Tekel je in se v makovo polje zatekel, belina neba je padala nanj in
postajala vse težje breme, nebesa so se bila zrušila na njegova
suhljata ramena in iz tanke, skoraj prozorne kože, so rasla iz vrtnic
skovana krila. Rožnato se je dvigal proti nebu in se hkrati prepuščal
rdeči omami, škrlat je bilo njegovo srce in ime mu je bilo Neskončno.
Padel je na cveteče makovo polje in breme neba je vstopilo skozi
njegove pore, špranje v ustnicah in nosnice. Naenkrat je našel v telesu
univerzum in bil je več kot Bog, saj bil je vse in ležal je v omami.
“Jaz sem število neskončno in zmankuje mi časa.” Mak je odmeval zgolj:
“Primavera.”

Vrane so se dvignile visoko proti nebu in za sabo pustile množico,
ki se je zbirala okoli trupla. V krsti je ležala mlada ženska,
kodrastih črnih las, sive kože in naličenih ustnic, ljudje so strmeli v
njeno lepoto in se dotikali krste, kakor da bi jo želeli odpreti in
vstopiti vanjo ter si smrt deliti z najlepšo izmed muz. Obleke, ki so
obdajale koščena telesa, so bile elegantne črne barve s pozlačenimi
gumbi in zdelo se je kot da bi smrt v živih zbudila lepoto. Lepota
življenja v njih je umrla in estetika nekrofilije je bila zamenjala
njeno mesto. Božali so krsto in ji želeli slediti v grob, šele tam bi
se začelo njihovo večno življenje, življenje brez odseva v ogledalu in
s pitjem krvi smrtnikov kot vir lastnega obstoja.
A nekaj se je upiralo čaščenju mrtvih, droben deček, ki je komaj
prilezel iz maternice in vso pozornost iz sebe usmeril proti soncu in
svetlobe. Bilo je šibko, kakor vešča v dežju, ki se bori za svetlobo,
kljub temu da njene primitivne oči ovija tema. Boril se je za svoje
življenje, za življenje namenjeno ljubezni do univerzalnega, a množice
so ga vodile z roko proti krsti in jo odprle. Ženska s sivim pažem ga
je ošnila s pogledom in se nasmehnila, dečka je dvignila tako da je s
ptičje perspektive videl mamino truplo, ki razpada v krsti.
“Za njo greš.” se je nasmehnila in ga spustila v hladno krsto, tisti
dan so pokopali dve srci, eno napolnjeno s črnilom in drugo z nebesno
svetlobo in otroško čistostjo.
***
Deklica je z drobnimi stopali stopala po pokopališču s toplim vonjem
življenja, ki mu ga je vdihnila Sakura, ki je zacvetela ob njem. Tiho
je stopala in počasi hodila proti enem izmed grobov, v katerem so
pokopali ljubezen njenih staršev, njeno otroštvo in rožnat glavnik za
lase. Zaslišal je krik, ki je prihajal izpod zemlje. Bil je primitiven
krik, krik podoben krikom zarodkov, ki so preživeli splav. Stresel jo
je in jo napolnil s temo, kdo si je bil drznil pokopati življenje v
hramu smrti? Tekla je od groba do groba in poslušala pesmi mrtvecev,
šepetajoče balade o onstranstvu in se ni ustavila dokler ni prišla do
groba iz katerega je prihajal otroški krik. Začela je kopati in kopala
dokler ji niso krvaveli prsti in odpadli nohti, kričala je od bolečine,
a ni preglasila otroške krike, ki so prihajali iz groba. Prišla je do
krste in jo odprla, v njej je ležal deček sive kože s črnimi očmi,
zaslepljen s temo smrti, ki je kričal od strahu, kot da bi se rodil v
življenje. Vzela ga je in ga stisnila k prsim.
“Rada te imam.”
Plod v njenih rokah je kričal.
***
Iz majhnega dečka, ki ga je deklica našla v prahu nekdanjega
življenja je zrasel fantek. A nenavaden je bil ta fantek, namesto da bi
se igral z možatimi lutkami bojevnikov, je raje sedel na Sakuro ob
pokopališču, se pogovarjal z njenimi cvetovi, se dišavil z eteričnim
oljem njenih cvetov in si tik pred poletjem obarval ustnice s češnjami,
ki jih je obrodila. Deklici, ki ga je vzgajala je bilo povsem jasno da
