Vse dobro o meni






Namenila sem se, da napišem ta zapis, ni mi težko pisati o tem, sem namreč človek, ki je v vseh pogledih naj, naj...



Sedim za računalnikom v stanovanju, ki je sterilno čisto, vse se sveti, to pa zato, ker sem enkratna gospodinja. Ne boste verjeli, sinoči sem priredila večerjo, hrana je bila dobro pripravljena, ambijent pa tako čudovit, da ga povabljeni, niso in niso mogli prehvalit. Pomenek ob mizi je tekel sproščeno, nihče ni čutil ob tem niti malo zadrege, to pa zaradi mojih gostiteljskih sposobnosti, ki so naravnost neverjetne.

Seveda ne čepim samo doma, prepotovala sem skoraj cel svet, za to sem se posluževala najbolj luksuznih načinov prevoza in najboljših hotelskih namestitev.

Obiskala sem veliko svetovnih prestolnic, si ob tem ogledala veliko znamenitosti. Mudila sem se na najlepših plažah, uživala ob lepoti narave in v vsem luksu, ki so ga ustvarile človeške roke, ne nazadnje tudi njegovi možgani. Priliko sem imela občudovati, prenovljene gradove, ki so jih v davnih časih zgradile mogočne evropske rodbine. Zime sem preživljala v najboljših smučarskih središčih, v družbi slavnih oseb s filmske in glasbene industrje, ter nekaterih kronanih glav.

Moje znanje jezikov je enkratno, govorim vse jezike, ki v svetu nekaj pomenijo. Daleč najbolje obvladam kitajščino, to pa tako dobro, da sem v kitajščini izdala, že nekaj pesniških zbirk. Naklade so seveda izredno visoke, saj je tudi Kitajcev zelo veliko. Moje pisanje je tako dobro, da se marsikateri Kitajec, raje odpove skodelici riža, kot moji umetnosti.

Tudi drugega znanja mi ne manjka, sem tako rekoč leksikon v malem, če bi radi kaj zvedeli, jaz sem pravi naslov, na katerega se lahko obrnete.

Če boste v kateri od svetovnih galerij naleteli, na izredno dobre slike, poglejte skoraj verjetno nosijo moj podpis. Prav v vseh tehnikah sem dobra, moja slava pa je svetovnih razsežnosti. Kiparjenje je moj hobi, vendar so mi tudi tu kritike naklonjene, zato dobivam vabila za razstavljenje na različnih zelo obiskanih razstavah.

Lahko se pohvalim, da igram klavir in imam zelo lep glas, tudi pri tem me obkroža neverjetno veliko občudovalcev, ki me vedno prosijo naj jim zapojem.

Moja lepota, ta je naravnost enkratna, čudovito postavo, še polepšajo dolgi svetli lasje, ki mi valovito padajo na ramena. Oči so lepo oblikovane, v njih odseva jasna modrina neba. To skupaj z eleganco mojih gibov in dobrim okusom za oblačenje, ustvari enkratno podobo lepote.

Kaj naj še napišem, da ne bom izpadla preskromno? Ja nesramno bogata sem...



Zapis je napisan, jaz se pa počutim zelo slabo, ni lahko biti »Lažnivi baron«.

