Ahhhh, ta puberteta!
(2003)

Pubertetniku se
zdi, da se svet zaradi
njega sploh vrti...

Vstati zjutraj je
težko, kako je šele
kaj povedati!

Šola res je prav
odveč, kot so čudna ta
moja vprašanja!

Komaj on čaka, da
odraste, da bo sam svoj
gospodar in vladar!

Ima pa fant tudi
trenutke, ko prisrčen
je zelo, zelo, močno!

hihihi, kako ljubko! Mislim da bi mogla tut sem preselit eno svojo pesem :) no pa dovolite, da to naredim :)

sem si dovolila :) :opaaa: :objem:

še ena je tukaj...
_______________________

PIŠEM PESEM TEBI

Pišem pesem tebi.
Tebi, ki ne veš,
ker si premajhna da bi.
Da bi vedela kako globoko,
si zlezla mi pod kožo.
Pod kožo in še globlje ,do srca.
Do srca, katerega največji delež pripada tebi,
tebi hči edina, edinstvena!

:pisateljica:

:bravo: :thb: :amore:

Obe sta mi všeč!

:p5: :objem:

Tole ne bo v enakem kontekstu kot vaše pesmi zgoraj, bolj v stilu nemoči...
...mišljeno je za izliv mojih notranjih konfliktov, bojev, obtoževanja in vsega, kar me muči v mojem nezglednem materinstvu...
...lepe pesmi mojima sončkoma pa kdaj drugič, nocoj je že pozno...


"O ti nebogljeno bitje,
ki toplo, mehko zreš v svoj mali svet,
kaj vidiš?
Vidiš mamo ali angela?
vidiš ljubezen ali vraga?
Vidiš mamo, ki te ljubi samo na jeziku?
Vidiš mamo, ki te ljubi le, dokler si pridno,
bitje ljubeznivo?
Čutiš jezo utrujenosti?
Naveličanost neprespanosti?
Ali veš, da mi je hudo?
Da si ne znam pomagati?
Da ne zmorem biti boljša?
In to me lomi še bolj, še bolj,
ti ljubko bitje,
saj vem, da si ne zaslužim tvojega nasmeha."

Včeraj si dal mi najlepše darilo,
dragi Rok!
Pa ni bil moj rojstni dan, ne praznik,
ne god.

Z jokom prebujen si me poklical,
iskal me,
prvič odkar te imam in poznam,
objel me.

Objeta sva stala in pela,
mrmrala,
svet je utihnil, obstal, midva
zaplesala.

Kot mama čakala sem in se
trudila,
da končno tolažbo lahko b'ti
nudila.

Dovolil si mi, da te nosim,
objamem,
da to še in še traja, kar ne
dojamem.

Še več, v objemu si vztrajal,
očitno užival,
začuda s solzami me nisi
oblival.

Da zmorem tolažbe, s'mi
vedeti dal,
s tem kompliment največji
podal.




V pojasnilo: moj dragi drugorojenec ima zelo nenavadne kaprice. Po treh mesecih truda, požrtih živcev, obupa, nejevere, da je to mogoče, se ni želel več dojiti pri meni. Lahko sem mu dala moje mleko po flaški, pri meni tega pač ni več hotel.
Kako se počuti mati, ki svojemu otroku ob lakoti ali joku iz katerega koli drugega razloga ne more nuditi najbolj naravne tolažbe, pomiritve? The ultimate solution for crying baby is supposed to be breast feeding... Ne za mojega malega...
Poleg tega je imel grozne krče. Kaj naredi mama, ki skuša potolažiti jokajočega dojenčka? če veš, da je sit in suh, da mu je ravno prav toplo, da je načeloma zdrav, ga vzameš v naročje in mu daš vedeti, da si zraven, ga skušaš potolažiti. Jok, brate, odpade... pri krčih se otrok ne pomiri niti v naročju. Joka, joka, da se ti trga srce, jokaš skupaj z njim, a ne pomaga...
Praktično že celo njegovo kratko 8mesečno življenje ima nočne more, iz katerih se prebuja v krčevitem joku. No, premnogokrat se sploh ne zbudi popolnoma, ampak kriči napol v snu, z zaprtimi očmi. Tudi tu sem poskušala že marsikaj, a še vedno lahko traja tudi uro in pol, da se toliko pomiri, da zaspi nazaj.
Pa še morje tega.
In imaš občutek, da si totalen failure kot mama! Da ne zmoreš potolažiti svojega otroka. Obup... kako se počuti mama, ki ji otrok zavrne ultimativen način tolažbe, ve samo tista, ki se ji je to zgodilo. Zavrnitev supreme...

