To pismo bi rada pisala tebi. Zate.

A ne morem. Ne smem. V bistvu bi lahko, a ne bom.

Vseeno menim, da v ljubezni je ponos. In še zadnjo trohico, ki mi je ostala, je pač nočem izgubiti.

Pred tednom dni bi rekla, da te imam rada. Danes vem, da te ljubim.

Tako blizu si, a hkrati si tako zelo daleč. Ko bi se te lahko dotaknila.. Poljubila.. Ali vsaj kaj spregovorila s tabo!

Še zmeraj čutim utripanje srca, hitreje je z vsakim tvojim korakom. Še zmeraj ...

Nič te nočem več vprašati. Midva govoriva premalo, da bi si upala. Tujca, tujca med nama bi vprašala, kaj se je dogajalo. Dolguje mi sedem mesecev. Zelo dolgih mesecev, polnih bolečine in trpljenja.

Tebe bi vprašala samo eno stvar.
Si me imel kdaj - vsaj malo, toliko, da si začutil - rad?

Ni mi žal, da te ljubim. Čeprav sovražim situacijo, v kateri sem. A bom prenesla. Edini človek si, ki bi prenesla to zanj - še enkrat in še tisočkrat. In celo šla bi čez najin problem - ponos.

Preveč pišem. Premalo povem. Nikoli mi niso šla pisma.

Oprosti.

"Pozdravljen, tujec."

Nebo se je rozasto bleščalo v veličastvu sonca, ki je zahajalo. Tistega večera je naivna deklica prvič videla tujca. Videvala ga je vsak dan. Ni vedela., kako naj ga poimenuje - prijatelj, znanec, brat, oče, fant, ali kako drugače.Tega večera pa je vedela. Preprosto tujec.

"Vsi vemo, naivnica." ji je dejal s cinizmom.
"A nihče ne ve, tujec." mu je zabrusila.

Rad je igral šah. Ona ne. In vendar jo je vedno znova prislil, da sta igrala. Nikoli se ni predala..Vedno mu je pokazala, da lahko zmaga, da se lahko izogne porazu, če le hoče. Kljub temu pa je vedno znova in znova igrala šah z njim.

"Smešno." je dejala zamišljeno.
"Kako dobro manipulirava te uboge figurice."

Začudeno jo je pogledal. Dobro jo je poznal, saj je vedno molčal.. Redko spregovoril kaj o sebi.

"Ti greš mimo vsega in mimo vseh. Jaz pa ne. In še zmeraj dobivam."
"Izogibaš se."
"Da, tujec, izogibam se te, vendar vedno znova pridem nazaj."
"Zakaj si to rekla? Saj smo vsi vedeli!"
"In vsi smo se sprenevedali, da nihče ne ve."

Utihnila sta. Oba sta imela prav. Uboga naivnica se niti nizavedala, da igra šah. Le igrala je, manipulirala z drugimi in on z drugimi - vendar pa ona ni nikoli šla mimo vsega in vseh. Nikoli ni hotela igrati na najljubše karte, kar je delal on.

Želel si jo je. Ker je dehtela po vsem, čemur on ni.
Ni bila samo še ena, ki se ga zadane do konca.

Bila mu je enakovredna. Ni bila kakor ostali - vse je podrl na poti do nje. A pozabil je na eno samo stvar - čustva so nepredvidljiva.

Nekoč je obstajala ženska, ki se je izgubljala med rdečo in modro krvjo. Izgubljala se je po raznih poteh, zašla med trnove gozdove, ki so ji nadeli trnovo krono. In bila je gola, vsa opraskana je sledila glasu, ki ji je tiho šepetal: "Ustreli zvezde!" A ni videla neba. Izgubljala se je po gozdovih, grozno poraščenih, nikogaršnjih gozdovih.

Nekega dne ali neke noči, mogoče nekega svita ali mraka, ko je pila svoje solze je zaslišala smeh. Tako dolgo ni videla ljudi, da je pozabila, kakšen je njihov smeh. Kakor je smeh priplaval do nje, je tudi pojava prišla.

To je bil močan moški. Imel je rušilno moč orkana, videlo se mu je po postavi. Gledal jo je, golo, umazano z modro in rdečo krvjo, ki ji je lila iz ven in s trnovo krono na glavi... Dvignil jo je v naročje. Smehljal se ji je in povedal ji je vse. Iskal jo je zelo dolgo. Povedali so mu, da je bila tu. In da tudi ona išče njega. Nekje med oblaki ga je zavrnila. "Nikoli nisem iskala tebe. Sebe sem iskala."

Peljal jo je do hišice, kjer je bil doma. Skozi okno je videla svet, svetleč in vabljiv. Zaželela si je sveta, zdaj ga je videla in čutila. Sobica, v kateri je živel, je bila komaj večja od neba. Položil jo je na posteljo in jo umival s z lastnimi solzami. Vsak košček telesa je obšel, niti centimetra ni zgrešil. Ko je končal jo je poljubljal po obrazu in trnovo krono ji je snel iz glave. Bilo ji je neugodno, ko jo je poljubljal po obrazu, ker jo je videl golo... In hotela je k svetu.

Od hudega je pobegnila. Pred ljudmi je ostala skrita. Držala se je proč. Ni vedela, zakaj ni pobegnila pred njim že prej. Tavala je. Tavala je. Hotela je k svetu in ta ji je zbežal.

Odšla je nazaj k hišici, katere vrata so bila odprta. Vstopila je in skozi okno videla svet, žareč in poln blišča... A tokrat je na drugi strani videla bedo in razočaranje. Ustrašila se je. Prijel jo je za roke, ji dvignil in dejal: "Strah in krik sta večna in starejša od neba.*" Tokrat ji ni bilo hudo, ko ji je poljubljal obraz. Sprejela je in ona poljubljala njegovega.

Tako sta živela. Dan za dnem. Uro za uro. Dejanja so bile besede in besede so bile dejanja... Ljubila sta svet, ki je bil zunaj njiju, a sta ga prezirala, saj nista mogla vanj. Nista vedela, da se morata prijeti za roke, obleči in zazreti vanj ter narediti korak... Pozabila sta.

Nekega dne je prišel tujec in jima med njunim ljubkovanjem razdrl vse, kar sta imela. Namestil je dišave po hišici, se usedel na jaso in čakal. Ko sta se zazrla v okno sta opazila razdejanje. Moški je pričel uživati v dišavah. Popolnoma so ga prevzele in zatopil se je vanje. Ženske niti opazil ni. Ona je razočarana stala ob njemu, gola, medtem, ko so njega oblekle omamne dišave. Odšla je na jaso, da bi se sprostila. Želela je pobegniti od njega.

A ko je prišla ven, jo je zgrabil tujec in jo posilil.

Pripis: Nikoli nista ugotovila, moški in ženska, da sta drug drugemu svet in, da sta skozi drug drugega našla sebe. In vendar sta se ljubila, le ugotovila nista...

___________________________________________________________

* Niet: Strah in krik

MAJHNA MOLITEV ZANJO

"Mami... Zakaj nimam več laskov? Zakaj je moja glavica skoraj gola... Kot piščanček sem. Samo še puhek imam."

Mama jo poboža po njenem "puhku" in se ji žalostno nasmehne. Kako naj ubogemu otroku razloži, da ima tumor?? Saj ne more.

"Veš, Ninica, to... Spet boš dojenček!"

"A res? Ampak ... Zakaj, mami?"

"Ne vem. Tako je."

"Zakaj sem potem v bolnici, če bom dojenček?"

"Tudi, ko si bila dojenček, si bila v bolnici."

"Mami, ne zapletaj. Prosim, povej mi. Zakaj se tukaj? Zdravniki me gledajo, tako kakor da sem strašilo... Zakaj?" Radovedne oči njene hčerke so se zazrle vanjo. Obnemela je.

"Mala, prosim, zaspi... Jaz grem do zdravnika." Pokrila jo je in poljubila na čelo. Solze so ji prišle na oči. Namesto, da bi poiskala zdravniko, pa je zavila v najbližjo kapelico.

"Bog. Ateistka sem, nikoli nisem molila. A danes bom. Prosim te - reši mojo ubogo punčko..."

Všeč mi je, ko potegnem cigaret...

Všeč mi je njegov vonj. In njegov žar, ko ga potegneš. Všeč mi je opazovati, kako ga je zmeraj manj. In kako se brezveze polnim z nikotinom.

Ker potrebujem nekaj vase. Ker imam slabe živce. Se razjezim v minuti. Zato, zato potrebujem cigarete.

Smešni so. Resnično so smešni, veste? Poglejte, kako izgorevajo. Kakor mi. Na koncu ostane samo filter. Poln strupov, nekaj pa jih je šlo v nas.

U, kako lepo.

To pa imenujem sarkazem mojih navad.

Dej, grem na čik.

Danes sem si pustila samo malo sanjati.

Vidim te pred matičarjem. Živčen si. Simon te poskuša pomiriti, a mu ne uspeva najbolje. Na skrivaj se nasmehnem. Nikoli te ne bi zapustila. Čeden si v obleki, a vidim, da ti je neugodno. Verjamem, da ni udobna. Tudi moja ni. Komaj čakam, da prideva domov, da se preoblečem. Potem pa party time! Zraven so vsi moji in vsi tvoji.

Pred žarom stojiš in pečeš. Ne vem, kaj, a diši dobro. Nekje blizu je slišati otroški smeh. K tebi pritečeta deček in deklica. Deklico dvigneš in ji nekaj govoriš. Smejeta se. Deček se začne cmeriti. Postaviš deklico na tla in ju oba pošteno prežgečkaš. Nato pride... Pridem jaz. Poljubiš me.

Dovolj sanjanja, vračam se nazaj v realnost.