Lea

Eva ženska vsem v pogubo



slika/internet

Rajski vrt v vsej svoji neizmerni lepoti. V zlatorumeno sončno svetlobo odeto zelenje, raznobarvne rožice, v zraku harmonija vonja, teh dehtečih lepotic.
Tam zadaj žubori potoček, med tem, ko se kristalno čista voda vrtinči okrog belih kamenčkov.
Vrt preletava ničkoliko drobnih ptičkov, ki v družbi z žuborečim potočkom in rahlim vetričem, ustvarjajo čudovito glasbo, glasbo čiste nedolžne narave.
Potem so tu sadna drevesa, obložena z zrelim, sočnim sadjem, ki se ponuja v poskušino:"Poskusi me!"
Prav sredi vrta, raste drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in hudega.
V Rajskem vrtu je Bog naselil tudi Adama in Evo, človeka: lepa, mlada, srečna....Lahko sta uživala v tem prelepem vrtu, tudi jedla sta lahko, kar jima je srce poželelo. Edino, kar jima je Bog prepovedal, je bilo uživanje sadja z drevesa spoznanja. Povedal jima je, da bosta v tem primeru, morala umreti.
Med živalmi, ki so živele v Rajskem vrtu, je bila tudi kača, ta je bila bolj prekanjena, kot ostale živali. Vedno se je mudila, kje v Evini bližini in ji prigovarjala:"Bog vama je prepovedal jesti sadove od drevesa spoznanja, ker bi v tem primeru znala ločiti, dobro od hudega in bi tako postala enaka Bogu. Nikakor ne bosta zaradi tega umrla". Eva je kači verjela, utrgala prepovedani sad, lepo vabeče, rdeče jabolko in ga ponudila tudi Adamu. Zagrizla sta v okusen sad in greh je bil storjen.
Sledila je kazen, Bog ju je izgnal iz raja. Evi napovedal, da bo v bolečinah rojevala otroke, Adamu pa ,da bo v potu svojega obraza obdeloval zemljo, s tem bo preživljal sebe in družino. Morala bosta umreti, se vrniti v zemljo, iz katere je Bog oblikoval Adama. Adamu je rekel:"Prah si in v prah se povrneš."
To je zgodba o Adamu in Evi, prvi ženski, ki je bila tudi, prva možu v pogubo. Mogoče je tako tudi bolje, saj v drugem primeru, bi nas ne bilo na Zemlji, jaz pa tako rada živim, vsem nadlogam navkljub, navkljub vsem težavam, ki so del življenja.

Lea

V predalček spomina spravljena fotografija



Nebo je jasno, sonce se veseli, da ni več turobnih oblakov, ki so bili krivi za pravkar končan naliv. Lahna burja vztrajno in z velikim uspehom suši vlago. V travi ob popolnoma suhi cesti, se lesketajo drobne kapljice.
Pogled potuje preko pašnika, tam na desni opazim dva bela kroga, to sta dva travniška kukmaka.
Oči raziskujejo naprej, pogled potuje proti prvim hišam, ki so lepe obnovljene, to je znak da tu živijo ljudje. Srečni, so ker imajo možnost živeti v domačem kraju, v skoraj neokrnjeni naravi.
Za hišami se dviga griček, na njem raste, nekaj vitkih belih brez. Ravna debla spominjajo na vitke bele lepotice, ki dvigajo roke visoko v nebo.
V ozadju gore, jasna slika je to, le ob vznožju je tu in tam kosmič rahle bele meglice, ki se nežno dotika nezemsko lepih krasotic.
S pogledom skušam fotografirat te lepote, jih shranit globoko v spomin.
Za tiste čase, ki so morda neizbežni, časi puste starosti ali še huje osamljenosti. Takrat bom poiskala v spominu srečo, prinesla mi jo bo prav ta podoba neizmirne lepote, ki se je rodila ob prelomnici, ko se je iz naliva rodilo sončno popoldne.

Lea

Dihurček Bine ali bela strela






V naročje dvignem majhno kepico bele barve, prijazno se stisne k meni. Srečna sem, ker se mi razdaja, vračam mu nežnost, kolikor morem.

Prideva v stanovanje, drobno puhasto živalco, ki se je crkljala v mojem naročju, dam na tla. Zgodi se velika sprememba, bela kepica postane bela strela, šviga iz kota v kot, skriva se pod blazinami na kavču, nagajivo pokuka ven, že se hrani z Macino hrano in spet je na kavču, skriva se za košaro z igračami, pod mizico. Gledam kam je izginila...joj, ne saj ni res, pravkar mi presaja rože, zemlja leti v zrak, meni se v žalosti orosi oko ...

Ukažem mu:"Bine ne , ne smeš!"

Ne sliši, pridno nadaljuje z delom ... zagrabim belo strelo, ona piha, očitno jezna, ne strinja se z mano ...

