Torej, to je prvo tekmovanje: proza tedna.
Tokrat bo potrebno napisati krajšo (!!!) zgodbo ali črtico povezano s časom.


Pravila:
- Ker je zgodba povezana s časom mora biti vsaj ena izmed besed: čas
- Ker bo stvar objavljena na portalu, je zelo pomemben faktor slovnična pravilnost, tako da, če niste sigurni glede te v zgodbi, bi vam priporočal da prosite nekoga da bi vam stvar pregledal in popravil napake, ali pa jo preprosto večkrat pregledajte sami.
- Vaše delo mi pošljite na ZASEBNO SPOROČILO in jaz ga bom anonimno objavil v tej temi.

Break a leg

(Glasovanje se začne v soboto in konča v nedeljo)

Bravo!
Zdi semi krasna zadeva!
Hitro vsi na delo pa ustvarjat! :flower:

Super!

Jaz bom pa vsem poslala obvestilo! :tako je: :moj poklon: :srckano:

:bravo:

mega, da imamo tudi to! :moj poklon: :srckano:

1. Prijavljena
(13+)

Patriciji;

ne skoči,
če te to ne zadrži,
bom jaz skočila zate …


Na nebu mora biti tako lepo, še lepše kot je tu na strehi nad mestom. Hladno je in mirno. Ne izgovarjam tvojega imena, ker ga sedaj ne želiš slišati. Čas zdravi vse rane. Obrnem se. Hladen piš mi puhne v obraz in solze stečejo po licu. Mesto jih golta in kmalu se zdijo nesmiselne. Boli, ampak je lepo. Usedem se in od kovinske strehe me strese po hrbtu. Ko bi le vedela, ko bi le vedela …
Prsti nežno drsijo po kovini; občutek hladnosti in spokojnosti. Umirim se. Bitje srca postaja skoraj neslišno. Preglasi ga tišina mesta. Utrujeno opazujem vsak kotiček znova in znova; poskušam najti vsaj nekaj nenavadnega, nekaj drugačnega. Mesto se naenkrat zazdi večje od sveta. Vse, vse se skriva v njem. Zdi se tako mirno, tako mrtvo, pa vendar tako divje in živo. Le kdo bi razumel …
»Hej, kaj pa počneš tam zgoraj?« se je zaslišal neznan glas.
Pusti me, sem pomislil. Ne bom ti odgovarjal. Ženske … Nikoli ne veš, kaj naj pričakuješ od njih in še takrat, ko misliš, da jih poznaš, ti pokažejo, da si živel v izmišliji. Ja, ženske … Tako drugačne pa vednar tako podobne. Ne razumem. Nisem si upal priznati, a vse moje misli in skrbi so se spletale okoli ženske. Ampak ona je drugačna, posebna. Težko opišem kako zelo me je vleklo k njej in kako me zdaj še bolj. Kot bi bila z drugega planeta. Ni takšna kot ostale; ne pospravlja, ne hiti, ne ukvarja se s težavami, pa vendar se zdi, da ima življenje v svojih rokah. Norec sem, da tako razmišljam. Ženske bodo vedno ženske in tudi, če trdijo, da so se spremenile, bodo še vedno ženske. Tako je to.
»Kaj ti je muca snedla jezik? Ne veš, da ni vljudno molčati, če te kdo ogovori?«
Naj ji bo. Ker je tako tečna … Ampak samo besedo ali dve in nič več!
»Oprosti, no. Sem pridem razmišljat. Tako lepo je in tiho.«
Bo že vedela zakaj tiho. Naj bo tiho. Ne moti me!
»Ja … Se ti kdaj zazdi, da lahko od tu vidiš do večnosti?«
Večnosti? Kakšne neumnosti pa klobasaš. Ženske ste znane po svoji večnosti in obljubah, ampak na koncu iz tega nastane en velik prazen nič. Nič od vaših obljub.
»Večnost? Večnost ne obstaja. Vsaj zame ne.«
»Že vem; ena ti je zlomila srce in zdaj si ti največji ubožček. Kaj, ko bi se kar zakopal pod zemljo in nikoli več in res nikoli več prišel nazaj? Morda pa takrat tvoj ego ne bo trpel!«
A zdaj se mi bo pa še smejala?! Rogaš se, ženska. Ne veš, s kom imaš opravka. Boš že dobila svoje. Tipično. Vse se obešate na naš ego … In ve ste popolne, lomilke src!
»Zlomila srce? Se zafrkavaš z mano? Če kdo lomi srca, sem to jaz!«
»In zdaj boš pa še frajerja igral … Kdo pa misliš, da si?!«
»A jaz? Jaz sem.. Sem… Pač sem!«
»Saj še svojega imena ne veš, revček. Kaj, ko bi mi raje povedal, kaj je narobe in kaj počneš tukaj ob tako pozni uri?«
»Ah nič. Občudujem razgled.«
»Tudi prav. Pa ga občuduj naprej. Grem.«
»Ok.«
»Pravzaprav ne morem iti, ne da bi se predstavila. Sem …«
Njenega imena nisem slišal. Morda ga tudi nisem hotel. Kaj pa mi bodo čudne ženske, ki jih srečam ob čudnih urah na še bolj čudnih mestih?

