Kako nesmiselne so izgubljene mušice časa
in kako pomirja me zvok dežja.
Kako brezupno je dihanje izgubljenega zraka
in kako uteho iščem v tebi.

Ne vem kaj mi je,
ker ne vem kaj v meni se pretaka,
ker vem da Kosovel imel je prav,
in da vse v nič se pretvarja.

Pogosto je tema
in luč je le osamljen ogorek,
pogosto sem sama
in družba je le v meni.

Ne razumem strategije sveta
in ne vem kdo igra mojo vlogo,
ampak vem edino le,
da noč bo minila kakor vsaka prej.

avtorica: Taj*

Sladke solze.
Kot moje,
polzijo kaplje
oktobrskega dežja
po licu.
Neizjokana bolečina so
in tiha sreča.

Z njimi potiho odidem.

avtorica: Origin

HAIKU

Suhih listov šum
se v sosledju korakov
zliva v moj tolmun.

avtor: ANTAHKARANA

Objame te moja poezija
in se ti zažre v srce,
ki te počasi ubija.

Medlim, izginjam,
srce mi krvavi.
Objema me tvoja poezija.

avtorici:Anja&Lea

OZONSKE LUČI



Ledeniki opazujejo

medplanetarne razdalje,

so nemi piloti zemljine poti,

krmarijo skozi eter s hitrostjo,

ohranjajo moč zaletne moči.



Občutki pogledov so nam enaki,

začetek čustev se začenja pri njih,

oči nas seznanjajo z dušo človeka,

ga pretehtamo kot močen vdih.



Ledeniki so vse slabši piloti

pogled je oslabljen kot pri ljudeh,

uravnavajo se po volji človeka,

in semaforjev ozonskih luči.


avtorica: Tomi

wiii ful dobr