A lahko en moderator kdo zbriše in to osebo bena, hvalalepa:roll:

Hvala Anja :ty: Lea

SANJE



Tema s vso svojo težo pritiska proti tlem. Mraz globoko reže v telo drobne deklice, ki izgubljeno tava sredi polj. Trepeta otrok, strah jo je.
Od zahoda se je začelo svetlikati, skozi temo prodira oranžnosiva svetloba. Vse je obarvala v oranžno. Neka neznana sila, hrumi, koruzo v njivi k tlem pritiska. Steblelca so čisto po tleh poležena.
V tistem trenutku prigalopira konjenik, štrašen je na pogled. Glavo mu pokriva okrašen turban. Izza širokega pasu potegne ukrivljeno sabljo. Morda je turški aga.
Konjenik zamahne, sablja švigne po zraku. Deklica zagleda žogo, ki se kotali v zelenosivi travi.
Sledi trenutek spoznanja, otrok se zgrozi, zstane ji dih, iz oči ji gleda strah. Ne, ne, saj ne more biti res ... tisto v travi ni žoga. Njena odsekana glava se kotali po tleh.

slika/internet

Spomini vrbe žalujke




Nemo stoji tam ob močvirju, ujeta med tri ulice, istočasno v mestu in obenem na njegovem obrobju. Utrujena je, žalostno poveša veje in naveličano strmi v noč.

„Končno imam malo miru,“žalostno pomisli.

„Kar se zadnje čase dogaja je milo rečeno preveč.“Razpreda naprej.

„Ne, ni bilo vedno tako.“ Hrepeneče pomisli na tiste davne dni, ko jo je majhno sadiko, starec posadil, tu na to odmaknjeno zemljo na robu močvirja, v katerem je mrgolelo rastlinskih in živalskih vrst. V tistem času je tu vladal spokojni mir, le od časa do časa se je oglasil pasji lajež, ki je prihajal od starčeve kmetije. V zgodnjih jutrih je od tam, sapica prinašala, kikirikanje petelina, ki je naznanjal nov dan.

Mimo nje je odvihrala druga svetovna vojna. Ni je občutila. Ona je mirna rasla na svojem prostorčku. Ljudi skoraj ni bilo blizu, le v zgodnjem poletju sta prišla starčka, obirat češnjevo drevo na bližnjem griču.

„ Kmalu po vojni se je začelo, vendar me ni motilo. Seveda takrat sem bila še mlada.“Se spominja naprej.



Eden izmed prvih blokov- slika/internet



„Prišle so množice mladih, motiviral jih je opoj svobode. Skoraj golih rok so začeli graditi novo mesto. Peli so revolucionarne pesmi in garali, niso se ozirali na žulje, ki so boleli. Velike stavbe so rasle kot gobe po dežju. Brigadirji so se ob prostih trenutkih radi zadrževali tu pri meni. Posebno radi so se k meni zatekali mladi pari, ki so iskali miren kotiček, da so lahko na samem ukradli poljub. Uh … kako mi je bilo v tistih trenutkih toplo pri srcu.“ Se sama pri sebi nasmiha. Za droben trenutek zapre oči. Pobrskala po spominu in nadaljuje:

„ Potem so brigadirji odšli. Naselili so se prvi stanovalci. Spet so bili zelo redki trenutki, ko je kdo prišel mimo.“



Dijški dom v neposredni bližini- slika/internet



„Tu je bil mir vse do takrat, ko so na drugi strani ceste zrasle nove stavbe … dijaški dom. Takrat je tu postalo veselo, mladi so se podili za žogo, se smejali in veselo klepetali. Nekateri so raje posedali na klopci in brali, morda so se učili. Rada sem bila v njihovi družbi.“

„ V stavbi na griču se je začelo nekaj dogajati, postala sem radovedna … napenjala oči in strigla sem z ušesi … končno sem ugotovila, odprli so tovarno konfekcije. Vsako jutro so mimo mene hitela dekleta in žene. Veselile so se lepšega jutri, jaz sem se veselila z njimi.“Spet tone v spomine.

