PUNČKA JE UKRADLA BOBIJU KOSILO

Mmmm … kako dobro je Bobijevo kosilo



Nocoj bere na eDnevniku, ustavi se tu in tam. Večinoma zanimivi prispevki … glej, glej, kaj piše Klotilda. Otroci in hrana … njihove želje … okus … Ona v mislih potuje daleč nazaj …
Vidi veliko hišo, tam na desni strani je pasja utica in Bobi ki je pravkar dobil kosilo. Prav blizu stoji svetlolasa punčka, še čisto majhna je.
Stoji tam in požira slino:“Mmm, kako lepo diši ...tudi jaz bi to jedla.“
Punčka se spusti na vse štiri … približa se skodelici s hrano. Kratek trenutek negotovo pomišlja, nato iztegne ročico in seže v skodelico. Zajame v drobno peščico in odnese kuhnjo(ječmenko) v usta.
„Uf, kako zelo dobro je!“ Si misli.
Z ročico ponovno zajame … Bobi grozeče zarenči .... Noče deliti kosila.
Punčka se ne ozira na pasje negodovanje. Pogumno zajema. Naenkrat Bobi šavsne, ostra bolečina zareže v otrokovo zapestje.
„Au, au … boli, oh kako boli!“ Kriči, vsa prestrašena svetlolasa punčka. Plane v jok … stresa jo hlipanje.
„Zakaj si me ugriznil!“ Očita psu, ki jo začuden opazuje.
Od nekod priteče teta, hip za tem se ji pridruži še mama. Začudeni ugotavljata, kaj se je zgodilo.
„Zakaj si kradla Bobiju hrano?“ Jo sprašuje teta.
„Zato, ker je kuhnja takooo dobra.“
„Kako dobra? Saj je ne maraš.“ Pristavi presenečena mama.
„Tvoje ne maram ... tetino pa … ona skuha takooo dobro.“
„Potem pridi k meni, dala ti jo bom,“odločno reče teta.
Najprej ji je mama izprala in obvezala rano.
Medtem so se posušile solze ... jok je bil pozabljen.
Potem je punčka lahko šla k teti na kosilo. Še veliko krat je pri njej jedla "takooo dobro kuhnjo“.
Ona se smehlja. Šele veliko pozneje ji je mama povedala, kako je v majhnem lončku nosila k teti "svojo, ne dobro kuhnjo".

KO POTOK PODIVJA

Temen turoben dan, nebo prekrivajo težki, temni oblaki.

Gleda skozi okno, na nižje ležečo vas, na cesto ki vijuga med sveže preoranimi polji. Njive na drugi strani ceste so poplavljene, torej je padlo zelo veliko dežja, več kot je mislila. Pogled ji ne seže daleč, preveč je megleno, že to kar vidi, ji požene strah v kosti.

Trenutki tesnobe jo vrnejo daleč nazaj, vidi deklico, ki se s kolesom vrača iz šole. Močno dežuje, deklica je kljub dežniku premočena, to je ne vznemirja preveč, saj bo kmalu doma, dobre volje vozi po razmočenem, blatnem kolovozu. Pogled ji občasno uhaja na poplavljena polja, tudi to je ne skrbi.

Pripelje do potoka, mora se ustaviti, mostiček je preplavljen, preko njega dere blatna, umazana voda.

Kaj pa zdaj?

Prešine jo skrb, ki nato prehaja v paniko.

Na drugem bregu se pojavi mama, vsa prestrašena vije roke, kriči nekaj, deklica je ne sliši.

Voda hrumi in s seboj odnaša veje.

Čez nekaj dolgih trenutkov, se mama oprime ograje in pogumno stopi na mostiček, rjava, peneča voda ji sega do polovice meč. Uspe ji, deklico prime pod roko in skupaj stopita v podivjano vodo, hoja po mostičku je vse prej kot prijetna, voda ju spodnaša, prestrašeni sta, sprašujeta se, ali jima bo uspelo.Veliko napora ju stane, od sreče jokata, ko stopita na razmočen drugi breg.

slike/internet

OČKA KJE SI?
Nebo je jasno, pobočje je obsijano soncem, lep sončen dan, vendar ni toplo, ker piha zmerna burja.

