Sirotišnica
Na robu pékla je stala sirotišnica, ognjeni jeziki so jo objemali in
iz njenih vrat se je kadil gost artomatičen dim, katerega vonj po
vaniliji, krvi in vrtnicah je odganjal Satana iz otroških sob.
Nekega dne se je v dim ujela plava šoja in priletela v jedro
sirotišnice. Stene so bile prašne in na njih krvavi odtisi rok,
podpisi, pesmi v čast Bogu in kričanje po izhodu. Opazovala je otroke,
ki so bili vedno manj podobni otrokom, dekletom so se iz ravnine
razvili drobni valovi in njihovi lasje so dobili lesk žensk. A njihovi
obrazi, vsi prekriti, z belo obarvanimi maskami s črnimi ustnicami
zgrajenimi iz draguljev. S svojimi suhljatimi nogami so plesali po
prostoru, se plazili po stenah in leteli. Vsake toliko časa je ena
izmed mask opazila puško, ki je ležala v sredini sirotišnice, stekla po
njo in pazila da je ne bi nihče opazil. Vzela jo je v roke in ustrelila
enega izmed otrok, ter jo nazaj v center položila. Maske so nadaljevale
z ritualnim plesom. Bili so to otroci, ki so iskali pot in povprečnosti
in v pekel s krvavimi rokami zajadrali. Tam so se poljubljali in
dotikali, ter se zavedali da so njihove roke vredne zgolj porcelanaste
maske, ki so jo božale. Zvečer se je začelo gledališče in redko katere
maske so dobile častno vlogo, ki jo je določal Bog. Nekatere so se
lahko za čas uprizarjanja v smrt in njen plašč neskončnosti oblekle,
druge so si masko lahko pobarvale s pomladjo in tretje z mladostjo. Ko
je bilo gledališča konec so se igralci pobili. Publika se je veselila
novih vlog, čeprav za kratek čas.
Nekega dne je maska s črnimi lasmi in iglo v roki oznanila da je
videla Boga, kako v rokah drži novega otroka z rubini namesto las in ga
nosi proti aromatičnem dimu. Maske so kričale in se metale ob stene, si
rezale žile in se ljubile, kakor se ljubijo maske.
Bog je vstopil skozi dim in maske so se poklonile, na vse ideale in
principe pozabila, bog je poljubil rdečelasca mlečne kože in sladkih
češnjevih ustnic mu nekaj zašepetal na uho in ga vrgel v množico Benetk.
Šoja je vsak dan opazovala kako se bo fantek znašel in vedno manj je
kričal, vedno manj je jokal, vedno bolj miren je bil in vedno bolj
podoben maskam je postajal. Dokler …
Bila je deklica s črnimi lasmi, ki ni nosila maske in v rokah držala
nož Časti in nobena izmed mask, se je ni dotikala. Bila je druge vrste
sirota. V drugi roki je nosila jabolko prav takšne barve kot rubini na
dečkovi glavi. Deček se je zaljubil v njeno svileno kožo in opalne oči.
Ljubil je njene ustnice in ona mu je podarila jabolko. Deček je
ugriznil.
V tistem trenutku je iz aromatičnega dima prišel Bog in maske so ga
prvikrat videle v solzah, v rokah je držal Kazen in kričal na dečka, ki
je stal v sobi golobrazen, namreč za sladko jabolko je potrebno
izpustiti masko. Vrgel je kazen v dečka, a šoja se je vrgla in ga
zaščitala.
Na tleh sirotišnice je ležalo truplo šoje, deček je zajokal: “Mama.” poljubil deklico in izginil iz sirotišnice.