je izkopala popolnoma nov primerek človeka, popolnoma drugo raso in
poimenovala ga je Narcis. Poslala ga je v okijo, kjer so ga vzgajale
gejše in ga naučile vrednot estetike. A deček je odraščal in postajal
moški, s svincem naličenim obrazem je hodil po mestu in v svoji igri
predstavljal človeka in njegov smisel. S svojim telesom je razgaljaj
bistvena vprašanja o smislu in lepoti. Bil je inspiracija vsem muzam in
bogovi so ga obdarili z močjo nadčloveškega, iz primitivnega pokopanega
otroka je v človeški gnilobi in smrti nastal umetnik, največje delo
Estetike na zemlji, ki je presegalo vse druge umetnine, celo življenje
samo. Človek, ki so ga pokopali in ga skoraj uničili je postal
neuničljiv in imun na udarce in bolečino, ni trajalo dolgo in umetnina
je začela gniti. V njenem črevesju se je pojavil ogromen tumor, ki ni
bil smrt, depresija ali bolečina, samovšečnost je bilo ime gnilobe, ki
se je naselila umetnika, gnilobe, ki jo je spočela nekrofilija.
***
Ležal je objet, s koleni se je dotikal trebuha, kot zarodek ovit sam
vase usmerjen samo v sebe, brez kakršne koli moči dojemanja ostalega
sveta in lepote okoli njega. Deklica, ki ga je vzgojila je bila ženska
in ne njegova mati, temveč ljubimka. Stala je ob ogledalu in si kot vse
ostale kurtizane in ličila vrat in pri tem pustila golo kožo ob katero
so se naslajali. Vstal je in jo pogledal:
“Tako lepa si.”
Pokimala je, z bolečino v grlu in solzami, ki so namesto da bi tekle
po njenem obrazu razžirale njeno srce. Pogledala se je, bila mu je
popolnoma podobna, njeno ličilo je bilo identično njegovem in njene oči
tako črne kot njegove. Bala se je odseva v ogledalu in se iskala v
njem, ni se našla.
Božal ji je prsi in ji vohal po češnjah dišeče lase, odgrnil je njen
kimono in s prsti vstopil v njeno bistvo, vzburjal je sam sebe, ona je
bila zgolj prestrašena, kot senca, ki strmi v svojega lastnika
obsijanega s svetlobo.
“Rad te imam.” Prijel jo je za vrat in odprla je usta, trajalo je
neskončnost, na koncu jo je vrgel ob tla z uničenim ličilom in razršeno
pričesko. Njegovo seme je teklo in skozi ustnice vstopilo v njeno
grlo, dušilo jo je. Čez eno uro je ležala na tleh, mrtva. Ljubila ga
je, nekoč davno, ko je še obstajala v njegovem svetu.
***
“Pustite me pri miru!” Slišal je zgolj svoj odmev, ki je plesal po
črni jami, sam je bil, popolnoma sam, vse, ki so se ga dotaknili in v
njem zbudili ljubezen do njih je uničil. Uničil je vse, kar ga je
ločevalo njega med samim sabo. Vse je spreminjal po svoji podobi, kot
bog človeka iz gline, in vse je nakoncu utopil in uničil. Uničili so
ga, s svojimi kritikami, s svojimi posmehi njegovemu delu, niso več
zaznali popolnosti v njem in to ga je ubijalo. Kako so mogli, kdo jih
je bil tako zaslepil da so bili nezmožni zaznati čisto estetiko? Kako
si drznejo, svinje požrle so ga, dajal jim je sebe, svoje srce in dušo,
in oni so ga poteptali kot včerajšnje kosilo. Ko je bil dober za njih
so ga žrli, a ko je zgnil so ga vlekli po zemlji in ga hoteli s prahom,
iz katerega izvira, združiti. A on ni bil več zemlja smrti iz katere se
je rodil, bil je iz čistih češnjevih cvetov skan in z estetiko obdan.
Sovražil je vse drugo, v sebe zaljubljeni bog je postal in vse, kar se
mu upre bo uničil. Življenje bo uničil.
Božal je svoja bela stegna in njegova sapa je ustaivla, ko se je
dotaknil samega sebe. Ljubezen, ki jo je čutil do svojega ega, Narcisa
bledoličnega umetnika, je bila prevelika za svet. Vzel je pištolo in
počilo je. Umrl je objet okoli samega sebe, kot zaljubljenca, ki umreta
v pomladne gozdu.
V jami je ležal zarodku podoben človek.

