 7

Nona Nanca

drobna v črno oblečena ženica
z obveznim predpasnikom
in nazaj zavezano ruto
prijaznega pogleda
milega glasu
nasmejana

vsako jutro
v veliko skodelico proje*
nadrobi koruzni kruh

tebi eno
meni eno žlico
pravi

bežita
skrivata se ob potoku
bojita se vojakov
mala ne ve kaj je vojna
ne vidi vojakov
vendar so
verjame

sredi igre ju zmoti mama
vsa zasopla
prestrašena
vzame deklico v naročje
in milo prosi ostarelo mater

pridi
gremo domov

joče

kriči

nona
v globoki zmedenosti
pogleduje nazaj

raziskuje
s plitvo brazdo
zaznamovano pustinjo



proja* - kavni nadomestek

Preko roba

v sivem cvetu mraka
večer prešteva
prva zrna teme

ostri trni gloga
prebadajo
skrivenčen stas
pohotne burje

nepovabljena senca
mimo vrste
vstopa
v mehko okrilje sna

Medčasje

noč si postilja

z rdečo kopreno
pregrinja
zasnežene grebene

nekje v bližini
zakraka vrana

stari les jablane
zaječi
ob nenadnem sunku burje

morje razburkanih misli
podira sipine časa

ujeta v temo
omagujem ob štetju spletnih sekund

Pridna kot vedno

zadnje čase imaš res zanimive stvaritve

Maja je napisal/a:

Pridna kot vedno

zadnje čase imaš res zanimive stvaritve

Hvala Maja , res se trudim, potem pa uspe ali ne.

Ribolov

„Kra, kra, kra,“
zaploska vrana.

„Bravo pesnica!
Upecala si
nevarno velik kliše.“

Maja je napisal/a:

Obrat


v ledeni tišini
izginjajo zvezde

za zidom molka
vstaja dan

svetloba raztaplja temo

na okroglo lice sonca
nariše nasmeh

Izdana

na tkanju starih pajčevin
ujete
v motne kaplje rose
mrejo luči

turoben večer
je prepoln propadlih senc

podla misel
prešteva poraze
na kalni jasi
nerodovitnih gub

Utvara

mežika

prekrita s plesnivim prtom
nebesnega prahu

izhlapeva

v varljivi sij
zapoznelega utrinka

ostaja priokus
v pepel odtisnjenega šepeta

Senca

ugledaš se
a se ne prepoznaš

na drobne koščke
scefrana duša
odpleše
preko roba obzorja

umakneš se v lupino

v kotu ždi odsluženi včeraj

čas požrešno odžira
kolobarje trenutkov

opotečeš se
ubežnik
pod perut noči

lea199 je napisal/a:

Senca

ugledaš se
a se ne prepoznaš

na drobne koščke
scefrana duša
odpleše
preko roba obzorja

umakneš se v lupino

v kotu ždi odsluženi včeraj

čas požrešno odžira
kolobarje trenutkov

opotečeš se
ubežnik
pod perut noči

Adore!! super je:D

SOUL je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Senca

ugledaš se
a se ne prepoznaš

na drobne koščke
scefrana duša
odpleše
preko roba obzorja

umakneš se v lupino

v kotu ždi odsluženi včeraj

čas požrešno odžira
kolobarje trenutkov

opotečeš se
ubežnik
pod perut noči

Adore!! super je:D

Hvala Matjaž, vesela

lea199 je napisal/a:

Senca

ugledaš se
a se ne prepoznaš

na drobne koščke
scefrana duša
odpleše
preko roba obzorja

umakneš se v lupino

v kotu ždi odsluženi včeraj

čas požrešno odžira
kolobarje trenutkov

opotečeš se
ubežnik
pod perut noči

KAKO JE DOBRA! Prevzeta sem in omamljena "kot metulj, omamljen z etrom, pripet na deščico". (Sem ti rekla, da napreduješ. In to maksimalno.)

Anja je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Senca

ugledaš se
a se ne prepoznaš

na drobne koščke
scefrana duša
odpleše
preko roba obzorja

umakneš se v lupino

v kotu ždi odsluženi včeraj

čas požrešno odžira
kolobarje trenutkov

opotečeš se
ubežnik
pod perut noči

KAKO JE DOBRA! Prevzeta sem in omamljena "kot metulj, omamljen z etrom, pripet na deščico". (Sem ti rekla, da napreduješ. In to maksimalno.)

Hvala Anja!
Prav za vse, lepe besede, čas ki si mi ga poklonila, objavo.
Nekoliko pozno se odzivam, ker sem bila celih 48 ur brez interneta.
Bodi lepo:)

Zakulisje

mračne sence
pijejo
poslednje sokove

betežno telo
išče
komaj zaznavne pramene
skozi pore zidov
pronicajoče svetlobe

iz nemoči
grabijo
predolgi prsti

zasačeno dušo
stresa
prhut splašenih kril

ostanki poštenja
šepetaje prosijo odpuščanja

Prerokba

v zraku migotajo
ognjeni kodri prahu

globoko
pod križiščem svetlob
buči reka

na stezi razbrazdanih misli
zdrsne negotov korak

prepoteno telo
z golimi prsti
grabi pepel

usoda stopi z neba

prihaja z gotovim korakom

zagledana
v uokvirjena
zrcala duš

Obe sta zelo dobri

SOUL je napisal/a:

Obe so zelo dobre

Vsela Matjaž, hvala!

Hiša ob potoku 9 - Furija*

deklica steče iz hiše
skrije se za živo mejo

zrak zaprasketa

skozi veje nedorasle jablane
ostro žvižga veter

nebo potemni
vsepovprek ga sekajo strele

nevihta zapleše v srhljivem ritmu

silno se ulije

mala trepeta
mrazi jo

premočena obleka se ji lepi na telo
z vodo pomešana barva
v temno modrih potočkih
polzi po mokri koži

od hiše sliši klice

le iščite me
prav vam je
boste že videli
jokali boste
ko me ne bo več

ukleščena v trd objem strahu
si trmasto prigovarja
zmorem

po naključju jo najde teta

odideta v hišo

mama
ne očita

v velikem škafu
ji pripravi toplo kopel

jo obriše
in odnese v posteljo


Furija* - jeza, besnenje, tudi človek nagle jeze

Lušten specialist

zvija jo v trebuhu

šele v avtu opazi
pozabila je očala

črno na roza piše
vozi z očali

ne sme zamuditi
zdravnik je zelo oblegan
na ponovni zmenek
bo čakala vsaj šest mesecev

potna
z očali na nosu
pritisne na plin

prispe pravočasno

o sestri ni ne duha ne sluha
o zdravniku še manj

tik ob vratih godrnja moški

malo naprej drema ženska
glava ji leze na prsi
za trenutek odpre oči
se nekoliko premakne
in ponovno zaspi

po hodniku priteče zdravnik
pritisne na kljuko
vrata so zaklenjena
poskusi pri drugih
tudi ta se ne vdajo

odloži paket in poišče ključe

ona se zazre
v kuštrave lase
in temne oči
postane ji toplo
zardi

pregled poteka prehitro

s kotičkom očesa
uspe ošvrkniti posnetek ultrazvoka
nekaj vpraša
prijazen odgovor ji sledi na poti iz ordinacije

Birokracija

čez pritlikavo grmičje

otožno zveni
poslednji klic ptice
poletele
skozi papirni labirint

ko najde razpoko
v ostri skali

se izmuzne v jutri