Kuga z zelenimi očmi



Megla je plavala nad porušenim mestom in njeni
drobni prsti so preganjali krike iz preteklosti. Vojna je bila stanje
duha mesta, a njen um je bil božje kraljestvo. Dotaknila se je svojega
hladnega čela in tresla se je, njena gola koža se je dotikala snega in
eno z njim bila, dokler ji ni vladal porcelain. Zapuščala je lepoto,
ljubezen, ki jo je poznala in upala da ga bo še videla. Njegovega
otroka je nosila, njega je zverinam vojne pustila. Ob je njej deček,
kratkih pšeničnih las in modrih oči, hodil je ob njenem velikem trebuhu
in poslušal zvoke, ki prihajajo iz njegove notranjosti. Slišal je
kričanje kaosa in vojne, slišal je pesmi lakote in takrat se je zavedal
da je njegov bratec ustvaril vse to. Njegov bratec je vir begunstva,
vojne in smrti. Njen trebuh je dišal po praženih vrtnicah in bal se je
njegove notranjosti. Mama ga je pobožala po laseh in mu dala nekaj
modrih besed, umiril se je in zaspal. Dolga pot je bila do nove dežele,
pešačila sta jo na truplih.

***

Nekateri pravijo da naj bi se vsa božanstva zbrala
in zavistno opazovala njegove platinaste lase in strupene zelen oči, ko
je zakričal in izstopil v življenje. Njeno telo je bilo koščeno, bledo
in njeni lasje v barvi noči. Brat je kričal in se veselil brata, bal se
ga je, ko je prevzel vso pozornost in bogove sklical na dan svojega
rojstva. Oče ga je ljubil in zadnjič poljubil, se vrnil v vojno z
njegovimi očmi in vedel da je prazen, ko ga ob njem ni.

Bila je ženica, mamina prijateljica in gledala je
otroka, ki se smejal, bil je okrogel in srečen, vir vse svetlobe in
mama ga je držala ob sebi in ga poljubljala na lice. Prvi pogled sta si
izmenjala in ujeta sta bila v zapore neskončne ljubezni mame in sina,
ki se nikoli ne konča. Ostali so zavidali in ženica je kričala. Bogovi
so ga izvor vojne krivili in ga v nesreči potopili. A otrok je imel
lepo življenje in barva njegovih belih las je nase privlačila Jehovo in
srečo mu je dala. Bil je umetnik in risal je lepoto v luči, ki je nihče
ni želel videti. Svet je kričal nanj in vsi so ga sovražili, ga za
vojno, za kugo in smrt krivili, a mama in oče sta ga ljubila in v
krhkih rokah držala.

Smrt ju je pograbila, roke sta izpustila, za vedno sta ga izgubila.



***

Barva revolucije je kraljevala njegovim lasem in
rubinaste so bile njegove ustnice, ko je jokal nad njenim truplom,
lutko iz porcelana. Sončna svetloba bogov jo je spremenila v pepel in
oče ga je držal, vsakič, ko je kričal je kričal z njim. Brat je stal ob
njem in ga gledal s sedaj ogljenimi očmi in kostanjevimi lasmi. Mržnjo
je čutil, ubil je srečo in vojno prinašal. Utelešena kuga.

Umetnik je objel očeta in ga ljubil, mamo je
pogrešal, a oče jo je nekako nadomeščal. Objel ga je tako močno, da se
je razbil. Takrat brat ni razumel, oba starša mu lasten brat je vzel.
Iztrgal ga je iz toplih rok objema in ga vrgel vranam, ki so čakale
pred hišo. Vrane so ga izkljuvale, v smrt ga objele. In rubini so
ležali na tleh. Rubine so vzele jih po svetu razdrobile, umetnost so
gojile.

Izražanje molka [Hotel fantazij]



Ležal sem na tleh hotela
zgrajenega iz lobanj in na hodniku tisoč sob, domovanja sanj. Moja roka
se je dotikala dolgih nog in s prsti sem se sprehajal po kolenu in
preplesal čez lastno stegno. Prišel sem do trebuha in se znižal, zveri
sem se dotikal in postajal zver. Ugriznila je in moje oči so bile črne,
in napuh, ter zadovoljstvo, dvig v nirvano s puško v roki in tri minute
vzdihovanja. Nato je bilo vse tako lepo in mirno, glasba na hodniku je
poniknila. Dotaknil sem se ustnic, ki so iz prsta izsesala eleksir
življenja, in si božal svilen obraz.



