Ko bom v tebi mi dovoli da iščem lotosov cvet. Tvoja čista duša
potopljena v jezeru bolečine. Dovoli mi da počasi s prsti skozi vlažno
steklo jezera penetriram in iz tebe izvlečem cvet na površje. Tedaj se
bo odprl, zažarel v sončni svetlobi in dišal bo po vodi. Vzel ga bom v
roke, to tvojo dušo, ljubil vsak oveneli cvet, vsako brazgotino. Vsako
rano, ki jo pustilo je tisto kar te ni ubilo.Ugriznil bom v zašito,
tvojo kri bom pil in bolečino. In s prsti ti počasi vrnil cvet v
globino.
In ti z nasmehom in čisto dušo cvetiš.
Vzemi moj cvet v roke, pij belo lotosovo kri. Moj cvet se zapira, nič več ne boli.

čudovito, kot vedno :-) :papa:

Hvala:)

Nebo je bilo prekrito z zvezdami in v puščavi je bil sam. Tihi veter
je prinašal šepetanje kač in oaze so se počasi, kakor umirajoči
metulji, sušile. Njegove ustnice so bile kakor nekdanja oaza, suhe in
grobe. Včasih se je z natanko temi ustnicami dotikal njene nožnice.
Takrat so bile polne krvi, mehke in gladke, izbrušene posebej za njo.
Spominjal se je svojega nekdanjega življenja in v trenutku je bil
vklenjen - zaprt v to, kar je pustil za sabo. Spomin se je spuščal od
njegovih možganov, potoval po suhem grlu, nadaljeval skozi ranjeno srce
in se v praznem trebuhu za nekaj časa ustavil. Nato se je utrujen
spomin spet prebudil in potoval nižje, čez popek in dalje. Sedaj je bil
trd in videl jo je pred sabo, kot da je vsa ta leta, vse oaze in
življenje brez materiala sploh ne bi izbrisali. Imela je dolge
peroksidne lase in hipijske ogrlice. Bila je suhljata, z vitko peščeno
uro ki se je širala v velike prsi. Z drobnimi stopali je stopala po
puščavi proti njemu in se ga dotikala tam, kjer se ga že vsa ta leta
nihče ni. Zaprl je oči in vohal njen vzdih, dišeč kot sivka, in vdih,
svež kot čajevec. Dišala je kot razlita steklenička toaletne vodice.
Odprl je oči in puščava je bila prazna.
Samega sebe se je dotikal.
Utrujen je legel na peščen grič in zaspal. Mogoče bo jutri nadaljeval
pot, mogoče ga bodo požrle kače. Vendar bilo mu je vseeno, dosegel je
kar je želel. Rešil je človeška življenja in življenja živali, očistil
je reke in v neznancu prepoznal brata. Njegovo ime je ostalo v Los
Angelesu kot star časopis, ki ga veter nosi po parku. Nekoč je bil
Brad. Nekoč je ljubil Nicole. Zaspal je in se utopil v nebu.
***
Nicole se je zbudila, kot da bi se rešila iz valov kokainskega neba,
bila je utrujena in ni se spominjala včerajšnega dne. Popravila si je
peroksidne lase in iz rjave torbice s pavovimi peresi vzela rdečilo.
Gledala se je ogledalu in včerajšnje senčilo je na njej ležalo, kot da
bi bilo z njo rojeno. Popravila si je še maskaro in se odpravila po
stopnišču navzdol. Kuhinja je bila polna izrezkov iz modnih revij, ki
so kot pocestnice ležali na tleh. Na pečici so bile razrezane knjige
Oscarja Wilda, in v hladilniku so bile, namesto hrane, heroinske in
botoks igle. Še malo je brskala po hladnem aparatu in našla dietno kolo
in kos rdeče lubenice. Zagrizla je po slednjem in nadaljevala pot po
vili.
“Brad?”
Utrujena je bila, ura je bila štiri popoldne in tedna, ki je mineval,
se sploh ni spominjala. Odprla je vrata dnevne sobe in stene so bile
prekrite z reklamami iz prejšnjega stoletja, pop art slikami De
Sadovimi citati. Miza v osrednju prostora je bila bela kakor rani
novemberski sneg. Nasmehnila se je in počasi stopala proti kokainski
bombi. Z jezikom je božala sladko mamilo in zaprla oči. Nadaljevala je
in sedaj je bil njen jezik bolj čuten. Kokain je poljubljala kakor
ljubimca in se ga z jezikom dotikala kakor topeče se čokolade. Z rokami
dvignjenimi proti stropu se je prepustila belemu ljubimcu in tedaj jo
je nekaj zabolelo. Bile so roke, roke zveri, nekaj jo je močno držalo
in ji ni pustilo, da bi zbežala. Roke, ki jih je bila dvignila proti
nebu, je bitje prijelo in tedaj je ena izmed rok objela še njen
suhljati vrat.
“Brad?”
Bitje ni odgovorilo, bilo je kot da bi bila v Luciferjevih rokah, kot
da bi se je dotikal volkodlak. Pričela se je prestrašeno smehljati, kot
to počnejo deklice ko jim usoda nameni najslabše. Naenkrat je začutila
svoje spodnjice, ki so se spuščale proti kolenom. Začela je kričati,
kričati kot da v njo vstopa sama Smrt, a bitje ji je zaprlo usta.
Tresla se je in namesto solz je bil njen obraz prekrit z maskaro. Tedaj
je vedela, da je v njej in ni se hotela več upirati. Ko je bitje to
opazilo, jo je spustilo in ona se je z jezikom dotikala sladkorja na
mizi in si predstavljala neznančev eros v njeni kokainski ritki. Ko jo
je obrnil, je videla ljubimčeve platinaste lase, polne ustnice, popoln
nos in obraz iz bele čokolade.
“Brad …” je zamomljala, sneg, v katerem je ležala je postal topla postelja in na stekleni mizi je zaspala.
***
Nicole se je zbudila, kot da bi se rešila iz valov kokainskega neba,
bila je utrujena in ni se spominjala včerajšnjega dne. Kmalu se je
zavedela, da ne leži na postelji, bila je v dnevni sobi na stekleni
mizi. Vstala je in si popravila heroinske lase. Dvignila se je in se
pogledala v ogledalu. Njen obraz je bil črn kakor nočno nebo in ura je
bila nekaj čez deveto zvečer. Spet je prespala dan. Ko je hodila po
prostoru, se je po njeni glavi sprehajala debela megla, v kateri so
bili spomini, spomini na nekaj trdnega v njenem anusu, spomini na prvo
McQueenovo oblekico, ki ji jo je kupil očka in na dan, ko je prvič
jedla jagode. To življenje jo je izčrpalo; ko se je prvič preselila v
Los Angeles, je bila modna ikona, igralka v nanizanki, ki so ji kritiki
rekli vrnitev grške tragedije in dekadenčne lepote na malih ekranih, in
hčerka luksuzne verige hotelov. Zabave so bile prečudovite in paparaci
na bencinski črpalki so bili sladkor v njeni dozi kave. Kako je bilo
vse čudovito, ko je spoznala Brada in ko sta bila v septembrski izdaji
V magazine označena kot najlepši neo-boemski par. Bila je tako mlada in
