Pogreb



Množica žalujočih se je še zadnjič zbrala, da se poslovijo od njega, ki so ga ljubili, imeli radi, ga soštovali. Njegova žena je bila bleda in objokana; njun otrok, ki še ni dojel ... njegove velike modre oči so začudeno gledale.
Lara se vrača, sedi na letalu iz Rima, ki je namenjeno v Ronke. Njeno oči so rdeče, veliko je jokala. Srce v njenih prsih je mrtvo, umrlo je skupaj z njim. On, njena velika ljubezen, leži tam daleč v tuji zemlji. Za vedno je ostal tam, kjer je bil njegov zadnji dom.
Lara ga še vedno ljubi, ve da ga ne bo nikoli pozabila. Še čuti njegove strastne poljube, njegove zahtevne roke na golem telesu. Ne, ne more pozabiti postelje, ki sta si jo delila, veliko sreče in topline sta v njej našla, darovala sta si veliko dotikov ... sladkih užitkov in vrhuncev, ki so ju odnašali v nebeške višave. Po tem sta spala, stisnjena v objemu, sproščena in popolnoma varna.
Njuna ljubezen je bila popolna in vendar je prišel dan slovesa. Poljub v slovo je bil obenem sladek in boleč. V slovo ji je podaril rdečo vrtnico. Držala jo je v levici, z desnico ga je še zadnjič privila k sebi.
Prihajala so njegova pisma polna besed o ljubezni, obenem tako hladna. Njegova ljubezen je počasi ugašala. Potem tisto pismo, ki je razbilo še zadnje upanje: »Srečal sem žensko, ki jo ljubim. Poročila se bova.«
Lara ima vsa ta pisma skrbno shranjena v izrezljani skrinjici, povezana so z rdečim trakom. Velikokrat jih vzame v roke in si jih pritisne na srce.
Na letališču Laro pričakuje oče, skupaj bosta odšla domov.
slika/internet

NAJINA LJUBEZEN
slika/internet


ODLOČITEV


Minila so leta najstniških »nesmrtnih« zaljubljenosti, ki so trajale »dolgih« nekaj dni, no bile so večne, le osebe katerim so bile namenjene, so se z vrtoglavo hitrostjo menjavale. Moja sreča je bila, da sem bila plašno dekletce, neopazna siva miška, ki ni silila v ospredje, prav to me je rešilo, pred tem da bi prišla v tistih letih na slab glas. Tisti, ki so jim bila moja čustva namenjena, še danes ne vedo, kako sem bila zaljubljena vanje in prav je tako.
Prišel je dan, ko sem dopolnila magično starost 18 let, postala sem polnoletna. Kaj me je čakalo za naprej? Tam spredaj je bilo še celo življenje, ki je ponujalo vse.

Presenetilo me je pismo, ki mi ga je iz vojske pisal sošolec, dober prijatelj iz šolskih dni. Vesela sem bila njegove pošte. Odgovorila sem mu z dolgim pismom, pismom dobremu prijatelju, pisala sem o mojih občutjih in o dogodkih, ki so se mi v tistih dneh dogajali, vse sem začinila z dobro mero humorja.

Že več kot dve leti sem bila zaposlena, rada sem delala. V tistih dneh sem dobila novo šefico, bila je prijazna, do mene naravnost sladka, to me je nekoliko motilo. Ob tako občutnem razlikovanju, se nisem počutila najbolje.
V nedeljo se je pred našo hišo ustavil avto, na vratih se je prikazala ona, vsa nasmejana je pozdravila in se sama predstavila mojima staršema. V trenutku ju je osvojila, ko je prosila, če lahko grem z njo na izlet, nista imela nič proti, nasprotno, tega sta bila zelo vesela. Vse se je dogajalo tako bliskovito, da sem dogodkom komaj sledila. Mimogrede je pojasnila, da v avtu čakata, Jan njen prijatelj Norvežan in njen brat, za katerega ni pozabila povedati, da je inženir. Starša sta bila naravnost blažena, komu naj zaupata, če ne moji šefici, ki je bila za povrhu še več kot desetletje starejša, torej je bila »pametna«.
» In izlet?« boste morda vprašali. Všeč mi je bil le Jan, to pa verjetno zato, ker se nisva mogla pogovarjat, nisva znala jezika, ki bi nama bil skupen.