Na vrtu je vse postorila, je utrujena, potna, vendar zadovoljna.Sedi na klopi, počasi pije vodo,na ustnicah ji igra nasmeh,tako to je za mano. Poteze njenega obraza dobijo nežen izraz, njene misli so odtavale daleč nazaj:

Vidi kmečko hišo, veliko dvorišče, stari hrast in njegovo mogočno krošnjo. Obzidan vodnjak ob robu dvorišča, tri kamnite stopnice, ki vodijo navzdol do, struge žuborečega potočka.

Tu stanuje srečna mlada družina, oče, mama in triletna punčka, ona že ve, da bo prišla gospa babica in v veliki torbi prinesla dojenčka, o tem ne razmišlja veliko. Srečna je, starša jo imata rada, ona je njun zaklad, sta starejša, vojna jima je vzela mladost, zaradi preživetih grozot, sta še bolj ljubeča.

Danes, pa je vse tako čudno, mama je v postelji, v hiši sta soseda Kristina in gospa babica. Očka se skloni, poljubi punčko in nekam odhiti, punčka mu sledi, pride do potoka in ne upa si čez.

Tata, tata, tata, TATA, TATA, TATA; TATA, vedno glasneje kliče, a očka je daleč, ne sliši je, deklici se ovlažijo lepe modre očke, počasi zdrsnejo prve debele solze na lički. Očka je za grmovjem, punčka ga ne vidi, zelo je žalostna. Polasti se je strah, jok preide v ihtenje, nato v hlipanje, otrok se stresa v krčevitem joku. Drobni prstki mencajo objokane očke, svetli kodri se lepijo na mokri lički. Nikogar ni ki bi jo potolažil, hrepeni po nekom, ki bi jo pobožal, jo pocrkljal. Nekoliko se umiri in vrne se na dvorišče, tam je še dolgo sama.

Popoldne se na vratih prikaže soseda Kristina, pokliče punčko in ji pove, da je dobila bratca, odpelje jo k mamici, ob mamici leži zelo majhen dojenček, punčki je čudno pri srcu, ne ve ali je vesela ali žalostna.

Oh, pa sem spet pozna, si reče odide po stopnicah, mora skuhati kosilo.....!

slike/internet

BOR BO UMRL!

Sončni sobotni popoldan. Na dvorišču je zelo živahno, otroci se igrajo, kričijo, smejijo. Tri mamice se pogovarjajo, ona jih nekaj časa posluša, potem opazuje otroke pri igri. Starejši punčki se žogata, nekoliko mlajša fantka se vozita s štirikolesnikom, ona pomisli, kako radi imajo otroci to igračo. Najmlajša se ne razumeta najbolje, oba bi rada sedela na istem stolu, deklica ki je nekoliko starejša in močnejša odriva dečka, ta užaljeno joka.
Ona sanja, privid iz otroštva, svetlolasa kodrasta punčka, njene zvedave modre očke in prav tako svetlolas deček, ki ima prav takšne modre očke. Sta na dvorišču velike kmečke hiše , v hladni senci mogočnega hrasta, ne daleč od njiju je s kamenjem obzidan vodnjak in kamnito korito za napajanje živine. Ona sedi na preprosti gugalnici, gugalnica je njena, očka jo je naredil zanjo. Ni nič posebnega , vrv in košček lesa, a njej veliko pomeni.Fantek se motovili ob njej, hoče na gugalnico, sitnari, zato se skregata. Ona se zaguga nežno, čisto počasi, gugalnica zadene fantka v glavo. Otrok tuli, iz rane curlja kri, ki se lepi in rdeče obarva svetle laske. Punčka prestrašena zbeži. Na njivi zagleda teto, steče k njej, zasopla, prestrašena, med jokom kriči:
"Umrl bo, Bor bo umrl !"
Teta odloži motiko, se skloni, punčko dvigne v naročje, nežno jo stisne k sebi in reče:
"Zakaj misliš, da bo umrl, saj taki majhni fantki ne umrjejo?"
Punčka podvomi v tetine besede, ona ve da sta sosedovi punčki umrli, zastrupili sta se. Jedli sta volčje češnje. Zato reče:
"Jaz sem kriva, moja gugalnica ga je zadela v glavo, sedaj mu teče kri."
Teta prime punčko za roko in odločno stopa proti hiši:
"Pojdiva pogledat !"
"Morda pa ne bo umrl",si misli punčka,"teta ni nič prestrašena."
Fantek še vedno neutolažljivo joka, mama mu pritiska robček na rano.
"Ni hudo",reče mama.
"No vidiš, ne bo umrl",pravi teta. Punčka nič ne reče, zato teta nadaljuje:
"Vem da nisi kriva, zgodila se je nesreča, nesreče se dogajajo."
Punčka je vesela, pri srčku ji je toplo, teta ji verjame, ve da ni kriva. Kaj pa misli mama, jo skrbi, nič ni rekla, ni je grajala, pa tudi tolažila je ni....
Danes ve, da je bilo tudi mamo strah.

