Moje votle zgodbe.

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sre Jul 01, 2009 7:04 am

Anja. je napisal/a:

Vedno sem mislila, da si bil
ti tisti, ki me je porinil na tla, v sivino. Dejstvo je, da ne znam in
ne zmorem biti siva. Lahko sem mavričasta ali pa črno bela, a ne znam
biti siva... Ker znam kričati ... Porinil si me na tla, kakor še eno
izmed tvojih vlačug, ki se ne zna pobrati in se ti iz same naslade
ukloni. Podrl si me.

Prolog: Kralj me je podrl. Zaljubljena v iluzijo beline, medtem ko si bil realen ves črn.
Roko mi je podal bel kmet - tokrat sem videla prav.

Enkraten zapis :thb: zelo mi je všeč.

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sre Jul 01, 2009 8:56 am

lea199 je napisal/a:

Anja. je napisal/a:

Vedno sem mislila, da si bil
ti tisti, ki me je porinil na tla, v sivino. Dejstvo je, da ne znam in
ne zmorem biti siva. Lahko sem mavričasta ali pa črno bela, a ne znam
biti siva... Ker znam kričati ... Porinil si me na tla, kakor še eno
izmed tvojih vlačug, ki se ne zna pobrati in se ti iz same naslade
ukloni. Podrl si me.

Prolog: Kralj me je podrl. Zaljubljena v iluzijo beline, medtem ko si bil realen ves črn.
Roko mi je podal bel kmet - tokrat sem videla prav.

Enkraten zapis :thb: zelo mi je všeč.

Hvala, Lea...!! :objem:

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sre Jul 01, 2009 10:17 am

Pismo

Mar res
mislite, da sem samo zabita najstnica? Ljubili bi me lahko! Lahko bi!
... Ne morete me, ne, ne znate me sprejeti, ker veste, globoko v sebi,
da imam prav in, da nisem za kar me imate. Pridna punčka, ki jo
usmerjate vi je že zdavnaj izginila.

Prehitro sem odrasla - zahvaljujoč vam.

Mislite,
da se ne spominjam svojega devetega leta? Nič več se nisem igrala kakor
drugi otroci. Ni bilo več lepih otroških sanj. Kar naenkrat se morala
znati menjati plenice, otroka uspavati, ga nahraniti itn. In ga
vzgajati. Sama sem bila še tak otrok... Ja, zdaj se to moji sestrični
pozna, vem, a takrat drugače nisem znala. Ogromno napak ima zaradi
mene, žal mi.

Babica je bila pijanka. In danes ona kriči name
in me žali .. In sili naj pustim cigarete. Vem, da bi jih morala, a to
mi lahko govori le človek, ki je bil sposeben poskrbeti za nebogljeno
dojenčico. Ko je bila stara pol leta je njena mama že šla nazaj v
službo. Bili sva jaz in babica, dedek je bil tako ali tako cel čas
pijan, kot stara mama. In ostala sem jaz.

Rada jo imam kot bi bila moja.

Nisem
samo zarukana najstnica, ki misli na ličila in modo in fante. Res pa
je, da sem črna ovca naše družine, odpadnik in upornik. Zmeraj sem se
počutila kot da ne spadam sem. In res ne.

Odkar sem se zavedela,
koliko pomeni iskrenost, sem vam vse povedala kar mislim. To imate le
za moj dolgi jezik - a povem vam samo jaz poznam resnico o položajih v
naši družini!

Kljub vsemu vas imam rada. Ja. In to najbolj boli.

Vem,
da imam tudi sama napake. A ne pozabite, da ste me prav VI vzgajali.
Poskušali ste. Vzgojila sem se sama. Koliko je bilo dni, ko sem bila
sama in objokana v postelji? Kolikokrat sem stala na pragu hiše in
kričala za mamo ali babico? Pa me nihče ni slišal.

Nikoli
niste slišali ne mojega joka, ne krikov, ne besede "oprosti". Za vas
sem kaj? Igračka? Članica družine že nisem. Postrani me gledate, vem, a
sem vaša... Vseeno - moj oče je bil vaš sin in moja mati je bila za vas
pritepenka. V meni vidite njo? Sem ji bila podobna?

Veste, kakor
vi nestrpno čakate moja osemnajsta, jih tudi jaz. Spakiram kovčke in
grem! Niti "na svidenje" vam en bom rekla. Kvečjemu "zbogom".

Poimenovali ste me Anja. A še sama ne vem, kdo sem. Vem pa, kaj hočem.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sre Jul 01, 2009 8:43 pm

Anja. je napisal/a:

Pismo

Mar res
mislite, da sem samo zabita najstnica? Ljubili bi me lahko! Lahko bi!
... Ne morete me, ne, ne znate me sprejeti, ker veste, globoko v sebi,
da imam prav in, da nisem za kar me imate. Pridna punčka, ki jo
usmerjate vi je že zdavnaj izginila.

Prehitro sem odrasla - zahvaljujoč vam.

Mislite,
da se ne spominjam svojega devetega leta? Nič več se nisem igrala kakor
drugi otroci. Ni bilo več lepih otroških sanj. Kar naenkrat se morala
znati menjati plenice, otroka uspavati, ga nahraniti itn. In ga
vzgajati. Sama sem bila še tak otrok... Ja, zdaj se to moji sestrični
pozna, vem, a takrat drugače nisem znala. Ogromno napak ima zaradi
mene, žal mi.

Babica je bila pijanka. In danes ona kriči name
in me žali .. In sili naj pustim cigarete. Vem, da bi jih morala, a to
mi lahko govori le človek, ki je bil sposeben poskrbeti za nebogljeno
dojenčico. Ko je bila stara pol leta je njena mama že šla nazaj v
službo. Bili sva jaz in babica, dedek je bil tako ali tako cel čas
pijan, kot stara mama. In ostala sem jaz.

Rada jo imam kot bi bila moja.

Nisem
samo zarukana najstnica, ki misli na ličila in modo in fante. Res pa
je, da sem črna ovca naše družine, odpadnik in upornik. Zmeraj sem se
počutila kot da ne spadam sem. In res ne.

Odkar sem se zavedela,
koliko pomeni iskrenost, sem vam vse povedala kar mislim. To imate le
za moj dolgi jezik - a povem vam samo jaz poznam resnico o položajih v
naši družini!

Kljub vsemu vas imam rada. Ja. In to najbolj boli.

Vem,
da imam tudi sama napake. A ne pozabite, da ste me prav VI vzgajali.
Poskušali ste. Vzgojila sem se sama. Koliko je bilo dni, ko sem bila
sama in objokana v postelji? Kolikokrat sem stala na pragu hiše in
kričala za mamo ali babico? Pa me nihče ni slišal.

Nikoli
niste slišali ne mojega joka, ne krikov, ne besede "oprosti". Za vas
sem kaj? Igračka? Članica družine že nisem. Postrani me gledate, vem, a
sem vaša... Vseeno - moj oče je bil vaš sin in moja mati je bila za vas
pritepenka. V meni vidite njo? Sem ji bila podobna?

Veste, kakor
vi nestrpno čakate moja osemnajsta, jih tudi jaz. Spakiram kovčke in
grem! Niti "na svidenje" vam en bom rekla. Kvečjemu "zbogom".

Poimenovali ste me Anja. A še sama ne vem, kdo sem. Vem pa, kaj hočem.

Anja tam kjer je volja tam je pot.
Čudovita proza, berem te in vem, da bom še veliko slišala o tebi umetnici, o tvojem delu. :s5:

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sre Jul 01, 2009 9:52 pm

lea199 je napisal/a:

Anja. je napisal/a:

Pismo

Mar res
mislite, da sem samo zabita najstnica? Ljubili bi me lahko! Lahko bi!
... Ne morete me, ne, ne znate me sprejeti, ker veste, globoko v sebi,
da imam prav in, da nisem za kar me imate. Pridna punčka, ki jo
usmerjate vi je že zdavnaj izginila.

Prehitro sem odrasla - zahvaljujoč vam.

Mislite,
da se ne spominjam svojega devetega leta? Nič več se nisem igrala kakor
drugi otroci. Ni bilo več lepih otroških sanj. Kar naenkrat se morala
znati menjati plenice, otroka uspavati, ga nahraniti itn. In ga
vzgajati. Sama sem bila še tak otrok... Ja, zdaj se to moji sestrični
pozna, vem, a takrat drugače nisem znala. Ogromno napak ima zaradi
mene, žal mi.

Babica je bila pijanka. In danes ona kriči name
in me žali .. In sili naj pustim cigarete. Vem, da bi jih morala, a to
mi lahko govori le človek, ki je bil sposeben poskrbeti za nebogljeno
dojenčico. Ko je bila stara pol leta je njena mama že šla nazaj v
službo. Bili sva jaz in babica, dedek je bil tako ali tako cel čas
pijan, kot stara mama. In ostala sem jaz.

Rada jo imam kot bi bila moja.

Nisem
samo zarukana najstnica, ki misli na ličila in modo in fante. Res pa
je, da sem črna ovca naše družine, odpadnik in upornik. Zmeraj sem se
počutila kot da ne spadam sem. In res ne.

Odkar sem se zavedela,
koliko pomeni iskrenost, sem vam vse povedala kar mislim. To imate le
za moj dolgi jezik - a povem vam samo jaz poznam resnico o položajih v
naši družini!

Kljub vsemu vas imam rada. Ja. In to najbolj boli.

Vem,
da imam tudi sama napake. A ne pozabite, da ste me prav VI vzgajali.
Poskušali ste. Vzgojila sem se sama. Koliko je bilo dni, ko sem bila
sama in objokana v postelji? Kolikokrat sem stala na pragu hiše in
kričala za mamo ali babico? Pa me nihče ni slišal.

Nikoli
niste slišali ne mojega joka, ne krikov, ne besede "oprosti". Za vas
sem kaj? Igračka? Članica družine že nisem. Postrani me gledate, vem, a
sem vaša... Vseeno - moj oče je bil vaš sin in moja mati je bila za vas
pritepenka. V meni vidite njo? Sem ji bila podobna?

Veste, kakor
vi nestrpno čakate moja osemnajsta, jih tudi jaz. Spakiram kovčke in
grem! Niti "na svidenje" vam en bom rekla. Kvečjemu "zbogom".

Poimenovali ste me Anja. A še sama ne vem, kdo sem. Vem pa, kaj hočem.

Anja tam kjer je volja tam je pot.
Čudovita proza, berem te in vem, da bom še veliko slišala o tebi umetnici, o tvojem delu. :s5:

Oh, Lea ... HVALA IZ SRCA!!!!! :herc: :herc: :herc: :herc: :herc: :herc: :vila: :vila: :vila:

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Čet Jul 02, 2009 9:00 am

MOČ GLASBE

Nikoli nisem dejansko verjela, koliko glasba lahko da človeku. V osnovni šoli sem poslušala radio, a redkokdaj in poslušala sem vse, kar zame ni bilo dobro. Ob napačnem trenutku je bila na radiu napačna glasba zame. Odkrito povedano mislim, da sem bila takrat kar živčno dekletce. Nisem imela pojma, kako lahko glasba vpliva na človeka.

In tedaj se je zgodila prelomnica. Še sama ne vem, kakšna je bila, zakaj se je zgodila. Začela sem brskati po interetu, odkrivala različne gleasbe...

In ugotovila, da me rap dela agresivno, pop me je samo poneumljal, čeprav moram priznati, da je tu in tam kakšna pesem, ki jo rada poslušam... In prišla sem do rocka. Dal mi je, hm, kaj pa vem, mene? Mogoče. Še sama ne vem, a spremenil me je. Pomaga mi me raziskati, moje globine in moje plitvine. Poznam se bolje... In potem je kar naenkrat prišel v moje življenje metal. Pri tem ne postanem ne jezna, ne agresivna, tudi žagala ne bi rada takrat. (Hmmm, nikoli si nisem mislila, da je tako težko obrazložiti kaj ti glasba da...) Metal mi da sanje, začnem sanjati, obenem pa me tudi spominja, da je tu tudi realnost, ki je pač tu in je ne morem spremeniti. Nedolgo nazaj je kot iz neba padel punk. In, ja, to pa je zvrt glasbe zaradi katere sem začela razmišljati o sistemu. Vojnah. Grozotah sveta. Šele takrat se me je resnično dotaknilo.

To meni pomeni glasba. Pomaga mi razumeti samo mene in me pripravlja do nečesa. Ko imaš glasbo enkrat v sebi, mislim, da nimaš več moči, da bi jo zapustil. Saj je tudi nočeš. In to - je najlepša odvisnost v življenju..

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sob Jul 04, 2009 6:57 am

Nikoli nisem dajala pozornosti na to, kakšne oči imaš. Zdaj pa jih opazim na vsakem koraku. Nekoč si imel sive, dolgočasne in sprijazenjene. Nisem jih opazila, le vedela sem, kakšne oči imaš. Nisem te videla, spregledala sem te. In tudi ti - sprijaznil si se, ne upiral, niti dober sogovornik nisi bil. Le vedno si bil poleg mene. Nisem se niti zavedala tega. Tudi ne tega, da se vedno vračam k tebi..

Pred nekaj meseci se mi je zazdelo, da tvoje oči dobivajo odtenek sinje modre med sivo. Odtenek moje barve oči... Sama se upiram, se ne sprijaznim in imam karizmo. Vem, da je tako... Tudi ti imaš v sebi zdaj nekako delček mene. Ali pa ljudi podobnih meni.

Nikoli ne priznaj tega. Nikoli. Veš, zakaj. Tega ne bi prenesli oni in zaradi njih ne jaz.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sob Jul 04, 2009 3:20 pm

Danes mi dovoli razčistiti sama s sabo in s tabo
prav tako. Mi boš pustil ali mi boš preprečil? Boš preprečil mene? Rada
bi, da me poslušaš. Mogoče še ni prepozno, mogoče odideš iz te poti in
preideš na drugo, ki je prava... A ne moja, ne, moja ne. Najine poti se
lahko križajo, a vzporednih poti sam veš da ni. Prosim te, le
razčitstiva tvoje in moje prihajanje in odhajanje.

Boli me, ko
prihajaš, ker vem, da boš za vsako odšel. Nikoli ne ostaneš, sedeš in
me poljubiš. Komaj da dobim poljub in lice, že hitiš naprej. Tolikokrat
se sprašujem: Mogoče k novi ljubici? Ali k stari? ... Nikoli ne boš
izvedel, kakšno je to mučenje. Nikoli, ne boš zmogel, sam nimaš srca,
ali ti pa le to ne more dovoliti me ljubiti. Tvoja zavest me
preprečuje, povej mi, čemu? Je res tako težko oditi za zmeraj? Za
večno? In nikoli priti nazaj? Daj, no! Oba veva, da moraš le zbrati
pogum. Zadnji odhod me ne bo bolel, obljubim, vem, nočeš me prizadeti,
le prosim te - naj bo resnično zadnji. Moja odsotnost pri pogovorih je
obupna - venomer razmišljam, kdaj me boš nehal mučiti! Mar res ne
razumeš? Naveličana sem!

Tolikokrat sem te prišla čakat. Nikoli ne bom pozabila nekega dne -

...
sedim pred letališčem. Čakam te, že vidim tvoje letalo. Počasi vstanem,
ne da se mi več - in mimo pride neznanec plavih las in sivih oči. V
mislih mu govorim: Vzemi me! Tvoja sem, a ne jemlji me osebno, tvoja, a
ne lastnina, tvoja ženska bi bila... Kričala sem v sebi, trgalo me je.
In njegove sive oči prebliskne nek žarek in za hip postanejo modre,
kakor moje. Take sinje in sanjave. - Pri tebi tega občutka ni bilo, ni
ga bilo takšnega, ki ga ne bi znala opisati. Ta pa je bil.. Oh! Ne znam
ga opisati, ne zmorem ga opisati in nočem ga opisati! Hočem, da je ta
spomin varen pred tabo in tvojimi tišinami... Ker tista tišina je bila
drugačna! Pristanek letala me je zbudil. Ozrem se. Mahaš mi, skoraj
tečeš k meni. Obrnem se nazaj k črnolascu in nič več ni sinjine v očeh.
Samo ... praznina, razočaranje morda? Ničesar ni bilo. Iz rok mi pade
knjiga. Pobere jo, stopi tako blizu mene, da bi me skora izdala kolena.
Takrat - spregovori: "Izvolite, madame." Njegov glas me pomiri in
začnem dihat. ...

Vidiš, kar imava ni ljubezen.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sob Sep 19, 2009 7:48 am

Ko te pogledam, se v tvojih očeh zrcali zgodba vrbe žalujke. Rasteš. Rasteš proti soncu, a ko dovolj zrasteš, se upogneš. Tako čudno otožen. Listi nežno plapolajo v vetru. In le jaz zmeraj pridem sedet pod tvoje nežne liste, ki priovedujejo zgodbo žalosti in krivice. Objemaš me s svojo žalostjo, da bi se nalezel moje sreče. Sreče? Ne, ne sreče, volje do vsega živega in ljubezni do svobode. Ujet si v okove, ki jih ne razumem. Nikoli jih ne bom.

Srečala sva se, spet, sedla sem pod tvojo krošnjo in ti brala, vrba žalujka. Za kom žaluješ nocoj?

Žaluj le za izgubljeno.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Nov 06, 2009 6:19 pm

Vrednote se menjajo iz dneva v dan v glavah ljudi in družba postaja
hudobna. Ta sistem moramo zrušiti, če hočemo normalno živeti. Ta
civilizacija mora nazadovati, da bomo spet dobri..

Moda se zamenja in droga postaja še močnejša. Avti se razbijejo, človeška življenja polagoma ubijajo...

Takšno je .. življenje.

Minljivo
je, vse, razen umetnosti je tako prekleto minljivo... In prav v tem je
čar - življenja, da mine in umetnosti, da ostane.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Nov 06, 2009 8:56 pm

Barcelona v meni in jaz v Barceloni

Barcelona - mesto papig, motorjev, platan, svobode, lenobe, močne in ludne ljubezni, Picassa in Gaudija.

Iz mene si vrela, svoboda, kakor slap, vrel slap krvi, kakor orgazem sm te doživela, kipela si iz mene, tako osebno. Želela si te je vsa moja rdečina prevečkrat poljubljenih ustnic, kakor si veter požljevio želi lase, da valovijo v njem.

Vsaka barcelonska misel je bila dragocena, nisem je hotela zamuditi ali da mi ne bi celo pobegnila in odšla drugam. Potem jo znova ujameš, a kaj ko ni več ista, pač pa posiljena z nekimi drugimi ljudmi, okolico in časom.

Želim si povedati ljudem o čudežih trenutka. Vsi trenutki se med seboj pobijajo, bratomorna vojna, kjer ne veljajo pravila čudežev in posebnosti vsakega trenutka, temveč le to, da eden izpodrine drugega.

Človeški koraki so utrip Barcelone. Živi v znamenju Picassa in Gaudija. Barcelona se z njima seveda samozadovoljuje, čeprav raje z Gaudijem kot Picassom. Ta je že sadist, Barcelona pa je mesto lepote.

Ko mimo prileti galeb, mi pravi: "Svoboda enega se konča tam, kjer se začne svoboda drugega."

Opazovanje mask ljudi me navdihuje. Vidim jih globje od vsakdanje brezbrižnosti in tisto, kar skrivajo pred ljudmi, skrivajo v očeh. Oh, kako uživam, ko mi razkrijejo, nehote, njihove slabosti. Vsaj vem, da so ljudje.

Igranje stare katalonske glasbe mi je izvabilo solze na oči. Ulile so se tako spontano, bile so lepe, bile so z odsevom Barcelone v sebi, z njo v sebi. Bilo je, kakor da sem izjokala lepoto moje duše in jo dala Barceloni, kamor tudi sodi. In nikoli več nisem slišala te balade, vsaj ne tako boleče in hrepeneče.

Barcelona je mesto, kjer se glas nje same sprehaja med ljudmi in s krikom meče človeške maske dol. Glas oživi in ljudje prenehajo biti zveri, znova postanejo, kar naj bi bili, pa čeprav le še zakrnel ostanek tega.

Ko človeško življenje obstane na stopnicah, opazujoč lepoto, se življenje ustavi. Trenutek neha dihati in podari sapo umetnosti. In tako postane trenutek zamrznjen in večen.

Picasso je raztrgan. Gaudi nor, mogoče celo genialen. Ja, mogoče. Dali pa, ah, Dali. Dali je estetika, erotika, ekstaza.

V Barceloni je Pariz, delček njega, Montmartre, ljubka umetnost modnega Pariza, ljubka resnica sprenevedanja. Barcelona je Montmartre.

(Se nadaljuje.)

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Nov 06, 2009 8:58 pm

Anja je napisal/a:

Vrednote se menjajo iz dneva v dan v glavah ljudi in družba postaja
hudobna. Ta sistem moramo zrušiti, če hočemo normalno živeti. Ta
civilizacija mora nazadovati, da bomo spet dobri..

Moda se zamenja in droga postaja še močnejša. Avti se razbijejo, človeška življenja polagoma ubijajo...

Takšno je .. življenje.

Minljivo
je, vse, razen umetnosti je tako prekleto minljivo... In prav v tem je
čar - življenja, da mine in umetnosti, da ostane.

Se popolnoma strinjam. Toda ali nam bo uspelo iz ruševin dvigniti boljši svet.

_________________
lea199

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Nov 06, 2009 9:06 pm

lea199 je napisal/a:

Anja je napisal/a:

Vrednote se menjajo iz dneva v dan v glavah ljudi in družba postaja
hudobna. Ta sistem moramo zrušiti, če hočemo normalno živeti. Ta
civilizacija mora nazadovati, da bomo spet dobri..

Moda se zamenja in droga postaja še močnejša. Avti se razbijejo, človeška življenja polagoma ubijajo...

Takšno je .. življenje.

Minljivo
je, vse, razen umetnosti je tako prekleto minljivo... In prav v tem je
čar - življenja, da mine in umetnosti, da ostane.

Se popolnoma strinjam. Toda ali nam bo uspelo iz ruševin dvigniti boljši svet.

Temelji so slabi. Treba graditi močnejše.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Nov 06, 2009 9:15 pm

Anja je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Anja je napisal/a:

Vrednote se menjajo iz dneva v dan v glavah ljudi in družba postaja
hudobna. Ta sistem moramo zrušiti, če hočemo normalno živeti. Ta
civilizacija mora nazadovati, da bomo spet dobri..

Moda se zamenja in droga postaja še močnejša. Avti se razbijejo, človeška življenja polagoma ubijajo...

Takšno je .. življenje.

Minljivo
je, vse, razen umetnosti je tako prekleto minljivo... In prav v tem je
čar - življenja, da mine in umetnosti, da ostane.

Se popolnoma strinjam. Toda ali nam bo uspelo iz ruševin dvigniti boljši svet.

Temelji so slabi. Treba graditi močnejše.

Torej vse od začetka. Potem je upanje.

_________________
lea199

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Nov 06, 2009 9:17 pm

lea199 je napisal/a:

Anja je napisal/a:

lea199 je napisal/a:

Anja je napisal/a:

Vrednote se menjajo iz dneva v dan v glavah ljudi in družba postaja
hudobna. Ta sistem moramo zrušiti, če hočemo normalno živeti. Ta
civilizacija mora nazadovati, da bomo spet dobri..

Moda se zamenja in droga postaja še močnejša. Avti se razbijejo, človeška življenja polagoma ubijajo...

Takšno je .. življenje.

Minljivo
je, vse, razen umetnosti je tako prekleto minljivo... In prav v tem je
čar - življenja, da mine in umetnosti, da ostane.

Se popolnoma strinjam. Toda ali nam bo uspelo iz ruševin dvigniti boljši svet.

Temelji so slabi. Treba graditi močnejše.

Torej vse od začetka. Potem je upanje.

Točno tako.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]