Carl Sandburg

DEFINICIJA POEZIJE

- Poezija je zaris krivulje potovanja omejenega zvoka
do skrajnih meja njegovih odmevov.
- Poezija je dnevnik morske živali, ki živi na kopnem
in hoče letati po zraku.
- Poezija je oprtnik nevidnih spominov.
- Poezija je fantomski zapis, ki nam pove
kako nastanejo mavrice
in zakaj izginejo.

Le kaj bi brez Prešerna ...

Slep je, kdor se s petjam vkvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez dnarja."

Le začniva pri Homeri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alighieri,
káko sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota -
slep je, kdor se s petjam vkvarja.

Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mar Čebel'ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.

Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezen si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.

Vender peti on ne jenja;
grab'te dnarje vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez težave
on živi, umrje brez dnarja.


:ty3:

Name naredi vtis Puškin, defenitivno Puškin: Črn šal.

Tone Pavček: Glagoli, Angel, Smrt, Pesem o zvezdah, Kodrolašček. :)
Ne vem točno čigava je ta pesem..

Sprememba

O, kako dnevi gredo!
Torek, četrtek petek,
vmes sreda iz sklede pogleda
in že je teden pri kraju
in znova začetek:
torek, četrtek petek.

Potem pa prideš nekega dne -
torek, četrtek, petek,
če ni sreda seveda,
domov
in zastane ti v ustih beseda
in dom te začudeno gleda
kot da nisi njegov.

Naenkrat je vse domače
tuje, čisto drugače:
zdiovi drugačni se zde
in slike drugačne vise
in stoli drugače stoje,
le v miznici po predalih
so stari papirji ostali.

Tistega dne se zaveš,
da je nekaj končano,
in odtlej dalje greš
odrasel
v neznano.

Kdaj ste se rodili?

Rodil sem se, ali natančno,
rodila sva se, bratec in jaz,
davno. On je odšel v temačno
vesolje, jaz še gazim čas.

Tedaj je zima grozljiva
vtisnila mraz v svoj stoletni grb.
Da me ni vzela, sta kriva
sveti Jurij in mamina skrb.

Tako sem odrastel plenicam
bosopet sredi trtja in njiv.
Zdaj se drugače vicam,
a uživam, da sem živ.

Rojstvo

Stopite narahlo kakor v copatih
naravnost ppri glavnig vratih
v ta lepi dan, kot bi šli v pesem.

Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
Nekdo se je pravkar rodil.
In to je najlepša pesem.

Stopite narahlo in pustite k nebesom
odprta vrata.
Naj skoznje lije botrinja bogata -
novorojenčeva pesem.

Huda ptica

Majhni otroci sedijo na pragu
in gledajo v sinje nebo
ter ugibajo, kdo sedi na oblaku,
ali je ptica ali je še kdo.

Pa se spusti z oblaka ptica
k otrokom na hišni prag
in kljukne najmlajšega v lica:
Pridi! Pojdeva sonca brat!

In sta zletela gor proti nebu
in potonila v temen ocean.
Odtlej je eno sonce več na nebu
in eno sonce na zemlji manj.

Balada

Po soncu hodi kodrolašček zlat,
po mehki potki bos in nag.

Za soncem hodi na zapad
in sonce nosi v rokah.

Pozdravlja ob poti ga brstič,
pozdravlja z jagodo grmič,

v grmovju gad, metulj in ptič,
a on ne sliši nič, ne vidi nič,

samo za soncem v daljo gre,
za soncem, ki že v morju mre.

Nalahno stopa, oči zapre
in tone dolgo še in še...

Nazaj ne bo ga nikdar več.
Postal je val, oblak goreč,

Postal odmev, ki se lovi
na hudi poti k večnosti.

Pesem

Pojdem na ravno polje,
na ravno polje, kjer žito cvete.
Naj mi pod prsti bilke šume,
naj se mi zemlja odpre.

In poslušal bom, kako drhti,
in se bom skril med njene dlani,
da me tam ori njej, na sredi polja,
žalost ne bo me našla.

Popotnik

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi - do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusivnovič
in zopet
in znova.

Nekaj je v zraku

Nekaj je v zraku.
Lepega. Nežnega.
Mimobežnega.
Nekaj je v zraku.

Čuti se. Sluti.
Kot dih in drget.
Kot šum in šepet
v slednji minuti.

Nekaj je v zraku.
Kot vonji cvetlic,
kot lučke kresnic
svetlečih po mraku.

Nekaj je v zraku,
kar odseva v očeh,
kar odmeva v ljudeh
na vsakem koraku.

Je to za pesem
skrivnostni navdih?
Ali ljubezen?
Njen dih in vzdih?

Samotnež

Dva lepa galeba
veslata v daljino.

Dva gospoda laboda
brazdata gladino.

Dva krta zadrta
rahljata krtino.

Dva črička fantička
poskušata vino.

Dva cucka, dva mucka,
dva ovna, dva klovna -
vse v dvoje ušlo je,

a jaz dan na dan
sem sam in poznam
le gluho tišino
ter iščem zaman
svoj par za dvojino.

Orfejeva pesem

Prišel je, bolj žalosten kot vesel,
na ta svet, da bi pel.

Prišel je pol upov in praznih rok
na pomladni praznik otrok.

Prišel je majhen, droben, ubog
in zatrobil v srebrni rog.

In pesem ne žalostna, a čudno mila
se je čez svet potočila,

da so prisluhnile ptice v gozdu
in vztrepetale bajalice,

da so se odtajale hude zmrzali
na strmi previsni skali,

da so obstali hrasti in bori
med hojo po temni gori

in so ljudje, začudeno, vsak po svoje
ugibali, kdo neki to poje.

On pa je rekel: To ni nobena pesem,
to je ena sama ljubezen.

Ptice

Sredi zelen trate
raste zeleno drevo.
Na njem zame in zate
mile ptice pojo.

Če jih nisi čul včeraj
jih poslušaj nocoj.
Danes in jutri in zmeraj
njihov ščebet je tvoj.

Jaz sem ga slišal davno,
ti ga poslušaj zdaj.
V njem je zapeto glavno,
važno na vekomaj:

da si majhen kot mravlja
in velik kot ocean
in da v tebi proslavlja
sonce svoj rojstni dan.