Po ulici je teklo egiptovsko modro črnilo in se
razširilo v cesto, ljudje so strmeli v modrino, ki je kakor reka tekla
čez njihova življenja, naenkrat je črnilo požrlo mestni trg in
fotografi so slikali ocean iz katerega je plaval spomenik vampirju.
Ženska, bledega obraza in kodrastih črnih las je hodila po temni vodi,
ki je obdala mesto. Zaskrbljeno je popravljala ličilo na ustnicah in
trikrat pogledala v torbo v vsakič isto praznino. Ličilo, zbirka pesmi
in vino. Korakala je proti stanovanju, ki se je dvigalo visoko nad
mestnim trgom, tik nad srebrno mestno uro, ki je obdila polnoč. Odprla
je vrata stanovanjske zgradbe in pritisnila na zadnji gumb v dvigalu,
dvigovala se je proti nebu in zapuščala zemljske skrbi za sabo.

Dvigalo se je ustavilo in bila je v zadnjem nadstropju.

Dolgo je hodila proti vratom in iz žepa vzela
ključe, odklenila je vrata in skozi nosnice je prodrl že tisočkrat
prevohan vonj smrti. Vonj, ki te, kakor sveže prižgana cigareta najprej očara in angelom vzame sapo in jih iz čiste svetlobe potisne v nekrofilsko vampirsko življenje. A ko je cigareta tisočkrat prižgana ostane smrdeč vonj po pepelu in dimu, ki objema telo bambusovega pohištva

.Odprla je vrata kuhinje in videla mamo, spet je
kadila in v rokah držala skodelico kakava, na drugi strani mize je
sedela Očetova Smrt in skupaj sta kot najstnici obrekovali življenje.
Smrt je bila popolnoma uničena slika Očetovega Življenja, bila je visok
moški s črnimi petami, zverinskimi zobmi in suhljatim narkomanskim
obrazom. Bila je oblečena v čisto deviško belino in od daleč je
zgledalo kot da bi ob kuhinjski mizi sedelo truplo. Igrali sta šah, ona
s figurami rdečimi kot kri, eleksir življenja in Smrt s črnino.

“Šah mat,” e je zarežala Očetova Smrt in črna
kraljica je požrla rdečega kralja. Smrt je nekaj časa gledala svoji
žrtvi v oči, nato je končala zadnji požirek kava, ugasnila cigareto in
se odpravila proti dnevni sobi. Izgledalo je kot da bi nekaj iskala, a
ni točno vedela kje bi to našla. Nato se je vrnila nazaj v kuhinjo in
vzela nož, mamo je zabodla v srce in svilena bela obleka Očetovega
smrti je bila popackana z rdečim virom življenja. Smrt se je režala in
zabadala, v obraz, dojke, v oči, nakoncu je truplo ugriznila v vrat in
ga žrla kot kos žilavega mesa. Ko je končala jo je Očetova Smrt
pogledala v oči in se je zarežala s polnimi usti človeškega mesa.



V rokah je držala Biblijo in dnevno sobo je
osvetljevalo sonce, danes je prej končala z delom, lase si je spela v
figo, odstranila ličilo z obraza in se ovila v svilen kopalni plašč. V
ustih je imela kos čokoladnega kolača in kadila je cigarete, ki so
ostale za mamo. Očetova Smrt je bila na drugi strani sedežne in v rokah
je renesančno izdajo Dantejeve Božanske komedije, listala je skozi
strani in se občasno odišavila z vonjem življenja, ki ga je v beneško
rdeči steklenički hranila v žepu. Vrata dnevne sobe so se odprla in
vstopila je bledolična ženska v dolgem belem kimonu, bila je le bled
odsev Maminega Življenja, s suhljatim obrazom, zverinskimi zobmi in
praznimi očmi. Mamina Smrt je iz knjižne police vzela Drakulo Brama
Strokerja in si prižgala cigareto modrih vrtnic. Aromatičen vonj smrti
je komaj pridišal in bila je svež, lep, ganljiv vonj, ki se slehernega
bitja dotakne na ustnice in iz njegovih oči privabi čisto ljubezen. Popoldne
se je končevalo in sonce se je vračalo nazaj v Helijev objem. Smrt jo
je omamila in dnevna soba je postajala vse bolj črna, zaspala je z
nasmehom na ustnicah.