tako rožnato anoreksična. Sedaj je zgolj narkoman in nimfomanka v
njegovi hiši lutk. Nikoli ni zbežala iz te hiše, vedno jo je dobil,
vedno jo je zlorabil, vedno ji je v usta potisnil svojega tiča. Pred
vrati ni bilo več paparacev, sedaj je njima pisal le OK magazine in
urednica revije Vogue se je na zabavi Metropolitanske gala kot odgovor
na govorico da bo Nicole na naslovnici aprilske števila pričela
histerično smejati. Njena omara je bila polna mrtvih src, katerih kri
je kapljala na Jacobsove majice.
“Brad?”
Hiša je zgolj odmevala njene besede, ušesa so jo bolela od lastnih
besed in duša od samote. Odpravila se je proti hladilniku in iz njega
vzela dietno kolo. Odprla je vrata vile in bosih nog stopala po eni
tistih umetnih ameriških trav, vrt je bil prazen in nad njo so bile že
zdavnaj umrle zvezde.
“Vse kar se blešči ima v sebi razpoko, iz katere kaplja kri. Ta kri je lepota, lastna svetloba nas topi.”
Pijano se je nasmehnila in počepnila. Tako je bila majhna in vse okoli
nje je bilo puščava. Razjezila se je in se z drobnimi izstradanimi
nogami dvignila in zakričala:
“Puščava!”
Odmev, ki ga je uničil veter je odmeval v neskončnosti. Slišala je svoj zdrobljen glas, ki je odmeval:
“Slava … Slava … Slava.”
Ubijala jo je praznina in solze so jo topile. Hotela si je izruvati
lase, se razbiti kot ogledalo, si v usta zatlačiti bombo, da bi jo
razneslo čez celo galaksijo. Praznina materiala jo je bolela, razvajena
punčka je trpela kot afriška sirota, v njej je bila punčka, ki se
nikoli ni razvila v žensko. Vsakič, ko je hotela vprašati, so ji v usta
potisnili hrano. Vsakič, ko je hotela jokati je bil v njenih ustih
penis in vsakič, ko je bolelo so ji dvignili rokav in ji vbrizgali
veselje. To ni sreča, ki ji je bila obljubljena, ona ni cela.
Razrobljena je na vsaki fotografiji, v vsaki diskoteki, v vsakem
supermarketu, v sirotišnici in bordelih. In v kaj so jo spremenili, iz
nekoga ki je hotel z igralsko umetnostjo spremeniti svet, v zvezdo
pornografskega filma, ki je ponesreči pristal na inteternetu. Čutila je
vsako seme starca, vsake obsojajoče oči gospodinje, kako so jo rezale.
Ona je samo hotela, da bi jo imeli radi. Očka ji je obljubil da jo bodo
imeli radi, očka ji je kupil to hišo, očka ji je priskrbel mamila in
tega moža s katerim se je poročila. Bila je bipolarna mašina.
Vrata za njo se odprla in z vratom se je zasukala, da bi ga videla.
Brad je v rokah držal tisto vrečko, ki jo dobiš v restavraciji s hitro
hrano in v njej je so bili zagotovo sirovi burgerji in solata s
cezarjevo polivko. Počasi je stopal proti njej, kako je bil lep, z
lepimi lasmi in ustnicami kakor baročnimi blazinami.
Vstala je in ga objela, samo njega je še imela. Počasi sta stopala
proti notranjosti vile in to je bil zadnji dan njunega boemskega
življenja.
***
Množice so tekle po ulicah in v rokah držale ogenj. Posamezniki s
transparenti so kričali že zdavnaj pozabljene besede o pravici. Planet
je žgal človeški pohlepni ogenj in uničen ozon je imel vonj po pudru.
Ljudje so kričali in želeli pravico. Želeli so biti ljudje, takšni
kakor so bili ljudje stvorjeni. Zdravi in krepki, pametni in s
prodornimi očmi, ki vidijo resnico in Boga. Želeli so upanje in ne
zgolj strah. Gorele so cerkve, in luksuzni butiki, trgovine s hitro
hrano, klavnice, trafike, gorelo je vse, kar ni ustvarila Avtoriteta.
Gorelo je vse, kar ni bilo stvorjeno z očmi Božje estetike. In vzeli so
zvezde iz njihovih domov in jih na glavni trg v New Yorku pripeljali,
kjer so jih obglavili s solznimi očmi, ko so prosili za odpuščanje.
***
Nicole se je zbudila, kot da bi se rešila iz valov kokainskega neba,
bila je utrujena in ni se spominjala včerajšnjega dne. A tokrat je bilo
drugače, vse okoli nje je bilo črno in to, kar je bilo privezano okoli
njenih oči, jo je dušilo. Bila je v majhnem prostoru, tega se je
zavedala kakor tudi tega, da je privezana na trd plastičen stol. Tresla
se je in izustila par besed, ki jih je premogla.
“Brad?”
Nič ji ni odgovorilo. Bila je sama in to je bila zagotovo le še ena
izmed njegovih bolnih seksualnih igric. Pomirila se je, ker je vedela
da bo kmalu začutila njegovo bližino. Da bo kmalu prišel s poževljivim
nasmeškom in da jo bo mučil dokler ne bo zakričal v agoniji užitka in
takrat bo konec. Odvezal jo bo in spet se bosta imela rada. Čakala je
in čakala. Kmalu je začutila da so se vrata sobe v kateri je bila
odprla in proti njej je prihajala moška energija. A bila je neznana.
“Očka?”
Moški se ji je približeval in jo počasi odvezal, bila je v nekakšni
smešni verziji zapora, prostor je bil hladen in vlažen in vse je bilo
temno. Na stenah so bila gesla revolucije in moški, ki jo je gledal je
bil zavljen, ingverjevec z umazanimi pegami na nosu in očmi kot
tablicami hershey čokolade. Bila je popolnoma odvezana, samo njene roke
so bile omrtvičene.
“Kaj se dogaja?” je s pijanim nasmeškom vprašala. Ko je odprl vrata je
bila pred njo ogromna množica ljudi. Ko so jo ustrelili, sploh ni
krvavela.
***
Otrok revolucije, ki je bil nekdaj sam priviligirani zlati deček, se je
zbudil in luna je pesek spremenila v srebro. Ni se spominjal tiste
noči, ko je pobegnil iz postelje in pustil Nicole samo, da so jo otroci
revolucije požrli kakor ostanek nekdanje razkošne večerje. Boemski
deček, ki je zapustil razkošje in sedaj živi in dela dobro, oddaljen od
vsega kaosa. Sedaj na svojih suhljatih ramenih nosi kazen in prosi za
odpuščanje, ker je ugriznil v jabolko razkošja in pozabil na sočloveka.
Puščava nikoli ne odpušča, oaze ponudijo zgolj toliko vode kot jo
potrebuješ, potem se izsušijo. Ljubiti moraš tisto kar imaš, iskati
lepoto v očeh neznacev, pomagati tistim, ki jim nista dani obe roki in
nikoli prositi za plačilo. Ti si bojevnik svetlobe, prizadel si tiste,
ki si jih ljubil in včasih obupal, vendar na koncu poti te čaka sonce.