Prva vrata so se odprla, v njih je
bila ona, z mulatsko kožo in oblinami, ki so jih skrivale vrtnice. Z
dolgimi črnimi lasmi in pogledom, ki čaka krotilca zveri, da jo ukroti.
Govorila mi je laži in me zmerjala, me klicala kot žival in mi vrtnico
potisnila v usta kot poljub. Dotikal sem se njene kože in vlažne so
bile oči obeh. Dišala je po jasminu in neroliju in lagala je, da sem
njen prvi. Udaril sem jo ob vsaki laži in ona se je zarežala.

Na koncu se je pokrila in mi v
obraz vrgla denar, ogledal sem si njen hrbet obogaten s krili in simbol
sonca na rami. Predstavljala je trenutni užitek, eleksir in napitek
nadomestka ljubezni.



V drugi sobi je bivala grofica, s
kožo barve riževega mleka, lasmi do tal, črnimi, kakor oglje in
mongolskimi lasmi. Ljubil sem jo, jo s poljubi obdarjal po laseh,
licih, ustnicah in vratih življenja. Njene noge so bile njegovo zavetje
in ljubil jo je nadtelesno in njuna ljubezen bi bila enakovredna brez
enega samega dotika. Njuna ljubezen je vladavina molka in neuresničenih
želja, ki se telesno izražajo.

Na glavo si je postavila
platinasto lasuljo. Vse je uničila, vzel sem puško iz predala in jo
ustrelil. Nato sem jo je zvezal in dokončal začeto.

“Smrt si je nadela pokrivalo življenja in se smrtnikom ponujala kot sreča,” sem rekel in ji pljunil v usta.



Tretja sobana je bila njegovo
cesarstvo. In stal je pred oknom, osončen z nebeško svetlobo s
popolnimi atletskimi nogami in pravokotnimi očali, skozi katere ni
videl nihče, čeprav so bila narejena iz stekla. Zaprl sem vrata in se
prepustil posilstvu.

Končal je in si okoli vratu nataknil križ.

Na začetku je bila Mama, sama v
neskončnem času in vesolju, ležala je v praznini in se smejala. Čez
nekaj časa je bilo dolgočasno in vzela je rezilo ter se razdrobila na
več koščkov, a kljub temu ostala celota.

Koščki so dobivali obliko in kmalu
postali enakovredni Mami, popolnoma enaki njenemu obrazu in iz drobcev
svetlobe so nastale prave osebnosti. Mama se je v temi odločila da bo
ustvarila material in iz poka so rasli planeti, zvezde, vode, vojne in
rastlinje. Mater je svojim otrokom jasno povedala da naj se ne dotikajo
tistega kar je materialno, čeprav je sladko in toplo, kajti v njem je
čista poguba in žalost. Material jim je postavila kot škatlico čokolad
pred njihove oči in čakala da zagrabijo tisto, kar boli.

Otroci so skakali po vesolju, se
dotikali zvezd in se sprehajali po planetih in se igrali z materialom.
Izmed vseh tisočerih otrok sta bili najbolj pogumni dve duši. Bili sta
namreč zaljubljeni v material in druga drugo. Nekega dne, ko sta zdolgočaseno ležali nad neskončnostjo, je ena vprašala drugo:

“Kaj bi se dotaknili kamenja?”

Obraz druge duše je bil zgrožen,
“Mama je jasno povedala da tisti, ki se dotakne materiala postane
material. Jaz nočem biti kamen.”

“O, jaz pa. Kamenje je tako lepo
in kliče naju, želi si da bi jih zapolnili. Da bi v kamnine prinesli
svetlobo, življenje. Kliče naju, da bi jim dali …”

“Kamenje je prazno in želi si najine topline.”

“Tako lepo je in nedotaknjeno.”
Duša se je sklonila in iz s solzami v očeh opazovala enega izmed
tisočerih draguljev. Bil je takšne barve, kakršna je jeza, posmeh in
revolucije, a bil je tako lep. Nekaj v njej je kričalo in želela se ga
je dotakniti in ga v dlani popeljati skozi celo svoje telo.