slika/internet

NEKOLIKO GRENAK SPOMIN NA MOČERADA

Ravnokar je prenehalo deževati, vzame dežnik, tako za vsak primir. Hodi po strmini, gleda levo in desno, želi si za vedno ujeti drobce naravne lepote, pravkar oprane od dežja.
Nenadoma se zdrzne, nekaj je na cesti, tik ob njenih nogah.
"Močerad!", si oddahne, stopi korak v desno in nadaljuje pot.
V mislih spet odpotuje za desetletja nazaj, v tiste njej tako ljube spomine, na podeželjsko domačijo in vse lepote krajev in dogodkov, kot tolikokrat prej.
Vidi tisti dogodek z močeradom, ni eden lepših, žal so se tudi taki dogajali. Najbolj ji je hudo ob spominu na Tarzana, majhnega mešanka, zelo podobnega lisički. Psiček je bil zvest, prijazen in zelo dober čuvaj. Žal vedno priklenjen na verigi.
Tla so mokra, saj je pravkar prenehalo deževati, s hrastovih vej otresa roso lahen vetrič. Ob kamnitem koritu opazi močerada, tako lep je , občuduje njegovo kožo, kontrast črne in oražne barve.Pokliče brata, a to takoj obžaluje, fant je drzen, preveč drzen. Živalico prime v roko in začne groziti punčki, češ da ji jo bo zatlačil za ovratnik. Punčka brezglavo steče, prestrašena, pohodi ubogega Tarzana. Pes se brani in popade punčko za nogo, tik pod kratkimi hlačkami. Po nogi priteče droben curek krvi, tega se punčka najbolj boji. Na dvorišču pride do pravega kaosa, pes cvili, punčka joče, fantek zbeži, mama v bližini prestrašeno vije roke.
Od nekod pride teta je odločna, samozavestna, iznajdliva.
Ukaže mami:"Izperi rano z milom."

Ona se nasmehne, pa se je potem vse dobro končalo, rana se ji je hitro zacelila, Tarzanu se je tačka pozdravila, fant jo je odnesel brez kazni. No, pa je bilo vseeno lepo v najenem otroštvu.