Paris je, vse odkar je prišel v New York, v njem živel nenavadno
dvojno življenje. Meglena jutra je prespal in se v majhnem najetem
stanovanju zbudil s popoldnevom. Vsakič, ko se je zbudil se je zbudil v
ličilu včerajšnjega dne in bolj omamljen kot prejšnje jutro. Pod tušem
se je njegova maska stopila in kot dež ličil kabuki gledališča tekla po
njegovem vlažnem telesu. Nato se je ponavadi odpravil na eno izmed
Brodwayskih avdicij in bil do konca popoldneva zavrnjen, češ da je
njegova umetnost preveč teatralna in je videti kot pav na ekstaziju.
Paris je potem nekaj minut klel svojo usodo in se odpravil na zajtrk v
majhno indijsko kavarno ali tisto restvracijo v kitajski četrti.
Nato se je utrujen od svojega življenja vrnil v drobno stanovanje, ki
ga je sedaj verjetno zasedel njegov cimer s svojimi tragičnimi dekleti,
ki so bile večinoma narkomanke, seksualno zmedene slikarke in
mladoletne manekenke. Paris se je kot ponavadi zaprl v kopalnico, kjer
se je z ličili, ki jih je ukradel iz maminega luksznega apartmaja v
Barceloni, spremenil v svoj tranzvestitski alter ego.
Ime dekleta, v katerega se je spremenil, je bilo identično njegovemu
in modro svetleče krilce, ki ga je oblekel, je razkrilo suhljate obrite
noge, ki so jih skinny jeans zakrile. Ko se je njegova sprememba
končala, se je v cenenih lakastih čevljih z visoko peto odpravil na
delo. Taksist, ki ga je peljal v četrt užitkov, ga je oboževal in si
želel biti vsaka kapljica parfuma Coco na njegovem telesu. A ko se je
Paris na tisti prvi pomladni dan peljal na svoje delovno mesto, ni niti
sanjal, da bo kot tranzvestiska prostitutka dobil to čast in spoznal
religijo mnogo intimneje, kot kateri koli poželjivi fantek njegovih let.
Taksist ga je ustavil v mračni ulici, Paris ga je poljubil na lice
in zbežal, kot da bi prvič ne plačal za vožnjo. Nato je v petkah tekel
po ulici in ujel svoje stalno mesto, preden bi si ga prisvojila Sahara.
Prostitutke so vsak dan srečale bolj nenavadne ljudi kot prejšnji dan.
Trenutno so ulico oblegali študentje likovne akademije, ki jih je
očitno obsedli pobegli duši Davida Bowieja in Courtney Love, potem so
jim sledili bogati dediči New Yorške elite, ki jim je Paris nekoč davno
pripadal sam.
Nato se je zgodilo nekaj nenavadnega, v cigaretnem dimu, vonju svežega
heroina, v ostankih rdečil v barvi fuksije se je znašlo nenavadno
bitje. Počasi je temno ulico obsijala nenavadna svetloba, ki je prišla
iz oblakov in osvetlila vsakega posameznika globoko v njegovi
notranjosti, prodrla je globoko v njegovo kri, ki je nosila njegovo
čisto ali luknjasto dušo. Ulico je obdal nenavaden mraz, mraz ki je
prodrl skozi pore ljudi in vstopil globoko vanje, jih spremenil samo za
trenutek. Jim za trenutek zbudil drobce empatije, ki so ostali v
izdanih ljudeh, v narkomanih, v prostitutkah. Za trenutek je mraz in
svetloba v ljudeh zbudilo tisto najbolj čisto, tisto zlato, iz katerega
smo ustvarjeni in kateremu smo bili primešali manjvredne kovine. Za
trenutek so ljudje sijali v svetlobi, ki je prihajala iz njih, kakor
univerzalna lepota.
Paris je zaprl oči in zdelo se mu je, kot da bi spal na svileni
postelji, kot da bi se utapljal v kopeli iz vrtnic, kakor da bi ga
odišavila vanilija in vse čute v njem prebudila.
Takrat se je na ulici užitkov ustavil drag avto in iz njega je
izstopila tista svetloba, o kateri so govorili srednjeveški pesniki, ko
so opisovali raj. Tista svetloba, ki je viteze k ljubezni napeljala in
jih pogubila. Iz avtomobila je vstopil moški, katerega koža je bila
bela kakor seme, ki ga ljubimec iz ljubezni podari ljubljeni. Imel je
svetle kodraste lase, droben nosek in drobne ustnice. Imel je sinje oči
z dolgimi prozornimi trpalnicami in Paris bi lahko prisegel, da iz
njegove Tom Ford obleke rastejo prozorna angelska krila. Njegov nasmeh
je bil nasmeh, ki ga ima na portretih Devica Marija in njegove oči so
bile oči Mesije, ko izdihne na križu.
Bil je angel, angel v človeški preobleki, angel s človeškim parfumom
in z usnjenimi rokavicami, ki skrivajo božje roke. Hodil je počasi in
lahkotno, kot da bi hodil po vodi in stopal je v ritmu glasbe nebes.
Bil je kot odrešenik v bordelu, kot božja ovca v klavnici. Imel je
drobne gubice okoli nasmeha na ustnicah, njegovo čelo je bilo gladko
kakor koža dojenčka in dišal je kot sveže obrana sivka. Počasi je
stopal proti Parisu, njegovi dolgi črni kodrasti lasulji, njegovem
modrem senčilu in črnem črtalu. Počasi je stopal in oddajal hlad, ki je
vsakega človeka zamrznil in ga spremenil v taleči se led. Paris se je
tresel, ko je čutil njegova krila, ki so ga skoraj dvignila v zrak. Bil
je kot labod, ponosen in proti nebu vzdignjen in stopal je proti njemu,
nečistemu in grešnemu. Bil je čisto ob njem in Paris si je želel biti v
njegovi koži kot v zaledenelem jezeru, ki bi ga stopil. Želel si je
biti njegova narcisa, cvetovi posuti po angelskem telesu.
“Bi šla z mano?” je vprašal popolni.
Paris je obnemel, tresel se je in želel je jokati kot deček, ki je
padel s kolesa. Bil je tako droben ob njegovi veličini, vešča ob ognju.
“Kako ti je ime?” je vprašal Paris.
“Angel.”
***
Počasi se je zbujal iz opijata, zmeden je gledal v mračno stanovanje
s portreti krvavih fantov, fantov brez spolnih udov in deklet, na
katerih so ugašene cigarete. Mrak je objel New York in vse je bilo
temno, ničesar se ni spominjal. Vse ga je bolelo in na njegovem telesu
so bile rane, njegove noge so bile krvave, njegove roke zvezane, njegov
obraz je bil zatekel in drobna majhna ritka, na kateri je ležal, je
bila največji izvir bolečine. Ni se spominjal kaj se je zgodilo, kdo mu
je zadajal rane, kdo ga je prisilil da je kot pes hodil po stanovanju,
kdo mu je v usta tlačil dolarske bankovce in mu pljuval v obraz. Ni se
spominjal ničesar, vedel je, da je nekdo pretiraval s to sadistično
igrico in želel se je samo izvleči, vzeti denar in se zbuditi na
avdiciji, ki ga čaka jutri. A njegovo telo je bilo še vedno v hudih
bolečinah in ni se mogel premikati.
Zvezan je ležal na tleh in čakal.
Zaprl je oči in počasi je v njegov um prišla megla in z njo svetloba
ter hlad včerajšnjega dne. Spominjal se je nekoga, nečesa božanskega.
Nečesa s krili, mar ni z njim zapustil ulico? Kje je sedaj? Morda je
samo govoril z njim in ga nato pustil da je odšel z drugim moškim.
Ničesar se ni spominjal, v njegovem umu je videl samo svetlobo, samo
svetost, ki ga je ganila včeraj in sedaj, ko je krvavel in ga je bolel
vsak centimeter njegove kože, si je želel, da bi se ga ta svetloba
dotaknila in ga spremenila. Svetloba bi ga morala rešiti, a ga je
potisnila še globlje in sedaj se je utapljal.
Odprl je oči in pred sabo je zagledal svetlega moškega, z belimi
lasmi in sinjimi očmi s Kristusovo bolečino. Ko je stopal proti njemu,
se je počutil kot da proti njemu stopa hladna nevihta, v kateri bi
želel umreti. Snežna nevihta, v kateri bi umrl in se rodil kot svetnik.
“Angel, si to ti? Prosim pomagaj mi. Nekdo me je zvezal … Oprosti, ker nisem včeraj odšel s teboj.”
A tedaj je megla v Parisovi glavi izgubila gostoto, skoraj jasno je
videl včerajšnji dan in se ga skoraj popolnoma spominjal. Mar ni bil
ravno Angel tisti, s katerim je zapustil ulico? Mar ga ni odpeljal v
svoje stanovanje? In potem … potem je rekel naj se sleče in hodi po
stanovanju kot kužek, mar ni celo rekel, ali ga moti, če nanj pošlje
svoje pse? Potem je bil vse bolj zmešan; mu je on prizadel to bolečino?
“Angel …” je s solzami v grlu zamomljal Paris.
Moški se je vrgel nanj in ga začel dušiti, solze, ki so kapljale na
njegove usnjene rokavice, ga niso ganile. Ni ga ganilo niti to, ko je
kričal njegovo ime. Ko je z zadnjo sapo v pljučih rekel, da ga ljubi.
Ni ga ganilo, želel si ga je mrtvega. Da, to ga je najbolj vzburjalo;
to da z njegovim mrzlim sivim telesom počne kar hoče, da s svojim
semenom zapolni tisto kar je mrtvo in vanj vbrizga življenje. Da bi bil
z njim, samo z njim, da ga nikoli ne bi zapustil. Da mu nikoli ne bi
rekel da ga boli. Da mu nikoli ne bi rekel da je ničvreden, da je grd,
da je debel. Da ga nikoli ne bi prizadel.
Paris je izdihnil in zdelo se je, kakor da bi ga zapustila božanska svetloba.
***
Počutil se je tako umazanega, ko je jedel ostanke njegovega mesa. Ko
mu je iz vrata pil kri, tako umazan je bil, poln krvi in ostankov
telesa. Ampak bilo je tako toplo, kot takrat ko je prvič doživel
vrhunec, ko je videl ležeče srnino truplo na cesti. Imel ga je v sebi,
njegovo kri, nosilko njegove duše. Tako toplo je bilo, ko je vedel, da
ga ima za vedno v sebi.
Nekdo je potrkal na vrata, obrisal se je okoli krvavih ust in se gol
dvignil iz mrtvega telesa. Pogledal je skozi špranjo na vratih in bila
je Melanie. Oblečena je bila v boemsko šik oblekico s svilenim
francoskim šalom
“Lucifer!” se je nasmehnil dekliški glas.
Skoraj bi pozabil …
Zabava ob otvoritvi novega luksuznega butika se je skoraj že začela.

