Lepe so lepe..
Prav vse pesmi napisane tukaj.
In je resnica..Da gredo iz srca v srce! :flower: :tako je:

KELIH LJUBEZNI
(posvečeno dragemu)

Dragi, pijačo ljubezni,
v kelih nalijva...
potoči iz žil se v vene,
ki postale so ognjene.

Obračam in srkam,
se sladkosnedim,
okus ocenim,
se za nič drugega ne zmenim.

Samo ljubezen dragi moj,
diham, živim,
od opijanosti se ne umirim,
in si zaželim,
daj, da nikoli se ne umiriva,
še pijva, in si nalijva,
znova, in znova,...

Sivolasa,
na klopci pred hišo obsediva,
se kot v mladosti poljubiva,
za roke drživa,
zamiživa, in že v najine sanje poletiva.


___________________

sinica, ki poje

vvooodnarka :moj poklon: :plosk: Lepa!

:ty2: FerroMonaDe :amore:

Še moj prispevek:)

VSE, KAR ŽELIVA
Korakaš skozi pusti, kruti svet.
In jaz s teboj.
In ti z menoj.
In vse je nič,
vse bledi.
Pa vendar nič ne manjka.
Ti.
Jaz.
Nad nama nebo,
pred nama ves svet.
Vse, kar želiva
imava.


VČASIH
Včasih se skozi temnino vesolja zazdi,
da sva le iluzija,
jaz in ti.
Da le po pomoti ubirava skupne poti.
Da kar se pač prav zdi, v resnici to ni.

Včasih ubiraš čudne poti.
Ko ne vem več, kdo si.
Ko ne veva več,
kaj
kako
zakaj bi?

Včasih nevihta se v meni zbudi,
Ko stara rana naprej ne pusti.
In boli
in skeli,
puščica v srcu,
ki sploh je več ni.


SLOVO
Pa tudi, ko že zdavnaj je ugasnilo.
Ko plameni niso niti tleli več.
Zob časa zgrizel zadnje je strasti,
naključje čudno je odneslo naju - preč..

Ostali so morda spomini,
morda razum, ki uči ga že stoletja nas življenja tir.
Srce pa vpije, kot človeško že od nekdaj,
da mu večnost ne diši, da ustvarjeno je za nemir.

Kako želim si izpraskati oči..
Tebi, meni - izdajalca sva.
Če res se spomniva obljub, želja..
Čemu zdaj, sama in izgubljena, brez cilja blodiva?
Ti brez mene,
jaz brez tebe.
Iščeva si vsak svoj mir.

Pa tudi, ko je upanje zašlo že.
In čustva so v skušnjavah zemlje se utopila.
Čeprav se zdi, da že vsaj tisoč let več ne boli..
Težko se je zadnjič obrniti, reči "zbogom" in za vedno iti,
se ti ne zdi?


KDO SI
Kdo si?
Še potrkal nisi..
Le prišel.
Niti vprašal nisi..
Le vzel.
Del srca.
Ljubezen.
Upanje.
In zdaj nočem, da odideš.
Vrni se in vračaj se.
Vsak dan, do konca.
A ne vračaj mi srca,
Le ob tebi zna čutiti.
Obdrži ljubezen,
Zdi se, da se je ob tebi naučila ljubiti.
In upanje?
Kot ti včasih hoče - oditi.
A če odide, bodo sledili..
Spomini.
Besede.
Objemi.
Poljubi.
Največ, kar si mi dal.
In vse, kar imam.
Ljubezen.
Edini si, ki zna ljubiti.
Najlepše.
Najosupljivejše.
Najbolj nepozabno.
Najbolj boleče.
Edini.
To si.


KRIVA
Kratiš mi spanec.
Greniš življenje.
Povzročaš solze.
Zadajaš rano.
Še te ljubim, veš?
Trpim.
Si srečen vsaj ti?
Pa veš kako je, če si kriv?
Če v glavi vsak dan se vrti "zakaj"?
Če veš, da bi lahko bilo drugače?
Če veš, da storil si napako?
In ti je žal..
Kazen pa..
Najhujša mora.
Dnevi, meseci brez tebe.
In leta, ki še pridejo!
Vem.
Za mano pridejo druge.
Lepše.
Pametnejše.
Prijaznejše.
Boljše.
A katera bo ljubila, kot sem ljubila jaz?
In za tabo pridejo drugi.
Lepši.
Pametnejši.
Prijaznejši.
Boljši.
Pa bo sploh kdaj kdo ljubljen, kot bila sem jaz?

br: Iskrene misli Evica. Lepo si jih zapisala...cikel pesmi, ki zajame cel lok dogajanja v nekem srcu.....celo ljubezen.
Tako izpade včasih, kot da je ljudje ne marajo. A v resnici si jo od vsega najbolj želimo.
Uboga ljubezen. In ubogi mi.


:bravo: :bravo: :herc: :herc:

Veš, da jo čutiš
in si srečen,
ker ji nič ne more škodovati...
takrat veš,
da jo imaš v sebi.
Ljubezen.

O, smrk, smrk, kako lepo! :herc:

Ujeta, Taja

:sol:

Je vesolje brez mej,
je neminljivo?
Kako privlačna se zdi
ta nepotrjena ideja,
ki na nekaj me spominja.
Poskusi me spomniti!

Dotik tvojih ustnic,
prežetih od filozofije
in poljubov mojih -
poljubi me, ljubljena,
še enkrat in še mnogokrat,
saj nikoli ne veš, kdaj je zadnjič.

Poljubila te bom in
zapeljala kakor najlepša lepotica.
Poljub po poljub ti bom odvzela.
Ti si moje brezmejno, neminljivo
in brezčasno vesolje.
Ti si moja ljubezen.