.Sedem na kavč, beli kožušček za trenutek mirno leži na mojih kolenih in že poskoči zapodi se v Maco, mojo muco "nono", ki ji ni do heca, muca piha, maha s tačko ... ni več potrebe za to.

Bela strela se "utaplja" v časopisih in reklamah na polici ...

Postanem bojno razpoložena, zagrabim kepico, jo dražim, čoham ... vesela je, želela si je prav tega ... Zelo ji je všeč, sodeluje v igri, me rahlo grize, praska ...

Mislim si:"Dovolj bo", sedem, skušam napisat nalogo za angleščino ...

.Nekaj mi je zlezlo v hlačnico, praska, grize, sprašujem se ali naj vračam ljubkovanja ...

Začnem se spet igrati, plezam po vseh štirih, božam, čoham, strašim, pihava drug v drugega, tako srečna sva, verjamem, da to čutiva oba ...

Potem obnemore, plosko leže na tepih, počiva ... skrajni čas, da ga nesem v kletko ...

Tomaž in Matilda


slika/internet

Pred približno dvemi desetletji sem šlišala sledečo pravljico, ne vem kdo je njen avtor, morda je ena izmed povesti, ki so se s pripovedovanjem ohranjale iz roda v rod.
Zelo mi je bila všeč, od takrat je nisem več slišala, vendar mi je ostala globoko v spominu.

V davnih časih je bilo vse drugače, kot je danes. Smrt je kosila le stare in betežne, ki so trpeli in so si zato želeli umreti.
To se je za vedno spremenilo, nekega toplega junijskega dne, tistega dne je delal Tomaž v svojem vinogradu, ki se je raztezal po pobočju nad vasjo. Iz ure v uro je postajalo bolj vroče, delo je v tej vročini postajalo vse bolj naporno, Tomaž se je večkrat ustavil in si nekoliko spočil. V nekem takem trenutku, si je z roko obrisal potno čelo in pogledal na pot, ki se je vila iz doline. Zelo je bil začuden, ko je na poti zagledal starko, odeta je bila v črnino, na glavi je imela črno ruto, na rami je nosila koso. Mukoma se je vzpenjala navkreber. Vsakih nekaj korakov se je ustavila, si za trenutek oddahnila, nato nadaljevala pot po strmini.
»Le kdo je starka?« Se je spraševal Tomaž.
Prenehal je z delom in s pogledom radovedno spremljal v črno oblečeno ženico. Precej časa je poteklo, preden je uspelo zadihani starki, priti do vrha, takrat jo je Tomaž prepoznal:
»Botra Smrt!« Je bilo spoznanje, ki mu je v tem trenutku šinilo skozi možgane.
Matilda se je ustavila, prijazno pozdravila, rekla par besed o vremenu in potarnala o naporni hoji v tej vročini, pa tako strma, da je ta pot, je še pristavila. Tudi Tomaž je bil prijazen, pritrdil je starki glede vročine, pohvalil je njeno prizadevnost, da opravlja svoje poslanstvo, tudi v tako nemogočih razmerah. Prav ta prijaznost je Matildo opogumila, da je možakarja prosila:
»Ali imaš kaj pijače, tako sem žejna?«
Tomažu se je v tem trenutku porodila misel: »Sedaj imam priliko, da se za vedno rešim nadležne starke.«
Prijazno se ji je nasmehnil in jo povabil v zidanico na kozarček, rada mu je sledila. V zidanici je bilo tako prijetno hladno, gostitelj pa tako prijazen, tako da je nesrečnica pozabila na previdnost. Tomaž je stopil k največjemu sodu, ga odmašil in rekel Matildi: »Le zlezi noter botra in privošči si dobre kapljice, kolikor ti srce poželi!«
Starka se ni pustila prositi, zdrsnila je skozi luknjo in že je v sodu gasila žejo. Možakar pa je urno zamašil odprtino.
Matilda je se je odžejala, potem je skušala priti iz soda, to je bil zanjo trenutek spoznanja, da se je ujela v past. Milo je prosila Tomaža, naj se je usmili in jo spusti iz vinske ječe. On pa je ni poslušal, žvižgaje je zapustil zidanico, končal začeto delo v vinogradu in se lahkih nog vrnil domov. Bil je zadovoljen sam s seboj, razmišljal je kako na lahko, se je znebil Smrti, sedaj bo lahko živel brez skrbi, ne bo mu treba umret.
Starejši ljudje so se spraševali, kje se mudi Smrt, da je ni na spregled, jamrali so, kako trpijo in si jo želijo, da jih odreši. Nje pa ni bilo od nikoder. Tomaž jih ni razumel, mislil si je, zakaj niso srečni.
Leta so tekla, Tomaž je bil iz dneva v dan starejši, postajal je betežen. V neprespanih nočeh, so ga mučile neznosne bolečine, tedaj si je tudi on želel Smrti.
Nekega jutra se je odločil, odvlekel se je navkreber, z velikim naporom, je prišel do zidanice. Odmašil je sod, ob tem ga je navdajal občutek sreče, mislil je, da bo kmalu rešen neznosnih bolečin.
Matilda je zlezla iz soda, pijano pomežiknila soncu in se odmajala, skozi vrata. Tomažu ni privoščila niti pogleda. Naglo je odvijugala po poti v dolino, zanašalo jo je zdaj levo, zdaj desno, večkrat se je opotekla, kazalo je da bo padla.
Negotovih korakov je odhitela v vas, naenkrat je zamahnila s koso in pokosila dečka, ki se je igral na cesti. Pijanski pohod in nerazumno košnjo je nadaljevala, tako da je pokosila mlado mater. Potem je odkolovratila na Tomaževo dvorišče, tam je pokosila njegovega zeta, moža v najboljših letih, skrbnika številne družine.
Že veliko let je preteklo od takrat, Smrt je še vedno pijana, vede se neodgovorno, kosi mlade, živeti pa pušča starce, ki si želijo, da bi jih odrešila trpljenja. Do kdaj bo tako?