Filip.. (: Odlične soo! Ko se spravim brat ne morem nehat.. In berem vedno znova..

Uau, hvala :-)

Narcisa in Vrtnica :herc:

Ja:D, je Marija nardila?

Lara Rose je bila najsvetlejša zvezda na Hollywoodskem nebu,
utripala je kakor žarnica na smrtni postelji stropa, sijala kakor
sonce, ki se zjutraj dvigne na Orientu. Imela je kožo belo kakor jedro
kokosovega oreha, ustnice polne krvi življenja in dolge črne lase z
vonjem mandljevih cvetov, ki minevajo v vročem belem čaju. Ko je tiste
noči tekla v gozd Estetike je bila oblečena v rdečo Valentino obleko na
kateri se je razširila luža krvi. Tekla je s solzami v očeh in počasi
minevala.
“Ne morem dihat, ne morem dihat.” si je šepetala v solzah.
Tekla je, prebudila nimfe iz spanca, metulje pohodila in volkove
privabila k petju. Vampirji, ki so se dvigali proti nebu so jo
opazovali in se komaj zadrževali ob krvi, ki je tekla iz nje in se
razlila po travi kakor sončna svetloba po jutru. Tekla je in jokala in
Olimp je spremljal vsak njen korak, gledali so jo in jo obsojali za
zločin, ki ga je storila. Ubiti zarodek pomeni ubiti svetlobo lune,
ubiti človeka pomeni ubiti svetlobo sonca. A Rose ni imela izbire,
želela živeti, želela je ljubiti Muze, želela je kapljice parfuma na
svojem gladkem ravnem trebuhu. In boginja se je počasi odločila, za
tisto, ki je življenja ubila je ista kazen, kakor za Narcisa.
Lara je tekla in prišla ven iz gozdne ulice dreves Lepote, takrat je
zagledala jezero, tisto jezero v katerem je utonila Lepota. Počasi je
stopala, vohala sivkin vonj kapljic in se kakor Venera počasi sklonila
in pogledala v jezero.
Namesto sebe je v njem videla vrtnico, vrtnico rubinastih cvetov,
vrtnico dolgega zelenega vratu okoli katerega se kot nakit dviguje
trnje. Začudena je opazovala dalje in jezero je bilo naenkrat rdeče,
kri se je vanj razlila. Ko je dvignila pogled proti luni je vedela da
se je sama v vrtnico spremenila in kri, ki je tekla je iz nje je bilo
tisto kar je ostalo od otroka. Umrla je gozdu.
Ko se je zbudila je bil dan, Helij je sijal kakor sončnica in nebo
je bilo zlato kakor Klimtova oljna slika. Svoje cvetove si je kot vsako
jutro umila in izprala dišečo kri. Utrujena je zaprla oči in
razmišljala o življenju, ki je minilo. Spominjala se je maminega
odhoda, ko je zapustila veliko belo hišo, ki so jo nekoč imenovali dom.
Spominjala se je trenutka, ko je prvič kupila fotografijo Marilyn
Monroe in jo na pohištvo prilepila kot zrcalo svoje duše. In spominjala
se je, ko je prvič vstopila v butik nad katerim je z zlatim napisom
pisalo Valentino, vse je dišalo po mošusi.
Odprla je oči in takrat je prvič odkrila da ni sama, takrat je prvič
odkrila da tudi drugi trpijo in da so cvetlice razširjene po celem
gozdu. Okoli nje so bile bele vrtnice mladih deviških nun, ki so jokale
za izgubljeno ljubeznijo, orhideje tistih, ki so si z rdečilom ličile
otroške obraze in ena roža, ki ni bila podobna ostalim.
Namreč v gozdu je bila ena samcata Narcisa, ki je vedno strmela v svoj
odsev. Vsakič, ko je romantično vzdihnila nad svojo lepoto je Echo še
trikrat ponovila njen vzdih, ga prijela v drobne nevidne roke in ga
vsakemu smrtniku nosila v uho.
Narcisa je bila najlepša izmed rož, vendar najbolj žalostna.
“Pozdravljen.” je rekla Lara.
“Kako prelepo bi bilo biti dojenček.”
“Da, vedno sem želela biti otrok.” se je nasmejala vrtnica Rose in
zadišala kakor da bi sama nosila parfum tisočerih damaščanskih vrtnic.
“Ne …” je zmomljala Narcisa, “narobe si me razumela. Rekel sem
dojenček, to je nekaj popolnoma drugačnega, nekaj neodkritega, kako je
ko ljubiš nekoga bolj kot sebe, ko ljubiš mamo …”
“Kdo si?”
“Nihče. Nekoč sem bil lep.”
Rdeča roža se je nasmejala, redkokatera roža ni cenila svoje lepote.
Saj ravno rože so ljubimke same sebi, samo za lastno lepoto živijo,
samo za svoje občudovalce dišijo in ko se postarajo hitro ovenijo.
“Zelo si lep.”
Narcisa je dvignila glavo in ugledala vrtnico, takrat se je nekaj v
njej spremenilo in prvikrat je zadišala in svoj vonj drugi roži oddala
kot poljub. Počasi je poravnala svojo hrbtenico in pogledala vrtnico v
njeno bistvo.
“Moje ime je Narcis. In ti si?”
“Lara.” je odgovirla rdeča vrtnica.
“Ljubim te.” je zašepetala Narcisa.
***
Roži sta se zbližali, si svoje vratove druga ob drugo ovili in vsako
noč, ko se je soncu potopilo sta namesto rož stali dve zvezdi iz
človeški krvi. Svetlolasec z belo narcisno kožo in polnimi ustnicami in
zvezda dolgih črnih las. A najlepša je bila metarfoza, pogled na rdečo
samovšečno vrtnico, ki je postala pravi človek v rdeči svileni obleki.
In tudi preobrazba Narcise, ki je postala goli grški deček.
“Pobegniva iz prekletega gozda Estetike, rešiva se Lepote in začniva
ljubiti.” je rekel Narcis, ko je v roki držal roko zvezde. Božal je
njeno svileno kožo in ji v očeh poiskal vse strahove in jih osvobodil
kakor srečen človek osvobodi ujeto ptico.
Rose je pokimala in mu obljubila da naslednjič, ko se bo luna
dvignila, bosta tekla iz življenja. Tisto noč sta se v eno bitje
združila in postala eterično olje, ki ga bogovi prižigajo zjutraj v
svojih dvoranah.
***
Luna se je dvignila in cvetovi Narcise so dobivali barvo kože, iz
dolgega vratu so rasle noge in jedro znotraj cvetov je postalo človeška
glava. Iz vrtnice se je dvigala rdeča svilena obleka in iz v njej se je
rodilo žensko telo.
Pogledala sta si v oči in si pokimala. Pričela sta teči, hitro in kmalu
sta zapustila območje jezera. Tekla sta in tekla, se spotikala ob
živali in padala. A tudi padec je del življenja. Tekla sta skozi ulico
dreves, skozi ulico divjih trav in skozi reke. Tekla sta in tekla in
takrat je Larino telo utrujeno padlo na tla.
“Kaj je?” je začuden vprašal Narcis. Pogledal je svojo vrtnico in ona
je krvavela, kri je kmalu požrla celotno obleko in tudi njene svilene
noge so bile rdeče.
“Trebuh me boli.” je zamomljala Rose. In takrat se je spomnila maminih
besed, ko je odhajala iz hiše. Takrat se je spomnila prekletstva svoje
lepote. Takrat se je spomnila da v telesu njene lepote vsako seme
ljubezni izkrvavi. Takrat se je spomnila prekletsva bogov, na parfumsko
življenje je bila prekleta in vsak otrok v njej je zgorel. Umetnik je
ljubimec samega sebe. Vsakič, ko čisto ljubezen v sebi ubije na njem
zasije v lepoti novi cvet.
A tokrat je od deklice ostala le kri. Preveč je ljubila.
Sklonil se je na kolena in se z jezikom dotikal krvi na tleh, poljubljal je nosilko življenja in jo pil kakor vino bogov.
***
Nekateri pravijo da so v jedru mrzlega mesta umrlih zvezd videli
Narcisa. Pravijo da naj bi se mladenič, sin lepote, osvobodil svojega
rožnega telesa. Danes je zvezda lepote, prerok ljubezni v času
plastike. A nekateri se bojijo in zgoroženo šepetajo da so na dečkovem
vratu videli ugriz v obliki vrtnice.
Rana ljubezni nikoli ne zbledi.