Zato tolikšna sreča tisti dan, ko sva kar 15 minut objeta plesala in mrmrala... no, saj nekaj ur kasneje se je izkazalo, da je dete zbolelo in se ga je lotevala povišana temperatura... :think:
ali ipak, tistih 15 minut je bilo res lepih.

Lepo si opisala svoje občutke ujeta!

Glede krčev te popolnoma razumem in vem, da drugega kot da to obdobje mine ni....moj jih je imel prve 4 mesece življenja vsak dan od 18 zvečer do 24 ure je bila cela drama, a je tudi to minilo...bilo je pa multi naporno....

želim ti, da se čim manj obremenjuješ s tem, ker to so stvari, ki morajo da so in hvalabogu tudi minejo....

:papa:

Dobr večer,

Tole me je kar malo streslo, priznam, da nisem imela te težava pri sinovih. Sem nad vse hvaležna, da mi je bilo vsaj s tem prizanešeno. Ne predstavljam si kako bi mi bilo z dvojčkoma, da bi imela krče. Je bil pa problem z bruhanjem po dojenju. Reševala pa sem z podiranjem kupčkov med hranjenjem. Pa kolikor je meni poznano; je težje spočet dečke, je več spontanih splavov pri dečkih, so težave z bruhanjem, so težave z krči. Ne boš verjela, ampak teh 21 let je tako hitro minilo. Zdaj imam že jaz sama s seboj probleme, ko se moram sprijazniti, saj me malo kdaj ampak takrat močno stiska v srcu od sreče, da so tako veliki, da so pravi mladci, da se jim odpira prihodnost in ob enem me stisne domotožje, ko so shodili, ko sem jih pestovala,... Tako se ponavlja iz roda v rod. In prav je tako. Mame bomo preživele. Potočile solze sreče, ko gre prvi dan v šolo, potem matura, pa po možnosti poroka... Leta nabiramo starši in naši otroci.

Ne vem kaj ti naj svetujem ob tvoji težavi, želim, da čimprej mine. Veliko veselja in srečnih uric s sinom. Sprejemaj ga, tak kot je, s postavljanjem zahtev, ki jim otroci niso kos ali so previsoke, da bi jih dosegli, ne dosežemo tisto kar smo želeli. Tudi napetost starša kot struna, ni dobro.

:papa: vvooodnarka

Hvala obema.
Vem, da mi težko kdo pomaga, pa saj tako ali tako ne iščem rešitve, samo malo se "pucam". To je moja rešitev, moj obliž.
Mogoče se sliši neverjetno - glede na zgoraj napisano - ampak se zavedam sreče, ki jo imam ob dveh sicer zdravih sinovih, in uživam v trenutkih, ko ste imamo luštno, ko sta oba dobre volje. Pa ne glede na to, kako poredko je to. Kadar imam več energije, mi ni težko iti skozi težja obdobja, kadar sem pa utrujena in res nenaspana, takrat pa me vsako nerganje precej vrže iz tira.
O ja, tudi uživam v materinstvu, mi je lepo; mogoče si grem rahlo na jetra, ker skoraj ne znam več o ničemer drugem govorit... pa zato skoraj komaj čakam, da grem januarja v službo.
papa, šibam k ta malemu...

»Odrasli sami od sebe nikoli ničesar ne razumejo in otrokom je mučno, če morajo kar naprej kaj razlagati.«
(Antoine de Sainnt Exupery, Mali princ)

Lepo Ujeta!:papa: :vila: