Lea- moje pesmi

Kallisto je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Soha

Daljni vzdih
razblinja prosojnost.

Tišino prekriva
prhki blodnjak
neoznačenih poti.

Na trepalnice
seda
inje minulih zim.

Plahe ure dvoma
se drobijo
v krogu spomina.

Verjetno si mislila ivje?

Drugače pa super pesem!

Hvala!

Ja prav ivje sem mislila, sopomenka je inje in ker želim biti čimbolj izvirna, sem uporabila to obliko, ki je redkejša.

sskj

Krpanka (barve noči)

temno vijolično nebo
zbrano posluša
glasbo morja
***
ob obalo
črno zadonijo
nešteti valovi
***
jezičasti curki
pršijo
iz srebrnih snopičev
***
mavrični pomežik lune
seje
zrna poguma
***
visoko nad gladino
utripa
citronasta luč svetilnika

Brahek 9

v temačnih kotih
okosmateni spomini
zgubljajo zven

Iqball hotel (hrbtna poezija)*

Tam daleč pod južnim križem
Diham, da ne zaide zrak
Tebi v tišino

In si tu

Črna orhideja
Nočni cvet
Tango v svilenih coklah

Jutro na obzorju

Zvoki barv
V visoki travi

Avtorji in naslovi knjig:
Iqball hotel – Boris Kolar
Tam daleč pod južnim križem – Bert Pribac
Diham, da ne zaide zrak – Niko Grafenauer
Tebi v tišino – Saša Vegrl
In si tu – Andrej Morovič
Črna orhideja – Edvard Kocbek
Nočni cvet – Borut Spacal
Tango v svilenih coklah – Ted Kramolc
Jutro na obzorju – Alenka Bevčič
Zvoki barv – Bojan Pavletič
V visoki travi – Gabrijela Babnik

zanimivo

Maja je napisal/a:

zanimivo

Sem odprla novo temo v areni.



Veliko navdiha!

Chiaroscuro

vznemirljiv vrtinec hotenj

dotik
preplet jagod
usnje in svila prstov

v nizu besed
zaznata preteklost
skrito
v sipkem pesku
skodranih ur

rutina
prerašča
v refren sožitja

jalovina
zažari
od pripadnosti

preblisk
vzplamti luč
osvetli
prisrčna nasmeha

Radelj

rosne trave
polegajo
bilkasta telesa
v skupni grob

lea199 je napisal/a:

Chiaroscuro

vznemirljiv vrtinec hotenj

dotik
preplet jagod
usnje in svila prstov

v nizu besed
zaznata preteklost
skrito
v sipkem pesku
skodranih ur

rutina
prerašča
v refren sožitja

jalovina
zažari
od pripadnosti

preblisk
vzplamti luč
osvetli
prisrčna nasmeha

Vau:)

Matjaž je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Chiaroscuro

vznemirljiv vrtinec hotenj

dotik
preplet jagod
usnje in svila prstov

v nizu besed
zaznata preteklost
skrito
v sipkem pesku
skodranih ur

rutina
prerašča
v refren sožitja

jalovina
zažari
od pripadnosti

preblisk
vzplamti luč
osvetli
prisrčna nasmeha

Vau:)

Hvala Matjaž :)))

Vozli besa

vrtinec zmrzali
drči
skozi soparo
prednevihtja

v oči
režejo
bleščeči noži strel

vzburjena bolečina
mendra
se nerazvozlavno
zapleta
med oblake

iz počrnelih razpok
grabi molk

lepljive lovke
prisesava
v igro sprenevedanj

polna luna
kot barikada
leže
pred vrata prihodnosti

Hlad

razbolele besede
ležerno bolščijo v sonce

mrzle
od preležanih upov

drhtijo

kot med stekli
ujeta muha
ginejo
v jedru praznine

skrite
zankam
pelodnega pogleda

Dokošenka

tudi letos
rosne trave
polagajo
bilkasta telesa
v redelj smrti

Ob poti

prebujeni otroci
jokajo
globoko v delti prsti

šelest sonca
plameni
v vroče pljuske viharjev

žareč kamen
luži
skrito moč grenkobe

smeh izgoreva
v pahljače eksplozij

drhtim v ognju
ob poti v središče pekla

pod loki mavrice
zlogujem smrt

zdrobljena čustva
stresem med pepel

lea199 je napisal/a:

Dokošenka

tudi letos
rosne trave
polagajo
bilkasta telesa
v redelj smrti

A se temu reče konšnja?