Dotaknila se je.

Druga duša je zakričala, izgubila
je smisel življenja, svojo sestrico dušico in sonce. Sedaj je material.
Vzela je enega izmed kamnov in kamen postala.



***

Na dnu oceana sta ležala dva
kamna. Trajalo je neskončnost da sta se zaljubila in v neskončnem času
drug ob drugem ležala in čakala da ju je ogenj zemlje raztopil.



***

Kamenje je dobivalo luske in oči
in riba postalo. Riba izmed tisočerih rib v morju je našla ribo z
istimi luskami kakor jih je imela sama. Plesali sta v vodi in njuno
življenje je bilo prekratko za ljubezen.



Na farmi sta ležali kokoši, objeti s krvjo in še z zadnjimi izdihi, obljubljali sta si snidenje in večerja postali.



Lev je iz reke življenja ujel ribo
in jo levinji ponudil kot simbol svojega srca, ki je od nastanka čakalo
nanjo. Njegova griva je bila sonce.





***

Ogledalo je bilo brez odseva,
čeprav je deklica zlatih las še vedno strmela vanj in iskala svojo
izginjajočo podobo v njem. Vedno manj jo je bilo in njene roke so bile
komaj vidne, a njene oči, te so bile vse večje in vse bolj opazne.
Vzela je šminko in z njo nekajkrat zaplesala po ustnicah. Nasmeh si je
narisala.

Obliznila si je prst in z njim
zaplesala po prsih in se po popku spustila vse nižje, vse do bistva,
vse do vanilje in vonja po nirvani.

Iz predala je vzela iglo in si nekajkrat v čelo vbrizgala zlato reko mladosti in čakala na smrt v lepi podobi.

Iz žepa je potegnila parfum,
nadomestek za vonj lastnega obstoja, ki ga nikoli ni imela.
Trinajstletna lutka, putka, zver in kamen množic. Dolgočasila je samo
sebe in vesolje. Iz očkove police knjig je vzela naključno
in s prsti božala zeleno platnico. Odprla jo je in njene oči je
prebodel stavek o zavračanju boga. Boga, ki daje življenje in smrt, ki vrača k Bogu samemu.

“Mama.” Zajokala je.

Vrata so se odprla, skozi njih je
prišel neki fant, verjetno polnoleten, imel je dolge platinaste lase in
črne oči. Z nasmehom na obrazu je objel jokajočo punčko in ji z roko
poskušal odpeti kavbojke. Uspelo mu je in imel jo je zase. A bila je
mrzla, kakor truplo, brez kakršnega koli znaka življenja na obrazu.

“Kaj je narobe?” je vprašal.

“Videla sem te, nekje …”

“Nemogoče.”

Zaprla je oči in videla ocean,
farmo krvi in morje. Dolgo pot je prepotovala in bila je tako blizu
njega, spet, in sedaj vedno bližje Mami.

“Moj princ, moj rešitelj. Zapustiva to življenje.”

Z dlanjo ji je pokril usta, jo omamil in jo izkoristil.



Zbudila se je, po neskončnosti
spanja in videla je svetlobo, ki ji je kazala pot k odrešitvi. A
svetloba ni pokazala poti za drugo dušo, samo eni je bila namenjena
nirvana. Drugo je materialni svet preveč uničil in za vedno bo ostala v
njem, zdaj kot fantek in enkrat kot kamen. Objela ga je, še enkrat bo
šla z njim, če bo treba. Skozi vse vode, vrtnice do nebes. Smisel razsvetljenja je ljubezen.