Zbudila se je in njeno telo je obdal hlad,
kakršnega ni čutila nikoli v življenju, kot da bi ležala na črnega
jezera daleč stran od sončne svetlobe. Očetova Smrt se je dotakala
njenega mednožja in se znižala ter poljubila vrata življenja. Z jezikom
je penetrirala vanjo in vse življenje v njej je odmiralo, celica za
celico, slina Smrti se je širila po telesu kakor led. Bilo ji je slabo,
in kričala jo je, Mamina Smrt ji je zaprla usta in jo dušila, poskušala
se je rešiti, a bilo je prepozno. Umirala je prehitro, da bi si lahko
pomagala, zaprla je oči in molila za drugo priložnost, molila za otroka
v njenem trebuhu, molila da bi se vrnila nazaj k življenju in zbežala
iz groba, ki so ji ga kopale smrti drugih ljudi.



Okno dnevne sobe se je odprlo in veter je v
prostor prinesel snežinke, ki so obdale pohištvo, uničile knjige in
izbrisale portrete pokojnih. Prostor je obdal sneg in iz beline je
prišlo otroško telo z zlatim obrazom in orlovskimi krili, angel je vzel
pištolo iz nje izstrelil življenje.



Stanovanjska zgradba s srebrno uro se je
porušila in padla v globino modrega črnila, vsi stanovalci v njej umrli
in meščani so na prostoru nekdanjega bloka zgradibili pokopališče v
spomin umrlim. To je bilo prvo pokopališče v mestu, umrli tako več niso
hodili po stanovanjih živih in uničevali njihova življenja, živeli so v
dostojanstvu onstranstva in neskončnosti in živim pustili ljubezn do
vsega kar diha in ne tistega, kar je davno preminulo.

Ob spomeniku je sedelo kodrolaso dekle z okroglim
trebuščkom in Biblijo v eni in vrtnicami v drugi roki, spominjala se je
pomladi na katero je padal sneg in pokril trupla, ki jih je pustilo
življenje.

Popoldne je padalo v brezno noči in drobna suhljata
postava je skozi okno opazovala življenja svojih sosedov, ki so cvetela in
venela pred njenimi očmi ter jo opominjala na diktaturo praznine, ki je vladala
njenemu življenju. Z drobnimi prstmi se je opirala na zavese in spremljala
dogajanje v ogromni bakreni vili z vrtom paradiža, v sredini katerega je raslo
majhno drevo; ko ga je očrnila senca balkona, je izgledalo kot hudičev osat, ki
se je znašel na vrtu čistosti, a soditi drevo brez da bi poznali njegov sad je napačno,
zato je drevo raslo in se dvigalo proti oblakom, ki so kot nebo obsojali
posvetno losangeleško življenje. Dan je požirala noč in preden se je drobna
suhljata ženska, ki je kot novo bitje pod svojim srcem nosilo raka, zavedala,
je ulico obdala tema. Tedaj je opazila nekaj nenavadnega, v temi je hodilo
nekaj podobnega človeku, a ni bilo človeško, imelo je rogove, ki so postajali
vse manjši in krila, ki so se spreminjala v svilen telovnik. Po ulici je hodil
bled svetlolas deček, star okoli štirinajst let s skoraj belimi lasmi. S sabo
je nosil severni sij in njegove oči so bile utelešena aurora borealis, iz
sinjega neba so padale ljudem podobne živali, ki so imele obraze obdane z noži.
Vsaka izmed zveri je z neba dobila svojo masko in sintetični obrazi, ki so jih
nosila bitja, so bila lepša kakor pekišnki porcelan. Sence so stekle po ulici
in se dvigovale v nebo ter s krili nočnega sija letele nad hišami in življenji
ljudi. Vsaka izmed zveri je pristala na tla in vsaka je zasedla delček sveta,
vsaka ustvarjena da bi razbijala človeška srca.





Deček je stal pred ogromnim portalom bakrene vile, vrata
so se čez nekaj minut odprla.





***





V bakreni hiši na koncu elitne ulice sta bila oče in
hčerka, zaprta v notranjost mrzlih zidov in vrta na katerem so bila grmičevja,
jagodičevje, bazen in drevo, katerega seme je prišlo iz vesolja kot dar bogov.
Drevo je raslo in nihče ni vedel kaj bo zraslo iz njega, a opojen, težek vonj,
ki je prihajal iz njega, je omamljal in zbujal očeta in hčerko v življenje.
Hčerka je bila črnih, dolgih las in lepega bledega obraza, ki so ga krasile
čutne ustnice in velike oči, ki so bile slepe za vse, kar ni bilo resnica in
lepota. Deklica je tiste noči stala ob oknu, ko je zaslišala trkanje na vratih.
Nenavaden zvok, ki ga ni slišala nikoli, odkar sta se z očetom preselila v
topli del Amerike. Zaslišala je očetove korake, njegovo roko kako je odpirala
vrata in glas neznane osebe, ki je stala pred vilo. To je bil najbolj nenavaden
zvok, nič kaj lep, vendar skrivnosten in z istim vonjem kakor drevo, ki je
raslo na vrtu.