Jutro se je vse bolj približevalo in s seboj prinašalo še neznani hlad. Čeprav je bil tako blizu, je do pravega sončnega vzhoda manjkalo še nekaj ur. Zeblo me je. Potem je spet prišla. Ona. Oblečena povsem drugače kot prej. Prej je bila čisto povprečna ženska, jeans in takšne stvari, sedaj pa … drugačna. Bela svilena obleka je nežno ovijala njeno popolno telo. Sem rekel popolno? No, ni bilo popolno, ni bilo človeško, bilo je božansko. Več od popolnosti. Privlačila me je, a hkrati odbijala. Bila je premalo človeška, da bi lahko čutila z mano. In moje misli so še vedno begale sem ter tja in se izgubile spet na obrazu poznane ženske, ki me je zbujala toliko let.
»Te nič ne zebe?« sem se zaslišal reči.
»Pogrej me.«
Saj bi te. O, saj bi te. Ampak tako peklenska se mi zdiš. In če te pogrejem, kaj bo ostalo meni? Hladnost? Samo obrisi? Spomini? Božanskost?
»Ne morem. Oprosti.«
»Ne moreš? Saj si vendar moški! Lahko!«
Seveda lahko, če že hočeš! Pa bom! No, pa poskusiva.
»Si osamljen?«
»Ne, saj si vendar tu.«
»Pa drugače?«
»Kako drugače?«
»V življenju mislim?«
Osamljen v življenju? Nikoli nisem pomislil na to. Morda pa sem. Ne sam, ampak osamljen. Ampak kako premagati osamljenost? Kako?!
»Morda. Morda pa sem …«
»Tudi jaz. Tudi jaz sem osamljena. Prevečkrat. Veš, lahko si sam pa nisi osamljen in to je lepo. Lahko pa si v družbi, lahko je ob tebi na stotine ljudi, pa v srcu čutiš praznino, osamljenost … Težko je biti osamljen … Strah me je.«
Morda pa je to bitje tu kljub vsemu človek. Izgled ni vse. Tudi mene je strah. Povedal bi ti, ampak kaj pa če bi se posmehovala? Se igraš z mano ali si resnična?
»Si resnična?«
»Zakaj pa ne bi bila?«
»Ne vem.«
»Si ti?«
»Kaj sem?«
»Resničen?«
»Ne želim si biti, ampak sem.«
Tepec, zdaj boš govoril ženski. Zaupal ji boš in ona te bo izdala. Spet.
»Objemi me. Kaj boš izgubil s tem?«
»Izgubil nič, pridobil pa … tebe.«
Joj, norec. Misliš, da jo lahko imaš? Ženske se ne pustijo lastiti. Znorela bo. Kako si mogel pljuniti tako brez vezno stvar.
»Potem pa daj. Tako ali tako si ne upaš!«
Ti, ženska! A ti boš meni rekla, da ne upam??? Boš videla. Boš že videla.
»Če te poljubim, mi boš vrnil?«
»Poskusi.«
Njene češnjevo rdeče ustnice so se bližale mojim. Vedno bližje. Neizbežno. Zamižim. Nič. Še bolj trdno stiskam oči in si želim, da to niso samo sanje. Nič. Še vedno nič. Le kaj počne? Če sploh kdo kaj počne … Če sploh kdo je …
»Zaprte oči? Daj no, nisva več srednješolca. Poglej me v oči.«
»Prav imaš, nisva več srednješolca in to je nesmiselno. Saj se sploh ne poznava!«
»In?«
»In kaj?«
»Kaj hočeš povedat s tem? Da zato tega ne bi smela početi? Zato, ker nisva srednješolca?«
»In zakaj ne bi smel zapreti oči?«
»Zato, ker gre samo za seks. Seks in nič več. Razumeš.«
»Še poljubila me nisi, ti pa si že pri seksu? Kako sploh veš, da bo do njega prišlo?
»Vedno pride. Zaupaj. Vedno«
»Ti že veš, kaj počneš.«
»Še predobro vem.«
Njena roka se je znašla pod mojo srajco in gumbi se niso kaj prida upirali. Njeni nohti so dajali občutek prijetne bolečine. Želja po njej je bila vedno močnejša in želja po še. Še …
»Hočem te.«
»Vsi me.«
Morda te res želijo vsi, ampak jaz te potrebujem. Tu in zdaj. Vse, vse si mi. Razumi, prosim. Ostani.
»Kaj? Kaj imaš to? Kaj boš počela?«
»Ne skrbi.«
