Lea- moje pesmi

Tihi-Don je napisal/a:

Zelo mi je všeč ta zadnja!

Hvala, da me bereš Tihi - Don!

(eno besedo bi še rada zamenjala s primernejšo - oceane)

Lp, Lea

Noč pred tem

sanje

težki vzdihljaji burje

razbita okna
prepih trga pajčevino

mrzla mesečina
v barvno slepi noči
__


senca prihodnosti
lega
na obraze

Hiša ob potoku 23 - Nečke

zimske počitnice

noč je prekrila zemljo
s krhkimi kristali

na griču
otroški živ - žav

deklica
drči
po strmini

top udarec
stare nečke
se sunkovito ustavijo

mala
v dolgem loku
zleti na glavo

prisluh zvonenja

bolečina

jok

sram

odvleče se domov
skrivaj zleze
v posteljo

tiho upa
da mama ne izve

Na meji svetov

Robida prerašča poti. V čas tone odmev korakov.
Ugasla petrolejka kot privid brli skozi vrzeli razmajanih zidov. Riše vzorce krogov. Obraze. Temne sence povečujejo razdalje. Stoletja se razhajajo. Sivi kamen spi v mozaiku usod.
Noč z zvezdno lučjo sveti med skeleti odsluženih tramov.
Z zidov se luščijo zaplate spominov.

lea199 je napisal/a:

Noč pred tem

sanje

težki vzdihljaji burje

razbita okna
prepih trga pajčevino

mrzla mesečina
v barvno slepi noči
__


senca prihodnosti
lega
na obraze

Lepo je videti, kako zelo si razvila svoj peniški potencial! Super si! Le tako naprej!

Tihi-Don je napisal/a:

Nekako tako se danes tudi jaz počutim!
Čestitka za tole!

Tihi - Don, hvala!

Petja je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Noč pred tem

sanje

težki vzdihljaji burje

razbita okna
prepih trga pajčevino

mrzla mesečina
v barvno slepi noči
__


senca prihodnosti
lega
na obraze

Lepo je videti, kako zelo si razvila svoj peniški potencial! Super si! Le tako naprej!

Petja, se trudim, včasih uspe, drugič ne.

Hvala za lep komentar.

lp,

Noč brez sna

z neštetimi cvetovi
prekrita žara

slovo od prijatelja

platana zakrvavi
v jesensko ploho

spomini odtekajo
s potokom solz



vlak na postaji
v zadnjem vagonu
kikirika petelin

na dlani dneva
ostaja
odmev praznine

Čudna vsebina

neizrečene besede
hrapavo grgrajo
in gluhi labirint
ihti v odmevu


temačna razlitost
vsiljuje
prihuljen korak
kot edino vsebino


na rosni pajčevini
je obvisel včeraj


brezkrajnost
slutnje jutra
ostaja izpita


le prazna lupina

Osvatina

temno nebo
marčnega mlaja
prebadajo
neštete zvezde


na ačle
vzdignjeno skuržo
ližejo
od prepiha razčesani plameni
upogibajo se
migotajo
spet vzdignejo
prasketajoč požirajo
oljčne liste
in brinove vejice


drevesni duh
škrtaje
pritrjuje
pomoč brlečemu soncu


poganski ogenj
na steno
riše
krempljaste sence
zvijugane v pripoved usode


gospodar z okadilnico
izganja hudobijo


ob obloženi mizi
mlada svečenica
prosi Mokoš
naj obvaruje hišo
spreminjajočega Lintverja
in strašnega Kačona


dogorela osvatina
se kot pepel
vrne
na kraj rasti


brezčasno sonce
gre v novi krog

Slavolok

upognjen hrbet
stare vrbe
se kot zlomljen lok
steguje
nad prhko preprogo


nagneteni oblaki
na steklenem nebu
sejejo kristalno seme
iz ohlapnih oblačil


bel dim
v breztežnih kolobarjih
vrtinčasto pleše
ples mušic enodnevnic

Te zadnje so pa vse nekam "temačno" obrvane (ali pa sem jih samo jaz tako dojela - danes sem neke čudne volje) - kljub "temi" so zelo lepe pesmi

Maja je napisal/a:

Te zadnje so pa vse nekam "temačno" obrvane (ali pa sem jih samo jaz tako dojela - danes sem neke čudne volje) - kljub "temi" so zelo lepe pesmi

Niti ne, no Čudna vsebina je nekoliko bolj resna. Osvatina je opis običajev Starovercev, Slavolok je meni samo resnična. Seveda, pa pri poeziji je tako, da jo vsak drugače dojema. Vedno je vedno zaželjena večplastnost.