Minilo je ur in vrata njene sobe so se odprla. Pred njo
je stal bled deček s svetlimi lasmi in s sončimi očali, ki so prikrivale
dečkove oči. Bil je utelešenje resnice in lepote in deklici je zastal dih.





“To je Lucifer, moj novi sin.” je z omamljenim glasom
rekel oče in deklica je videla očetovo zagorelo mišičasto roko, kako se je
spuščala po dečkovi snežno beli koži in počasi božala drobno nežno belo
ritnico. Deček se je nasmehnil in njegove rožnate ustnice so se zableščale. Okoli
njegovega vratu se je vila drobna, zelene trte kača, ki je z lačnimi očmi
opazovala deklico.





“Snemi si očala, prosim.”





Deček je snel očala in iz njegovih oči je pritekel
severni sij, ki je objel sobo.





“Kako si lep.” je rekla.





***





Ko je vstopil v njo, je ohromela, telo je postalo tekoče
in po njej je tekel jasmin. Odprla je usta in glavo uprla proti nebu, bolelo jo
je in pozabila je na zakone fizičnega sveta. Postala je eno z njim, z njegovo
belo kožo, z nekdaj belimi lasmi, ki so bili zdaj črni kakor noč in s kačo, ki
se je ovijala okoli njegovega vratu in postajala ogromen udav, ki ju je dušil.
Izlil se je na njo kakor živo srebro in ona ni bila več tista punčka, ki jo je
spoznal. Z zobmi, ostrimi kakor nož je ugriznil v njen vrat in s kremplji uničil
njeno kožo. Pustil jo je za sabo, z razmazanim ličilom in čutnimi rdečimi
ustnicami.





Zaprl je vrata sobe in se gol odpravil po hodniku in
odprl druga vrata, v notranjosti je bil mišičasti moški, s pravokotnimi očmi in
zagorelo kožo. Bil je popolnoma gol, z otrdelim udom je čakal nanj in sekunde
so bile večnost. Ni si ga mogel več lastiti, deček je postal močnejši in bolj
žilav in njun seks je bil seks dveh enakovrednih moških.





“Pozdravljen, očka …” je rekel in zaprl vrata.





Drevo na vrtu je obrodilo prvi sad in na edenski vrt je
padlo kakavo zrno. Hišo je obdal ogenj in iz ognja je prišel le deček, a ne več
s porcelanasto otroško masko, temveč z moškim obrazom, zapolnjenim z noži.

Hvala:prva liga:

Hvala:)
################

Dež je postal jantar.

Moški je tekel in kmalu
je izgubil vonj tovarniškega dima, plastike in coca-cole. Tekel je iz
stolpnic proti gozdu, ki je minljivo oddajal svoj zadnji izdih, tekel
je iz tovarne proti naravi, iz krize proti soncu in iz kuge proti
svetlobi lastnega telesa. Tekel je proti gozdu, njegovo telo je bilo
potno in smrdelo je, kot smrdi gnijoči material. Bil je plastični
človek, ki je tekel proti življenju. Ko je pritekel do gozda, se je ta
zableščal kot zvezdni utrinek.

***

Gozd se je zableščal
kot zvezdni utrinek in iz krošenj dreves se je dvignil tobačni dim.
Drevesa so obstala in nemo strmela, kajti na tla je stopila dimenzija,
večja od življenja in hodila je po zemlji, kakor plod drevesa z nogami.
Dimenzija je imela dolge suhljate noge, ki so se dvigovale v zrak in
kakor vodni tok oblikovale telo bitju, ki je komaj dobivalo svoj obraz.
Iz obraza so se dvigali valovi in nastale so rožnate ustnice na snežno
beli podlagi, oči so bile prekrite s črnino in namesto las je imelo
bitje srebrno svetleče se vrtnice, ki so se dvigale v nebo.