Še tisti teden se je zgodilo srečanje na sosedovem dvorišču, ob katerem sem izgubila tla pod nogami. On je bil črnolasec, njegove oči so bile rjave, v njih je bila toplina. Na njegovih ustnicah je igral nasmeh, ki je veliko obetal.Najprej me je nekoliko dražil, se nežno igral z besedami, prijetno mi je bilo v pogovoru z njim, tik preden sva se razšla, je kot mimogrede vprašal ali bi šla z njim v kino, to je bilo vprašanje, ki me je poneslo v deveta nebesa.

Sošolec mi je spet pisal pismo polno veselja, prijateljstva, zanimivih opisov vojaškega življenja, uživala sem ob branju in uživala sem ob pisanju odgovora, koliko stvari je bilo o katerih sva si lahko pisala.

Šefica me je, nekega popoldneva, povabila k sebi. Živela je v okusno opremljenem majhnem stanovanju, ki si ga je delila z bratom, katerega sem spoznala v nedeljo na skupnem izletu. Fant je bil nekaj mlajši od nje, bil je zelo resen, naravnost dolgočasen, bil je inženir in imel je dobro službo. Domov je prišel le nekaj minut za nama. Kot po naključju, se je ona spomnila, da ima nujen opravek. Naj kar ostanem pri njih, do odhoda mojega avtobusa, je še pristavila in že je ni bilo več. Midva sva se molče gledala, bila sva v zadregi, potem je on prinesel album s slikami in gledala sva slike njegovih sorodnikov, o katerih nisem nič vedela in me niso niti najmanj zanimali. Zato, pa me je veliko bolj zanimala ura, za katero se je zdelo, da se je ustavila. Po zelo dolgem času, je kazalec kazal pravi čas, da sem lahko rekla nasvidenje in stekla na avtobusno postajo.

Moj prvi randi; črnolasec me je čakal na avtobusni postaji. Zagledala sem ga, takoj ko sem stopila iz avtobusa. Na ustnicah mu je igral nasmeh in njegov glas, tako prijetno mi je zvenel. Potem sva šla v kino....bilo je nebeško. Nikar me ne sprašujte o filmu, ne vem kaj se je odvrtelo. Črnolasec; na njem mi je bilo vse neznansko všeč, njegov dotik na moji roki, šepet njegovega žametnega glasu, njegovi slastni poljubi....Filma je bilo, na mojo veliko žalost, tako hitro konec. Nekaj minut je manjkalo, do odhoda mojega avtobusa in ura spet ni bila moja zaveznica. Tokrat je prehitevala. Poljub v slovo in že sem se vozila proti domu.

Doma me je čakalo pismo. »Sem se že privadil na vojaško življenje in prvič sem lahko šel v mesto,« mi je pisal sošolec. Na dolgo mi je opisoval mesto, lep in zanimiv je bil njegov opis. Jaz sem odgovarjala, moje pismo je bilo veselo, kot je bilo veselo tistega dne moje srce.

V službi sem se pogovarjala s šefico, povedala sem ji o pismih, ki sva si jih izmenjevala s prijateljem. Spodbujela me je naj mu pišem, ker so vojaki posebno tisi, ki so daleč od doma v drugih republikah naše skupne domovine, zelo osamljeni.
Povedala sem ji tudi o črnolascu in najinih srečanjih, tudi o mojih čustvih do njega, sem ji povedala. Takrat je prišlo do drastčnega preobrata, prijazna šefica je postala zadirčna. Njena naklonjenost je nekam izpuhtela, njen odnos do mene je postal sovražen. Nisem se zelo obremenjevala, močna sem bila, ker sem imela svojo veliko ljubezen, bila sem tako srečna.

Potem je prišlo pismo, v katerem mi je prijatelj izpovedal ljubezen, bila sem potrta, strah me je bilo, da sem izgubila prijatelja. Napisala sem mu dolgo pismo, v njem sem razložila, kako čutim.

Nekega zimskega popoldneva sem na ulici srečala inženirja. Sunkovito se je obrnil stran, bil je jezen, sovražen. Njegov odnos me je bolel, do njega sem bila poštena, nikoli mu nisem vzbujala lažnega upanja.

Črnolasec; nudil mi je varnost, srečo, veselje, skupaj sva delala načrte za naprej. Bili so to trenutki neskaljene sreče.

Sošolec je prišel na dopust, tudi pri meni se je oglasil, dolgo sva se pogovarjala. Povedal mi je, da me je imel vedno rad, »tudi jaz te imam rada, a ne ljubim te,« sem mu na to odgovorila. Razumel je in predlagal, da ostane najin odnos še naprej prijateljski in mi zaželel srečo.

