"Hej, kakšne načrte imaš za ta vikend" je Klemen veselo lopnil svojega
nekaj let starejšega sodelavca Petra. "Hm, nisem delal načrtov" je
iskreno odgovoril Peter ter s sumnjičavim pogledom preletel navihani
nasmešek na Klemnovem obrazu. "Super potem greš z nami na morje" Klemen
ni skrival veselja "Ah kaj bom jaz hodil z vami, mladina mora po svoje
in jaz ne poznam tvojih prijateljev" se ni pustil Peter. "Saj nisi
toliko starejši od nas, poleg tega vse poznaš. Tomaža in Gašperja
poznaš kar dobro, Anžeta, ki nas vabi v počitniško hišo njegovih
staršev si pa tudi že videl. To je tisti fant s katerim sta se
strinjala, da se od nekod poznata, nista se pa mogla spomnit od kod."
"Ja vem koga misliš, toda kje imate pa punce?" "Punce so na
maturantsekm izletu in fantje imamo frej vikend,
zato te vabim, da se nam pridružiš." "Saj sem ti rekel da ste mladina,
veš koliko let je od tega kar sem se jaz družil z maturantkami" se je
glasno zasmejal Peter "hvala ampak res nisem primerna družba za vas."
"Nehaj no, saj jih imaš komaj kaj čez trideset in samski si, kaj pa veš
mogoče pa ravno zdaj srečaš kakšno pravo. No ko smo pri pravi nikdar te
nisem vprašal, toda kako to da si še vedno samski. Mislim saj te ženske
oblegajo ampak ti nisi z nobeno dlje od enega večera" je z nelagodjem
vprašal in se udobno namestil v svoj stol. "Vsak ima eno pravo in jaz
sem svojo že srečal, toda bil sem tak bedak, da sem jo pustil oditi. Še
več porinil sem jo stran" je z rahlo žalostjo v glasu odgovoril ter
začel premetavati svoje papirje, kar je pomenilo, da je zaključil s
pogovorom. "Vesel bom, če greš z nami" je še enkrat poskusil Klemen.
Peter se je zazrl v prijatelja in potem z nasemškom odgovoril "prav pa
grem, sprememba mi bo res dobro dela."
"O
to je pa Aljin avto, mislil sem, da bosta samo Lina in Mojca tukaj" je
veselo vzkliknil Anže medtem, ko je vešče parkiral avto na ozkem
dvorišču pred vikend hišo. Še predno so se dobro spravili iz avta že je
pritekla Lina in jih veselo pozdravila. Takoj za petami ji je sledila
Mojca. Ravno, ko je Anže hotel predstaviti sestro in njeno prijateljico
se je Lina zazrla v Petra in ga vljudno pozdravila "zdravo Peter,
kakšno presenečenje." "Zdravo Lina, Mojca, ja tudi zame je to
presenečenje" je tiho odzdravil in vešče skril nemir, ki se ga je
polastil. Še predno bi lahko kar koli rekli jo je zagledal. Bila je
lepša kot se jo je spominjal in ustrašil se je, da bi hitrejše bitje
njegovega srca slišali še ostali. Ni ga opazila, zacvilila je in se
pognala bratu v objem. Anže je dvignil svojo najstarejšo sestro visoko
in se z njo zavrtel, ni je videl že nekaj mesecev. Ko jo je končno
spustil na tla se je obrnila proti ostalim, Klemna je močno objela in
mu pritisnila glasen poljub na obraz, "kakšna pozitivna spremeba" se je
zasmejala in Tomažu skuštrala daljše skodrane lase ter tudi njega
glasno cmoknila. Počasi se je približala Gašperju in mu s prsti