Stopil je do moškega in mu z glasom božanstva dejal:

“Lahko ti povem o
ljubezni v svetu, ki kriči. O ljubezni dveh, ki sta angelom podala roke
in se dvignila nad kaos. Lahko ti povem o ljubezni, ki se dviga nad
nebo in veliko kolo. Lahko ti povem o življenju in smrti, mar bi rad
slišal?”

Dimenzija je iz svetlobe potegnila ptičjo kletko in v njej je bilo zaprtih na tisoče belih golobov.

“Bi rad slišal?”

“Da.” je rekel tovarniški moški.

Dimenzija je odprla kletko.

***

Vse je odštevalo
trenutke; kavarne, televizija, celo v galerije in muzeje so postavili
ure. Čemu? Kaj so odštevale? Nihče ni točno vedel, in vendar so
potrebovali čas, hoteli so vedeti v kakšen predal življenja so
postavili vsako sekundo in vsak dogodek, da bi ga mogoče nekoč
konzervirali in se z njim mastili ponoči, ko bo ob njih zgolj svetloba
materiala.

Nato so se nekega dne
ure ustavile in ni bilo več sekund, ki bi jih zaprli v predale. Ljudje
so histerični odpirali vrata svojih omar in v njih našli zgolj trupla
lastnih duš in zapravljenega življenja. Vladala je histerija in celo
diktatura ni pomirila nesmiselnosti in bolesti, ki je vladala v ljudeh.

Sredi histerije sta
stala fantek in punčka, s črnimi očmi in lasmi kot celota zlita.
Gledala sta in se ne menila za ure, kajti vse sekunde sta drug drugemu
za srečo namenila. Punčka je iz rjave torbice tablico temne čokolade
vzela in jo s fantom delila, lakoto je rešila in drugega namesto sebe
hranila.

Množice so kričale, a otroka sta se smejala.

***

Od Pekinga so ostala le
trupla, po svoje lepa in ganljiva, trupla, ki so se kot kupi knjig
dvigovala proti baročno poslikanemu stropu z motivom neba. Trupla so se
celo dotaknila neba in vanj penetrirala počasi in tiho, kakor da mu
želela prihraniti bolečino. Nad trupli sta se dvigovala deček in
deklica, z zlatimi krili objeta.

***

Dimenzija je objela
moškega in mu v umirajočem gozdu zgodbo o smislu povedala. Gozd je
umrl, stolpnice v mestu so bile zgolj prah, a moški je ostal. Vzel je
nož, se zabodel v srce, ga potegnil iz prsnega koša in ga posejal kot
seme dobrote za potomce ljubezni.

Iz semena je zraslo drevo življenja, iz drevesa gozd.

Krasno - pravi film! Res Super!
:jap: :jap: :jap:

:na zdravje:Hvala

Črna luknja v Rusiji


St.
Petersburg je nekega večera požrla črna luknja in nebo je izgubilo
vsako izmed zvezd. Po ulicah se je sprehajal mraz in kakor tajna
policija poskušal prodreti skoz vsako okno in vsaka vrata,
prisluškovati vsakemu pogovoru in vstopiti v vsako srce. Zimski veter
je truplom v grobovih, umirajočim na fronti in demonom v peklu ponudil
svojo hladno roko in jih zajel pod svoj tanek svilen plašč.

Po
ulicah je hodil moški, ki je bil odporen na vonj trupel v vetru,
odporen na diktaturo mraza in temo, ki se je kot črnilo razlila po
nebu. Iz glave so mu rasli črni mastni lasje, ki so se popolnoma zlili
s črno brado, v kateri je bil ujet vonj po vinu, ženskem spolovilu in
kadilu. Oblečen je bil v uniformo božjega služabnika in okoli vratu se
mu je ovijal težek srebrn križ, katerega teža ga je vlekla k tlom, kot
da bi ga nosil na ramenih proti božjemu kraljestvu. Njegove oči so bile
globoko jezero Hada, v katerem je človek utonil od enega samega
pogleda. Skozi te oči ni nikdar prodrla svetloba in vsako plovilo, s
katerim bi jih želel prečkati je potonilo.

Potrkal
je na vrata ene izmed sirotišnic, počakal na staro gospo z baročnim
korzetom in cenenim jasminovim parfumom na prsih. Popeljala ga je v
najvišjo sobo k najvišjemu grehu in odprla vrata. V drobni beli sobici
je sedela deklica z ogromnimi črnimi očmi, ki so poplavljale jezero
smrti in njeni črni lasje so bili kakor v glavo prišite vrtnice. Punčka
je bila komaj pred vrati pubertete, snel si je križ z vratu in prodrl v
njeno telo. Raztrgal je prav vsak notranji organ, ki ga je imela, in v
njej posadil lastno vrtnico. Ko je končal, je odprl vsa okna in vrata;
veter je v sirotišnico prinesel trupla.