Lepo oblikovano v besedno igro, pridna





Pozdravljena Vrtnica:)

lahko bi se reklo: kolo življenja, vedno znova, vse se pomavlja, tudi vsakoletna košnja, itd. ...
na tebi je, da izbrskaš tebi najbljižji pomen in ob branju uživaš. Morda tudi tako, da zavonjaš pravkar pokošene trave:)))

hvala:)

bodi lepo:)

Jasnovidka preteklosti

Drsim skozi zarjo, ki napoveduje nov dan.
Tiho prisluhnem. V sebi preštevam potrditve in pripadnosti, rahlo vtkane v šepet piša.
Plavam nazaj. Zaiskrim v noči predaje. Tonem v prisluhe poigravanj. Sem gorivo za nenasitne plamene, presežene v raziskovanja tja do poslednjega vlakna.
Napolnjena minevam. Postajam globina v globini. Skoraj brez diha, začutim razbremenitev. Odprtost.
Ponovno grem čez rosne začetke.
Ohranjam vlažno lepoto dvojine.

Oči

za temnimi stekli
zmedena resnica
brska med drobci kaosa

Luštno Lea.

latani je napisal/a:

Luštno Lea.

Hvala latani

Brahek 10

v okrušku odnosa
ždi prodano dostojanstvo
skrito med leporečja

Križanec

burno se razrašča

ro ...... se

se ...... me



(bere se vodoravno in navpično)

Krpanka (julijska)

oranžna krogla
drsi
po oblem hrbtu dneva

poslednje vlakno neba
zagori
v rdečini večerne zarje

za sivo gmoto skal
krvavi
obzorje

srobot v živem pletu
pada
preko nazobčanih čeri

tema narahlo
zavalovi
v skodrani čipki modrine

lea199 je napisal/a:

Krpanka (julijska)

oranžna krogla
drsi
po oblem hrbtu dneva

poslednje vlakno neba
zagori
v rdečini večerne zarje

za sivo gmoto skal
krvavi
obzorje

srobot v živem pletu
pada
preko nazobčanih čeri

tema narahlo
zavalovi
v skodrani čipki modrine

Lepo slovo dnevu.

latani je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Krpanka (julijska)

oranžna krogla
drsi
po oblem hrbtu dneva

poslednje vlakno neba
zagori
v rdečini večerne zarje

za sivo gmoto skal
krvavi
obzorje

srobot v živem pletu
pada
preko nazobčanih čeri

tema narahlo
zavalovi
v skodrani čipki modrine

Lepo slovo dnevu.

Hvala Latani, te krpanke so mi še najljubše, tako barvne so, kot je barvna in lepa narava.
Gre za nekoliko podobno pisanje, kot ga je pisala Alenka Zorman - Regrat na svojem blogu na eDnevniku. Že dolgo ne objavlja več in jaz jo strašno pogrešam.

lea199 je napisal/a:

Jasnovidka preteklosti

Drsim skozi zarjo, ki napoveduje nov dan.
Tiho prisluhnem. V sebi preštevam potrditve in pripadnosti, rahlo vtkane v šepet piša.
Plavam nazaj. Zaiskrim v noči predaje. Tonem v prisluhe poigravanj. Sem gorivo za nenasitne plamene, presežene v raziskovanja tja do poslednjega vlakna.
Napolnjena minevam. Postajam globina v globini. Skoraj brez diha, začutim razbremenitev. Odprtost.
Ponovno grem čez rosne začetke.
Ohranjam vlažno lepoto dvojine.