Za posilstvo pritisnite številko 1


“Če hočeš ustvariti pedofilijo se moraš poglobiti v to kar delaš.
Dolgo sem se poglabljal in razmišljal, preizkusil sem že vse možnosti
in pripomočke. Draga ličila na žrtvah ne delujejo dobro, barve so
preveč kompleksne in sofisticirane, zato kupujem sranje, ki ga nosijo
najstniki, cenena bronasta ličila in ogabne rožnate lake za nohte.
Ličilo se ob koncu obreda razmaže in vame zre truplo klovnovskih lic,
ki prosi odpuščanja, a jaz mu ga ne dam. Najboljši so mesarski noži, ki
zbujajo strah in dajejo avtoriteto. Jaz sem avtoriteta, z mesarskim
nožem in morilskim psom, ki ga komaj zadržujem pred gostijo. In na
koncu uničim vse morale in spet sem na slikah vsakega časopisa, na
vsakem posnetku na Youtubu in na blogu vsakega intelektualca, kreteni
ste, ker mi dajete točno to, kar želim. Hočem vas prestrašiti in vseeno
mi je, kdo mora trpeti za to da ste stisnjeni drug ob drugem in da se
imate radi, ker vas nihče drug ne bo imel. Drugi so kreteni in sami
rinejo vame in trkajo na moja vrata, kar naj trkajo. Smrti je vseeno.”
***
Sprehajala se je Smrt po trgu obilja in v koščeni roki držala tri
pse, črne kakor oglje z zlatimi peklenskimi očmi in psi so lajali na
ljudi in smrt se je režala.
Hodil je okoli nje debelušen fantič in si jo ogledoval s čokolado v
roki. Smrt ga je poljubila, s svojimi rdečimi ustnicami in ga s
svilenimi rokavicami, narejenimi v najbolj zamaknjenem samostano
pobožala, spustila je prvega psa in pes ga je požrl. Iz njegovega
debelega trebuha je kapljala mast in tla so žarela od nebesne svetlobe.
Ogledovala si jo cipa, v dragem plašču in z velikimi sončnimi očali.
Srknila je malo kave in se zarežala. Na njenih ustnicah so ležali
dragulji in v njene lase so se ujele vešče in metulji. Slava je bila
njena in držala jo je v rokah kot vero. Smrt je nanjo spustila
največjega psa, ki jo je posilil in raztrgal, čeprav ni imel dovolj
dela, pomagale so mu množice.
Tretji, ki naj bi v vrat dobil ugrize psa je bil politik, kapitalist
s križem okoli vratu. Smrt je nanj spustila psa, a pes se je ustavil
pred njim. Iz njegovih oči so pritekle solze in v njem je videl
utelešeno smrt. Skril se mu je med noge in lajal na Smrt, prestrašeno
in obsojajoče. Ta se je predala in politiku izročila svoj plašč
neskončnosti.

Meni je ravno grofica najlepša metafora, ker je najmanj zlajnana. Hvala:cmok:

Gozd življenja
Ujeta sta bila v
zasneženem gozdu, sence šepetajočih dreves so z bližanjem Svetlobe
počasi in tiho padale na njune škrlatne lase. Sence padajo neopazno, s
tihimi koraki vstopijo v nas in nas po svoji podobi spremenijo, tudi ko
stojimo ob čisti Svetlobi.

“Zebe me,” je zašepetal. Sneg na njegovih bosih nogah je prodiral skozi kožo
in preko krvi prišel v njegovo srce. Vrtelo se mu je in videl je
megleno, s prsti se je božal po rožnatih ličkih, da bi jih ogrel pred
Njenim prihodom.

“Ona je ustvarila
hlad.” je sovražno rekla deklica, njene nekoč karamelno sladke oči so
postajale vedno bolj podobne črnilu in tudi sama je bila vedno bolj
prekrita s sencami.

S tihimi koraki je
hodil proti koncu gozda, ki je postajal vedno daljši. Njegove tanke in
dolge noge so se zlile s tišino, ki so jo tvorile in vedno višji je
bil. Lepota na njegovem obrazu je zbledela in strah je postal njegovo
ličilo.

“Strah me je.” je rekel s počasnim in tihim glasom, ki je v praznem gozdu odmeval.

Takrat iz svetlobe ni prišla Smrt, prišla je drobna srnica srebrne barve in se stisnila k dečku in deklici.