***



“Alexei!”
je zavpila ženska kostanjevo rjavih las, njeno elegantno telo so
objemale bele čipke in na obrazu je imela nenavaden nasmeh - formalen
nasmeh, ki zgolj spremeni obraz, doda nekaj svetlobe očem in ličnicam,
naguba lepo podlago in jo nato spet sprosti, kot bi se ne zgodilo nič.
Njeni bogovi so jo dvigovali visoko proti stropu in edina stvar, ki je
držala na zemlji je bil opojen pariški parfum. Razpustila si je v figo
spete lase, počasi snela snežno bele rokavice in si odvila jesensko
rjavo ruto. Ni želela čakati služinčadi; hitro je stekla po stopnicah
in preštela vrata nadstropja. Odprla je tretja vrata na levi, a prostor
je bil popolnoma prazen. Spet je pozabila vrstni red sob. Še enkrat je
preštela vrata na hodniku, počasi in tiho stekla proti četrtim in soba
za vrati je bila spet prazna. Mar so spremenili razpored sob? Kdaj,
koliko časa je že od zadnjega objema? Kje je Nikolaj, mar je še živ?

“Alexei!””
je zakričala, vrat so ji davile solze, ki jih je bila pogoltnila,
dihanje je postalo neznosno in zrak oster in težak. Mar je Alexei še
živ? Z rokami je tipala po zraku in si poskusila zamisliti njegovo
nežno otroško kožo s pomirjujočim vonjem sivke in njegove mehke rjave
lase, njegov bledičen obraz, vse je bil zgolj zrak in dušila se je na
hodniku palače.

Sin
brez matere je kakor regratova lučka, po tem ko jo upihneš. Prost,
lahek, svoboden in poln semena življenja, ki ga trosi nad zemljo in
zgolj njegov poljub premaga smrt. A mati brez sina je steblo, ki
zgnije, je seme, ki je že zraslo, cvet, ki je že odcvetel, človek, ki
je končal svoje poslanstvo, ne da bi vedel, ali so njegova dela dihala,
se smejala in ljubila.

Vrata
ene izmed sob so se odprla in skozi vrata je prišel bledikav deček z
nasmehom, ki je bil kot sveča, ki ugaša, a kljub temu pušča toploto.

“Mamica!” je vprašajoče zašepetal.

Aleksandrine
oči so se odprle in v njena lica se je vrnila izgubljena rdečica,
ležala je na tleh, pijana od lepote in svetlobe, ki se je bila
utelesila v dečka pred njo. Pred njegovo toploto se je topila in
njegova prisotnost je presegala vse telesne užitke, kajti bila je čista
radost in svoboda duha.

“Alexei …” je zašepetala in se utopila v belini.



***



Zbudila
se je v mrzli postelji, popolnoma mokra in z izbrisanim ličilom na
obrazu. Objemala je sina, ki je utrujen ležal in momljal, dan je bil
mrtev in skozi okno je videla noč. A bila je popolnoma drugačna od
drugih noči v Rusiji; na nebu ni bilo niti ene zvezde in trd veter se
je zaletaval v okna kakor pijanec v vrata gostišča. Rusijo je požirala
črna luknja in iz zahoda je prihajala smrt, iz katere se je počasi
budila revolucija.

Ko se
je obrnila, ji je srce za trenutek skoraj ugasnilo od šoka, na drugi
strani spalnice je sedel moški črn kakor da bi bil on luknja, ki
požira. Imel je Satanove oči, črno brado in vlažne lase. Okoli vratu je
imel ogromen srebrn križ, katerega teža ga je bremenila kakor Kristusa,
ki se odpravlja nazaj v Božje kraljestvo.

“Rasputin … Prestrašil si me.”

Moški
jo je še naprej goltal s svojimi očmi, njen dih se je boril in
poskušala je zaplavati v njegovem jezeru. Utopila se je v trenutku.

“Vesela sem, da si tu, Alexei še vedno trpi zaradi mojih grehov, prosi Svetlobo …”

“Greh odplačaj z grehom, denar kupuje denar, vojna bori se proti nasilju …”

Dvignil
se je iz naslanjača in v prostoru je stalo nekaj nečloveškega, bil je
zgolj pol človek, druga polovica je bila zver. Z dlanjo je objel
caričin vrat, da je od bolečine odprla usta. Pljunil ji je v obraz in
ji odpenjal gumbe na srajci. Zavladal je njenemu telesu in ko je
končal, jo je zgolj pogledal z očmi, ki uničijo vsak drobec življenja.