Ob pogledu na tisto bedro, so se mi začela šibiti kolena.



Slika/internet


To je dogodek, ob katerem se mi niso tresla le kolena, še veliko bolj se mi je tresel želodec.

Nekega decemberskega večera, pred več kot desetletjem, sva bila z možem povabljena na večerjo, k prijetnima znancema. Večer je bil prijeten, vzdušje ob mizi enkratno, prijetno smo kramljali o tem in onem, hrana je bila dobra in okusno servirana.

Dih mi je zastal, kolena so se mi zašibila, ko so se na mizi pojavila piščančja bederca. Na pogled so bila lepa, zlato rumeno zapečena. Vse to mi ni veliko pomagalo, jaz namreč ne jem piščancev. Gostiteljica me je silila naj jem, jaz pa je nisem tako dobro poznala, da bi ji lahko rekla: »Tega ne jem.«

V ustih se mi je nabirala slina, sililo me je na bruhanje.

»Kaj naj naredim?« sem se špraševala. Bilo je res zelo hudo.

Potem sem zbrala pogum in dala v usta prvi košček. Prekladala sem ga v ustih, ga skušala požreti, z velikim naporom mi je uspelo. Potem sem se trudila naprej, dokler nisem vsega pojedla. Veliko napora me je stalo, ob tem nisem niti malo uživala, bila pa sem vesela, da nisem nikogar užalila. Srečna sem bila, da nisem bruhala.

Kolena so se mi šibila še potem, ko sem lahko odšla od mize.

TRADICIJA-GRADITELJ ŽIVLJENJA ALI NJEGOVO PREKLETSTVO
KRESOVANJE


slika/internet

Navada, običaj, kar se je ustalilo v neki skupnosti in gre iz roda v rod to je tradicija.

