Lea ujeta v naravo in občutke ...

Haibun (Kamen pripoveduje)


Stoletja ležim negiben in nem, tu, ob gozdni poti. Iz globin trde sivine opazujem vsakodnevna dogajanja.Trpim, vendar mi tega nihče ne verjame. Vsakdo le zamahne z roko, češ: „Saj si samo kamen, trd, brez čustev.“
Samevam in obujam spomine.
Nekoč že davno so drdrali mimo z lesom naloženi vozovi. Poleg so stopali kmetje in njihovi hlapci. Tihi, utopljeni v vsakdanje skrbi. Občasno so se pripodili otroci, kričali so in se prešerno smejali. Veliko bolj zadržane so bile ženice, ki so se šibile pod težkimi bremeni.
Mineval je čas, mimo so prihajali vedno novi obrazi.
Prihrumela je prva svetovna vojna in prinesla veliko gorja. Moški so morali na fronto. Zaskrbljene in lačne ženske so tiho hodile mimo. Odete v črnino so objokovale padle očete in može.
Prišel je mir, ovit v bolečino. Sledila so leta zatiranja, ki je z vrtoglavo naglico vodilo v novo morijo … drugo svetovno vojno.
Ležal sem tu, tih, prežet z bolečino. Želel sem si zakriti oči, zamašiti ušesa. Nisem znal ubežati.
Zgodil se je tisti nesrečni dan. Smrt se je priplazila čisto blizu.
Videl sem jih; v strahu trepetajoči deklici, tako nedolžni v svoji mladosti in starčka, ki je do zadnjega upal.
Videl sem grozo, zrla jim je iz oči.
Ustreljeni so obležali.


Koščena starka
mrzla in nepravična
grabi nedolžne.

Haiku (kormoran)


slika/internet

črni kormoran
rad povsem neizborno
ribari v rekah

Haibun (Delfin in sračje gnezdo)

Stojim na skali, visoko nad morjem, ki šumi in se razpenjeno zaletava v obalo.
Daleč na obzorju tone ognjena krogla, njen odsev se razliva preko valov. Drhti na gladini in ustvarja lažno simfonijo barv.
Večerne sapice se lovijo v krošnjah mogočnih borov. Šumijo in piskajo. Nato zapihajo v morje in ga vzvalovijo.
Opazim delfina. Skače visoko, se v zraku elegantno obrne in plosko pade nazaj. Na mokri koži se mu lesketa sonce.
Ne pomišljam, skočim in zaplavam v njegovo smer. Skušam se mu približati. Budno me opazuje in se vedno znova umika. Plavam, obsedeno maham, tonem in se vsa zadihana ponovno vračam na površino. Čisto blizu sva si, … že v naslednjem trenutku sva daleč vsaksebi.
V jutro zazvoni budilka.

z mokrim glavnikom
razčešem sračje gnezdo
nova frizura

lea199 je napisal/a:

Haibun (Kamen pripoveduje)


Stoletja ležim negiben in nem, tu, ob gozdni poti. Iz globin trde sivine opazujem vsakodnevna dogajanja.Trpim, vendar mi tega nihče ne verjame. Vsakdo le zamahne z roko, češ: „Saj si samo kamen, trd, brez čustev.“
Samevam in obujam spomine.
Nekoč že davno so drdrali mimo z lesom naloženi vozovi. Poleg so stopali kmetje in njihovi hlapci. Tihi, utopljeni v vsakdanje skrbi. Občasno so se pripodili otroci, kričali so in se prešerno smejali. Veliko bolj zadržane so bile ženice, ki so se šibile pod težkimi bremeni.
Mineval je čas, mimo so prihajali vedno novi obrazi.
Prihrumela je prva svetovna vojna in prinesla veliko gorja. Moški so morali na fronto. Zaskrbljene in lačne ženske so tiho hodile mimo. Odete v črnino so objokovale padle očete in može.
Prišel je mir, ovit v bolečino. Sledila so leta zatiranja, ki je z vrtoglavo naglico vodilo v novo morijo … drugo svetovno vojno.
Ležal sem tu, tih, prežet z bolečino. Želel sem si zakriti oči, zamašiti ušesa. Nisem znal ubežati.
Zgodil se je tisti nesrečni dan. Smrt se je priplazila čisto blizu.
Videl sem jih; v strahu trepetajoči deklici, tako nedolžni v svoji mladosti in starčka, ki je do zadnjega upal.
Videl sem grozo, zrla jim je iz oči.
Ustreljeni so obležali.


Koščena starka
mrzla in nepravična
grabi nedolžne.