“Kaj to pomeni?” je vprašala zmedeno.

“Smrt nama je z ledenim glasom šepetala v uho in skoraj vstopila v najina življenja. Svetloba nama je ljubezen.”

“Ljubezen?” Njen glas je bil topel kakor ogenj življenja, ki se je prebudil v njej.

“Ljubezen do Smrti.”

Iz svetlobe je prišla
druga srnica, tokrat jo je spremljala roka, odeta v črno usnje. Gledala
sta v okrogli obraz, ki so ga kakor okvir obdajali dolgi črni lasje, in
v njenih očeh videla ogenj pekla.

Vzela je puško, prvi
pok je zadel njo in škrlatni plamen je požrl drobno telo majhne
deklice. Drugič je ustrelila vanj in tudi od njega je ostal aromatičen
pepel. Svetloba je pograbila škrlatni pepel mladosti in ga v svoje kraljestvo vzela.

Obglavljeni preroki
Sence hodijo mimo nas kakor
cigaretni dim in vstopajo v naše nosnice ter jih nikoli zares ne
zapustijo. Sence ljudi - njihove veličine in svobode, ezoteričnosti in
moči. Dejanska stopnja naše evolucije k Bogu. Smrdijo. Telesni vonj
senc je požar, požar vseh dvomov in strahov, ki se dviga nad Berlin in
ga zasmraja kot kuga. Včasih se sence dotaknejo druga druge in takrat
jih osvetli svetloba nebes in zdi se kot, da nikoli zares v njihovih
srcih ne bi bilo teme in smrti. Takrat vidi senca zvezdo sredi vesolja
in osvetli jo in sama postane zvezda zgolj za hip, preden se razpoči
čez celo vesolje.

A dotik je bežen in včasih mine,
takrat senca pade nizko, globoko v pekel, da bi spet sledila srcu in
zvezdi, ki je nekoč bila v njem.



Hodil sem po svoji zavesti, na
robu spanca in budnosti, plesal se po svojem telesu in odkrival v njem
pekel, ki v trebuhu greje celotno telo. Pekel s svojimi ostrimi plameni
peče in včasih bolečina udari v glavo in takrat vidim zgolj smrt, mojo
večno ljubezen. V peklu imam ljudi, ki jih ljubim, čeprav so čustva do
njih vedno zakrita pod ličilom maske, ki jo rišem s čopičem, namočenim
v kri rane, ki je vse večja. Maska je umetnost in ne laž, kot pravijo,
naslikana je z ljubeznijo do življenja, estetike in oblačenja v angele.



Hodim po peklu, utrujen in
omamljen od življenja, lepote in bolečine le-tega. In vodi me
kurtizana, s telesom pobeljenim z riževo moko in ustnicami rdečimi od
poljubov. Slikarka je in moja večna ljubezen, v peklu, zaradi
poganstva. Utrujena je in včasih ne more spati, strah jo je koliko
knjig bo morala še prebrati da bi prišla do sreče in resnice. Prašne so
knjige in v njih je le bolečina, ne resnica. In v peklu so njeni
prijatelji, vsi lepi in mladi, z dolgimi bisernimi ogrlicami in
platinastimi lasmi. Življenje jih boli in nikoli ni rešitve. Bog jih je
kaznoval, ker so ljubili druge Bogove, jih drugače imenovali in drugače
slikali njihove obraze. A vendarle, govorili so o isti ljubezni in
lepoti, ki je zgolj božja in ista s kakršnim koli imenom. Sedaj so
gluhonemi, da ne bi mogli slišati in izgovarjati ljubezni drugače, kot
želi Avtoriteta. Najvišje v nebesih bi morali biti, saj so življenje
njemu posvetili. Senca ne pride v pekel, da bi se prestrašila le-tega
in sama romala v nebesa. Kajti pot do nebes je dana le tistim, ki na
dolgo potovanje vzamejo druge. Sebično je pustiti grešnike v peklu in
sebe v nebesa povzdigniti. Potrebno ljubiti in razumeti vsa srca, ki
bijejo, čeprav preluknjana z grehom.