podrsala po prsnih mišicah "ti si pa postal pravi mačo" je iskreno
priznala. Nato ga je zagledala, stal je med Lino in Mojco ter jo na
videz zdolgočaseno opazoval. Predobro ga je poznala in vedela je kaj se
skriva za njegovim pogledom. V trenutku se je počutila kot zaljubljena
najstnica, upala je, da ji je uspelo šok in živčnost skriti pred
ostalimi. Z mirnim glasom ga je ogovorila "Peter" vrnil ji je z isto
mirnostjo "pozdravljena Alja". Prezrla je mravljince po svojem hrbtu,
kakor tudi glasno udarjanje srca, ki ga je z bolečino čutila v svojih
prsih. Brata je prijela pod roko in veselo dejala "kava je kuhana."
"O
vi štirje se pa poznate" je Anže vprašanje namenil Alji, ko so vsi
sedeli za veliko mizo. "Ja še iz študentskih dni" je zdolgočaseno
odgovorila in se z zadnjimi napori trudila, da ne bi pogledala v
Petra, nato pa hitro spremenila temo. Cel dan sta se oba Peter in Alja
obnašala, kot bi tistega drugega ne bilo tu. Občasno pa sta kljub vsemo
na skrivaj pogledovala drug proti drugemu. Zvečer medtem, ko je večina
kartala, si je Alja nalila kozarec vina ter se z njim odpravila proti
obali, tiho je rekla "grem sedet na obalo, ne čakajte me." Tudi Peter
je vzel svojo steklenico piva in tiho vprašal "se ti lahko pridružim?"
Alja je samo skomignila z rameni in nadaljevala svojo pot, Peter ji je
sledil. Iz hiše je stopil Anže in veselo dejal "noč je kot ustvarjena
za sprehod ob obali, gre kdo?" "Ne in ti tudi ne greš" je skoraj
zavpila Lina. Anže jo je samo nemo in začudeno pogledal. "Alja in Peter
sta ob morju" je rekla bolj vljudno, globoko vdihnila in tiho
nadaljevala "poznata se veliko bolje, kot ti je zjutraj priznala.
Včasih sta si pomenila veliko in bojim se, da si še vedno. Pravzaprav
sta bila tisti pravi drug drugemu a se je po neumnosti vse spremenilo.
Med njima je zazijal prepad in namesto, da požreta svoj ponos in
najdeta skupno pot, sta se obrnila vsak v svojo smer. Še vedno si
obračata hrbta, mogoče pa bosta zdajle ob morju uspela izrečt vse
neizrečeno."
Dolgo časa sta molče sedela in zrl v lesketajočo se
gladino morja. Nato sta počasi spregovorila, vse nasplošno in dotikala
sta se samo varnih tem, nič o čustvih, nič o njima. Alja se je nagnila
in ga bežno poljubila "zbogom Peter" je zašepetala in se počasi
odpravila proti hiši.
"Dobro jutro" je ves zaspan pozdravil Anže "pa
ne da sem jaz zadnji, ne nisem Alje še ni" se je nasmehnil in vsedel na
prazen stol. Tišina ga je presenetila. Začudeno je pogledal okoli sebe.
"Alja je zgodaj zjutraj odšla, popoldne leti nazaj v Kanado" je tiho
rekla Mojca. "Kako odšla, saj je komaj prišla nazaj domov in ima cel
mesec dopust" je razdraženo skočil Anže. "Nisva bila dovolj močna, da
bi sprejela in priznala resnico, eden bi moral narediti prvi korak. Pač
ponovno sva obtičala v črni luknji časa, kdo ve kdaj se bova ponovno
našla. Mogoče takrat, ko najdeva še pogum in moč" je zamišljeno
zašepetal Peter.

