Bil je tih, z vlago prepojen večer, navkljub vsemu trušču ulice. Morda le ni bil tih, temveč je njegove misli izolirala mora, njegov notranji boj, nemir, ki mu ni pustil spati in se je njgovega srca oklepal z jeklenim prijemom. Dogajanje je nemo vršalo okoli njega, v šali je pomislil, da je kakor film brez tona in za trenutek so se njegove ustnice rahlo skrivile, v brezupnem poskusu tvoritve nasmeška. Rezultat je bil le še bolj kisel izraz, ki je priklical nove gube, na mlad, a od tegob zdelan obraz. Tudi štiri dni stara brada je kazala, da so tukaj drugi problemi, ki preglasijo tisto vsakodnevno rutino, jutranji ritual britja, nezadovoljno opazovanje nastanka novih brazd v koži, ki se z naporom trudijo kljubovati zobu časa.

Naenkrat se je desnica sunkovito dvignila, razprta dlan je počila po nagrbančenem čelu, da je glasno tlesknilo, in v tem trenutku so se usta razlezla v nasmešek, razkrila vrsto zob, ki niso bili bleščeče beli, kljubovali so hollywoodskemu stereotipu glavnega akterja. A to so bili močni zobje, navajeni škripati ob stisku, ko se je čeljust napela. Zobje ki bi lahko surovo trgali, po potrebi, zobje ki ponosno razkrivajo sijoča sekalca, najbolj preteča člana družine. To so bili zobje alfa-samca Zadnje čase so mnogo, premnogo škripali v jezi in nemoči.

Zaradi ene babe, je pomislil, medtem ko so kotički ustnic lezli navzgor. Začudil se je sam sebi, da mu je uspel nasmešek, v istem trenutku pa se mu je utrnila misel, da se spet dreza v brezno brez dna, samo zaradi nje. Zaradi nje, ki ga je stala že zdravja, živcev, grenkih solz in samopomilovanja. Zaradi nje.

Ustnice so topo skočile nazaj, v vsakdanji, mrk položaj.Žile na vratu so izstopile, kite na vratu so se zategnile, gube na obrazu pa so izginile in v očeh se je za hip zablestelo. Pa saj nisem tako neumen, da grem ponovno po isti poti, mu je odmevalo v mislilh, kakor po dolgem, zavitem hodniku. Dalj časa je potovala misel, bolj pridušena je postajala.

Kljub svoji nepopolnosti, kljub predolgemu jeziku, muhastemu karakterju in nič kaj zavidanja vrednim, majhnim, premajhnim prsim, ki so kljubovalno želele štrleti, pa niso premogle dovolj samih sebe... Kljub neglamurozni postavi, kljub temu, da je večno izbirala kretene, ki so ji grenili življenje, da je morala znova in znova iskati ramena za jok. Sicer je imela kvalitete, posteljne kvalitete, znala je očarati, pa čeprav mu ni bilo jasno s čim. Pri vsej svoji navidezni hladnosti, je premogla toliko toplote, a le za tiste, ki so jo resnično poznali.

Po vseh teh letih, ga je še vedno ovijala okoli svojih dolgih prstov, tega se je zavedal, kljub temu, pa se je na vse pretege trudil, da ji nebi dal zadoščenja, dojeti to, kar je samo po sebi slabo skrival. Vedel je, da je bistro dekle, z visokimi cilji. Znala jih je dosegati, neglede na sredstva, ki jih je morala uporabiti. To je mrzil pri njej. A hkrati občudoval.
Vedel je, da bi razpolaganje z temi njenimi čari, tudi njemu prineslo bliskovite skoke v karieri. Mnogokrat ga je teplo, da je povedal kar je mislil, da se ni znal ugrizniti v jezik, ko je to bilo nujno potrebno. Spet se je zalotil, da preveč misli na njo in njegova čeljust se je napela.

Kakor strela ga je zadela realnost, saj je stal sredi trgovine, prav pred polico s pestrim naborom raznobarvnih škatlic kondomov in občutek je imel, da vsaj pol kupcev posmehljivo strmi v njega. Prej ko se ga je začela lotevati rdečica, je napol v smehu zamahnil z roko, pobral svojo najbolj pogosto kupovano znamko veselih gumic in se s strumnim korakom pognal proti blagajni. Bližje ko je bila blagajna, močnejša je bila svetloba razsvetljave v
trgovini, bolj glasni so postajali obiskovalci, glasneje je bilo srce, ščipanje v trebuhu pa se je samo stopnjevalo. Blagajničarka ga je merila s strogim pogledom, kakšnega je premogla samo še učiteljica ali knjižničarka. Zatopljen v misli, je izvlekel bankovec, plačal in se pognal proti parkirišču.