Greh
je bil odplačan, kazen odslužena, bolezen ozdravljena, deček se je
prebudil in pogledal svojemu zdravitelju v oči, jezero v njih je
izsušil.



***



Alexei
je ozdravel, njegovo telo je pozabilo na bolečine in trpljenje, vsak
del njegovega telesa je iz dneva v dan rasel in prerasel je vse, kar ga
je dušilo. Regratova lučka je bila tik pred tem, da bi nekdo pihnil
vanjo, a steblo se je je držalo in jo zaklepalo vase. Vse se je
spremenilo, on je ozdravel, a namesto njega je v postelji ležala mati.
Rasputin je bil v palači vsak dan, vsak dan je zastrupljal carjevo
družino in carstvo, ki jo je ta predstavljala.

Množice
so kričale in se povezale z nebom, drobni posamezniki v morju ljudi so
postali angeli in se dvignili nad križe nad stolpi cerkva ter
napovedovali novo jutro, nov svet, svet o kakršnem so govorili preroki
in čas je bil na njihovi strani. Rdeča kri se je razlila med množicami
in bratstvo se je vrnilo med ljudi. A palača, v kateri je živela
carjeva družina, je gnila.

Aleksandra
je ležala v naslanjaču in gledala v akvarel pred sabo, barv, ki so bile
kakor kri v množicah razlite na podlago, ni uzrla in namesto portreta
je videla platno. Mraz ji je lomil kosti, ji zapiral oči in ji razžiral
trebuh. Nad njo so bedele suhljati dolgi beli prsti in črna brada, ki
je ležala na njeni glavi. Bilo je kakor bi opazoval človeka nad katerim
ležijo njegovi grehi in ga potiskaju proti peklu. Od nekdaj lepe ženske
je ostajal samo prah.

“Dovolj
imam.” je rekel rjavolasec in se dvignil iz naslanjača, ni več mogel
gledati propada svoje mame, ki je dušil njegovo metamorfozo.

“Rasputin,
poberi se iz države! Mar ne vidiš da si kuga, ki jo mori? Čas je, da bi
spet videli sonce, črna luknja v kateri živimo nas ločuje!”

Rasputin
se je nasmehnil, kakor da bi bral preciozno tragedijo, še eno popoldne,
še en fantkov izbruh, še ena nepotrebna situacija.

Aleksandra
je odprla oči in izpljunila zvok, ki sploh ni bil podoben njenemu
glasu. “Tišina! Jaz sem črna luknja in jaz odločam o soncu. Sonce je
mrtvo, trupla so ga zasenčila in naučili se bomo živeti v temi.”

“Jaz
sem sonce!” je zakričal Alexei, pograbil pištolo in iz nje je skočilo
sonce, toplota je požrla kraljestvo, preluknjala duhovnikovo telo in ga
s svetlobno eksplozijo napolnila. Strel je trajal v neskončnost in ko
je pojenjal, je Rasputin še vedno stal na istem mestu kot prej, bolj
živ kot kadarkoli. Namesto črnih mastnih las je nosil rogove in namesto
oči črnino.

Deček je ustrelil še enkrat. Spet je strel trajal neskončno dolgo in v Rusiji je eksplodiralo sonce.

Rasputin je stal nedotaknjen.

Bal
se je zadnjega metka in ni ga želel zapraviti. Pritisnil je sprožilec
in ustrelil mamo. Na tla sta se zvrnili dve trupli. Človek in
zajedalec. Država in denar.



***



Skozi vrata palače so prodrle
množice in Alexei je tekel, skočil skozi okno in bežal od mesta, bežal
od palače, od maminega trupla in tekel proti najbližji sirotišnici,
kamor se je skril v najvišje nadstropje, v sobo, kjer je sedela majhna
deklica z ogromnimi črnimi očmi in lasmi, ki so bili kakor v našite
vrtnice. Ljubil se je z njo in upihnila je regratovo lučko. A v deklici
je bilo zasejano že drugo seme.

Črna luknja v Rusiji. BRAVO!
Mislim, da veš na kaj sem se spomnila. =D ...
Sem gledala prej, veš..!

Risanke so najvišja oblika užitka.