Nato sem se znašel v gozdu
zaspancev, obešenih na črna drevesa in po njih kače, ki v strupenih
zobeh, nosijo sadeže mladosti. Zaspanci segajo po sadežih in vsakič
namesto teh dobijo kačje ugrize. Tako jih kaznuje Oče, ker hoteli so se
mu hoteli vrniti v objem, namesto ostati v bolečini in trpljenju na
mrazu. Tako kaznuje jih Oče, ki jih pustil je na zunaj, namesto da bi
jih povabil v toplino svojega doma. Kurtizano vprašam, kako naj rešim
zaspance bolečine in ona se ureže v zapestje in mi odgovori: “Z
bolečino.” S prikazovanjem človeške bolečine preko rim in lepote in ne
preko narkotikov.



Čas je za budnost in pekla si
nisem do konca ogledal, stekel sem k poganom in zaspancem da bi jih
dvignil v nebesa, ukradel sem krila padlim angelom in vse grešnike z
eno roko dvignil proti nebesom.


Upor angela je bil kaznovan in
zaprt sem bil v večnost lastnega pekla. Sence so obglavile umetnika, ki
pričal je o nebesih in peklu.

Svileno seme testerona

Njuni
telesi sta bili mokri, s slanim vonjem morja potu in njune oči
napolnjene s solzami, gledala sta se in si želela da bi lahko jedla in
pila vse telesne tekočine, ki jih je kot steklenička parfuma nosilo
telo nasprotnika. Ljubezni si nista želela, kajti ljubila sta zgolj
Estetiko, vendar fizičnega stika in šepetanja v tišini, ko umolknejo
vse misli.
Borba za preživetje se je odvijala na ringu in prvi
bojevnik je skočil proti drugemu ter upal, da se mu nikoli ne bo
podredil. Udaril ga je v obraz in iz nosa mu je kakor sok vrtnic
pritekla gosta kri. Drugi bojevnik ga je stisnil k sebi, ga zgrabil za
vrat in ga držal močno, dokler njegove ličnice niso začele izgubljale
pigmenta, s prsti mu je segal po mišičastem telesu in skoraj vstopil v
hlače. Nasprotnik ga je vrgel na drugo stran ringa, pritekel k njemu,
ga neizprosno prijel za lase in mu pljunil v obraz. Pridobil si je
mesto, a borba ni bila končana, zvlekel je zadnji kos sintetike in
vstopil v njegova usta. Njegova prisotnost v njem ga je dušila. Z
dlanjo ga je udaril v obraz in trajalo je dolgo. Nato ga je spet kot
kos bolečine odvrgel in ga obrnil na trebuh. Ponovno je vstopil vanj in
toplota, ki sta jo ustvarila, je bila božja svetloba, ki je svoje žarke
usmerila na sivi svet in ga za trenutek olepšala.
Potiskal se je vanj, kričal od užitka, kot kontrast
kričanju bolečine, njegovo mišičasto telo je objelo suhljato telo
nasprotnika. Kričala sta, oba enaka, a v popolnoma drugačnem pomenu. Na
pladnju je bil ponujen piškot, a le en si ga je smel vzeti. Drugi je
čakal v lakoti. Njuni mokri telesi sta se zlili eno z drugim in bilo ni
nobenega trenja. Vse se je popolno zvilo, kakor da bi bilo ustvarjeno s
strani Estetike, kot slika brez napak za večni spomin estetskega.
Kot je končal in je na mrtvem telesu nasprotnika
ostalo le seme, ki je bilo kakor drevo, ki čaka na rast v mrtvi zemlji,
je jokal od bolečine. Sebi si jo prizadejal, ljubezni ni dojemal.

Aja pa razne cipe, ki me vlečete sranje o meni po ednevniku, da bi prinesle vsaj malo sreče v lastno patetično povprečno življenje, prosim ne komentirajte. Hvala.