Sedel je v avto in za trenutek pomislil, da bi škatlico odvrgel v bližnji smetnjak. Odkimal je sam pri sebi, se butasto nasmejal in si zamrmral v brado, pa saj je samo seks. Saj je tudi njej samo do tega, kljub temu, da vsak dan pokliče vsaj štirikrat in pošlje vsaj pet sporočil. Obupana je, ima krizo, rabi rame za jok, topel objem in skok med rjuhe, da pozabi
na probleme. Čez par tednov bosta spet vsak na svoji strani, kot znanca, prijatelja, ki se trikrat na leto slišita in poskušata ne misliti en na drugega.
Vedel je, da je to laž, da prelaga pomembne odločitve, da se slepi, da je zaljubljena vanj že par let, kljub vsem neljubim dogodkom vmes. Pa da je sam v isti blatni jami, ki ga požira počasi, a neizogibno, milimeter po milimeter. Vedel je, da je razmišljati o ljubezni, v kontekstu z njo, nesmiselno, smešno, polno sivine, samodestruktivno... Prav zato, je že dalj časa v mislih govoril sam s seboj, kakor z najboljšim prijateljem, in si svetoval, da je pametno pozabiti na njo, ne govoriti z njo, še najmanj pametno pa je, seksati z njo. To je obvladala, s tem je mešala glave, razgrete glave mladcev, ki jih je izdajal testosteron in jih vedno znova rinil do roba. Sicer so nato oni rinili v njo, in jo navkljub njeni nedotakljivosti spravljali v obup, tukaj pa se je že začenjala verižna reakcija, saj tolažba je tihi partner poželenja.

Obrnil je ključ, da je dizel zarohnel, počasi speljal iz parkirnega prostora, ter se podal večeru naproti. Večerna zarja ga je porogljivo božala po obrazu, z zadnjimi žarki barvite svetlobe. Vedel je, da bo po tem večeru marsikaj drugače. Spet.

Lepo opisuješ ...
z veseljem prebrala.

Lea

Bilo je prelepo, jasno jutro, ki se je kopalo v bleščečih, zlatorumenih, sončnih žarkih. A ptice niso pele, saj je ivje na vejevju bližnjega drevesa pričalo, da je zunaj strupen mraz, ki je prav kontrastno kljuboval prelepemu jutru. Ozki snopi svetlobe, so pogumno prodirali skozi špranje v žaluzijah in porogljivo sekali temen ambient, lično opremljenega stanovanja.

Ležerno se je pretegnil, pomolil kosmate noge izpod odeje in negotovo poiskal tla s podplati. Zamislil se je, kolikor je to bilo možno, saj so se misli še vedno prebujale iz opojne meglice sanj. Kdaj pa je zvonila ura, je pomislil in se popraskal po robustni, štiri dni stari bradi. A je to sploh bilo danes, se je vprašal, zdaj že rahlo zdramljen on jutranjega mraza, ki je tiho kot tat, vstopil skozi kuhinjsko okno, in se priplazil s spretnostjo profesinalnega morilca.

Majavi koraki so ga ponesli do kuhinje, kjer so rdeče, preteče sevale digitalne številke na brezhibno čisti pečici. Oči so se razprle, zenice razširile, jebemti, saj je prespal svojo budnico za skoraj celo uro. Bo treba pohiteti je pomislil, medtem ko je njegova žilava desnica že tipala za posodo, levicapa je hitela odpirati težka vrata hladilnika. V nekaj sekundah so na delovni površini kuhinjskega pulta ležali prehrambeni artefakti, puranja prsa, energetska ploščica suhega sadja, škatla ovsenih kosmičev, mleko...

Z rutinskimi gibi je začel z nožem rezati piščančja prsa na tanke zrezke, spretno kakor kirurg. Z noži in ostrimi predmeti je bil spreten že od otroštva, to je pripisoval igri, saj je z nekaterimi vrstniki ustvarjal primitivna orožja. Bili so pač fantje, kot vsi ostali, čeprav so njihove igre bile bolj taborjenja in streljanja z loki, zasede, razvijanje taktik. Mulci pač. Večina jih je bila zalo navdušena nad militantnim načinom življenja, sicer pa kaj vedo otroci. Sam je v vojaški službi pustil 5 let življenja in vedel je, da je kakor drugje, tudi tam treba trpeti nesmiselna pravila, nekvalificirane nadrejene bedake in vse ostalo, kar človeka mori v kakršnikoli drugi službi.

Sredi tega razmišljanja, je vrgel kratek pogled na uro in zadovoljno ugotovil, da mu zadeve zelo hitro tečejo, kljub zamudi in zaspanemu vzdušju. Medtem je meso že cvrčalo v teflonski posodi, ki se je dičila na rahlo zapacani steklokeramični plošči. Kuhunjska napa je oddajala svoj iritirajoči zvok, medtem ko se je ventilator trudil srkati vonjave, ki so se dvigovale nad štedilnikom, kakor duh iz svetilke...

Z glasnim pokom, je odprl kompaktna balkonska vrata, in mraz je vdrl z vso silo, kakor da je celo noč oblegal in čakal na svoj trenutek. Splazil se je po njegovih nogah, celo pod boksarice mu je uspelo zagnati piš, ravno dovolj, da je stanje budnosti postalo bolj očitno.Medtem je kokosova energetska ploščica že izginila med zobmi, mikrovalovka pa je odštevala sekunde in napovedovala skorajšnje piskanje, ki prodira skozi možgane, v teh jutranjih urah.

S kratkim a gibkim skokom se je pognal do odrešilnega gumba, ki je sekundo pred dogodkom, ustavil čas, digitalne številke na majhnem lcd zaslončku so nemo obvisele v temi, kakor v kozmosu.

Ovseni kosmiči so bili brezokusni, kot vsako jutro, a to ni bilo pomembno. Tega je bil navajen, misli so prehitevale dogodke, in nahrbtnik je že bil napol napolnjen, skoraj pripravljen na odhod, kot vsako jutro. Ura je grozeče hitro menjavala številke, a kljub temu, je bilo časa še dovolj. Spustil je skodelico v umivalnik, jo napolnil z vodo in se urno odpravil v kopalnico. Medtem ko so se vrata škripaje odpirala, je že slekel majico in se hitel umivati. Minuto kasneje, je že mazal svoje brazgotinasto telo z vlažilno kremo in razmišljal, kako je pridobil vse te strije in brazgotine. Telo se je pred leti prehitro transformiralo iz telesa fanta, v telo moškega, koža ni mogla sledit rasti mišic, in čeprav je mišičasto telo v njem vzbujalo osladno samozadovoljstvo, so ga brazgotine vedno bolj motile.

Bliskovito je skočil v kavbojke, oblekel črno oprijeto majico, nič manj oprijet, črn pulover in že je bil spet v kuhinji. Za trenutek se je zamislil, kako so cunje še vedno oprijete, ko pa je v tem letu izgubil kar nekaj kologramov. Pazil je na prehrambene navade in vsaj štirikrat tedensko obiskoval fitnes, in oblikoval svoje telo. A časa za nepomembne razmisleke ni bilo, ura ni čakala. Meso je spravil v plastično posodo, v istem trenutku pa je že čistil še vedno vročo teflonsko posodo. Stvari so tekle optimalno hitro in ugotovil je, da je vse opravil v doglednem času.

Še zadnji skok v kopalnico, kjer je skrtačil močne, plenilske čekane, medtem pa zasanjano strmel v ogledalo. Za trenutek se mu je zazdelo, da se ogledalni lik nasmiha, se samozadovoljno muza in se mu posmehuje. Krtačka je skočila v poslikan keramični lonček, vratca omarice so zaškripala in modra tuba kreme za obraz, je v hipu presenečeno ostala brez zamaška. Medtem ko je nanašal kremo na obraz, ki sicer ni kazal realnih let, je presenečen ugotovil, da gleda obraz preveranta, lažnivca, po definiciji slabe osebe, ki jo predvidoma čaka neskončnost v peklu. Poznal je vse svoje napake in pomanjkljivosti. Pozna se, in ve, da je eden tistih, ki so na zunaj lepi, znotraj njih pa zeva črna luknja, ena tistih, ki požira vse, dobro in slabo, lepo in grdo. Vedel je, da bi lahko bil dober, vedel je kaj bi moral spremeniti, kako živeti, a se ni bil pripravljen odpovedati svojim sladkim pregreham, ki so življenje naredile vsaj znosno. Bil je grešnik. Tega ni mogel spremeniti, ni hotel spremeniti, kakorkoli...

Še zadnjič je pogledal v odsev ogledala, se zarotniško nasmehnil, pomežiknil in skozi zobe siknil, sem pač baraba. Če bi verjel, da bom zato gorel, nebi nič spremenil. V nekaj trenutkih je že zaklepal vrata stanovanja, s krepkim korakom premagal nekaj stopnic in že je bil na parkirišču. Z občudovanjem je pogledal svojega jeklenega konjička, kot vsako jutro poprej, svojega prijatelja v dobrem in slabem. Ničkolikokrat se je prepričeval, da je le kup kovine, da je potrošni material, le avto, a globoko v sebi je vedel, da ga je vedno znova očaral, pa če je bilo še tako plehko. Ni bil statusni simbol, ni bil prevozno sredstvo, gledal je na njega kot so včasih na divjem zahodu kavboji gledali na konja.

Z veseljem je ugotovil, da nebo treba praskati stekel,sedel je na usnjen sedež, ki je bil mrzel kakor železen tron in obrnil ključ. Konjiček je zarezgetal, prsti so slepo skočili, kot da bi zaplesali tango in indkatorji za gretje sedeža in stekel so zasvetili v mračnem kokpitu. Pognal se je iz parkirišča, a hitro upočasnil tempo, visoka kazen, ki jo je dobil kak teden nazaj, ga je še vedno žgala, kot pekoč feferon.

Pri pogledu na števec, kjer so digitalne številke nakazovale tudi čas, se je nasmehnil in ugotovil, da bi lahko vsak dan dalje spal, pa bi še vedno uspel prispeti v službo pravočasno. Jutro je metalo žarke in čutiti je bilo svetlobo, kljub zatemnjenim steklom. Nataknil je sončna očala in se podal dnevu naproti. Pa poglejmo, kaj lahko danes zagreši...