„ Žal so po nekaj desetletjih zgradili nov dijaški dom, na drugem koncu mesta in mladež se je preselila tja. Oh, kako jih pogrešam.“

„ Veliko se je gradilo in nekega dne sem žalostno ugotovila, da živim sredi mesta, pravzaprav v mestnem parku. Meščani so v vse večjem številu prihajali, iskali so miren kotiček, prihajali so zaljubljenci in žal tudi taki, ki so nad življenjem obupali.“

„ Delavke iz konfekcijske tovarne, naenkrat niso več verjele v boljši jutri. Trepetale so za svoja delavna mesta. Tovarno so zaprli in one so še zadnjič šle mimo mene, bile so žalostne, nekatere so jokale.“ Postane zagrenjena ob spominih. „Najbolj me boli, da v zapuščeni tovarni prebivajo brezdomci, nesrečni, brez ciljev, brez prihodnosti.“





Pogled na zasnežen Borov gozdiček- slika/internet

„V moji neposredni bližini so zgradili otroška igrišča. Cele dneve poslušam njihov živ- žav. Po pešpoti mimo mene se zgrinjajo množice, ki vedno nekam hitijo. Promet hrumi po ulicah, ki me obdajajo. Življenje tu mi postaja vedno bolj neznosno.“Za hip premolkne in potem zagrenjeno nadaljuje:

„Vem stara postajam. Ali lahko še upam na trenutek miru?“

Tako ob večerih brska po svojih spominih stara vrba žalujka, ki že leta raste na robu mesta.

Presenečenje smrti


slika/internet

Leži na hlodih. Soncu nastavlja svoj tigrasti kožuh. Kremplje zabada v les. Prede.
Uživa v sanjarjenju o miškah, tistih okusnih zalogajih, ki si jih privošči igraje po uspešnem lovu.
Zmoti ga šum, čisto rahel je, komaj zaznaven.
Odpre najprej levo oko, nato lenobno pogleda z obema.
"Le kaj sem pravkar slišal?"Pomisli.
Potem ga zagleda ... Modras se premika izpod hlodov, namenjen je nekam proti dvorišču.
"Naj gre! Ne zanima me, nisem lačen."Razmišlja razum.
Nagajivi škrat v njegovi mačji glavi, ga podžiga: "Daj ujemi ga, poigraj se z njim!"
Uboga škrata. Skoči za modrasom. Previdno ga zagrabi. Kačja glava vseka ... zobje se mu zapičijo vrat.
Neznosno ga zaboli. Bolečina se razlije po celem telesu.
V očeh se mu zrcali presenečenje. Sliši svoj prederljiv krik: "MIJAV, MIJAV."
Presenečenje se spreminja v grozo.
"Mijav, ... miiijjav, ... miiijjjaavvv," vedno bolj tiho je njegovo oglašanje.
Njegove oči vse bolj motno zrejo v svet.
Prsenečenje se izlije v smrtni boj ... samo nekaj drobcev časa mu ostane. Telo trza v agoniji smrti.
Potem pride trenutek smrti.
To je bilo zadnje presenečenje v njegovem mačjem življenju.

Prijetna toplota



Prijetna toplota

Bila je zima. Gola drevesa so se dvigala v nebo.
Tam je bila polna luna, mežikajoče zvezde. Veter je zavijal. Bilo je mrzlo.
Rezalo je v lica in gole prste.
Prijel si me za trde, pomodrele roke.
Glavo sem ti položila na prsi.
Čutila sem tvoj utrip. V tvojih toplih prsih je bilo srce.
Godila mi toplota, pijana sem postala od nje. Uživala v njej.
V meni je prebudila spomine.
Na najino ljubezen, ki se je zdrobila na mikro koščke.
V tistih omamnih trenutkih sem vedela, da je konec.
Res si me ljubil, morda še prveč.
Toda poznala sem tvoje visoko v nebo segajoče želje.
Vedela sem za sanje, v katerih ni bilo prostora za najino ljubezen.
Vedela sem ...
Le ovirala bi te.
Ne, nisi si želel skupnega ognjišča.Tudi do otroškega smeha ti ni bilo.
Morala sem naprej ... bežati pred iluzijo ljubezni, ki bi se tako hitro v sovraštvo sprevrgla.
Vendar mi je bilo tako prijetno toplo.