slika/internet

BESEDE KI BOLIJO


slika/internet


Prenehala je tuhtati, njene misli so spet v srečnem otroštvu, v čudovitem okolju, v veliki hiši ob potoku.
Tistega dne sta bila z bratom sama doma, očka je bil v službi, mama je odšla v bližnje mesto po opravkih. Lepo jima je bilo, igrala sta se, se sproščeno smejala in se pomenkovala o tem in onem. Fantek je šel po kolo, da bi se vozil po dvorišču, kot je to počel že velikokrat. Ni mu branila, saj je bil zanjo enakovreden partner v igri, že res da je bil tri leta mlajši, a bil je razumen fant, ki navadno ni počel neumnosti.
Postalo ji je dolgčas, zato je smuknila v hlev, splezala je v jasli ob njenem ljubljenčku teličku Mišku. Teliček ji je položil glavo na kolena, velike rjave oči so jo toplo gledale, božala ga je, po kodrasti dlaki na vrhu glave. Bila je srečna, tudi žival je bila videti zadovoljna. Lep trenutek je zmotilo glasno čivkanje, čivkanje polno strahu in bolečine. Stekla je na dvorišče. Fant je rdeč od zadrege stal ob kolesu, na pol odrasel piščanec je čudno poplesaval po dvorišču in spuščal srce parajoče glasove, v katerih se je zrcalila neznosna bolečina. Punčka se je sklonila, v naročje je vzela vpijočo živalico, žal ji je s tem še povečala bolečino, njeno čivkanje se je spremenilo v neke vrste vpitje. Previdno je položila pisčanca na tla, saj ni vedela kaj bi , kako naj pomaga.
Do tedaj lep dan, se je spremenil v moro, v strahu sta otroka čakala na mamo. Kako naj povesta mami? Da bi prikrila nista mogla niti pomisliti. Dokaz je bil še vedno živ, ždel je ob robu dvorišča, oba sta čutila z njim, nista pa mogla pomagati.
Mama je prišla okrog poldne, hitela je spraševati, kako je bilo ,kaj sta delala, se je kaj nenavadnega zgodilo. Otroka sta ji povedala, za nesrečo s piščancem. Mama si je živalico ogledala in ugotovila, da mu ni pomoči. prve besede, ki jih je potem izrekla, so bile namenjene punčki:
"Bor je majhen, ti si velika, ti bi morala imeti pamet."
Punčko so te besede pogrele, še danes zakuha ob spominu, na te tako nepremišljeno izrečene besede.

PUNČKA V BOLNIŠNICI


slika/internet

Leži v bolnišnici, naredili ji bodo nekaj preiskav, ni je strah, ker ve kaj se bo z njo dogajalo. Moti jo le, da mora imeti zaprte oči. Ker je človek, ki skuša vedno združit prijetno s koristnim, si misli, pa imam končno nekaj časa za razmišljanje.
Vidi drobno svetlolaso punčko, ki pogumno koraka ob mami, ravnokar vstopata v staro stavbo, kjer ima prostore bolnišnica. Punčki se ne vidi, kako zelo jo grabi strah, kako velika kepa ji tiči v grlu, na ustnice ji silijo besede:
»Mama ali res moram ostati tukaj?«
Vendar je tiho, noče razočarati mame, ji po nepotrebnem povzročati skrbi, sama pri sebi šepeta:
»Saj zmorem!«
Sprejela ju je prijazna sesrtra, ki se ji je zelo mudilo, rekla je:
»Pozdravi mamo, ker danes ostaneš tu.«
Ni ji pustila veliko časa, že po nekaj trenutkih in obveznem: »Adijo!«, ki ga je otrok, še uspel zaklicati mami, sta odšli v kopalnico, sestra je punčko skopala in preoblekla v preveliko pižamo. V sobi, kamor jo je sestra odpeljala, je bilo veliko postelj, na njih so ležale same starejše ženske, prestrašenemu otroku so se zdele vse zelo stare. Namenile so ji nekaj vprašanj, na katere je prijazno odgovorila, vendar ji ni bilo do pogovora, ženske so to verjetno začutile in jo pustile pri miru.
Naslednje jutro je bil na vrsti poseg, odstranili so ji mandeljne(nebnice). To se ji ni zdelo nič posebnega, mogoče jo je motil občutek, ki ga je zaznala, tik pred narkozo, zdelo se ji je da pada z glavo navzdol. Tudi pozneje se ni dogajalo nič, kar bi punčko vznemirjalo.
Nasledji dan je dobila, za zajtrk piškote, zelo jo je jezilo, da so bili namočeni v čaju. Ni vedela, da je lahko jedla samo take, saj je imela grlo ranjeno. Z ure v uro se je bolje počutila, veselo je klepetala s starejšimi sobolnicami. Bila je zelo zvedav otrok, zato je stopila k oknu in od tam opazovala pot, ki se je vila po parku pred bolnišnico.
Srečna je bila, ko je zagledala mamo, nepopisno je bilo njeno veselje, v srčku ji je igralo:
»Mama je prišla.«
Potem je čakala, veliko časa je preteklo, ko je v parku zagledala mamo, ki je odhajala. Srce ji je kričalo v nemem kriku:
»Mama me ne mara! Tukaj me bo pustila!...«
Po drobnih ličkih so tekle solze, to so bile solze obupa, razočaranja in ne nazadnje tudi jeze. Ure, ki so sledile so bile, ure žalosti, obupa, jeze...Na ličkih potoki solz, telo je stresalo itenje, ni ji bilo do pogovora, tudi jedla ni. Prišla je noč, a ona ni spala.
Nočna sestra, jo je vzela v naročje, ljubeče jo je spraševala: »Zakaj jokaš? Kaj se ti je zgodilo? Te kaj boli?«
Med hlipanjem, je punčka izdavila: »Mama me ne mara!«
Sestra je spoznala, kaj se je zgodilo. Zato je rekla:
»Veš tebi se je samo zdelo, to gotovo ni bila tvoja mama.«
Punčka ji ni verjela, noč je prejokala v sestrinem naročju, v srčku ji je kljuvalo spoznanje:
» Mama me ne mara!«
Imela je srečo, že nasledji dan, je lahko šla domov. Mamo je vprašala, zakaj ni prišla v sobo in od nje zvedela, da obiski pri otrocih niso dovoljeni.
»Zakaj so bila pravila, v tistih povojnih letih, tako kruta do otrok?«, je vprašanje, ki se ji še danes, znova in znova poraja.