Zaljubljena sem bila do ušes in še čez, srce je ukazovalo, si želelo, niti slučajno ni pustilo možganom, da bi razmišljali, srce je bilo tisto, ki je v tistih daljnih dneh odločalo. Ni tehtalo lastnosti, ni se sprašalo ali bo odločitev dobra za nadaljnje življenje. Mogoče je bila ob moji izbiri prisotna tudi intuicija, zame je značilno, da imam več sreče kot pameti. Odločila sem se za črnolasca in bila ob tem neizmirno srečna. Življenje sva neglede na vzgojo zajemala z veliko žlico, vedela sva kaj se lahko zgodi, če se igraš z ognjem, midva sva se igrala. Že zelo kmalu, so se pokazale posledice, ki sva jih navdušena sprejela. Srečna sva pestovala najinega sinčka.

Tako sem se odločila, kdo je tisti s katerim si želim deliti življenje, ni mi žal, to je bila prava odločitev, kljub temu, da ni manjkalo viharjev, da so švigale strele in bobnelo grmenje. Potem so bili dnevi, ko je sijalo zlato sonce in nama je bilo zelo lepo. Sedaj po skoraj štirih desetletjih, najino ljubezen še vedno živi.

Prijatelj je še vedno prijatelj, sedaj najin prijatelj. Srečen je v krogu svoje družine, v kateri vladata ljubezen in spoštovanje.

Inženir, zanj ne vem, nekega dne že dolgo je od tega, mi je sodelavka rekla, da je poročen in očka dveh otrok. Že dolgo je tudi od tega, kar je njegova sestra odšla v drugo službo, tako ne obstaja več odnos, ki me je takrat bremenil.

»Srečen konec, vse dobro!« bi lahko še napisala.

Pomota


slika/internet



Sedi na kavču in brska po spominu, pogleda na uro, enajsta in pol je, navihano se nasmehne, to bo prava tema za spis, si misli.

Je v letu, ko se je redno zaposlila, čisto na začetku njene službe.

Leži v postelji, nekaj jo je zbudilo, prižge luč in pogleda na uro. Ne saj to ne more biti res, ura kaže pet do šestih.Plane iz postelje, se hitro obleče, pograbi torbico in steče proti dva kilometra oddaljeni avtobusni postaji.

Ne ne bo mi uspelo, obupuje, avtobus pride ob šestih in deset. Pot se vleče, kljub temu, da ona teče. V glavi ji kljuje, zamudila boš, kako se boš opravičila? Kaj boš rekla? Res ji ni vseeno.

Na postaji ni nikogar, torej je avtobus že odpeljal.

Stoji tam zmedena je ne ve kaj naj stori. Je pa nekaj, kar jo moti, danes je tako temno, počasi bi se že moralo daniti. Stopi pod svetilko in pogleda na uro, zelo je presenečena nad tem kar vidi, ura kaže deset do dvanajstih. Kamen se ji odvali od srca, nasmeje se in steče domov, tam ponovno leže in brezskrbno zaspi.

Vesela je , da je bila pomota in v resnici ne bo zamudila na delo.

Jutro je lahko tudi takšno





slika/internet



Tistega majskega jutra ni videla lepot narave, v srcu ji je kljuvala bolečina, misli so se ji vrtele le okrog skrbi za mamo, ki se je v bolnišnici borila za življenje.

Par minut do sedmih je spet poklicala v bolnišnico, na drugi strani je slišala nežen, ženski glas, glas ki je govoril tisto, kar si ni želela slišati. Mama je omagala v boju s težko boleznijo, smrt je spet slavila zmago.

Srce je bolelo, v oči so stopile solze, velik cmok jo je tiščal v grlu. Že naslednji trenutek, je žalost zamenjala skrb, kako naj pove očetu, kako naj mu olajša novico? Tako hudo mu bo, sedaj ko je za vedno izgubil ženo, s katero sta skupaj hodila po poti življenja, ženo ki je bila njegova velika ljubezen, mati njunima otrokoma, zaupnica v najbolj intimnih trenutkih.....

