STOLETNICA

Naša stoletnica gre še lahko po stopnicah, še lahko bere časnike, skuha kosilo ali odide na pošto vplačat položnice. Naša stoletnica pravzaprav sploh še ni stoletnica, tako jo imenujem, ker bo to precej kmalu postala, stara je namreč 97 let in pol, saj se je rodila davnega leta 1912 in sicer meseca aprila. Kar je svojevrstna ironija, saj vsi vemo kaj se je zgodilo aprila leta 1912. Takrat se je namreč potopil Titanic in seveda, hkrati se je rodila ona, naša stoletnica... Tako so se tistega nesrečnega leta (če še niste vedeli) zgodile kar dve katastrofe epskih razsežnosti, zato je to črno leto v mojem osebnem spominu primerljivo samo še z letom 1977, leto v katerem sem bil seveda rojen jaz, njen vnuk.
Razlogi za to moje sovraštvo do nje (zdaj ste najbrž že uganili da gre za sovraštvo) so tako težko razložljivi in tako kompleksni, da še meni ni več čisto jasno kdaj, kako in čemu sem jo začel sovražiti. Vendar, če malo pomislim, lahko z gotovostjo trdim, da je morala na začetku (kakor pri vseh velikih sovraštvih ali vojnah) imeti prste vmes vera. Naša stoletnica je namreč zelo verna ženica. V njeni sobi je polno svetih podob, križev in raznorazne krščanske literature. Radijo Ognjišče je stalno na programu in večkrat me je že na vse zgodaj zjutraj zbudila z njim. Seveda sem se v takih primerih vedno znašel; šel sem na hodnik, odprl el. omarico, odvil varovalko, ki je pokrivala njeno sobo, ter se neslišno vrnil nazaj v posteljo. Toda kmalu so me domači odkrili in oče je omarico zaklenil, ključ pa skril. Tako sem se moral spet znova in znova zbujati ob glasnih zvokih njenega radija, najrajši v nedeljo, ko rad dolgo spim. Naša stoletnica namreč ne bi bila stoletnica, če ne bi bila tudi že precej naglušna. Sicer ima slušni aparat, vendar pomaga bore malo, saj ji je treba včasih tudi po trikrat ali celo štirikrat povedati enainisto stvar. To mi je osebno vseeno, saj praktično ne govoriva nič, je pa mučno poslušati druge, kako ji znova in znova pojasnjujejo, kaj sploh hočejo od nje. Spominjam se nekoč, da jo je klicala njena hči iz dolenjske in sem ji moral jaz osebno izročiti telefon v njeno sobo. Ko sem šel iz sobe, sem potem za vrati prisluškoval, če me kaj opravlja po telefonu, (na sumu sem jo imel, da mi je zamerila mojo strupeno hladnost do nje) vendar ta stara babnica sploh ni slišala svoje sogovornice, saj je kar naprej vreščala v slušalko: "Halo, Ani, me slišiš, halo, halo, ne slišim te..."
Z leti so mi šle njene muhe vse bolj in bolj na živce, posebno njena hipohondrija; njena soba je bila polna tablet in raznoraznih zvarkov, po stenah so bili obešeni stroki česna itd. Vedel sem kam vsa ta pazljivost in obsesija z zdravjem vodi in zaradi tega sem bil iz dneva v dan bolj potrt. Vidite, da se razumemo, ko smo jo mi dobili v varstvo jih je štela komaj 82. Tako sem si takrat rekel, da ni razloga za skrbi, saj jih bo doživela tam nekje 85, v najslabšem primeru 90. A kako zelo sem se uštel, saj vse tako kaže, da me bo nazadnje preklemanska starka še preživela. Razlogi zakaj ji želim tako "kratko" življenje so seveda zelo praktične, materialistične narave, česar me je sicer sram, vendar ne dovolj, da vam bi zdaj tu vse to zamolčal. Po njeni smrti bi se namreč izpraznila sosednja soba v kateri zdaj prebiva in bi posihmal pripadala meni. S to sobo pa sem imel že od otroških let načrte, ki pa so se seveda tragično razblinili, ko se je v sobo vselila ona, stoletnica. Sanjal sem namreč, da bi nekoč v tej sobi imel svoj veliki atelje, v katerem bi potem ustvarjal nesmrtne umetnine, oljne slike, ki bi odražale najbolj skrite kotičke moje razrvane duše. Razrvana? Ne, takrat to pač moja duša še ni bila, takšna je postala šele potem, ko je neki lažni Mojzes razmaknil morje mojih sanj, da je lahko čezenj v svojih "babičinih" copatah ravnodušno odkrevsala moja preljuba stara mama, naša stoletnica. Prav zdajle slišim zvoke cerkvenih orgel izpod vrat njene sobe, kako odpirajo svoje mogočne Bachovske škrge v sveti blaženosti, med tem ko moram jaz tu ob mrazu in sveči s peresom škrebljati na papir tele bedne, nične zapiske, nekakšno poročilo izgnanca, zapornika pisane besede, kaj pa mi zdaj preostane drugega, kot besede? Seveda, kar poglejte jo, stoletnico, kaj njej mar moje muke, moja bol, požvižga se ona na vse to, saj se kar koplje v cerkveni umetnosti: Bach in vatikanski zvonovi iz radija, reprodukcija madone Leonarda da Vincija na steni, umetelno izrezljani leseni križi, ruske ikone, ni da ni. No, mar je potem sploh še čudno, da jo mrzim? Saj prav ona in samo ona že ves čas meče usodno senco name, na mojo umetnost, ki je zaradi tega, (to ste že lahko opazili), precej revna in patetična. In naj še tako vročično iščem opravičila za to svojo revnost (enemu ste pravkar priča), naj vam še tako pojasnjujem svoj žalostni položaj oškodovanca, ne morem spremeniti dejstva, da me bodo na podlagi tega mojega zapisa vsi sorodniki označili za pošast, izrodek, ki ga je treba (to vam že lahko namignem) razdediniti in za njim izbrisati vse dokaze o pripadnosti njihovi rodbini. Da, o tem sem že dolgo sanjal in da bi bil deležen takšne blažene usode se mi zdaj zdi komaj še verjetno. Saj me je zopet zgrabil tisti stari strah pred osamo, ki vse ovce zgrinja v isto čredo, zdaj sem namreč že zaukuril peč, da bi ta gnusni, z brezplodnim sovraštvom prežet zapis končal v plamenih, in samo višja sila mi še lahko prepreči to namero, recimo kakšna možganska kap, ali nenadna smrt, zaradi