Hvala za komentar!

lp,

Dežniki


Dremoten trg. Poslikan z deževno - sivimi odtenki na pajčevinasto podlago.
Iz gotske cerkve se lušči glas zvonov. Staplja se z meglo. Narahlo drsi preko streh.
Zgoščen se plazi mimo temačnih portalov. Hiti v smeri brezupa.
V režo med oblaki zaplava sonce in sproži viharno uverturo smeha.
Mesto blesti kot sanja cvetočih zvezd. Ogrinja se v jasnino.
Dekle vztrepeta.
Zajame nepočesane lase, z odločno kretnjo jih umakne z lic.
Zave se, dežniki so nepotrebni.

lea199 je napisal/a:

Slavolok

upognjen hrbet
stare vrbe
se kot zlomljen lok
steguje
nad prhko preprogo


nagneteni oblaki
na steklenem nebu
sejejo kristalno seme
iz ohlapnih oblačil


bel dim
v breztežnih kolobarjih
vrtinčasto pleše
ples mušic enodnevnic

Super je!
Všeč so mi kako dobro spajaš besede v verze in s tem ustvariš vedno odlične pesmi :)

Snowflake.* je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Slavolok

upognjen hrbet
stare vrbe
se kot zlomljen lok
steguje
nad prhko preprogo


nagneteni oblaki
na steklenem nebu
sejejo kristalno seme
iz ohlapnih oblačil


bel dim
v breztežnih kolobarjih
vrtinčasto pleše
ples mušic enodnevnic

Super je!
Všeč so mi kako dobro spajaš besede v verze in s tem ustvariš vedno odlične pesmi :)

Hvala Snowflake, vedno iščem besede, ki niso vsakdanje, pogosto uporabljene. Pomagam si s sskj ali celo s slovarjan. Nekatere besede so varno spravljene v sivih celicah:) Vendar jih ne najdem vedno, ko jih iščem.:)
Lp

Tik pred mrakom

rdeči cvet sonca
utrujeno ponika
za venec gora

Krik

osamljen
kovanec sonca
se drobi
v plavajoče trose

luna
koketno razteza nasmeh
v srpasto režo

visoko na bregu
posedajo galebi

rahel piš
vrtinči
morsko dlan

nočno zatišje
zmoti
krik

v krempljih sove
umira plen

dvoje luči
izzveni
v epilog tišine

Onkraj neskončij

Pogled se ulovi v umetelno stkano mrežo.
Ve.
V najtemnejšem kotu skriva zahrbtnega pajka.

Mokra lica otroka.

Vojna.
Strah.
Strogo odmerjena reža sonca.

Koraki, razprostrti v neskončja.
Redke oaze izvabijo nasmeh.

Brat v dvojcu brez krmarja.
Odnese ga v neizbežno.
Bolečina.
Smrt.
Pravica odkimava in čez čas prikima.
Dolgovi so poplačani.

Se je splačalo?

Upanje.
Trmasto vztrajanje.
Vera.

Na nitke moči se prilepi bolezen.

Zima prinese olajšanje.
Sence izginejo v šum sanj.

V izmozgano telo ugnezdena preteklost.
Mimohod besed v njenih štirih jezikih.
Niti ne ve, v katerem izmed njih razmišlja,
v enem ali vseh hkrati.

Z enim samim korakom izgine v svetlobi.

Resnica

zatrkuje obup
v prepih tožečega šepeta

Vipavska burja



kodram stepene oblake


predvečerno luč

pršim v svetleče mozaike


pijana od besa

globoko izdihujem



gruleče besede

drobim v zamrzle žvižge

in salve grotesknega smeha



zadovoljno opazujem

raztresene črepinje

Čez presip


Bronasta zenica odseva v zrklu mraka.
Čas odteka ...
drsi čez presip pečine.


Tišina dremlje na pregibu dneva.


Drget, vrisan v okvir zime, izzveni.


Sanja izginja v medmejo svetlob.



Obleživa na dnu noči.

Skrita

hlastno si izpila iluzije

globoko v sebi penila bes

ob uri zrnate zmrzali
pokala
v porah skulptur

skrivala si se
za mrtvim
s soljo prekritim pogledom

s topo dlanjo slačila ogledala

mezeče lezla
čez robove razlitih besed

še zadnjič ožarila oblake
in užaloščena izzvenela v mrzel piš

Lea super, lepe pesmi (no pokazala si nam, da so tudi žalostne in boleče pesmi lahko enostavno lepo napisane.