Onkraj sanj



Hladen in deževen dan, ves turoben in siv jemlje energijo in zatira
dobro voljo. Naj bo tam kjer ga hočejo, naj kaže svojo voljo tam kjer
mu to dovolijo, toda ne pri meni, ne danes. Prižgem dišečo svečo in v cd
player vstavim svoj najljubši cd, ki sedaj tiho polni prostor z nežnimi
toni. S knjigo v eni roki in skodelico kadečega čaja v drugi se udobno
namestim v svoj najljubši fotelj. Noge obute v termo nogavice dvignem na
mizico in za trenutek zaprem oči. Čutim energijo in toploto, ki se
vračata v moje premraženo telo. Uživam v trenutku in na mojem obrazu se
zrcalita sreča in veselje. Kotička mojih ustnic se počasi oblikujeta v
smehljaj in še vedno mižim in uživam v svojem trenutku sreče. Toplota
me zaziba v užitek. Obkrožena z ugodjem in obdana z valom zadovoljstva
zakoračim po čudoviti jasi. Pod bosimi podplati čutim mehkobo trave,
nežne bilke božajo moja gležnja. Tam na robu žubori potoček in drobna
ptička polni jaso s svojim petjem. V nosu čutim vonj poljskega cvetja
in na koži dotik ljubezni. Zaprem oči in se zavrtim okoli svoje osi.
Razprem roki in se vrtim in vrtim in vrtim. Pijana od vrtenja in
veselja se odločim pasti vznak med drobne marjetice. Padam in padam in
namesto objema narave čutim močne, varne roke, ki me objamejo okoli
pasu in moj hrbet naslonijo na čvrste prsi. Glava mi pristane na dobro
znani rami in topla sapa z boleče znanim vonjem boža moj vrat. Počasi
kot dotik metulja se njegove ustnice spustijo na moje. Nestvarno in
ljubeče. Tiho šepetaje s tistim zanj značilnim žametnim glasom reče
"Ljubim te, saj to veš" in neslišno dahnem "vem". Nasmehne se s tistim
nasmehom, ki omehča kolena in ohromi razum, nato spusti svoje vroče in
zahtevne ustnice na moje. S poljubom potrdi svoje besede ljubezni in me
ponese na krilih poželenja v višave. Visoko nad bele marjetice, visoko
nad jaso in gozd vse tja nad oblake. Z roko drsim po puhastem oblaku in
v uho mi zašepeta "nikdar ne pozabi, da te ljubim, vedno sem te ljubil
in vedno te bom". Srce mi poskoči kot, da ne bi že prej hitreje bilo. Obda
me zlata svetloba in občutek miru. Spet se prebuja moj razum, srce
umirja svoje hitre udarce in ponovno čutim svoje noge. Tiste noge, ki
so stegnjene na mizici poleg zdaj že hladnega čaja. Knjiga mi počiva v
naročju in počasi odprem oči. Sedim v svojem najljubšem fotelju, tiha
glasba me ziba v sedanjost. Očitno sem zaspala. Nasmehnem se prijetnim
sanjam in počasi dvignem roko z namenom, da si popravim pramen las,ki
mi nagajivo sili v oči. In tam jo najdem, tisto drobno marjetico, za ušesom v laseh, točna tam kamor jo je zataknil.

Kaj bi pravil ti dekle? Tebi kaj govoril bi?
Saj ni potrebe, nikdar je tudi ni bilo.
Kaj ne razumeš? Še vedno ti ni jasno ali ne? Ne, očitno ne.
Žal mi je, žal da pustil sem te v temi. Žal, da povedal nisem glasno kaj vpilo je moje srce. Žal da nisem razumel, da iz tebi znanega vzroka nočeš slišati neizrečenih besed.
Čeprav, veš ti edina si, ki vedno si me razumela, ki vedno vedela si kdo sem in kaj se skriva za oklepom moje duše. Toda tokrat nisi želela pogledati v moje srce, nisi hotela slišati vpitja moje duše.
A kaj bi pravil ti dekle? Kaj naj rečem zdaj. Nič. Zdaj je prepozno. Nebo so
zakrili črni oblaki noči, ugasnile so žareče zvezde in hlad je zajel vse. Zdaj
je prepozno, da povem ti vse, zdaj je prepozno da pokukaš za moj oklep in
prepozno, da prisluhneš moji duši. Moja pesem je izpeta, noč objela je ta svet.
A vedi, noči vedno sledi nov dan, po vsaki pesmi pride nova pesem in po vsaki solzi nov nasmeh.

Kaj je sreča, kaj ljubezen? Kaj je žalost, kaj izguba? Je
kaj večno? Spoznati ljubezen in srečo, ju imeti kratek čas, nato pa izgubiti. Je
to sreča ali žalost? Kaj je bolje? Kaj je res?

Vsaka stvar, ki se nam pripeti, vsak dogodek in vsaka oseba,
ki smo jo srečali na naši življenjski poti, vse to je del nas in v našem srcu
pusti svoj pečat. Nekaj ali nekdo zelo majhnega, skoraj neopaznega, nekaj ali
nekdo pa ogromnega skoraj prevladujočega. In za vsak odtis tak ali drugačen,
srečen ali žalosten, velik ali majhen moramo biti hvaležni, saj brez tega
odtisa ne bi bili to kar smo. Nikdar ne bi čutili to kar čutimo. Nikdar ne bi
vedeli to kar vemo. Torej kaj je sreča in kaj ljubezen, kaj je žalost in kaj
izguba? Je samo odtis v nas. Samo od nas je odvisno kakšen bo ta odtis.

Jaz sem se odločila odtisi v mojem srcu so samo moji. Tisti
srečni in polni ljubezni so mogočni in večni, tisti žalostni so le nevidna
zrnca prahu, ki jo ljubezen z rahlo sapo odpihne.