Moje votle zgodbe.

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Maj 01, 2009 9:31 pm

Pel si mi. Tako rad. Niti ne vem, čemu. Pel si mi o vsem, kar nisi imel, kar nisib bil... O zvestobi, o sebi, o svetu, o življenju, o razumu, o srcu, o ljubezni...

Pel si o zvestobi, pa si varal.
Pel si o sebi, pa se ne poznaš.
Pel si o življenju, pa ga ne poznaš.
Pel si o razumu, pa si se zakajal.
Pel si o srcu, pa ga nisi imel.
Pel si o ljubezni, pa nisi ljubil.

Nikoli pa nisi pel o meni. Največja ironija je, da si edino mene imel. A tega ne veš.

Zakaj si pel o teh stvareh? Hočeš vse to? Ja, hočeš. Hrepeniš po temu vsemu... Vse ti dam, vse! Izvoli, ponujam ti na roki vse od zvestobe do ljubezni! Vem, da ne boš nikoli vzel niti eno od tega, kar ti ponujam. Niti eno. Ker te ne zanima nič od tega.

Veš, to ni pesem zate ali pismo tebi. Niti ni zgodba. Samo moja nedolžna izpoved, kaj je bilo.

A moram povedati...
Ne glede na to, kaj je zdaj...
In čeprav je to obupno osladno...

Si odnesel moje srce daleč proč od mojih oči. A sam bog ve, če sploh veš, da sem ti ga položila v žep. Prostovoljno. In ne vedoš, kaj bo. Ne vem, koga slepim. Saj vem, da če bi se zgodba ponovila, bi naredila isto.

Odločila bi se zate. Ljubila bi te.
Ker si najmočnejša stvar, oseba, dogodek v mojem življenju.
:herc:

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Maj 08, 2009 8:38 pm

Med goro ljudi, ustreljenih v tilnik in vrženih v jamo, te prepoznam. Samo ti si drugačen. Drugačen tilnik imaš. Drugačne pege na tilniku. Prepoznam te.

Ne vedoč sem hodila mimo vseh teh trupel. Vse vas je ustrelil tujec. (Prekleti.) Pa niste niti vedeli, reveži. Zahrbtno se je smejal, vi vsi pa ste čakali na smrt. Tudi jaz sem se smejala, skupaj s tujcem. V bistvu sem se smejala svojemu lastnemu naivnemu jazu.

Odkrila sem to pokopališče, ljubi moji. Bil je že čas. Bila sem slepa, da ga nisem našla... Naivna. Našla sem vas med vrtnicami. Grobišče mojih vrtnic med vrtnicami. V mojih nosnicah bo vonj vrtnic, v mojih ustih bo okus vrtnic, v mojih uššesih bo zvok vrtnic, na moji koži bom čutila trne...

Takoj sem prepoznala tebe. V hipu. Gledam te od daleč, obnemela sem. Tako spokojno ležiš. Mirno, neigbno. Ne morem verjeti, da te je tujec, tvoja lastna podzavest, ubila. Ker si risal srca med zvezde. Tako spokojno ležiš. Kot da ni nič narobe.

Potopim se v gmoto trupel. Toliko znanih obrazov je vmes... Zakaj? Je res potrebno iti čez trupla? Vse, vse vas je mučil in ubil. Ker ste me branili. Mene. In mu to skrili.

Obrnem te. Tvoje oči so še zmeraj široko odprte, še zmeraj tako živo sijejo, kot da še zmeraj dihaš. Pogrešala sem te rjave oči. Kot jantar so. Gola stojim nad tabo, jočem, spolze kapljajo, a se te ne dotaknejo. Name padajo in njihova grenkoba me peče. Vem, da so grenke zaradi tujca. Celo smehljaš se mi kot da me pozdravljaš.

Samo jaz sem še ostala. Bojim se, a tu med stotinami trupel sem varna... Saj je moje srce eno izmed njih. Golo, ustreljeno v tilnik, vrženo in predvsem mrtvo.

Samo še enkrat te poljubim. Za v slovo.
ZBOGOM.

(Nič več se ne jočem. Smehljam se. Za dobre stare čase, ko si se smejal z mano in me potegnil iz somraka.)