JASLICE


slika/internet

Sivega decemberskega dne sta bili zmenjeni s sestrično, da gresta skupaj na kosilo. Na Travnik enega izmed trgov v Gorici, je prišla nekoliko prezgodaj, ker je bilo zelo mrzlo, se je sprehodila po pločniku. Nenadoma se je znašla pred Katoliško Knjigarno, v izložbi katere so bile razstavljene jaslice.
Prav tako kot takrat, v tistem mrzlem decemberskem popoldnevu, tik pred božičnimi prazniki leta 1959. Tistega davnega popoldneva jo je mama, ki je kot vsak teden odšla v Gorico, vzela s seboj, za kar je bilo več vzrokov.
Najtehtnejši je bil, da so dnevi postajali vse krajši, mami ni bilo prijetno, ko se je s kolesom sama vračala, po samotni cesti, ki je bila ovita v temo.
Potem so bili tu cariniki, ki so bili zelo strogi in dosledni, zelo so pazili, da ni nihče odnesel v Italijo nič več, kot je dovljeval predpis. Punčka je imela majhno belo torbico, v njej je vsakokrat pretihotapila tri jajčka. Cariniki niso nič posumili, da je ona rosno mlada tihotapka.
Svetlolasa punčka je zelo rada hodila v Gorico, še posebno se je veselila obiskov pri teti Anni, ki jo je vsakokrat pričakala z majhnim priboljškom bombončkom ali majhno čokoladico, v kateri je bila prav majhna punčka.
Teti sta prodali mleko, maslo in jajčka tudi tista tri, ki jih je svetlolasa punčka pretihotapila čez mejo. Izkupiček od prodanega ni bil ravno velik, mama je bila kljub temu zadovoljna, tistih nekaj lir bo zadoščalo za nakup najnujnejših stvari, si je mislila, ko sta s punčko stopili na mrzlo ulico, katere utrip je bil tisto popoldne zelo živahen.
Najprej sta odšli v drogerijo, tam sta kupili petrolej, za staro petrolejko, ki je visela v domači kuhinji in preganjala temo v dolgih zimskih večerih. Naslednja je bila na vrsti trgovina z živili, kupili sta eto(10 dag) rozin: »Božični prazniki ne bi smeli biti brez orehove potice, tudi letošnji ne bodo,« je rekla mama zadovoljno: »Pa eto renge mi natehtajte, prosim,« je naročila prodajalki.
» Riba s polento, to bo dobra večerja za božični večer. Po večerji bomo šli k polnočnici v vaško cerkev ,« je mama razpredala svoje misli. Napotili sta se proti Katoliški Knjigarni, mama je rekla: »Samo še nekaj lepega papirja morava kupit, da bomo zavili orehe in lešnike, ki bodo lepo odeti krasili drevesce.« Punčka ji je molče sledila, opazovala izložbe, si v srčku marsikaj na tihem zaželela, tako veliko lepih reči je bilo razstavljenih, ni sitnarila mami, naj kaj kupi, vedela je da mama nima denarja.
Pred Katoliško Knjigarno je obstala kot vkopana, v izložbi so bile razstavljene čudovite jaslice. Obe sta stali tam in občudovali krasen izdelek, potem je svetlolasa punčka mamo čisto potiho vprašala: »Mama ali imaš dovolj denarja, da bi kupila te jaslice?«
»Ne otrok, nimam dovolj lir,«ji je odgovorila mama z grenkobo v glasu. Nato dodala, kot bi se hotela opravičiti: »Tudi potrebujemo jih ne, saj imamo naše stare papirnate, ki so še lepe.«
Nista opazili starčka, ki je stal v bližini in ju poslušal, tiho je pridrsal k njima in ponudil:
» Stopimo noter, jaz ti kupim jaslice otrok!«
Mama se je branila, da tega ne more sprejet.
Na to ji je starček odgovoril: »Dovoli ženska, da osrečim otroka in bom ob tem tudi jaz srečen.«
Mama je postajala negotova, začela je mencati: »No, ne vem...«
Starček ji je na to rekel: »Veš ženska, zelo si želim, da bi imel vnukinjo, ki bi bila podobna tvoji punčki. Žal se to ne more zgoditi, moji otroci so umrli v vojni. Zato dovoli, da bom srečen, ko bom videl hvaležnost v otroških očeh.«
Mama je popustila, vsi trije so vstopili v knjigarno, starček je kupil jaslice in jih izročil punčki, ta se mu je zahvaljevala: »Najlepša hvala gospod.«
Mama ga je vprašala, kaj lahko naredi v zahvalo, pa je rekel, da je sreča, ko vidi veselega otroka, čisto dovolj. Denarja mu ne manjka, čuti pa praznino in žalost za izgubljenimi otroci, ki jih ni več, on ne bo imel te sreče, da bi vzel v naročje vnuke, ker se ne bodo rodili.
Po zgubanem starčevem licu so stekle solze žalosti, za vsem tistim, za kar ga je življenje prikrajšalo. Že naslednji trenutek, so se mu ustnice razlezle v nasmeh, stare oči so se mu zaiskrile, počasi je rekel punčki: »Bodi srečna, včasih pa le zmoli zame kakšen očenaš.«
Prisrčno so se poslovili, punčka je še enkrat zaklicala: »Hvala!« Starček je hitro izginil v vrvežu predpraznične ulice.
Tisti večer deklice ni zeblo, ni ji bilo hudo v mrzli temi kolesarit po samotni cesti proti domu. V njenem srčku je gorel plamenček sreče, ki jo je grel, skoraj ni mogla verjeti, da je res srečala dobrega starčka.
Na božični večer so, naredili drevešček v mah pod njim, pa postavili jaslice. Svetlolasa punčka je nato rekla: »Molimo za dobrega gospoda!«
Cela družina je molila, da bi bil starček srečen, da ne bi občutil samote.
Takrat pred skoraj 50 leti, je svetlolasa punčka spoznala, da sreča nekomu nekaj podarit, verjetno še veliko večja od sreče, ko darilo sprejmemo.
»Ciao,« se je oglasil pozdrav za njenim hrbtom, ozrla se je in videla nasmejan sestričnin obraz.