Avto se je zdrobil in iz njega je, kot duša iz telesa, zbežala eksplozija. Avtocesto je objel ogenj in v zraku se je vonjal parfum sladke satsume, belega mošusa in čajevke. Ob avtocesti je ležalo telo drobnega dečka, ovitega v debel, udavu podoben zimski šal in oblečenega v eleganten moški plašč. Počasi se je dvigal iz luže krvi, ki je kapljala iz njegove glave in si ogledal belo goreče vozilo. Telesi, ki sta goreli v porcelanastem avtu, sta bili sedaj zgolj lepo sestavljena kipa iz pepela. Dečka je v tistem trenutku nežno prebodla bolečina in se kakor črnilo začela širiti proti telesu, postala je kri in vstopila ter počasi razširila svoje korenine globoko v srcu. In sedaj je deček zgolj čakal na cvetove, ki jih bo obrodilo to drevo iz črnila, pasivno je gledal plamene, kako so požirali še zadnje ostanke nakupovalnih škatel in z njimi dišeča masla za telo in opojne losjone. Še vedno ni razumel, kako je ravno on preživel - vendar življenja ni potrebno razumeti. V črnih solzah črnila se je spomnil anektode, ki mu jo je vedno pravila mama. Zaprl je oči in začutil jo je ob sebi, njene nežne mrzle roke, vijolično šminko, kodraste v klobuk ujete lase in nežno polt, stkano iz belih orhidej.

"Nekoč so največji učenjaki sveta v kletko zaprli Življenje, ga opazovali, na njem testirali ter iz njegove telesa, kakor cvetove rož, pulili rubinasto perje. Zlato ječo, v katero je bilo ujeto Življenje, so vsak dan obiskovali biologi, filozofi, psihoanalitiki in celo duhovniki ter sam papež. Tisoče in tisoče let so potekale raziskave in biologi so odkrili, da so znanstveniki ob preučevanju Življenja postali nesmrtni, zgolj z opazovanjem Življenja so postali neminljivi kot Življenje samo. Odprli so vrata svojih prašnih laboratorijev in odkrili, da so na svetu popolnoma sami, vse druge oblike Življenja so izumrle in edino Življenje je bilo ohranjeno v njihovem stolpu. Takrat so zmotno priznali svojo napako in ugotovili, da je Življenje pravzaprav potrebno živeti in ga pustiti leteti nad nami v vsej svobodi. Vzeti svobodo Življenju pravzaprav pomeni ubiti esenco življenja samega. In takrat so Življenje izpustili iz ogromne zlate kletke in to se je dvignilo, vzletelo in sejalo svoje seme po galaksiji. Življenje je potrebno živeti iz naše najgloblje Praznine, ljubiti vsak njegov sad. Kajti ljubiti Življenje, to pomeni ljubiti sebe. Šele takrat so znanstveniki ugotovili, da so pravzaprav v kletko zaprli same sebe."

Deček se je nasmehnil ob pravljici o Življenju in se spomnil da je pravzaprav on Življenje, samo on lahko doživlja svet in ustvarja Življenje, ima vse lastnosti Življenja zato pravzaprav sam Življenje je. Prvi sad bolečine v njem je zacvetel in legel je nazaj v objem krvi, včasih si je potrebno vsaj malo odpočiti od tistega, kar boli.

***
Ko se je zbudil, je hrup avtoceste popolnoma izginil; vonj toplih parfumov je bil kot spomin, ki se namenoma megli. Nebo je bilo popolnoma drugačne barve kot takrat, ko je zapustil svet. Bilo je nekako bolj sinje, v oblakih je bilo več svetlobe in teža le tega je bila Atlasu vsaj malo lažja. Dvignil se je in ugotovil, da so njegovi platinasti lasje vpili vso kri, v kateri je spal. Bili so sedaj popolnoma rdeči, vsak pramen je izgubil otroško naivnost in zdelo se je, kot da bi se večno črnilo širilo tudi po lasišču. Bili so lasje sedaj drugačni, bili so nekoliko trši, nekoliko močnejši, nekoliko manj bežni. In tudi, ko se je dotaknil ustnic, se je na prstu poznalo malo rdečega pigmenta in ustnice, ki so bile nekdaj drobne in nedolžne, so s poljubom Smrti postale čutnejše in lepše. Vse na njem je postalo lepše, še celo njegove drobne nogice so postale bolj suhljate, vendar močnejše in njegove ličnice bolj ostre. Takrat je odkril, da je njegova kri obrodila celo polje vrtnic, namreč okoli njega je bila vojska neskočno cvetov, ki so se širili do tja, od koder izvirata Stvaritelj in Veliki pok. Dvignil se je in vonj, ki ga je oddajal neskončni vrt, je bil tako nežen in tako ženstven, bil je vonj umirajoče device in hkrati vonj prostitutke, katere ljubimec jo je dvignil visoko k vrhu. Vzel je nekaj vrtnic v roko in grziljal njihove liste, njihova dišeča olja in sladke sokove je pil medtem, ko je hodil po neskončnem polju. Imel je veliko energije, verjetno zato, ker bolečina krepi. Neumni so ljudje, ki se bojijo bolečine. Trpljenje je vzvišeno, nosilec te težke skale postane krepak in hkrati peresno lahek. Na koncu dolgega vzpona ga čaka Nebeško kraljestvo in samo on, tako krepak in obenem lahek kot peresa galebov, ga lahko doseže.
Hodil je po polju in počasi se je nad njim dvignil visok bel stolp, katerega streha se je dotikala prstov oblakov.