Vrtnica je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Haibun (Kamen pripoveduje)


Stoletja ležim negiben in nem, tu, ob gozdni poti. Iz globin trde sivine opazujem vsakodnevna dogajanja.Trpim, vendar mi tega nihče ne verjame. Vsakdo le zamahne z roko, češ: „Saj si samo kamen, trd, brez čustev.“
Samevam in obujam spomine.
Nekoč že davno so drdrali mimo z lesom naloženi vozovi. Poleg so stopali kmetje in njihovi hlapci. Tihi, utopljeni v vsakdanje skrbi. Občasno so se pripodili otroci, kričali so in se prešerno smejali. Veliko bolj zadržane so bile ženice, ki so se šibile pod težkimi bremeni.
Mineval je čas, mimo so prihajali vedno novi obrazi.
Prihrumela je prva svetovna vojna in prinesla veliko gorja. Moški so morali na fronto. Zaskrbljene in lačne ženske so tiho hodile mimo. Odete v črnino so objokovale padle očete in može.
Prišel je mir, ovit v bolečino. Sledila so leta zatiranja, ki je z vrtoglavo naglico vodilo v novo morijo … drugo svetovno vojno.
Ležal sem tu, tih, prežet z bolečino. Želel sem si zakriti oči, zamašiti ušesa. Nisem znal ubežati.
Zgodil se je tisti nesrečni dan. Smrt se je priplazila čisto blizu.
Videl sem jih; v strahu trepetajoči deklici, tako nedolžni v svoji mladosti in starčka, ki je do zadnjega upal.
Videl sem grozo, zrla jim je iz oči.
Ustreljeni so obležali.


Koščena starka
mrzla in nepravična
grabi nedolžne.

Hvala Vrtnica!
(šele danes sem opazila tvoj komentar)

Kruibun (Vrtiljak)


Viktorijo sem srečala po naključju. Skrivala se je v drobni knjigi, le sto petdeset strani, med trdimi platnicami. Podala mi je roko in me povabila v svet spominov. Vsaka prebrana stran mi je odstrla nov zastor, lahko sem pokukala v tiste daljne dogodke. V trpljenje in ponižanja slovenskih izgnancev v odročni vasici na avstrijskem podeželju. Na življenje prežeto z veliko bolečine in redkimi trenutki sreče, ki so se kot drobni utrinki zaiskrili skozi moreča vojna dogajanja.
Zaznala sem konec druge svetovne vojne. Čas, ko so se hrepenenja začela spreminjati v realnost, ko je bil ljubljeni dom skoraj na dosegu oči. Sledila sem povratku teh nesrečnih ljudi, po poškodovani železnici z veliko postanki in ure dolgimi čakanji.
Zgodilo se je v Brucku na Muri.
Vlak se je ustavil na stranskem tiru.
Iz prenatrpanih živinskih vagonov se je vsula množica beguncev. Postajo je preplavilo vrvenje utrujenih ljudi, ki so iskali vodo, si pretegovali premrle noge in se skušali nadihati svežega zraka. Obenem so si želeli, čim prej nadaljevati pot proti domu.
Večji otroci so zagledali vrtiljak, ki je stal tik ob progi. Igre lačni so stekli in med razposajenim smehom, posedli nanj. Le nekaj trenutkov za tem je strahovito počilo. Tla so se zatresla. Podtaknjena bomba je dvignila vrtiljak v zrak in ga v koščkih pometala med prestrašene ljudi.
Množica je obnemela v grozi.


žalostna mati
med razkosanim mesom
išče otroka

Haibun (Poletno tihožitje)

Vrt žari v poletnem soncu. Počasi, korak za korakom, se dan preveša v večer. Vročina popušča. Oglašajo se ptice, njihova pesem valovi.
Po strmini veje rahla sapica.
Sediva na leseni stopnici, nisva sama, ob nama so najini fantje. Starejša sedita za stopnico višje, najmlajši, še ne dveletni, stoji ob meni. Njegova rokica počiva na mojem kolenu.
Veselo se pomenkujemo, čebljamo o tem in onem.
Iz sklede, ki jo držim na kolenih, jemljem sadje. Lupim ga. Režem na krhlje in izmenično dajem dečkom.

Mladost in starost
z roko v roki veselo
hitita mimo

lepo si to opisala, zaključek mi je posebno všeč

Vrtnica je napisal/a:

lepo si to opisala, zaključek mi je posebno všeč

Hvala Vrtnica!

Haibun (Tri akacije)


„Zakaj?“ Sem se spraševala, tistega sončnega dne, sredi letošnjega februarja.
Poslušala sem zajedljivo oglašanje žage, ki je globoko zarezovala v veje. Nisem imela poguma, da bi pogledala v strmino, ki se dviga nasproti hiše, tja kjer so trpele akacije.
Pri kosilu sem iz stisnjenega grla izdavila: „Letos ne bodo cvetele.“
„Trdožive so, kmalu si bodo opomogle.“ Si brezskrbno odvrnil.
Dan je sledil dnevu, z vrtoglavo hitrostjo je minila pomlad. Budno sem opazovala pohabljena drevesa. Vesela sem bila vsakega novega lista, ki je pomagal zapolniti vrzeli v zelenih frizurah krošenj. Presenečena sem bila, ko sem zaznala obnovljeno lepoto.
Prišlo je poletje.
Nekega jutra sem zagledala zapozneli grozd umazano belih cvetov.

balin krošenj
postriženih akacij
pozni cvetovi

slika/internet


kotaleči val
belih kodrov ob čeri
se stopnjuje v bes

lea199 je napisal/a:

slika/internet


kotaleči val
belih kodrov ob čeri
se stopnjuje v bes

lepa