Tradicija je včasih tisto lepo ohranjevanje navad v družini, vasi ali pokrajini, včasih celo med ljudmi istega naroda ali vere. Veliko je lepot, ki se s tem ohranjajo, spoznavajo jih otroci, ti jih posredujejo naprej svojim potomcem. Tradicija postajajo tudi dogodki, ki se vedno ponavljajo v določenem času in določenem kraju. Ob takih dogotkih je veliko lepote, veselja.
Obstaja tudi tradicija, nazadnjaštvo, ki zavira napredek. Tu ni lepot, tu so omejitve, spone, ki zavirajo življenje in njegov napredek in razvoj. Ob teh tradicijah ni lepote, ampak mračnjaštvo, ki tlači.

Rada bi pisala neobremenjeno, z navdihom veselja, zato sem se odločila,da bom pisala o običaju, ki je trajal zelo dolgo in bil je zelo lep. Treba bi ga bilo ohranjati in spoštovati tudi v današnjih dneh. Njegovi začetki segajo daleč pred prihod krščanstva. Gre za kresovanje, oziroma običaje povezane z verovanji o kresni noči. Običaji kresovanja so v naših krajih zamrli v drugi polovici šesdesetih let.

Spomnim se kresovanj na predvečer godovanja sv. Janeza Krstnika 24. 6. V letih mojega otroštva so prižigali kresove, peli in rajali ob njih, fantje so skakali čez kres ali skozenj. To so delali v prepričanju, da nas bo ogenj ščitil red zlimi silami in nadnaravnimi bitji.

Skominjam se tudi pletenja venčkov iz rumenega še rosnega cvetja, nabranega tik pred zoro, ki smo ga potem obesili ob vrata naših hiš. O kresni noči je bilo veliko verovanj,naprimer za rastline nabrane v tej noči, ki naj bi imele magično moč.

V kresni noči se je dogajalo veliko pravljičnjega, lahko si videl škrate in vile, če si imel v čevlju praprotovo seme, si lahko razumel govorico živali. Dekleta so si dajala praprotovo seme na prsi, to naj bi pomagalo, za srečo v ljubezni.

Vsa dejanja, ki so jih ljudje delali v tej noči, so delali zato,da bi se ubranili zlih bitij.

V času pred krščanstvom so ljudje prižigali kresove v čast Kresnika, v čast ognja.

To je bil kres ob poletnem solsticiju.

MAČEK ...





foto: Debi76



Že ob prihodu sem ga zagledala in on je zagledal mene, pristopil je in me pobožal po nogi, kako nežen in mehak je bil njegov dotik.

Stopila sem v hišo poklepetala z domačimi in spet sem ga zagledala, kukal je skozi priprta vrata kuhinje, njegov pogled je potoval od enega do drugega, zadovoljen s tem kar je videl, je počasi odšel v dnevno sobo, tam je legel pod mizico in veselo predel.

Potem smo vsi odšli v dnevno sobo, spet se mi je približal, tokrat me je nežno grizel. Nežen je bil v stiku z menoj, čisto narahlo je grizel moje prste, ob tem sem se zelo lepo počutila.

Nenadoma je obstal, čisto mirno je stal in čakal ... pogledal je proti vratom. Tam je stal gospodar, visok, miren ... pokončen in gledal vanj. Nekaj dolgih trenutkov sta se gledala, s pogledi merila moči, potem so se rumene mačje oči umaknile ... maček je spoznal, da ne more zmagati, da bije neenak boj. Zato se je potuhnjeno umaknil v kuhinjo, tudi tam si je našel skrivališče pod mizo. Čakal je na pravi trenutek ... ko je ocenil, da to lahko stori je zbežal, hitro je stekel po stopnicah in izginil nekam v drvarnico. Čudovit je bil pogled na lepega tigrastega mačka, na njegove rumene oči, tako močan in samosvoj je bil njegov nastop.

Odhajali smo ko je bilo že temno, ko sem stopila na dvorišče, sem ga začutila, bil je ob moji nogi in nežno se je drgnil obnjo, glasno je predel in s tem mi je kazal, da sem mu všeč, sprejel me je za svojo, sklonila sem se in ga pobožala, njega ki si me je izbral za prijateljico.

To je bila sobota, dan ko sem bila kar nekajkrat očarana, življenje je lahko tako lepo.





foto:Debi76


Lea
... ... ...