Zagledal je princesko, v ogromnem stolpu ujeto, z belo kožo, ki je zrcalila obraz Boga. Imela je dolge klavirske prste, ki so rasli iz majhnih dlani in z njimi je božala prah, ki se je skozi stoletja nabiral v gradu. Njene oči so bile črne, kakor črnilo na pismu prepovedanih ljubimcev in njeni lasje so bili lasje nežne konkubine. Imela je tiste čutne ustnice, ki jih je deček prepoznal na sebi, ko se je počasi približeval stolpu.
Njegovi rdeči lasje so kot krvaveče jesensko listje leteli v vetru in z ustnicami, obarvanimi s slivami, ki jih drevo obrodi ob polnoči, je tiho vprašal: "Kdo si?"
Prelepa boginja v stolpu ga ni slišala, nadaljevala je z branjem pisem, ki so jih pošiljali princi iz drugih časov, dimenzij, sanjskih ter realnih svetov. Ugriznila je v temno olivo, ki jih je zobala pod soncem da bi ohranila svojo sijočo kožo, in takrat se ji je ta izmuznila iz prstov ter se vrgla iz stolpa ter zadela rdečelasca v čelo. Deklica se je prestrašila in skoraj izgubila ravnotežje ter v prepad sledila temni olivi. Uzrla je rdečega princa, suhljatih belih nog in oceanskih oči.
"Kdo si?"
Princ se je prestrašil in ni vedel, kaj bi storil. Počasi je z nogo stopal stran od stolpa in ritensko pričel teči po polju vrtnic.
"Počakaj!" je zakričala. "Zvečer bo tukaj zmaj, reši me še zdaj!"
A deček je tekel, ne da bi se oziral za seboj, in vrtnice, hčerke Ljubezni, so s svojimi stebli prijele njegove suhljate noge in ga spotaknile. Padel je in se ob kamen udaril, lobanjo si je prebil in si kot črno-beli simbol razpolovil možgane. Po mrzlem kamnu je tekla topla kri. Včasih pozabimo, da ima tudi kamenje v sebi življenje in da tudi njih boli. Ljubimo svoje mrzle brate in spoštujmo kamnine.

***
Deček se je zbudil v tančici noči, po nebu so kot biseri sijale mrtve zvezde; njegova lobanja je bila zaceljena, lasje pa še bolj rdeči. Dvignil je utrujeno glavo. Nekako ni uspel zašiti polovici razpolovljenih možganov, vendar marsikateri človeški organ ni cel. Ljudje, ki jih vidimo na ulicah, imajo razpolovljeno srce, raztrgano dušo, razmesarjene spolne ude, ki so jih za seboj pustile polnočne pošasti. Ampak tokrat se je nekaj spremenilo, visok stolp je tokrat ovil kačasti zmaj zlate barve s prelepimi luskami, kakršne je deček videl na torbicah v luksuznih trgovinah. Zmaj je imel krvave zobe in očitno se je pravkar najedel. V njegovih očeh so bile kakor v cigaretnem dimu skrite vse skrivnosti greha. Vendar zmaj je bil sam, princeske, ki jo je ob soncu videl deček, ni bilo nikjer. Požrl jo je. Naenkrat je skozi prinčeve pore kot mraz vstopil strah. Zaprl je oči in se mu predal, pustil mu je, da ga obsede kot demon in da ga vodi po najbolj skrivnostnih globinah jaza. Prijel ga je za mrtvo hladno roko in mu pustil da se ga je dotikal tam, kjer se fantkov ne dotika. Vstopil je vanj in v strahu je videl princeso. Videl je njene velike porcelanaste prsi in njen izvir življenja. Ležala je na mizi in kot pojedina se mu je prepustila. V rokah je držala kri odrešenika in jo pila v čast noči.
"Strah me je."
"Česa?" je sočutno vprašala.
"Deklet."
Takrat se je dekle spremenilo v meglo in iz megle se je zopet pojavil njen obraz, tokrat malce spremenjen, kot meglice spremenijo življenja ljudi. Bila je ona, vendar ni bila na mizi zadnje večerje, temveč v avtu. V rokah je imela škatle s parfumi sladke satsume, belega mošusa in čajevke. V naročju so bila masla za negovanje telesa z olji sladkih provansalskih mandljev, kakavovega masla in vrtnic.
"Mama." je v solzah zašepetal. Takrat se je nasmehnila, ga s tistimi drobnimi ustnicami, hladno belo kožo in z elegantnim ženskim klobukom objela ter ga poljubila na nedotaknejene ustnice, katerih edini ljubimec je bilo ogledalo. Veselo mu je pomahala in luči na avtu so se prižgale. Vžgala ga je in se zapeljala. Eksplodiral je. Eksplozija ni bila takšna, kakršne se je spomnil; bila je eksplozija dišečega kadila in megle, megla se je zopet oblikovala in iz nje je nastala princeska. Počasi je gola, s telesom pravkar rojene Venere, stopala proti njegovemu prav tako golemu telesu in ga z mehkimi napihnjenimi ustnicami vprašala: "Česa se bojiš?"
"Tebe."
"Mar sem ti všeč?"
"Preveč."
Takrat se je princeska spremenila v Strah. Prijel ga je za roko in ga dvignil iz globine. Tudi strah mine.
Odprl je oči in mraz, ki ga je zapustil, ga je dvignil v zrak. Nič več ga ni otežil. Takrat se je deček zavedel, da edina pot do ljubezni je pot izgube strahu. Strah je kakor teža, ki je držala ptice na tleh, dokler se ga niso osvobodile in poletele. Strah drži v tem peklu tudi našo dušo. Strah nad duši.
Takrat je počasi pričel stopati proti nočnemu zmaju in mu rekel: "Ljubim te. Prosim, pomagaj mi."
Zmaj je zakričal in se dvignil iz stolpa visoko v zrak. Takrat, ko se je z luskami na repu dotaknil lune, se je s hitrostjo srčnega utripa spustil proti dečku. Vendar ga je hitrost spuščanja vedno bolj uničevala, postajal je vse manjši in izgubljal je vedno več lusk. Tudi njegove oči, v katerih se je skrival greh, so izhlapele in postale samo drobne človeške oči. Njegovi ostri zobje so s hitrostjo ostrino zgubili in postali zobje Eve ob dotiku jabolka. Ko je zmaj padel na zemljo, ni bil več zmaj, vendar lepa črnooka princeska. Spustila se je in padla rdečelascu v naročje. Takrat se je zazrla v vitezove oči in mu jokaje zašepetala:
"Odrešil si me prekletstva."
"Kakšnega prekletsva?" je vprašal deček rubinastih las.
"Tanka je meja med ljubeznijo in ljudožerstvom. Ti si me s svojo prestrašeno roko popeljal v svet ljubezni. Pred tabo sem dečke zgolj požirala, sedaj jih ljubim."

