Beli svet na ekranu

Dan je bel.
Cel iz pravljice vzet.
Droben sneg naletava.
V celec se zarisuje sled
in po njej ta ali oni pritava.

Priskaklja ptica.
Se prihruli lisica.
Pride snežna kraljica.
Prideta lepotica
in zver
in potem na večer
še luna in zvezda repatica.

Tedaj zapahnemo dver,
da ostanejo zunaj zima,
mraz in angina
in gremo pred televizor sedet
k oknu. In ves beli svet
steče preko ekrana
kot pravljica, znova prebrana.

Ste srečni?

Sreča se zmeraj z nesrečo brati.
Tako stare knjige uče.
A človek ne neha verovati
in za srečo kakor za zvezdo gre.

A sreča ni v glavi in v daljavi,
ne v žepu ali pod palcem zaklad.
Sreča je, če se delo dobro opravi
in če imaš koga rad.

Potem v tebi dve sreči gorita.
Dve sonci v srcu. Dvoje svetil.
Od njiju je luč okrog tebe razlita,
ko romaš za zvezdo, k sebi, na cilj.

Sreča
3

Srečja je zelo čudna gospa.
Kadar jo iščeš, je ni doma,
a če je s tabo, je nazanesljiva,
ali kot pravijo kriva.

Poznal sem fanta, že skoro moža,
ki je šel za njo na konec sveta,
in je korakal, korakal, korakal,
a ni je, sreče, učakal.

Zmeraj je gledal nekam v daljavo,
zmeraj verjel je v nekakšno veljavo,
a bogatije med samo potjo
ali pred nosom zanj sploh ni bilo.

Tako je mislil, da je nesrečen,
in tožil, da je za srečo zgubljen.
Mož je pozabil, da je človek večen
in da je sreča v njem.

Najdevanje sreče

Sreča je,
ko beseda besedo najde
in si podata roke
za druženje in za stavke -
njune otroke.

Sreča je,
ko misel misel najde
in zatrepeče žila bitja
za slavolok iznajdbe
in za odkritja.

Sreča je,
ko duša dušo najde
in gresta složno
pod lok nebesne brajde
v stoprvo možnost.

Sreča je,
ko človek sebe najde
med vsemi kažipoti
in pride končno v skladje
kakor k dobroti.

Soneti za sina
1

Pravijo: imeti.
Jaz pravim: imeti rad.
Govorijo uspeti.
Jaz: ne umreti mlad.

Živeti in preživeti.
Kakor jeder brstič,
ki mora zoreti
za vse in nič.

Ni glavno
uspeti.
Bolj slavno

je ravno živeti
in biti rabna kol
v verigi rodov.

Grobar

Drugim koplje jame,
sebi je ne bo.
Dan dopusta vzame
in bo šel v nebo..

Večni mizerere
delež je njegov,
s svojih rok ne spere
mrtvih ne grobov.

Prst je metal nanje,
dobro živo prst,
vase slabo žganje
za predah od krst.

Smrt mu je družica,
drug mrliški zvon
in kot del poklica
britof - drugi dom,

pa ga nastanitve
stalne nanj ni strah.
Ve, da jok, molitve,
kakor vse je - prah.

Glagoli

Do bóli misliti. Misliti tenko.
Znova domisliti domišljeni svet.
Žvečiti med zobmi grenko
preslico svojih in tujih let.

Rušiti. Rvati. Zbrati v steklene
drobce vsak dan svoj razbiti obraz.
Rasti. Z rastjó zasloniti jeklene
želode krogelj, sršeče v nas.

Biti. Ljubiti. Ne odstopiti od vesel
na čolnu prihodnjih otrok ...
Ali plavati, plavati, kamor nas nese
neustavljivi tok.

Kje so tiste stezice
Kje so tiste stezice,
ki sem hodil po njih
in za ljubo vrstice
je sestavljal navdih.

Njih imela je rada,
mene marala ni.
In umrla je. Mlada.
Taka v meni živi.

Iz minule ljubezni
žubori dialog,
kot da pesnita pesmi
zame ona in bog.

Pot

Polje, polje v mladem soncu

in prek polja ozka gaz. .

Med visokim klasjem greva .

po tej gazi ti in jaz.



Ti ne veš in jaz ne slutim,

kam ta tiha pot pelja;

daleč? blizu? morda naju

noč zagrne in temà?



Ah, ne boj se. Nama sveča

sanj svetila bo v temi.

Vso to pot in prav do konca,

ko ob smrti dogori.



In takrat bo prazno polje

in takrat bo znana gaz,

saj jo v hipu bova drugi

prehodila ti in jaz.

ŠE ENKRAT GLAGOLI
Stati
pokončno, možato,
pa naj že bije v obraz
luč
ali blato.
Molčati
svoj molk
v sebi globoko
in se ne dati voditi
spremljevalki
bolečini za roko.
Jokati
samo navznoter
solzé pritajene,
samo ko trta, ki joče
za novo rast,
preden odžene.
Dajati
iz sebe in svojih sanj,
sredico sredic,
kakor se daje igralec,
ki klovnovskih lic
zares na odru umre
igraje.
Znati
nastaviti čelo
mirno in zbrano,
ko pride čas,
ko mora biti pospravljeno
in poravnano.
In tedaj, čisto na koncu,
spati.
Spati
in sanjati, kako je velika
muževna steblika,
ki zapiska ljudem
na pómlad,
o Jurjevem.

Vprašanje

Majhna, čisto majhna pesem je šla
o prvem mraku
po ozki stezici
in se izgubila v polju zelenem.

Kdo ve, diši zdaj po trobetnicah,
ali po maku,
diši po plavici,
ali po vsem izgubljenem?

Preproste besede

Treba je mnogo preprosith besed
kakor:
kruh,
ljubezen,
dobrota,
da ne bi slepi v temi
na križpotjih zašli
s pravega pota.

Treba je mnogo tišine, tišine
zunaj in znotraj nas,
da bi slišali glas,
tihi, plahi, pojemajoči glas
golobov,
mravelj,
ljudi,
src
in njih bolečine

sredi krivic in vojska,
sredi vsega tega,
kar ni kruh,
ljubezen
ne dobrota.

Tišine. Tišine. Srca samo
naj merijo čas,
kažejo pota.

Zapis v tišino

Za hrupno glasbo
je čas minil.
Prihodnji glas bo
tišino lovil.

Tišino gozda
dreves in jas.
In nema gostja
v predzimski čas

me da med listje,
v podrast in mir,
da se prelistamm
skoz svoj brevir

do koreninja
na skrajni rob,
kjer molk spreminja
se znova v zvok.

Mir in milost

Ljubim svoje tišine
in v njih mala rojstva besed:
kot od neke nezemske bližine
je lep ta robati svet.

Na nezaceljene kraste
prihaja s prvim zlogom smehljaj.
Svetloba nenapisane pesmi raste
in se taja muke temni sijaj.

Tako zmeraj znova veliča
tišina svetlobo neba
in človek se seli iz hrupa niča

tja, kjer je zares doma,
kjer mir je bolj večnost kakor tišina,
bolj milost, kot bolečina.