Pozabljeni dnevnik none Nance
Že desetletja je od takrat, kar sem najstnica brskala po lesenih zabojih na kašči velike hiše, ki je stala sredi polj ob žuborečem potočku in bila v tistem času moj dom. Velikokrat sem to počela, tistega dne me je zamikal velik zaboj, ki je stal zaprašen v najbolj oddaljenem kotu. Nikoli prej nisem pokukala vanj, pokleknila sem obenj in počasi jemala iz njega neizmerno bogatstvo, dediščino mojih starih staršev; stare knjige in časopise. Ogledovala sem jih, listala po njih. Platnice knjig so bile oguljene, vogali strani obrabljeni. Napisane so bile večinoma v nemškem jeziku. To je bil vzrok, da so ležale tam zapuščene, nerazumljive, nezanimive; saj nihče v družini ni znal nemško.
Čisto na dnu zaboja sem odkrila neprecenljiv zaklad ... nekaj drobnih od starosti porumenelih zvezkov. Popisanih s svinčnikom- tintnikom. Pisava je bila lepa. Zvezki so bili skriti dnevnik none Nance, kateremu je ta drobna pogumna ženica, zaupala svoje najhujše stiske, razkrivala najbolj skrita čustva, rojena v svoji preprosti, čuteči duši.
Brala sem in se ob tem počutila nelagodno, to kar sem odkrila je bila duša nekoga, ki ga skoraj nisem poznala. None sem se le bežno spominjala; bila je drobna, vedno v temno oblečena ženica. Spominjala sem se njene temne rute in predpasnika, tudi to dvoje je bilo temno. Vedela sem tudi, da me je imela zelo rada.
V zvezku je pisalo:
SOBOTA:
Lep dan je bil danes, bilo je jasno in sonce je prav prijetno grelo, skoraj preveč toplo je bilo za oktober. Vstala sem zelo zgodaj, pohitela sem z delom v hlevu. Potem sem skuhala polento, veliko jo je treba za našo številno družino, ponudila sem jo z mlekom, žal je naša Liska breja, zato namolzem vedno manj mleka. Lačni otroci, si želijo dovolj hrane, ker te ni v izobilju, si pomagam tako, da mleko nekoliko razredčim z vodo in mu dodam ščepec soli, to pomaga, otroci vsaj nekaj časa ne čutijo lakote.
Po zajtrku smo šli vsi na njivo, veliko koruze je še za pospraviti, ličkati jo bo treba in obesiti v kite na suho pod streho.
Kosila mi je uspelo narediti dovolj, res sem lahko srečna, da je še dovolj zelenjave. Nihče ni šel od mize lačen.
Popoldne je prišla Tinca Bričeva po vodo, ravno ko sem se odpravljala na njivo. Za nekaj kratkih trenutkov sva poklepetali, povedala mi je, da je v Gorici slišala, o neki čudni bolezeni, pravijo ji: »Hripa.« Zelo je kužna, veliko ljudi je že zbolelo in zelo veliko od teh je umrlo. Strah me je … upam, da nam Bog prizanese s to preizkušnjo.
Sinoči je Nace legel k meni, želel si je nežnosti ... kako rada bi se prepustila njegovim nežnim dotikom in z njim odplavala v višave užitkov. Ni šlo ... tako strah me je, da bi dobila še enega otroka, še ena lačna usta, ... vsa trda sem čakala, da Nace konča, ob tem pa prosila Boga, naj me ne kaznuje z še eno nosečnostjo, že tako so najini otroci večkrat lačni kot siti.
Rada imam najine otroke in hvalim Boga, da nama jih je dal in prav zato si jih ne želim še več.
TOREK:
Zunaj je bilo še temno, ko me je prebudilo Adelmino kihanje ... vse skupaj se je začelo tako nedolžno ... samo kihanje in rahlo povišana temperatura. Nisem se vznemirjala v tistih prvih urah zgodnjega jutra ... Deklici sem pripravila čaj in jo pustila počivat. V urah, ki so sledile se je otrokovo stanje hitro slabšalo, vročina je skokovito naraščala, dihanje se je spremenilo v hropenje. Adelma je izgubila zavest ... Naredila sem vse kar sem mislila, da bi otroku pomagalo ... ovijala sem jo v mrzle obkladke ...skušala sem ji znižati visoko vročino, ki je kuhala njeno drobno telesce. S čajem sem ji velikokrat navlažila razpokane ustnice.