***
In rdečelasi deček je postal princ, nosil je svilo in okoli vratu je imel ovratnik iz pavjega perja, ki ga je izprosil od srebrnih in barvastih ljubimcev vrtnic. Velik princeskin stolp je bil poln lepote, pavi so se ponoči spremenili v golobe in princeski nabrali vrtnice ter iz njih ustvarjali dišeče parfume, jih dodajali belemu čaju, jih kot začimbe uporabljali pri pojedinah in jih raztrosili po beli princeskini kopeli. Po hodnikih neskončnega stolpa so samevale umetnine, namreč le te živijo življenje posvečeno samoti. Živijo v naših stanovanjih, spijo na nočnih omaricah, dihajo v galerijah in umirajo v muzejih. Občudujemo jih, vendar jih nikoli zares ne ljubimo. Umetnina je ideal človekove najgloblje praznine. In tako so tudi v princeskinem stolpu namesto ljudi samevali kipi muz, favnov, Pana, boginj in bogov ter celo dve ogromni sliki Titanov. Da, mrzli zidovi so imeli v sebi shranjene največje umetnine vseh dimenzij, bili so tam kipi neznanih božanstev, junakov in celo freska sameha Jahve. Vendar v muzejih človek nikoli ne najde prave božje svetlobe, namreč precej skrita resnica je, da Bogovi nimajo oblike. Živijo v nas, kot najbolj nedosegljiv ideal nas samih. Živijo v tistem trenutku, ko je trenutek sam največja vrednota; ko opazujemo umirajočo oljko, ne da bi trenutek vrednotili ali o njem razmišljali. Umetnost božanstva je tišina, praznina in lepota tega, česar so se ljudje bali in ob tem znoreli.

Večkrat, ko je deček hodil po hodnikih in videl prečudovite alegorije Smrti, se je spomnil na besede modrega očeta:
"Nekoč, ko je svetu vladal še Neron, in so kristjane ubijali kakor živali, se je Smrt zaljubila v mučenika. Spustila se je na zemljo v svojem belem plašču in spremljala trpečega vernika v zadnjih urah njegovega obstoja. Tolažila ga je in mu obljubljala Božje kraljestvo, ki ga čaka takoj, ko se bo prijel njenega neoprijemljivega plašča in zapustil luč dneva. S poljubi ga je tolažila in ga pomirjala. Vernik se je ob poljubih smrti raznežil in se prepustil mučenju. Vendar ljubosumni Neron je ob novici, da je kristjan postal ljubimec smrti, popolnoma ponorel in ukazal smrt zapreti v Hadovo norišnico. Iztrgal jo je iz objema ljubimca in jo zaklenil v zlato bolnišnico, katere pohištvo je gorelo v večnem trpljenju. Vsak dan so jo obiskovali bolničarji in ji v žilo vbrizgali pomirjevala. Smrt je popolnoma znorela v pogrešanju svojega ljubimca, ki je še vedno trpel mučenje, brez upanja odrešenja. Tako je nekega dne, ko je slišala mladega kristjana kričati v joku, svoj beli plašč prodala Hudiču in ga zamenjala z njegovim črnim ogrinjalom. Vzela je njegovo koso in njegov smrtni hlad ter zbežala iz Neronove ječe. Stekla je k svojemu ljubimcu, a romanca v kateri je prisoten hudič, je vendar pogubljena v svojem temeljnem bistvu. Tista lepa bela Smrt je namreč izginila in kristjan ni mogel ljubiti teme, ki jo je nadomestila. Smrt je svojega ljubimca zadušila.
Ljudje smo krivi za to, da nam smrt prizadeja takšno bolečino, namreč kakor mnoga bitja, je tudi Smrt v svoji esenci ljubeča in tudi ona se boji nas, njene največje ljubezni. Vendar bodimo dobri do smrti, ne bojmo se je in vabimo jo v svoja življenja ter jo razumimo kot enakovredno njenemu bratu - Življenju. Bodimo topli do smrti in upajmo da bo zaradi naše topline izgubila hudiča v svojem srcu. Smrt je zgolj drugačna oblika bivanja, ki od nas potrebuje ravno tolikšno ljubezen kot Življenje."

In takrat, ko so v njegov spomin prišle te nenavadne besede očeta in je z njimi razumel hlad Smrti, je rdečelasec dojel da je popolnoma pozabil, da je v tisti eksploziji, v tisti prometni nesreči umrl tudi moški, ki ga je nekoč ljubil. Vsak dan, ko so lasje rdečelasca postajali vse bolj črni in podobni lasem njegove princese, je razmišljal o tej drugi plati njegovih razpolovljenih možganov. Vsakič, ko se je v igri spolov združil s princeso in sta skupaj dosegla hermafrodita, največjo obliko človeškega bivanja, se je spomnil, da je očetova polovica možganov prepojena s temo in da je v njej bore malo žarkov svetlobe. Vsak dan, ko se je dotikal sebe kot moškega, je razmišljal o njegovem vanilijevem tobaku, ambrovi peni za britje in srebrnih ostrih britvicah. Spominjal se je njegove temne kože, polnih ustnic in grobega obraza in včasih je v njegovi temni polovici možganov kot sonce zasijal njegov globok glas. Počasi je iskal to polovico in je jo vsak dan našel v sebi, vsako jutro v svojem nenaličenem obrazu, vsako noč v svojem potnem telesu in ob vsakem dotiku samega sebe. A vedel je da temna polovica možganov potrebuje več svetlobe in da ta grob potrebuje več sreče.

***
"Odhajam ..." ji je tisto noč zašepetal v uho. Že davno je predvidela te besede in sanjala jih je tisočkrat, vendar sedaj so jo kljub temu zabadale in mesarile njeno porcelanasto srce.
"Vem, moraš ... Boli, strah me je ..."
"Mogoče se vrnem."
"Vendar vsak dan ko te ne bo bo na moji koži zrastla ena luska, en drobec človeka v meni bo umrl in nekoč bo v tem bistvu samo zmaj." je rekla s solzami v grlu in nato vprašala: "Kam greš?"
"V svet. Raziskati to deželo."
"Vendar ta dežela ni tako lepa kot si misliš. Ta stolp je edina lepota v tej deželi, vse preostalo trpi, vse preostalo je grobo. Vse, kar ni ta stolp, je grdo in trdo."
"Vem. Lepota me je zasvojila in sedaj me ubija."
Pavi so se spremenili v golobe in ga ponesli iz stolpa. Ko je vstopil v ta stolp, so bili njegov lasje krvavi; sedaj so temni kakor noč, v kateri ga je zapustil. Vedel je, da bodo v svetu njegovi lasje spet spremenili barvo.

***
Kmet je ustrelil v ogromno jato belih in barvnih golobov, med tem ko so na tla padala lepa trupla je razmišljal o večerji, še nikoli ni jedel golobje enolončnice. S košaro polno vrtnic, ki jih je na plantaži nabiral za princesko, se je odpravil proti jati trupel in na tleh zagledal golega dečka bele kože in črnih las, iz katerih je tekla luža krvi. Ni se prestrašil, saj je dobro vedel, da vsaka luža krvi zapusti telo in edino, kar ostane, je rana, ki nas krepi. Dvignil je golega dečka in njegove ustnice približal steklenici vode, ki jo hranil v torbi med delom. Ko je fant prišel k zavesti, je pred seboj ugledal moškega temne čokoladne kože in polnih ustnic. Roke, ki so ga držale, so bile grobe roke sužnja.
"Kdo si?" je prestrašeno vprašal deček in skoraj izpljunil vodo v ustih.
"Eden izmed miljard sužnjev na plantaži vrtnic princese naše dimenzije. In ti?"
"Jaz sem princ, ki je princesko rešil zmajevega prekletstva."
Takrat se je temnopolti moški začudil, deček je bil namreč res princ. Njegove roke so dišale po mandljevem olju, njegova koža je bila svileno mehka in bela kakor moka, s katero so delavci zvečer pekli žemljice.
"In kaj počneš tu, med nami, delavci samotarji?"
"Poslovil sem se od princese, da bi videl, kakšen je svet."
Takrat se je suženj pričel režati in princa vrgel iz rok.
"Norec!"
"Zakaj?" je vprašal princ.
"Imel si telo princese, s katerim si lahko počel, kar si želel. Imel si njene porcelanaste, v vrtnice oblečene prsi. Imel si njene gladke ustnice in poleg tega tudi razkošje, ki smo ti ga prigarali mi. Če bi bil princ in ne suženj dneva, ne bi nikoli zapustil tistega stolpa."
"Želim si delati na vaših plantažah ..." je prosil princ.
"Ne poznaš dela, poznaš zgolj mehko teksturo temne čokolade, vonj vrtnic, okus prsi in princeskine sline. To življenje na plantaži je posvečeno delu, podnevi garamo in si sončnimo to temno kožo in ponoči se skrijemo pred hladom in jemo hrano, ki smo si jo ulovili čez dan. Ti si otrok noči, ki dneve prespi. Si umetnik, ki za muze živi. Ti ljubiš Estetiko in Poezijo. Jaz, suženj dneva, ljubim dan, delo, vino in telo. Ti si otrok Apolona, sanjača med bogovi, in jaz razuzdanega hedonista Dioniza."
"Rad bi živel tvoje življenje in bil suženj s sužnji. Nikoli ne bom imel tvoje temne kože, vendar bom delal s teboj, jedel s teboj in ponoči, ko boš spal in sanjal ženska telesa, bom ležal ob tebi in pisal poezijo."
Temnopolti suženj se je nasmehnil in lahko bi nadaljeval s prepirom, vendar ni, njegova koča v gozdu je bila samotna, večerje si je vedno delal sam in najbolj od vsega si je želel tiste drobne bele ritke, tistih vijoličnih ustnic in te božanske Lepote ljubimca Estetike.
"Prav, delal boš tukaj, vendar boš brez svobode. Moj suženj boš in s teboj bom počel to kar bom želel, spal bom s teboj, kuhal bom s teboj in na koncu te bom ubil, preden te bo našla ljubosumna princeska. Vzemam ti vso svobodo in kot ptica v kletki boš."
"Ja," je z nasmehom na obrazu rekel črnolasi deček.

***
Vsak dan, vsako minuto, vsako sekundo in trenutek v življenju s temnopoltim sužnjem je dečku osvetlil najgloblje temne prepade v moški polovici možganov. Vsakič, ko ga je suženj ponoči zvezal; vsakič, ko se je njegov beli eleksir razlil v njegovem grlu; vsakič, ko je vstopil vanj; vsakič, ko sta obirala rože in pekla kruh; je deček odkril vse o svojem očetu in sebi. Naenkrat sta obe njegovi polovici ustvarjali krepke vezi in se povezovali, tista cvetoča polovica vrtnic je z žilami prepletala vezi z grobo delovsko polovico. Njegovi možgani so bili skoraj popolna celota in vsakič, ko je deček s svojim lastnikom obiskal mesto in se v pijani orgiji združil z ostalimi sužnji, je celota v njegovi glavi cvetela in razširjala cvetni prah po celem telesu. Dečkovi lasje so se počasi otresali vseh barv, ki so jih pridobili z življenjem in se vrnili k osnovni svetlo rjavi barvi, ki jo je skoraj pozabil. Bolečina prometne nesreče, ki jo je preživel, je izginjala in vse rane razpočene lobanje so se celile. Novi Človek je nastajal v tem dečku in imenoval se je moški. Šele takrat, ko je ta moški vzljubil življenje s sužnji in prebolel vse notranje razcepljenosti in bolečine, je razumel, kakšno bolečino doživljajo soljudje. Šele takrat se je zavedel vrednote Človeka in da Človek živi življenje posvečeno sočloveku. Živi v naših stanovanjih, spi v naših posteljah in z nami v galerijah občuduje umetnine. Človek ne potrebuje občudovanja, zgolj ljubezen zadostuje. Človek je ideal človekove najgloblje topline.
Človek rjavih las se je zavedel, da poezija in vrtnice nimajo smisla, če zrastejo iz semena trpljenja. Opazoval je trdo delo, bolečino in pomankanje revnih temnopoltih sužnjev in sedaj se je kljub svoji svetli koži zavedal da je eden izmed njih. Kljub temu da jim je pomagal, jih zabaval, spal z njimi in z njimi v tistih redkih trenutkih tudi sanjaril, je vedel, da to ni dovolj. Spremeniti mora to sužnjelastniško kraljestvo in takrat, v tisti celoti, se je zavedel da se mora, kot je obljubil, vrniti k princeski in ji povedati za bolečino ljudi. Ker so njegove golobice že davno umrle, se je moral do gradu odpraviti po drugi poti - in sicer skozi mrzlo snežno gorovje.

***
Že dve leti je hodil po snegu, že dve leti ga je kot piton ovijal siv volnen šal, že dve leti je jedel ostanke prigrizkov, ki si jih je prinesel s seboj na potovanje in že dve leti je pil beli vrtnični čaj, ki mu ga je podarila princeska. Vsak dan je bil težji, vsak dan so bili snežni viharji bolj podivjani, vsak dan je bil sneg bolj oster, vsan dan je bil neskončost. Njegove noge so bile tanke in na njih čutil je težo lastnega peresnega telesa. Njegov bel obraz je bil luskast in izsušen, njegove ustnice so bile grobe kakor roke sužnjev, njegove oči je sneg potemnil v temno jezero podzemlja. Vendar - vedel je, da na koncu težke poti čaka nekaj, kar je doživelo bore malo ljudi. Vedel je, da na koncu te poti čaka tisto, o čemer jso govorili Kristus, Buda, mučeniki. Počasi se je prepustil mrazu in se odrekel mislim. Namreč ravno misli so ga ubijale, vsakič, ko je razmišljal, kako je mraz nevzdržen, je hodil težje in ko je nehal razmišljati, je izgubil težo, ki je upočasnila njegove korake. Takrat je bil samo eno s svetlobo sonca in lune, hladom snega in petjem gora. V tisti samoti, v tistem pomankanju je odkril tisto, kar je pogrešal v umetninah in sočloveku, odkril je mir in tišino in ljubezen do enotnosti narave. Dve leti sta postali sedem in sedem let se je spremenilo v desetletja. Njegovi rjavi lasje so postali beli kakor sneg in njegovo telo je izgubljalo samo sebe. Vendar tista večna praznina Boga in trenutka je ostajala. Ta pot je bila tista, ki ga je ustvarila. Ta pot je bila tista, ki je važna. Cilj je pozabil.

***
Ko je prispel v globino alp in pozdravil reko, črede ovac in gole pastirje, ko je pojedel svoj prvi kos kruha, ko je pobožal glave te nove oblike ljudi, to niso bili niti sužnji, niti princese. Bile so družine z otroci in svobodo. Družine z ovcami in kozami, ki jih niso jedli, vendar so z njimi delili hrano. To so bile družine svobodnih ljudi in oni so bili inspiracija za to, da bodo nekoč vsi, od princes do sužnjev, tako svobodni in enakopravni. Zaputil jih je kmalu, vendar s toplino v srcu. Nadaljeval je pot in čez neskončost prišel do prvega polja vrtnic, ga prečkal in se v njegovih dišečih parfumih izgubil. Nato je prišel do stolpa in ob njegovem velikem telesu iz kamenja je ležalo truplo mrtvega zmaja. Njegova prva in edina ljubezen je bila mrtva. Predolgo ga je čakala. Povzpel se je na stolp, v katerem so ležala trupla umetnin, ovenele vrtnice, krvaveče posteljnine in prazne kadi. Svoboda v tem gradu je že zdavnaj umrla in zato grad ni bil cilj, kajti oblast je suženj samega sebe in svoboda je zgolj v univerzumu glave. Dušeči stolp je porušil in vrtnicam sporočil pesem o svobodi, te so jo poročale druga drugi dokler čez nekaj dni ni prišla do plantaže sužnjev in jih osvobodila.
Utrujen je legel v objem vrtnične postelje in se pustil porazu spanca. Začutil je krila angelov in njeno prisotnost, dvignil se je v nebo, v večni rajski vrt.

***
Iz gorečega avta, so gasilci vzeli tri trupla. Mamo, očeta in sina.