Pesem o pesmi

Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jeclanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku - do razdejanja.
Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,

dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš

sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine ...

Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa.

Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš - SENCE.

Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama - GLAVNA.

Toplo je sonce, topla jopica,
topla prijazna beseda,
a najbolj topla deklica,
ko me s srcem pogleda.

Vse bolnišnice so nezdravo bele
z vonjem po potu in jodu,
a vse porodnišnice vesele,
kljub otroškemu joku.

Človek ne dozori do svojega
do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.

Sonce je dolžno, da sveti nam,
otrok, da pomaga očetu,
a edina dolžnost naših mam je ta,
da so dolgo na svetu.

Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,
tisoč in tisoč zvez med nami,
da gre po svetu - rama ob rami -
svetloba z nami.

Vse teče, teče in se stiša v tišino.
Samo hiša, v kateri duh biva, je neminljiva.

Dober dan, življenje

Življenje, visoko, veliko, večno,
kličem ti: Dober dan!
in ti ponujam roko za srečno,
skupno vandranje v kdovekam.

Skozi solzenja, cvetenja, zorenja,
na severni in na južni tečaj,
v dolino solz in goro vstajenja
in zmeraj znova k sebi nazaj.

Dober dan, tisoč možnosti in dolžnosti.
Dober dan, posvečena norost.
Dober dan, mila ptica mladosti
in tvoja pesem: dar in skrivnost.

Dober dan, življenje! Silno in milo.
Kot na praznik prihajam v tvoj hram
in ti šepetam na uho besedilo
zaljubljenih: Rad te imam!

Kdaj ste umrli?

Človek umira vse dni življenja,
še preden se zgodba neha.
Umirajo sanje, želje, hotenja
brez milosti krivde in greha.

Uvenejo venci beli,
ugasnejo večne ljubezni,
praznota v srce se naseli
in zapustijo ga pesmi.

Potem pa začuda požene
v pušči zelena klica
in naenkrat ni več nobene
smrti, je nova resnica.

Tako stvarnica snuje
svoje večnostne sanje,
z njimi se nič ne končuje,
a vse je nadaljevanje.

Speči angel

Zložil je krila, se skril vanje
in se naslonil na rob neba.
Zdaj sanja angelske sanj.
Nanj pada zlata tema.

Skoznjo nam v spanju sporoča
zmeraj kakšno lepo povest
in včasih celo omogoča
jezditi katero od zvezd.

Toda če z zvezde kdo zrdsne
ali pomotoma pade v noč,
se speči angel zdrzne
in brž prileti na pomoč.

Nerodneža s krili prestreže
in ga zaziba ponovnoo v sen.
Potem sam poleg njega leže.
In vija vaja ven..

Koliko je ljudi na svetu,
pa nikoli ne zvemo zanje,
koliko upanj in vendar ostanejo samo sanje.
Kolliko je prijateljev,
pa si vedno osamljen,
kolikokrat si želiš bližine nekoga,
ki ga imša rad, pa vendar ostaneš sam.
Koliko je vprašanj, na keter ni odgovora...,
pa vendar nikomur nič ne manjka...
Koliko izgubljenih duš tava v temi,
pa jim nihče ne pomaga,
le svet tiho hiti dalje
in sanja svoje sanje!

Samo ljubezen zna združiti živa bitja,
tako da jih dopolnjuje in izpopolnjuje;
kajti poveže jih s tistim,
kar je najglobje v njih.


V to pesem se pa zaljubljena.. :herc:
Ne poznam avtorja.

"Jaz sem optimist ves, kar me je. Kako bi sicer človek delal in se trudil, če bi vedel, da je vse zastonj? Jaz upam v bodočnost našega naroda."

Ivan Cankar

"Maksima človeka - popotnika je, da se ne vda centrom nasilne oblasti in da preraste hlapčevstvo, ki uničuje človekovo svobodno sebnos in dostojanstvo."

Književnost 3

"Name ne vpliva nič, česar nisem notranje doživel. Potem se lastna izkušnja strne s tem, kar je kdo podal in kdo drug našel... Poezija je neka pot do samega sebe in do človeka, neko živo gibanje proti stvarem in središču vsega... Človek stremi za raznimi cilji in jaz mislim, da je poezija sled te poti."

Oton Župančič

"Resnica, ki si jo pridobiš sam, je najvišja in najkrepkejša. Dosti je treba trpeti, dušno in telesno, a tem krepkejši vstaneš, ko jo najdeš. Živi, blodi in če si krepak dovolj za življenje, našel boš slednjič svojo pot in svoje cilje... Kdor se pretolče skozi vse težave, ta zasluži, da živi naposled mirno in srečno. Mnogo izgubi človek v tem iskanju, a kar pridobi, to je trdno, to je njegova last."

Oton Župančič

Antun Branko Simšič: Pesniki

Pesniki so čudenje svetu

Po zemlji hodijo in njihove oči
velike in neme rasejo ob stvareh

Ko naslonijo uho
na molčanje ki jih obkroža in muči
so pesniki večno trepetanje svetu

Matej Bor: Njene oči

Nemirni konj je peketal
skoz mrtve hoste,
čez strme laze se je gnal
in strte moste.

Bil je december, prvi sneg
je pal na njive
in name in na sivi breg
in konja grive.

Z menoj leteli so ves čas
trije kanjuhi
in šel je njih zagrobni glas
po hosti gluhi:

Kam pa drviš, ahu, aho,
skoz metež črni?
Za ljubico? Nikar za njo!
Nazaj obrni!

A jaz sem konja dalje gnal
v vihravem letu
in svojo ljubo sem iskal
po gorskem svetu.

Tedaj kanjuhi spet, ahu,
so privršeli:
Tu tvoja ljuba je. Na dnu,
na dnu globeli.

Odnesle s sabo nje oči
so naše jate.
Ne hodi. Z votlimi očmi
bo zrla vate.