Nace jo je dvignil v naročje, ljubeče je božal njene od potu zlepljene laske. Sedel je na posteljo in nežno držal v naročju umirajočega otroka, njena glavica je slonela na njegovih prsih, prav tam kjer se je čutilo bitje njegovega srca. Izdihnila je v varnem očetovem naročju. Nežno jo je položil na ležišče, ob njeni glavici sem prižgala svečo, katere plamen je njeni duši svetil na poti v nebesa.
Vsi smo klečali ob njej in molili zanjo, naša lica so močile solze, ki so tekle v potokih, v naših srcih je bila žalost, v dušah je zevala praznina.
Karbidovka viseča na steni nad veliko mizo, meče hladno modrikasto svetlobo na moj zvezek, jaz pišem o svoji bolečini, bolečini matere, ki je izgubila ljubljenega otroka, o globoki rani, ki zeva v mojem srcu.
V hiši je tiho, skoraj fizično čutim žalost, ki se plazi iz temnih kotov in me stiska v svoj hladni objem.
Zunaj je oktobrska noč, slišim sovo, ki skovika nekje v bližini, njen glas mi prinaša slutnjo bližajoče smrti ...V srcu me boli, groza me je ... le kaj nam pripravlja Nebo?
SREDA:
V vasi vlada panika, mrličev je vse več. Hišo na robu vasi so spremenili v bolnišnico, ki ne zasluži tega imena, vsakdo, ki ga odnesejo ali odpeljejo tja je zapisan gotovi smrti.
Ljudje se ne družijo več, še pozdravljajo se ne. Zaželen je čimprejši pokop mrličev, krste so preprosti doma zbiti zaboji, ni pogrebcev, ki bi mrtve spremljali na njihovi zadnji poti. Strah in groza pred smrtjo sta prevelika, ne upajo si niti iz svojih hiš.
Našo Adelmo smo popoldne pokopali, pospremili smo jo le kaplan in domači.
Tako hudo mi je bilo ...
ČETRTEK:
Že zgodaj zjutraj je zbolela Jerica. Spet se je začelo s kihanjem in rahlo povišano vročino ... iz minute v minuto je postajalo vse huje, tokrat sem bila v skrbeh že od samega začetka in vendar ... kaj sem lahko storila ... Goreče sem molila, prosila sem Boga za dekličino zdravje, prosila sem ga naj mi ne vzame še nje ...
Jerica to je deklica katero so prinesli pred desetimi leti h krstu, na vprašanje starega duhovnika, kako bo otroku ime, je pohitela babica: »Jra bo.«
»Kaj? Še nobenega otroka nisem krstil s takim imenom in tudi tega ne bom.« Se je hudoval župnik.
Oče, ki je bil vedno miren, je pojasnil: »Mislili smo, da bo Jerica, doma bi jo pa klicali Jra.«
Župnik je bil s pojasnilom zadovoljen, dodal je le: »Tudi doma jo lahko kličete Jerica.« Tako jo vedno kličemo Jerica.
Nace mi je o tem pripovedoval, ko se je z malo vrnil od krsta; jaz sem se ob tem prisrčno nasmejala ...
Danes Jerici lajšam trpljenje in trepetam za njeno življenje, za katero vem, da se hitro izteka, vem da ni upanja, da ona preživi. To ve tudi Nace, ki ves skrušen sedi ob otroku in z molitvijo prosi boga za njeno zdravje.
Zunaj v tišino noči skovika sova ...
PETEK:
Jerica je v ranem jutru borila poslednji boj svojega kratkega življenja ... Jaz in Nace sva bila nemočna ob njeni smrtni postelji, nisva ji mogla pomagati, sedela sva ob umirajoči, ki je vsa vročična hlastala za zrakom ... na njenih ustnicah se je pojavila krvna sled ... umrla je pred najinimi obupanimi očmi in očmi že vidno prestrašenih sestric in bratca.
Še preden smo jo pokopali, sta zboleli Marička in Anica, tudi pri njima se je začelo enako, smrt je prišla zelo hitro. Anica je preminila že čez nekaj ur. Marička je trpela več časa, žal tudi pri njej ni bilo upanja na ozdravitev, bilo je le kruto trpljenje, ki je mučilo vročičnega in hropečega otroka ... potem je prišla neizbežna smrt.
Sprašujem se zakaj? So najini otroci podhranjeni in zato manj odporni?
SOBOTA:
Naša družina se utaplja v solzah, lahko le molimo, žalujemo in trepetamo kdo bo naslednji, ni načina, da bi kaj spremenili. Ni zdravil, ki bi lahko premagala to strašno bolezen, ki mori in pri tem ne izbira, mori otroke pred katerimi bi moralo biti še celo življenje. Iz vasi ni nikogar, da bi povedal kaj se tam dogaja, velikokrat slišim zvonjenje, zato vem, da umirajo tudi v drugih hišah ...
Tudi Nace je zbolel in najstarejša sedemnajstletna Tinčka prav tako leži, upanje v moji duši je dokončno umrlo, negujem bolne ... skušam jim olajšat poslednje ure, toda prihodnosti za družino ne vidim več, nimam časa za razmišljanje in tudi ne zmorem več misliti. Utapljam se v temi obupa, groza me hromi ... oh kdaj bo konec te strašne more?
Najmlajšo Olgo sem posadila na ležišče k očetu, ki se zgublja v blodnjah zaradi visoke vročine. Deklica je pridna, tam mirno sedi, ko ji postane dolgčas se igra z drobnimi prstki na svojih majhnih rokicah ... Nekaj pripoveduje očku, ki je seveda ne sliši ...
Ostali otroci mi skušajo pomagati, veliko stvari je za postorit na kmetiji ... bojim se slabega vremena ... kaj če mi ne uspe pospraviti koruze? Potem nas čaka lakota ...
Zunaj vedno znova skovika sova, ptica ki oznanja smrt, vem da je prerano upati ...
Na strani, ki je sledila je bila pisava razmazana, to je kazalo na to, da je nona Nanca jokala, ko je to pisala. Najstnica sem čutila njeno žalost in obup, ki sta veli iz popisanega, s solzami oblitega zvezka. Za trenutek sem se spraševala ali naj berem naprej, potem sem pomislila, da je nona pisala, ker je želela, da bi to nekoč nekdo bral in tako zvedel, kaj se je dogajalo v tistih davnih dneh oktobra 1918 v veliki hiši ob potoku.
NEDELJA:
Danes nisem šla k maši, kljub temu sem molila več kot kadarkoli v življenju, prosila sem Boga naj mi pomaga, naj dovoli živeti mojim otrokom in možu, naj odžene smrt. Vendar moja molitev ni bila uslišana.
Strašna bolezen še naprej razkazuje svojo moč.
Zjutraj je zbolela Štefanija, to je deklica, ki se je rodila na Štefanovo pred petnajstimi leti, vendar smo ji kot datum rojstva napisali prvi januar naslednje leto, tako da je uradno leto mlajša.
Popoldne so kihale in počasi tonile v vročičnost, tudi Lucija, Rozalija in Johana. Njihovo počutje se je vidno slabšalo.
Spustila se je tema, noč ki ji je sledila je bila ena najstrašnejših v hiši ob potoku. Smrt je pokosila vse te tri deklice, ki so bile še pred nekaj urami zdrave.
Obupana sem stopila k moževi postelji in v upanju na samo besedico tolažbe, ki bi mi pomagala preživeti, povedala kaj se je zgodilo z najinimi deklicami. On pa se je zgubljal v blodnjah, na moje besede je odgovarjal le: »Tiho bodi Nanca in pazi na otroke.«
Nesreča naše družine se nadaljuje, ponoči je zbolela Angela, vedno resna in zamišljena deklica, slabo se počutita tudi Vida in Tončka.
Zunaj se v temno noč oglaša sova, njeno skovikanje je tako zlovešče ... grlo mi stiska strah.
PONEDELJEK:
Mora se nadaljuje ... jokam ... molim ... nič ne pomaga.
Objokujem Angelino smrt, temu se je že po nekaj urah pridružila še bolečina, ob izgubi malih Vide in Tončke.
Zboleli sta Lojzka in Pavla, tako kot sta vedno tičali skupaj pri igri, jima je usoda namenila tudi skupne zadnje trenutke. Meni, pa še eno bolečino, ki mi trga srce.
V pomoč mi je nekdo, ki mi je pripravljen stati ob strani, ni ga strah bolezni in smrti, to je sosedov Francelj, mladenič ki je rad pogledal za Tinčko. Še vedno upa, da njegova ljubljena ozdravi in postane njegova nevesta, rad mi pomaga svoji nesojeni tašči. On je tisti, ki je zbijal preproste zaboje, ki so služili za krste, v katerih smo pokopavali umrle.
Opravlja vsa moška dela, ki jih lahko, potem stopi k postelji svoje ljubljene deklice, moli in upa, da dekle ozdravi.
TOREK:
Samo teden je minil, odkar je za vedno odšla Adelma. V tem tednu groze so iz hiše ob potoku odnesli deset majhnih krst in temu še ni videti konca. Nace in starejši dve so bili nekaj ur boljši, upala sem, da ozdravijo, potem se jim je stanje močno poslabšalo.
Nocoj je umrla Tinčka, tik pred smrtjo je bila pri zavesti, v njenih očeh sem videla strah ... videla sem prošnjo ... : » Pomagaj mi mama!«so mi govorile njene oči ... dekle je vedelo, kaj se dogaja. Vedela je da odhaja za vedno, ona pa si je tako želela živeti. Ob njeni smrtni postelji je bil tudi Francelj, dekle je držal za roko in si za trenutek zaželel, da bi šel za njo.
Ona je umrla, midva sediva tiho ob mizi, ni več besed, ki bi si jih lahko rekla v tolažbo ... sediva in molče žalujeva.
Zunaj je noč in sova se oglaša čisto blizu hiše.
SREDA:
Z grozo sem opazila, da je zbolel Nacek, edini fant, med številnimi deklicami. Naš petletnik je bil nabrit, na njegovih ustnicah je vedno igral vesel nasmeh. Sedaj njegovo telo zapuščajo moči, razpokane ustnice ne silijo več v nasmeh, njegova dobrodušnost je izginila v blodnjah.
Tako sem upala, da bo dečku prizaneseno, ker je bil vedno zunaj na zraku in soncu. Moje upanje se je zjutraj sesulo, kot hiša iz kart.
Tiho skoraj brez pogrebcev so danes odnesli na pokopališče še tri krste, za vedno so odšle od nas še tri najine deklice.
ČETRTEK:
Umrl je Nacek, kako boli, ko drug za drugim za vedno odhajajo moji otroci ... kdaj bo temu konec ... ko bi bil vsaj Nace zdrav ... Francelj me skuša potolažit, govori mi: »Saj bo bolje Nanca, ta groza ne bo večno trajala.«Ob tem pa vidim, kako je obupan je, govori mi besede katerim niti sam ne verjame. Včasih za trenutek pomislim, kaj pa mi Bog še lahko vzame, naša hiša je prazna.
Sprašujem se zakaj? Sem ga užalila, ker si nisem želela še več materinske sreče? Ali nas je bilo preveč lačnih ust in je podhranjenost pripomogla k manjši odpornosti, zato je imela smrt lahko delo? Vem, to so vprašanja na katera ne bom nikoli dobila odgovora.
Zunaj je temna noč ... tako tiho je ... nocoj ni slišati skovikanja sove ...
PETEK:
Že zjutraj mi je posijal žarek sonca, Štefanija se mi je rahlo nasmehnila, vsa šibka je še, vendar vem, da je premagala bolezen. Kako srečna sem! Potem ... Nace, tudi njemu je bolje. Strah me je, kako naj mu povem za najine otroke. Danes lahko upam ...
Samo vreme naj še nekaj dni vzdrži, potem bomo lahko pospravili pridelke s polj in sadovnjaka ... ne bomo trpeli lakote. Oh, saj bo ...
BOŽIČ 1918:
Najlepši praznik v letu je danes, praznujemo Jezusovo rojstvo. V zadnjih dneh sem počistila po hiši, spekla sem orehovo potico, redki so dnevi v letu, ko si lahko privoščimo tako razkošje. Štefanja je okrasila drevesce in naredila jaslice, mala ji je pri tem pomagala. Po večerji smo ob jaslicah molili in peli božične pesmi, kot vsako leto smo tudi letos šli k polnočnici. Danes po kosilu se je oglasil Francelj, ni ostal dolgo, a v našo hišo je prinesel droben trenutek sreče. Vendar ni tako kot je bilo ... pri nas je tako tiho ... družina žaluje ... moteča je ta tišina, ki je nismo vajeni. Letošnji Božič ni tisto, kar je bil vedno ... žalost v naših srcih boli … Globoko v srcu vem, da bova z Nacetom žalovala vse do najine smrti.
To je bil zadnji zapis, ki ga je nona Nanca zapisala v ta zvezek. Jaz vedno nasmejana najstnica, ki sem videla življenje samo z lepe plati, sem jokala s to pogumno žensko, ki jo je življenje tako nečloveško preizkušalo, vendar je zmogla živeti naprej, se razdajati preživelima hčerama, možu in ne nazadnje nam trem vnukom.
Tistega dne je bilo moje srce žalostno, tudi sonce ni tako svetlo sijalo, temna senca je zaradi krute usode, ki je doživljala nona Nanca v tistih daljnih letih, legla na moje najstniško srce.
Nikoli več ni bilo tako kot je bilo ...