»Ne skrbim naj. Kako? Tebe ne bi vsaj malo skrbelo, če bi bilo to tako blizu tvoje kože?«
»Ne. Poskusi!«
Obrnila se je in zlezla z mene. Potegnila me je nase. Obleka se je strgala v prijemu mojih prstov in zazrl sem se v prelepe bele dojke. Popolne. Poljubljam to telo. Celo bi jo ovil s poljubi. Samo zame in zanjo. Nocoj, pravzaprav ponoči, morda že zjutraj, kdo bi vedel.
»Si upaš?«
»Upam kaj?«
»Prerezati.«
»Prerezati?«
»Ja prerezati. Saj ne boli, ti pokažem.«
Spet je vzela nož in tokrat je bil povsem blizu moje kože. Začutil sem hladno kovino, ko je prerezala žilo na zapestju. Zabolelo je. Zazeblo je. Vseeno pa je bilo prijetno. Prijetno, ker je bilo z njo in ker je bilo prvič.
»Vidiš, saj ni tako hudo.«
»Ni, ne. Lepo je.«
»Priznala bom, še vedno sva srednješolca.«
»Srednješolca?«
»Ja, noro zaljubljena. Nora.«
Saj si nora, ja. Nora, da to govoriš. Strast je strast, ni važno kdaj in kje, še vedno je strast.
»Naredi to.«
»Kaj?«
»Kar si želiš!«
Bom. Svilena koža … Sleci me! Obleke so tu samo odveč. Človek jih ne potrebuje. Rojeni smo bili z namenom, goli … Njen nasmeh je obstal v mojih očeh. Zapomnil si ga bom za vedno. Pogled, ki je sijal iz njenih oči, ko sem z nje strgal še zadnji del oblačila, je dokazoval, da nasmeh ni bil lažen. Želela je. Želi si.
Rezilo je gladko drselo skozi kožo in puščalo rdečo sled. Sled, ki se je zlivala po beli obleki in uničevala njen nedolžen izgled. Nasmeh z njenega obraza pa ni izginil, postal mi je blizu, prijeten in neskončno lep.
»Najina kri se je združila v eno.«
»V eno …«
»Si predstavljaš, kako lepo bi lahko umrla skupaj? Okoli naju kri v obliki srca. Za vedno skupaj. V krvavem objemu.«
Ste vse ženske take? Mar sanjate o popolni ljubezni in besedah »za vedno«? Nič ni večno. Ljubezen pa najmanj. Sploh pa je sama rekla, da je to samo seks.
Po železnih stopnicah sva zaslišala korake. Približevali so se. Le kdo bi lahko bil? Kdo bi ob takšni uri hodil sem? Saj vendar tu ni ničesar … razen naju …
»Pridi! Hitro!«
»Kam?«
»Tiho!«
Potegnila me je za roke in komaj sem uspel pobrati s tal hlače in srajco; gol vendar ne morem tekati po strehah.
»Pazi!«
»Saj pazim …«
Vzela je nož, ki sem ga do tedaj dokaj trdno držal v rokah. Ustavila sva se.
»No, poglej zdaj!«
»Kaj?«
»Kaj si naredil!«
»Kaj sem naredil?!«
Potisnila mi je nož nazaj v roko in ga približala svojemu trebuhu. Hotel sem se upreti, toda želja po njej je bila premočna. Hotel sem se zadržati … Ujela je moje misli in mi preprečila, da ravnam po svoji volji. Nerazložljivo in nerazumljivo. Hotel sem zbežati; noge so oledenele. Hotel sem kričati; glas je onemel. Hotel sem in želel vse, vse, kar bi bilo drugačno od njene volje … Ni mi uspelo. Konico rezila je približala. Zarezala je. Po njeni bledi koži se je ulila temno rdeča kri; po mojih licih pa težke solze. Ni odnehala. Spet je približala mojo roko in tokrat naredila rez malo višje in še višje, višje …
»To si naredil. To …« je rekla skorajda neslišno.
Objel sem jo. Zvok udarca kovine ob tla je do mene pripeljal tiste korake. Držal sem jo v svojem objemu, medtem ko sem se zazrl v oči popolni neznanki.
»Ni … Ni tako, kot je videti. Res ne. Prisežem. Ona je … Ona je želela to.«
»Vem. Odidi zdaj.«
Spustil sem jo v objem druge ženske in odšel, ampak samo do roba strehe. Pomislil sem … Sedaj res ni vredno. Ne več. Nima pomena. In skočil …

OMEJENA VEČNOST

Čas. Kaj je sploh čas? Le še ena beseda iz slovarja slovenskega knjižnega jezika? Da, vendar je še mnogo, mnogo več. Njegova definicija je: Samostalnik moškega spola, ki ima več pomenov. Eden od teh pomenov in meni najbolj priljubljen je neomejeno trajanje. Vsak pa si seveda besedo lahko predstavlja drugače.
Zame osebno je to beseda, ki jo kar pogosto uporabljam. Pa ne da bi mi bila kaj posebno pri srcu, ampak brez nje pač ne gre. Vse se vrti okoli časa, čeprav se marsikdaj tega sploh ne zavedamo. Nekateri na primer pravijo: »Denar je sveta vladar.« Jaz osebno se s tem ne strinjam. Raje bi rekla, da je čas sveta vladar. Brez denarja malo lažje preživiš, kot brez časa. No, brez le tega nas sploh ne bi bilo. Denarja nekaj stoletij pred nami sploh še poznali niso, čas pa je že dolgo, dolgo prisoten. Pravzaprav je že od nekdaj. Je večen. Res pa je, da se na začetku ljudje še niso zavedali, da jih obdaja. Da jih vodi in spremlja. Ampak ko so to ugotovili, so ga takoj poskušali z raznimi napravami »uravnavati«. Ni jim sicer uspelo narediti neke naprave, ki bi ga lahko zavrtela naprej oziroma nazaj ali natančneje ni jim uspelo narediti časovnega stroja, čeprav so mnogi poskušali. Uspelo pa jim je izumiti ure. Brez časa ne bi bilo navdiha za ure, oziroma jih sploh ne bi potrebovali. Vendar ker pa to »neomejeno trajanje« obstaja, se moramo s tem »sprijazniti« in se mu prilagoditi. Tako moramo zgodaj zjutraj vstati, da ne zamudimo v šolo ali službo, tako moramo gledati na uro, da ne zamudimo na sestanek ali na zabavo ter na kakšno drugo obveznost. Torej, so nam ure v bistvu v pomoč. Z njihovo pomočjo (in pa ker čas sploh obstaja) si lahko razporedimo svoje obveznosti.
Nekateri pa vseeno ne najdejo skupnega jezika s časom. Enostavno jim gre grozno na živce, saj si ga ne znajo pravilno razporediti. Vedno se pritožujejo kako jim ga primanjkuje, kako jim tega in onega ne uspe narediti pravi čas in kako jim gre prav vse kar je povezano s časom narobe. Spet drugi pa ga naravnost ljubijo ter so mnenja, da je naravnost čudovit. Zanje je ena večjih dragocenosti, saj z njegovo pomočjo razporedijo vse svoje sestanke, zabave, obveznosti itd. kot jim ugaja.
Čas je zelo dragocen, saj ga moramo čim bolje izkoristiti. Čeprav je sam po sebi neomejen, je nam ljudem, živalim, rastlinam in na sploh vsem živim bitjem omejen. Vsako živo bitje ima pač neko določeno časovno dobo, ki jo lahko preživi, nato pa se zanj ta časovna večnost konča. Tega se pač ne da spremeniti. Tako je bilo in tako vedno bo. Zato vsi tako cenimo svoje življenje in pravzaprav čas, ker vemo, da bomo to dragocenost nekoč izgubili. Ne zavedamo se, da je naše življenje odvisno od njega. Ko se nam naša časovna doba konča, se konča s tem tudi naše življenje. Konec »neomejenega« trajanja časa za nas. To pomeni, da čas pravzaprav ni neomejen. Za nas nikakor ni večen. Začne se z našim rojstvom in konča z našo smrtjo. Za rastline se čas začne, ko vzkalijo, konča pa se, ko niso več sposobne opravljati fotosinteze. Pri živalih je prav tako, ko ga porabijo oziroma dosežejo svojo življenjsko dobo, se zanje konča življenje in čas.
Torej, po mojem mnenju definicija iz slovarja slovenskega jezika ne drži (no, vsaj za nas ne). Čas je po mojem mnenju omejen glede na vsakega posameznika in njegovo življenjsko dobo. Zato upoštevajte naslednje: Živite življenje kolikor se da, saj imate na voljo le eno.