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sob Maj 09, 2009 5:34 pm

Votla sem na zunaj. Nič me ni na zunaj, samo estetika, pa še to šibka. Navznoter sem estetska. Sijoča, polna. Kakršna koli. Samo, da sem kraljica, s cuckom ob sebi. Strežite mi! Heh, ste čudni. Nekaterim je usojeno. Drugim ne. Mar mislite, da sem kraljica? To je samo navzven. Ker sem votla in abstraktna na zunaj, me imate za kraljico. Tisto, ta pravo, angleško. Čeprav imam pege in belo polt in oranžkaste lase, nisem kraljica. Kraljica je siva.

Mislite, da ste moji sužnji. Abstraktna sem. Sami ste si krivi. Tisočkrat bom ponovila - abstraktna sem. Sami ste se ujeli v suženjstvo. Lahko izgledam kot hoolywoodska zvezda. Če hočem lahko zablestim v Beli hiši ali pa na Broadwayu. Kjerkoli in kadarkoli sem lahko zvezda. Tudi v Sloveniji. In vsi me boste spremljali. Postali boste moji sužnji. Moji sužnji, sami se boste zasužnjili, ker v Lady berete o meni. Mene delate slavno. Tudi razcapanka sem lahko. Klošarka na ulici, ki vas prosi za drobiž. In spet - zasmilila se vam bom. Dali mi boste denar. Boste! Sami veste! Lahko pa sem sivina, kakor ste vi. Dolgočasni in patetični. Nekje vmes. Nič, dolgočasno povprečje brez kančka izstopanja. Praznina, ki je sestavljena iz sivih koščkov navadnosti. Nočem, da bi bila takšna. Moj smeh in moja žalost bi vsebovala sivino. Celo moja agresija bi jo. Perspektivo bi imela sivo. Vse bi bilo prekleto sivo.

Ko se pretakam med tem in onim, odidem onstran sonca. Ugotavljam, da je sivina na zemlji. Zemlja so nebesa zame, tu pa tam se zgodi, da zaidem v pekel na zemlji. Imenujem ga Sivina. A spoznala sem, da Sivina ni pekel. Pekel je zanimiv.

Sivina je naša vsakdanja rutina. Ujetost v mobitel, računalnik, ure... Ujetost v sistem, brez da bi sem mu uprli. Sprejemajo ga. To je tista strašna sivina, o kateri govorim. Sprijaznjenost.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Maj 22, 2009 10:33 am

...
Misliš, da bi lahko našla stekleničko moje krvi? V sebi je nimam nič več. Samo stekleničko. Majhno. Samo za moje srce, da bi lahko funkcioniralo.
...
Ne.
...
Zakaj? Saj ni važno, vampir. Ti si mi izpil kri. Sem zdaj tvoja..?
...
Ja.
...
Čemu? Saj me nočeš. Utrujam te... (Jaz hočem tvojo kri! Izsesala ti jo bom, kakor si jo ti meni! Pa saj je nimaš več. Vampir si.)
...
Hočem te. Izkoristil te bom do konca. Ni uporabna pri tebi samo kri. Imaš telo. Prekrasno telo... Lahko bi mi nudila naslade še in še.
...
Prekrasno telo bo izginilo. In krvi bo prej ko slej zmanjkalo. Zakaj ne priznaš, da si se zaljubil?

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Tor Maj 26, 2009 6:32 pm

Drsiš po meni. Počasi me raziskuješ z jezikom in preizkušaš moje meje. Nimam jih, na žalost. Moj pogled vate je sama ekstaza, ekstaza, svoraštvo in ljubezen. Zadnje je napaka. Kako rada bi te stisnila z nogami okoli bokov, se privila ob tebe, ovila roke okrog vratu... Krhkega vratu. Te zadavila. Nimam moči, nimam kreposti za to.

Reva sem, vem. V steklenico naju bi spravila in dejala bi duhu naj jo razbije, saj ne služi ničemur. Tako bi skupaj umrla. Mmmmmm. Lep konec.

Sončni žarki se počasi zlivajo v mojo sobo. Z zaprtimi očmi si me jemlješ, tvoja sem, enkrat, tvoja sem, dvakrat in tisočkrat. Zlivaš se vame in misliš, da sem tvoja, sem, a samo ta trenutek, trenutek sonca. Ljubim te. In sovražim. Zato ne morem biti tvoja. Ko si z mano, te ljubim, noro ljubim.

