Malo sem razmišljal (moja razvada pač). V tej rubriki - Posamezne pesmi - smo si postavili vsak svojo zbirko. Meni se zdijo tako nedotakljive, da sploh ne upam poseči vanje. S kakšnim komentarjem, na primer. Tudi si ne drznem v rubriko, ki jo je začela recimo Taja, napisati kaj svojega. Se mi zdi, kot da bi rabutal na tujem vrtičku.

Zato sem prišel na idejo (še ena mojih razvad, prihajati na ideje). Ki izhaja iz vprašanja: ZAKAJ NE BI NA KUPČEK ZLOŽILI NEKAJ LJUBEZENSKIH PESMI?

:hehe:

Bi lahko imeli tole rubriko za skupno, ane. Da se ne bi vsak držal v svojem kotu. Kaj pravite?

No, saj bom videl. Če bo še kdo napisal semle noter kakšno ljubezensko pesem, bo to pomenilo, da je ideja dobra. Če ne bo noben drug, bom pa jaz še kakšno.

lpr

ZLATA RUDA

pod tvojim nasmehom se skriva
rudnik zlata
goriva pod žarčenjem dneva
ki seva z neba
drobim tvoje zlataste grude
talim tvoja tla
med stihi te spiram v potoku
sladkih solza
v barvitem ti loku razpiram
vse barve sveta
in vzpenjam se v tvoje globine
ti segam do dna
rudar sem, ki v tebi si koplje
pot do srca

:strinjam se: Fajn ideja!

:bravo: :moj poklon:

Lepo pesm si napisal!

Zopet si zgnetil perje...


Vonj hrepenečih dlesni,

strast nekega popoldneva

prešla je v noč najinih samotnih sanj...



Zopet si zgnetil perje...

sedaj lahko zaspiva .

Gorim v ognju

najinih teles

s pogledom

božaš me

za boke me držiš

z jezikom dražiš me...

v meni si...

utripava v enem gibu,

ki se konča

v božanski

ekstazi

za

oba

...

Venera si

mojega življenja

prebujaš me

z nežnim božanjem

in vabiš

na ples ljubezni...

zaprem oči in

prepustim se

hrepenenju

in zlijeva se

v strastnem

poželenju...

V neki drugi hiši
sva se srečala,
med drugimi stenami
sva se spogledala,
pod drugim lestencem
so se iskrile najine oči,
med drugimi vrati
so se prepletli najini prsti...
in odšla sva pod isto nebo...

LJUBEZEN

Utrip, tišina, spet utrip in misel
vmes je skrita.Še občutim tvoj dotik,
splet dveh teles v cvetov čarobni lik,
in srebrni mesec je ljubezni sel.

V tvojih poljubih sem golo nebo,
neskončno daleč in neskončno blizu,
predajam se ti v žametnem nizu
dlani, kot nočni metulji igrivo.

V meni si rojstvo življenja, pomlad,
prekipevanje sreče in njen izvir,
najina ljubezen je pravljični grad,

ki se spreminja v nestrpen nemir,
zablešči kot skivnostno zeleni žad,
izbruhne svobodna, bezmejen gejzir.

Sem vedel, da se bodo v temle nabiralniku nabirale same lepe pesmi.
FerroMonaDe ste super oživitev za tale forum, Neva - tvoj sonet je prelep.
Moram malo začiniti po svoje, hehe.


Podstat

Prinesla sva cegel, ne en cegel – dva,
pod postljo podstavila sva ju oba,
da ne bi že spet se pod nama morda
med ježo ljubezni sesula na tla.

In res sta jo cegla držala močno,
še škripanja nič več se ni slišalo,
ko si me med vzdihi v svoje telo
iztisnila vsega, kar me je bilo.

Rad se dotikam

njene kože

...

je mehka

sočna

in prijetna

...

Na nogah,

bokih,

prsih,

vratu,

ustnicah

...

jo poljubljam

slastno,

strastno

...

rad

dotikam se

njene kože

...

:hehe:


Položim svojo dlan na tvoje srce,
čutim kako se umirja,
v tvojem nežnem pogledu je vse,
kar me osreči, vznemirja...
od danes do jutri daleč se zdi,
le k tebi misli drsijo,
meglica prek sanj hitro zbledi,
spet poljubi ljubezni dehtijo.....

Živim naju za zaprtimi očmi,
kjer mi sonce ne ugasne sanj,
kjer mi zvezde ne rišejo nedosegljivega.

Živim naju v poljubih,
kjer sanje sončno žarijo,
kjer ljubeče božam zvezde.

Vstopila je
v moje življenje
nenavadno ...
hitro...
za kratek čas...
in zapustila
v meni večno
sled...
V trenutku
sem se vnel...
Še vedno zanavam
njen vonj...
moja duša,
hrepeni
po njenih
nežnostih
in pod
svojimi prsti
čutim
njen obraz
in na
ustnicah
opojen
okus njenih...
Vidim jo,
ker verjamem
v angele...