PACKA NA ZVEZKU ZA DOMAČE NALOGE


slika/internet

Kako živ je spomin na tisti večer in vendar je bil ta večer, tako zelo podoben mnogim drugim večerom iz njenih šolskih dni. Večerom,ki jih je osvetljevala petrolejka, obešena na zidu tik nad veliko mizo.
Pomladni večer se pogreza v pomladno noč, nebo prekrivajo težki, temni oblaki, pripravlja se ena tistih silovitih ploh, tako značilnih za aprilske dni. Pokrajino zagrinja gosta črna tema, okrog vogalov zavija južni veter, vse to ustvarja občutek tesnobnosti.
V kuhinji velike kmečke hiše, brlji petrolejka, za veliko mizo sedi svetlolasa punčka. Nekoliko tesno ji je pri srčku, vsi že spijo v zgornjem nadstropju, ona piše domačo nalogo. Navadno se rada uči, domače naloge so ji v veselje, rada veliko bere. Nocoj, pa je zelo utrujena, piše z velikim naporom in nekoliko jo je strah, zavijanja vetra.
Danes jo je mama zelo zgodaj zbudila, šli sta na Cizarco, tam sta sadili koruzo. Z veseljem je pomagala, rada ima delo na kmetiji... Delali vse do kosila.
Popoldne je imela pouk, zelo prijetno preživete ure so bile to. V šoli ji je vedno lepo, čas ji hito mineva, učiteljica je prijetna, prijazna mladenka. Veliko novega se učijo v šoli, punčka pa je tako zvedava, vse novo znanje kar požira.
Po pouku je bilo veliko opravil, ki jih je bilo treba postoriti; v hlevu in v hiši. Potem so večerjali, pomagala je pomiti posodo. Sedaj je končno prosta, čas ima za pisanje domače naloge, narediti jo mora nocoj, jutri jo čaka delo na kmetiji.
Veter zunej ponehuje, ozračje ni več tako tesnobno. Sedaj punčka sliši le, bobnenje velikih dežnih kapelj, zunaj se je zlila močna ploha.
Ona se počuti tako zelo utrujena, samo droben trenutek počitka, si želi. Ve da ne sme...
Piše stavke, brska po domišljiji, kako naj se izrazi....
Utrujenost ji lega na oči, ki se zapirajo, s skrajnim naporom jih drži odprte....
Slovenščino ji uspe napisati, sedaj bo hitro, samo še matematiko napiše, potem lahko gre spat. Računanje ji je všeč. Vendar danes ne gre in ne gre.
Grabi jo utrujenost....samo za trenutek bo položila glavo na mizo, sklene; potem bo lažje. Tako zaspi...
Zbudi se, sunkovito dvigne glavo, prešine jo bliskovit tok misli....Kje sem? Kaj delam?
Pogled se ji ustavi na zvezku, groza, ta je prepojen s črnilom, velik del strani je prekrila modra packa.
Kako se je to lahko zgodilo?
Med tem, ko je spala, je nalivno pero slonelo na odprti strani, skoraj novega zvezka. Packa se je širila, postajala vse večja, črnilo so vpijale tudi naslednje strani, vse do oražnih platnic. Papir za zvezek ni kvliteten, zato je še veliko huje.
V trenutku je popolnoma budna. Mrzlično razmišlja, kaj zdaj... »Naj zbudi mamo?« Se prestrašena sprašuje.
»Ne, ne bo je obremenjevala,« sklene. » Mama je utrujena od celodnevnega dela na kmetiji, naj počiva. Jutri jo spet čaka trdo delo,« razmišlja otrok.
Uspe se ji nekoliko pomiriti.
Potem se odloči: »Tako bo najbolje,«si misli.
Nalogo napiše, na čiste dele strani: »Kaj naj drugega naredim?« Žalostna ugotavlja.
Potem gre spat, rešila je kar se je rešiti dalo.
Zaspi v trenutku.Vendar njen spanec ni miren, premetava se, prebuja, sanja težke sanje.
Zjutraj jo spet grabi panika: »Kaj bo rekla učiteljica? Jo bo grajala? Bo kaznovana?«
Potem še mamino tarnanje: »Zakaj nisi pazila? Saj veš, da ni denarja za nov zvezek.«
Sledilo je še veliko dni, ko je punčka pisala v popacan zvezek.
Učiteljica ni ničesar pripomnila, ko ji je povedala, kaj se ji je zgodilo. Otroku se je zdelo, da se je samo zamislila, mogogoče pa ni bilo res, kdo bi vedel.
Nekega dne je bil zvezek porabljen, punčka je dobila novega, ki je ostal čist, ker je zelo pazila, da se ni več zgodilo, kaj podobnega.
»Uf, že spet sem se zgubila v spominih,«si misli ona, medtem ko se odpravlja spat.