Vem, da ne znam ljubiti. Ne tebe. Tebe se ne da ljubiti. Tebe se da samo izkoristiti, kot vlačugo.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Tor Maj 26, 2009 8:54 pm

Lepo napisano! :thb:

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Tor Maj 26, 2009 9:15 pm

lea199 je napisal/a:

Lepo napisano! :thb:

Hvala, Lea! =D *

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pon Jun 15, 2009 8:31 am

Anja. je napisal/a:

Nekoč je obstajala ženska, ki se je izgubljala med rdečo in modro krvjo. Izgubljala se je po raznih poteh, zašla med trnove gozdove, ki so ji nadeli trnovo krono. In bila je gola, vsa opraskana je sledila glasu, ki ji je tiho šepetal: "Ustreli zvezde!" A ni videla neba. Izgubljala se je po gozdovih, grozno poraščenih, nikogaršnjih gozdovih.

Nekega dne ali neke noči, mogoče nekega svita ali mraka, ko je pila svoje solze je zaslišala smeh. Tako dolgo ni videla ljudi, da je pozabila, kakšen je njihov smeh. Kakor je smeh priplaval do nje, je tudi pojava prišla.

To je bil močan moški. Imel je rušilno moč orkana, videlo se mu je po postavi. Gledal jo je, golo, umazano z modro in rdečo krvjo, ki ji je lila iz ven in s trnovo krono na glavi... Dvignil jo je v naročje. Smehljal se ji je in povedal ji je vse. Iskal jo je zelo dolgo. Povedali so mu, da je bila tu. In da tudi ona išče njega. Nekje med oblaki ga je zavrnila. "Nikoli nisem iskala tebe. Sebe sem iskala."

Peljal jo je do hišice, kjer je bil doma. Skozi okno je videla svet, svetleč in vabljiv. Zaželela si je sveta, zdaj ga je videla in čutila. Sobica, v kateri je živel, je bila komaj večja od neba. Položil jo je na posteljo in jo umival s z lastnimi solzami. Vsak košček telesa je obšel, niti centimetra ni zgrešil. Ko je končal jo je poljubljal po obrazu in trnovo krono ji je snel iz glave. Bilo ji je neugodno, ko jo je poljubljal po obrazu, ker jo je videl golo... In hotela je k svetu.

Od hudega je pobegnila. Pred ljudmi je ostala skrita. Držala se je proč. Ni vedela, zakaj ni pobegnila pred njim že prej. Tavala je. Tavala je. Hotela je k svetu in ta ji je zbežal.

Odšla je nazaj k hišici, katere vrata so bila odprta. Vstopila je in skozi okno videla svet, žareč in poln blišča... A tokrat je na drugi strani videla bedo in razočaranje. Ustrašila se je. Prijel jo je za roke, ji dvignil in dejal: "Strah in krik sta večna in starejša od neba.*" Tokrat ji ni bilo hudo, ko ji je poljubljal obraz. Sprejela je in ona poljubljala njegovega.

Tako sta živela. Dan za dnem. Uro za uro. Dejanja so bile besede in besede so bile dejanja... Ljubila sta svet, ki je bil zunaj njiju, a sta ga prezirala, saj nista mogla vanj. Nista vedela, da se morata prijeti za roke, obleči in zazreti vanj ter narediti korak... Pozabila sta.

Nekega dne je prišel tujec in jima med njunim ljubkovanjem razdrl vse, kar sta imela. Namestil je dišave po hišici, se usedel na jaso in čakal. Ko sta se zazrla v okno sta opazila razdejanje. Moški je pričel uživati v dišavah. Popolnoma so ga prevzele in zatopil se je vanje. Ženske niti opazil ni. Ona je razočarana stala ob njemu, gola, medtem, ko so njega oblekle omamne dišave. Odšla je na jaso, da bi se sprostila. Želela je pobegniti od njega.

A ko je prišla ven, jo je zgrabil tujec in jo posilil.

Pripis: Nikoli nista ugotovila, moški in ženska, da sta drug drugemu svet in, da sta skozi drug drugega našla sebe. In vendar sta se ljubila, le ugotovila nista...

___________________________________________________________

* Niet: Strah in krik

To je tista proza o kateri sva se zadnijič pogovarjali ali ne? confused

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Tor Jun 16, 2009 7:24 pm

lea199 je napisal/a:

Anja. je napisal/a:

Nekoč je obstajala ženska, ki se je izgubljala med rdečo in modro krvjo. Izgubljala se je po raznih poteh, zašla med trnove gozdove, ki so ji nadeli trnovo krono. In bila je gola, vsa opraskana je sledila glasu, ki ji je tiho šepetal: "Ustreli zvezde!" A ni videla neba. Izgubljala se je po gozdovih, grozno poraščenih, nikogaršnjih gozdovih.

Nekega dne ali neke noči, mogoče nekega svita ali mraka, ko je pila svoje solze je zaslišala smeh. Tako dolgo ni videla ljudi, da je pozabila, kakšen je njihov smeh. Kakor je smeh priplaval do nje, je tudi pojava prišla.

To je bil močan moški. Imel je rušilno moč orkana, videlo se mu je po postavi. Gledal jo je, golo, umazano z modro in rdečo krvjo, ki ji je lila iz ven in s trnovo krono na glavi... Dvignil jo je v naročje. Smehljal se ji je in povedal ji je vse. Iskal jo je zelo dolgo. Povedali so mu, da je bila tu. In da tudi ona išče njega. Nekje med oblaki ga je zavrnila. "Nikoli nisem iskala tebe. Sebe sem iskala."

Peljal jo je do hišice, kjer je bil doma. Skozi okno je videla svet, svetleč in vabljiv. Zaželela si je sveta, zdaj ga je videla in čutila. Sobica, v kateri je živel, je bila komaj večja od neba. Položil jo je na posteljo in jo umival s z lastnimi solzami. Vsak košček telesa je obšel, niti centimetra ni zgrešil. Ko je končal jo je poljubljal po obrazu in trnovo krono ji je snel iz glave. Bilo ji je neugodno, ko jo je poljubljal po obrazu, ker jo je videl golo... In hotela je k svetu.

Od hudega je pobegnila. Pred ljudmi je ostala skrita. Držala se je proč. Ni vedela, zakaj ni pobegnila pred njim že prej. Tavala je. Tavala je. Hotela je k svetu in ta ji je zbežal.

Odšla je nazaj k hišici, katere vrata so bila odprta. Vstopila je in skozi okno videla svet, žareč in poln blišča... A tokrat je na drugi strani videla bedo in razočaranje. Ustrašila se je. Prijel jo je za roke, ji dvignil in dejal: "Strah in krik sta večna in starejša od neba.*" Tokrat ji ni bilo hudo, ko ji je poljubljal obraz. Sprejela je in ona poljubljala njegovega.

Tako sta živela. Dan za dnem. Uro za uro. Dejanja so bile besede in besede so bile dejanja... Ljubila sta svet, ki je bil zunaj njiju, a sta ga prezirala, saj nista mogla vanj. Nista vedela, da se morata prijeti za roke, obleči in zazreti vanj ter narediti korak... Pozabila sta.

Nekega dne je prišel tujec in jima med njunim ljubkovanjem razdrl vse, kar sta imela. Namestil je dišave po hišici, se usedel na jaso in čakal. Ko sta se zazrla v okno sta opazila razdejanje. Moški je pričel uživati v dišavah. Popolnoma so ga prevzele in zatopil se je vanje. Ženske niti opazil ni. Ona je razočarana stala ob njemu, gola, medtem, ko so njega oblekle omamne dišave. Odšla je na jaso, da bi se sprostila. Želela je pobegniti od njega.

A ko je prišla ven, jo je zgrabil tujec in jo posilil.

Pripis: Nikoli nista ugotovila, moški in ženska, da sta drug drugemu svet in, da sta skozi drug drugega našla sebe. In vendar sta se ljubila, le ugotovila nista...

___________________________________________________________

* Niet: Strah in krik

To je tista proza o kateri sva se zadnijič pogovarjali ali ne? confused

Ja, ja, bo že tako! Wink

:)

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Pet Jun 19, 2009 10:07 pm

Fatamorgana

Nežna in voljna se ti je predala. Brez vprašanja, če jo ljubiš, se ti je predala, a prav to, moški, ženska je iskala. Ljubezen! Videla jo je v tvojih očeh, a sredi puščave, se je pač pojavila fatamorgana. Vzel si si, kar naj bi ti po zaknih narave pripadalo. Pripadati pomeni predati se brez boja. Ona se je bojevala! Dolžan si ji bil izkazati pozornost, čast in spoštovanje! Ni se sama odločila. Proti volji, proti razumu je delovala, čeprav ni hotela. Proti lastnemu in prvemu jazu je delala. S srcem se je spajdašila, da bi se rešila iz bitke, kjer bi kratko potegnila. A srce jo grdo je izdalo, priznaj, s tabo vred. Izdana in prevarana, z bojnimi ranami... Kje si zdaj, heroj, da rešil jo boš iz bitke preživetja? Saj te ni! A tudi prej nikoli nisi bil, samo dozdevalo se je, da si bil. Saj pravim, fatamorgana.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Tor Jun 23, 2009 9:26 pm

Anja. je napisal/a:

Votla sem na zunaj. Nič me ni na zunaj, samo estetika, pa še to šibka. Navznoter sem estetska. Sijoča, polna. Kakršna koli. Samo, da sem kraljica, s cuckom ob sebi. Strežite mi! Heh, ste čudni. Nekaterim je usojeno. Drugim ne. Mar mislite, da sem kraljica? To je samo navzven. Ker sem votla in abstraktna na zunaj, me imate za kraljico. Tisto, ta pravo, angleško. Čeprav imam pege in belo polt in oranžkaste lase, nisem kraljica. Kraljica je siva.

Mislite, da ste moji sužnji. Abstraktna sem. Sami ste si krivi. Tisočkrat bom ponovila - abstraktna sem. Sami ste se ujeli v suženjstvo. Lahko izgledam kot hoolywoodska zvezda. Če hočem lahko zablestim v Beli hiši ali pa na Broadwayu. Kjerkoli in kadarkoli sem lahko zvezda. Tudi v Sloveniji. In vsi me boste spremljali. Postali boste moji sužnji. Moji sužnji, sami se boste zasužnjili, ker v Lady berete o meni. Mene delate slavno. Tudi razcapanka sem lahko. Klošarka na ulici, ki vas prosi za drobiž. In spet - zasmilila se vam bom. Dali mi boste denar. Boste! Sami veste! Lahko pa sem sivina, kakor ste vi. Dolgočasni in patetični. Nekje vmes. Nič, dolgočasno povprečje brez kančka izstopanja. Praznina, ki je sestavljena iz sivih koščkov navadnosti. Nočem, da bi bila takšna. Moj smeh in moja žalost bi vsebovala sivino. Celo moja agresija bi jo. Perspektivo bi imela sivo. Vse bi bilo prekleto sivo.

Ko se pretakam med tem in onim, odidem onstran sonca. Ugotavljam, da je sivina na zemlji. Zemlja so nebesa zame, tu pa tam se zgodi, da zaidem v pekel na zemlji. Imenujem ga Sivina. A spoznala sem, da Sivina ni pekel. Pekel je zanimiv.

Sivina je naša vsakdanja rutina. Ujetost v mobitel, računalnik, ure... Ujetost v sistem, brez da bi sem mu uprli. Sprejemajo ga. To je tista strašna sivina, o kateri govorim. Sprijaznjenost.

Ne.

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Sre Jun 24, 2009 11:21 am

Anja. je napisal/a:

Fatamorgana

Nežna in voljna se ti je predala. Brez vprašanja, če jo ljubiš, se ti je predala, a prav to, moški, ženska je iskala. Ljubezen! Videla jo je v tvojih očeh, a sredi puščave, se je pač pojavila fatamorgana. Vzel si si, kar naj bi ti po zaknih narave pripadalo. Pripadati pomeni predati se brez boja. Ona se je bojevala! Dolžan si ji bil izkazati pozornost, čast in spoštovanje! Ni se sama odločila. Proti volji, proti razumu je delovala, čeprav ni hotela. Proti lastnemu in prvemu jazu je delala. S srcem se je spajdašila, da bi se rešila iz bitke, kjer bi kratko potegnila. A srce jo grdo je izdalo, priznaj, s tabo vred. Izdana in prevarana, z bojnimi ranami... Kje si zdaj, heroj, da rešil jo boš iz bitke preživetja? Saj te ni! A tudi prej nikoli nisi bil, samo dozdevalo se je, da si bil. Saj pravim, fatamorgana.

Velikokrat se v življenju zavemo, da je vse bilo le fatamorgana ... žal. Sad

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Ned Jun 28, 2009 10:10 pm

carnophobia je napisal/a:

Anja. je napisal/a:

Votla sem na zunaj. Nič me ni na zunaj, samo estetika, pa še to šibka. Navznoter sem estetska. Sijoča, polna. Kakršna koli. Samo, da sem kraljica, s cuckom ob sebi. Strežite mi! Heh, ste čudni. Nekaterim je usojeno. Drugim ne. Mar mislite, da sem kraljica? To je samo navzven. Ker sem votla in abstraktna na zunaj, me imate za kraljico. Tisto, ta pravo, angleško. Čeprav imam pege in belo polt in oranžkaste lase, nisem kraljica. Kraljica je siva.

Mislite, da ste moji sužnji. Abstraktna sem. Sami ste si krivi. Tisočkrat bom ponovila - abstraktna sem. Sami ste se ujeli v suženjstvo. Lahko izgledam kot hoolywoodska zvezda. Če hočem lahko zablestim v Beli hiši ali pa na Broadwayu. Kjerkoli in kadarkoli sem lahko zvezda. Tudi v Sloveniji. In vsi me boste spremljali. Postali boste moji sužnji. Moji sužnji, sami se boste zasužnjili, ker v Lady berete o meni. Mene delate slavno. Tudi razcapanka sem lahko. Klošarka na ulici, ki vas prosi za drobiž. In spet - zasmilila se vam bom. Dali mi boste denar. Boste! Sami veste! Lahko pa sem sivina, kakor ste vi. Dolgočasni in patetični. Nekje vmes. Nič, dolgočasno povprečje brez kančka izstopanja. Praznina, ki je sestavljena iz sivih koščkov navadnosti. Nočem, da bi bila takšna. Moj smeh in moja žalost bi vsebovala sivino. Celo moja agresija bi jo. Perspektivo bi imela sivo. Vse bi bilo prekleto sivo.

Ko se pretakam med tem in onim, odidem onstran sonca. Ugotavljam, da je sivina na zemlji. Zemlja so nebesa zame, tu pa tam se zgodi, da zaidem v pekel na zemlji. Imenujem ga Sivina. A spoznala sem, da Sivina ni pekel. Pekel je zanimiv.

Sivina je naša vsakdanja rutina. Ujetost v mobitel, računalnik, ure... Ujetost v sistem, brez da bi sem mu uprli. Sprejemajo ga. To je tista strašna sivina, o kateri govorim. Sprijaznjenost.

Ne.

Tudi prav. Wink

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Ned Jun 28, 2009 10:11 pm

lea199 je napisal/a:

Anja. je napisal/a:

Fatamorgana

Nežna in voljna se ti je predala. Brez vprašanja, če jo ljubiš, se ti je predala, a prav to, moški, ženska je iskala. Ljubezen! Videla jo je v tvojih očeh, a sredi puščave, se je pač pojavila fatamorgana. Vzel si si, kar naj bi ti po zaknih narave pripadalo. Pripadati pomeni predati se brez boja. Ona se je bojevala! Dolžan si ji bil izkazati pozornost, čast in spoštovanje! Ni se sama odločila. Proti volji, proti razumu je delovala, čeprav ni hotela. Proti lastnemu in prvemu jazu je delala. S srcem se je spajdašila, da bi se rešila iz bitke, kjer bi kratko potegnila. A srce jo grdo je izdalo, priznaj, s tabo vred. Izdana in prevarana, z bojnimi ranami... Kje si zdaj, heroj, da rešil jo boš iz bitke preživetja? Saj te ni! A tudi prej nikoli nisi bil, samo dozdevalo se je, da si bil. Saj pravim, fatamorgana.

Velikokrat se v življenju zavemo, da je vse bilo le fatamorgana ... žal. Sad

Ja.. ŽAL. Naivni smo.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]

Naslov sporočila: Re: Moje votle zgodbe. Tor Jun 30, 2009 10:12 pm

Vedno sem mislila, da si bil
ti tisti, ki me je porinil na tla, v sivino. Dejstvo je, da ne znam in
ne zmorem biti siva. Lahko sem mavričasta ali pa črno bela, a ne znam
biti siva... Ker znam kričati ... Porinil si me na tla, kakor še eno
izmed tvojih vlačug, ki se ne zna pobrati in se ti iz same naslade
ukloni. Podrl si me.

Prolog: Kralj me je podrl. Zaljubljena v iluzijo beline, medtem ko si bil realen ves črn.
Roko mi je podal bel kmet - tokrat sem videla prav.

_________________
Parižanka, umetnica, ljubica vseh umetnikov

[I am Man in the Black.]