SLOVO

slika/internet

Ladja drsi po morski gladini, počasi se pomika proti odprtemu morju. Postaja vse manjša in manjša.
On stoji na palubi. Gleda proti obali. Roko ima dvignjeno. Maha njej ... svoji Lepotici.
Ona stoji ob morju. Sama je. Veter ji mrši lase. Na tilniku še čuti dotik. V ustih ima okus njegovega zadnjega poljuba ... poljuba, ki pomeni slovo.
Ladja je potonila za obzorje. Samotno postaja.
Valovi se zaganjajo v brežino. Besno udarjajo v od sonca razbeljeno kamenje. Lomijo se na drobne kapljice, postajajo bela pena.
Med hrumenje morja, se mešajo prodorni kriki osamelega galeba.
Lepotica ne zaznava lepote, ki jo obdaja.V srcu čuti neznosno bolečino. Solze ji polzijo po licu. Misli si: "To je slovo ... konec najine ljubezni."

VPRAŠUJEM SE ...



Sedim na letališču. Pričakujem tvoje letalo.
Živčno prelistavam revijo. Ne morem brat. Nemirno se presedam.
Misli mi uhajajo, se vpletajo v protislovna vprašanja, ki me mučijo.
"Zakaj prihajaš?"
"Iz ljubezni? Mar ni tako?"
"Da me mučiš? Vem, to je to."
V sebi razčiščujem, tlačim odgovore, ki mi ne ustrezajo, čisto na dno duše.
Nočem vedeti tistega, kar je popolnoma jasno. Zato si nizam vprašanja.
Skrita za revijo, opazujem tvoje letalo ... pravkar je pristalo.
"Si želim tvojega pristanka?"
"Kaj v resnici občutim?"
"Morda bi bilo bolje, da ponovno odideš?"
"Želim si tvojega ponovnega odhoda ... še bolje tvoje odsotnosti, morda ...?"
Zložim revijo, jo potisnem v torbico. Na ustnice si pričaram nasmeh. Grem ti naproti.
Razširiva roke in si padeva v objem. Prepričana sem, da je to tisto, vem:
"Ljubiš me!"
Žal ni tako.

slika/internet

MORAM NAPREJ



Slonim ob oknu. Težka je zame ta noč, noč polne lune. Ne morem spat.
Bolečina je spet prisotna, reže me v dušo, postaja neznosna. Sprašujem se:
"Zakaj nama ni bilo usjeno?"
Potegne rahla sapica, čudno zašumi. Pod oknom lebdiš. Tvoj obraz je lep.
Oblit je s srebrno mesečino.
Oči imaš zaprte.
Spiš v tišini te prekrasne, na trenutke pravljične noči.
Zona me obliva.
Vem:
"To si ti."
Vem prišel si, da se posloviva.
Prehitro si odšel, zato nisi našel miru, tam daleč v deželi mrtvih duš.
Sedaj si tu.
Nemo mi govoriš:
"Živi naprej!"
"Išči ljubezen!"
"Bodi srečna!"
Čarobni trenutek je minil.
Sama sem ob oknu. Zrem v noč, ki v mesečina jo obliva.
Vem:
"Moram naprej."

...

Gospa Mirela



Drobno sivolaso gospo Mirelo, ženico iskrivih oči, z nasmehom na zgubanem obrazu, sem spoznala pri sestrični. Bilo je v zgodnjih sedemdesetih kmalu potem, ko sta se z možem preselila v staro „palačo“ v ozki sivi ulici.
Gospa je bila njuna najljubša soseda. Njena dobra volja je bila nalezljiva. Vedno je bila pripravljena pomagati. Za vsakogar je našla lepo besedo.
Po moževi smrti je živela sama v zanjo prevelikem stanovanju. Otroci so že veliko prej zapustili rodno gnezdo in odleteli v širni svet.
Vendar gospa ni bila sama, živela je z majhnim psičkom Fifijem. Zelo rada ga je imela in on ji je ljubezen vračal. Njun odnos je bil prisrčen. Velikokrat sem ju srečala, ko sta se sprehajala po ozki ulici. Sama je povedala, da spi Fifi na preprogi tik ob njeni postelji.
Potem sem ju začela srečevati v družbi drobne deklice. Njeno glavico so krasili svetli kodrčki, očke so se ji nagajivo iskrile, zvonko se je smejala, vmes je neprestano čebljala o tem in onem.
Gospa je vesela spremljala igrivo deklico in razigranega psička V očeh ji je odsevala sreča.
Postala sem radovedna, sestrično sem vprašala, kdo je deklica.
Zvedela sem ganljivo zgodbo:
“ Mala je Manuela nezakonska hči natakarice Ane. Oče za otoka noče niti slišati. Stari starši dekletu ne morejo oprostiti, da jim je naredila tako sramoto, zato so jo nagnali od doma.
Gospa Mirela je Ano in njeno deklico srečala v parku. Ni si pomišljala, takoj ju je povabila k sebi in ne samo to. Na malo pazi, medtem ko Ana dela.“
Že dolgo je odkar je gospa Mirela za vedno odšla. Ostal je le lep spomin na njeno dobroto.